Starševstvo +

Izločena

Ko sva se septembra lansko leto selili v Ljutomer sva s hčerko predvidevali, da bo na začetku težko. Iz mesta na podeželje, iz bloka v hišo, ki še niti dokončana ni, iz enega konca Slovenije na drugega. Ker je videla koliko mi to pomeni in ker sem neomajno stala za odločitvijo glede selitve se je vdala v usodo in si takoj po prihodu v novo šolo začela iskati prijatelje. To ni najina prva selitev, tri leta nazaj sem se z obema hčerama selila iz enega konca Kranja v drugega, pa tudi sama sem kot otrok trikrat menjala šolo, zato sem nekako pričakovala nekaj začetnih težav, da pa bodo hčerko izločili iz razreda, ji prepovedali udeležbo na zabavi po valeti ter ji na vse mogoče načine kvarili prijateljstva, ki jih je s tako muko tkala … tega si pač nisem predstavljala, niti mi ni na kraj pameti padlo, da se lahko kaj takega zgodi. A točno to se je zgodilo.

Pred dnevi me vsa objokana poklicala po telefonu naj pridem v šolo ponjo in ko me je nekaj zatem klical njen razrednik češ, da ni vedel, da so stvari tako resne, sem imela v glavo samo eno stvar. Odločitev, da jo nemudoma prešolam nazaj v Kranj je bila hipna in moja, čisto moja. Hčerka nima nič pri tem, čeprav sem videla njeno olajšanje, ko sem ji povedala zanjo. Noben otrok si namreč ne zasluži takega psihičnega nasilja, kot ga je mesece preživljala moja hči samo zato, ker je drugačna, ker ni tiho, ker se je upala zoperstaviti največjim razrednim frajerjem in zato, ker se je postavila v bran sošolcu, ki so ga drugi sošolci konstantno šikanirali. Odrekla je pokornost vodji, ki ima sicer odlične ocene, na drugi strani pa počne stvari, za katere se njegovim staršem in učiteljem niti sanja ne. Kljub temu, da sem bila dvakrat v šoli in razredniku skupaj s hčerko natančno opisala kaj se dogaja znotraj razreda med odmori in po pouku, naju nihče ni jemal resno. Samo zato, ker so sošolci videli, da sem mama, ki se postavi v bran svoji hčeri, se je niso fizično lotili. So jo pa na plesnih vajah za valeto izločili in se domenili, da je niti na zabavo po valeti ne bodo spustili. In to je bila pika na i. Zakaj bi imela vse življenje grde spomine na osnovno šolo, na zaključni ples, zakaj bi še naprej prenašala šikaniranje in očitno brezbrižnost šolskega strokovnega kadra? Seveda bo njena selitev zame hud udarec, kajti niti pomislila nisem na to, da bom skoraj čez noč ostala brez obeh hčera. Tudi finančno bo to zame velik zalogaj, a ker vidim, kako radi jo imajo njeni bivši sošolci in ker si zasluži prijazno šolsko okolje so moji osebni občutki in finance, ki so povezane z njeno selitvijo, zanemarljive težave.

Odkar ve za mojo odločitev se je hčerino obnašanje presenetljivo spremenilo. Spet je veselo dekle, komaj čaka, da se vrne k svojim prijateljem, ki jo imajo radi takšno kot je, v šolo, ki je pozitivno naravnana in v kateri ni razrednega izključevanja in diskriminacije. Kljub temu, da so mi pred tremi leti, ko sem ju prepisala iz podeželske šole v mestno, prepis odsvetovali češ, da so mestne šole slabše, da je preveč različnosti med otroci, imata obe hčeri na to šolo izredno lepe spomine. Skoraj vsako leto sta dobili v razred sošolca, ki ni znal besede slovensko in ga je ves razred učil slovenščine, mu pomagal pri snovi in ga vzel v svojo sredino. Seveda so se tu in tam tudi sprli, a nikoli zaradi zunanjega videza ali narodnosti, prav tako se nikoli ni razred postavil proti enemu samemu učencu.

Na otvoritvenem govoru ob začetku šolskega leta je ravnateljica izpostavila netoleranco šole do fizičnega nasilja. Vse lepo in prav. Kako pa prepoznavajo psihično nasilje? Kolikokrat se mora otrok zjokati preden ga vzamejo resno? Kolikokrat mora priti v šolo starš in prosit za ukrepanje proti nasilju? Koliko v šoli sploh prisluhnejo otrokom? In končno, kaj pomeni prijazna šola?

Kolumna 7 dni, 3.2.2010

Če bi bili s prijateljico lezbijki …

Že nekaj časa vsaj tri noči na teden prespim pri prijateljici in njenem štiriletnem sinu. Kadarkoli sem pri njima mali skače po meni, igrava se razne igrice, razlaga mi kaj se dogaja v vrtcu, s prijateljico pa si vzameva čas za pogovor potem, ko gre spat. Zadnjič mi je prišlo na misel, da bi lahko živeli skupaj tudi zares, ne samo nekaj dni na teden, ampak konstantno, da bi bili lahko družina.

Se spomnite kako glasni so bili zagovorniki t.i. tradicionalne družine ob novem Družinskem zakoniku, ki med drugim dovoljuje homoseksualnim parom posvojitev otrok? Trdijo, da je t.i. tradicionalna družina edina prava oblika družine, kar seveda sploh ni res, kajti razlika med tradicionalno družino in jedrno družino je ogromna. Del prve so bili tudi hlapci, dekle, neporočene tete in strici, stari starši in še kdo, drugo, ki je nastala z industrijsko revolucijo pa sestavljajo samo oče, mama in otrok. Ne vem sicer ali zagovorniki zahtevajo, da sta starša jedrne družine tudi roditelja, a to niti ni tako pomembno. Jedrna družina je edina prava oblika družine, edina, v kateri se otrok zdravo razvija ker ima ob sebi oba spola. Pa je to res? Mislim, je v praksi res tako, da iz dvostarševskih družin izhajajo psihično zdravi in čustveno stabilni otroci, iz vseh ostalih pa otroci z raznimi manjki? Vsem tistim, ki so tako kot jaz rasli z alkoholikom in staršema, ki nista znala obvladovati svojega odnosa ter vcepljati otrokom enotno vzgojo, ta trditev privabi samo ciničen nasmeh na obraz. Zelo dobro se namreč spomnim, bilo mi je 15 let, ko sem se že odločila, da moji otroci ne bodo živeli v taki družini, kot je bila moja primarna, da v njen ne bo očeta, ker … Ker mi moj oče ni bil nikakršen vzor; ni bil oče, ni bil prijatelj, bil je pač nekdo, ki je vdiral v mir in nas gnjavil s svojimi alkoholičnimi izpadi. Veliko mirneje in najbrž tudi veliko bolj psihično ter čustveno zdravo bi rasla v enostarševski družini s sestrama in mamo. In babico, dokler je bila še živa. Lahko pa bi se nam pridružila tudi mamina prijateljica, ki je občasno prihajala na obisk, sicer pa je živela sama, saj je imela že odraslo hči. Kakršnakoli druga oblika družine bi bila boljša od te, v kateri sem odrasla. A tudi moja mama je zagovarjala tako obliko družine ter trmarila v njej dokler ni bilo za nas otroke prepozno. Ko sem se sama pred 12 leti ločila in si ustvarila družino v kateri, sem prepričana, moji hčeri odraščata mirno in srečno, je bila to za mojo mamo ena od večjih sramot, kar jih je kdaj doživela.

Kaj bi manjkalo sinu moje prijateljice če bi odraščal z nama, s svojo mamo in njeno prijateljico? Sinov oče se zanj ne zmeni, da bi se pa vezala v partnerstvo z drugim moškim samo zato, ker je to »zdravo« za razvoj njenega sina, pa prijateljici na misel ne pride.
Za okolico naša skupnost ne bi bila sporna, dokler bi imeli s prijateljico heteroseksualno spolno življenje. Čisto drugače pa bi se okolica odzvala na najino družino, če bi si bili spolno intimni. Dejstvo je, da se ljudje med seboj ločujemo tudi glede na spolno usmeritev. To, da nekoga spolno ne privlači nasprotni spol, pa velikokrat za okolico pomeni, da je generalno okvarjen in nesposoben normalnega življenja. V trenutku, ko bi se izkazalo, da sva s prijateljico v intimnem razmerju, bi postali »dve lezbi«, ki se gresta družino in s svojim spolnim življenjem kvarno vplivata na otroka in jima ga je treba na vsak način vzeti. Ne glede na to, da človeka ne definira samo njegova spolna usmeritev, se ljudje na tej točki spremenimo v primitivna ozkogleda bitja, polna predsodkov in apriornega zavračanja. Starš je lahko alkoholik, lahko je nasilnež, lahko otroke zanemarja, lahko jih zapusti, lahko v prostem času hodi v Swinger klub, lahko ima poleg partnerja še druge ljubimce, samo homoseksualec ne sme biti.

Kolumna 7 dni, 27.01.2010

Bodite pozorni na olajšave

Do petega februarja naj bi vsi tisti, ki teh olajšav ne uveljavljamo preko leta, na DURS oddali vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Tudi sama spadam mednje, saj mi pride bolj prav, da mi preveč plačano dohodnino vrnejo v enkratnem znesku, ker imam fiksno določeno višino plače. S tem zneskom običajno hčerama kupim šolske knjige in zvezke. No, pa saj ne dobim veliko, nekaj 100 evrov, saj si dohodninsko olajšavo za hčeri z njunim očetom deliva. Ker se vsako leto na to temo na forumu enostarševskih družin pojavi kar nekaj vprašanj bom v nadaljevanju razložila kako se ta olajšava razdeli ter kdaj je zavezanec za preživnino upravičen do polne olajšave in kdaj do sorazmernega dela.

Davčna olajšava za prvega otroka znaša letos 2.251,46 evra. Olajšava se lahko deli med starša, lahko pa jo uveljavlja samo en od njiju. V kolikor se deli, je vsak od staršev upravičen do polovičnega zneska olajšave, ki znaša 1.125,58 evra. Zavezanec za preživnino lahko polno polovično olajšavo za prvega otroka uveljavlja, če višina plačane mesečne preživnine znaša vsaj 1/12 olajšave oziroma 93,80 evra. Tisti, ki plačuje manj kot 93,80 evra je upravičen do sorazmernega dela olajšave, do preostalega dela pa je upravičen drug starš, torej starš, pri katerem otrok živi.

Enako se izračunajo davčne olajšave za druge otroke, pri čemer je pomembno vedeti, da je v primeru, ko sta dva otroka in si oba starša vpišeta v olajšavo oba otroka, enega za prvih šest mesecev, drugega pa za naslednjih šest mesecev, olajšava višja zato, ker davčna olajšava za drugega otroka znaša letos 2.447,62 evra, kar je 196,16 evrov več kot znaša olajšava za prvega otroka. Ni torej vseeno ali vpiše mati enega otroka za polno leto in oče drugega otroka za polno leto ali oba vpišeta oba otroka in si ju porazdelita po mesecih.
Magična meja preživnine, ki zavezancu za plačevanje le te daje pravico do uveljavljanja polne polovične olajšave je torej 93,80 evra. Iz podatkov MDDSZ za mesec januar 2010 je razvidno, da vsaj 20.000 zavezancev za preživnino plačuje preživnin, ki je manjša do 93,80 evrov. DURS nima podatkov kdo od davčnih zavezancev je ločen, kdo mora plačevati preživnino, kdo je v izterjavi, kdo v tožbi, kdo jo plačuje samo občasno. Ko dobijo v roke dva spisa, v katerih je v olajšavi vpisan isti otrok smatrajo, da sta starša poročena oz. živita skupaj in olajšavo med njiju enakomerno porazdelijo. Na vlogi za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane je sicer v tabeli stolpec, kamor se vpiše prispevek za preživljanje, torej seštevek vseh plačanih preživnin v letu 2009, a če zavezanec za preživnino tega ne vpiše … kdo bo vedel, koliko je plačal, če je plačal, ali je sploh upravičen do polne polovične olajšave ali ne.

Vem, da se veliko mama in očetov, ki imajo otroke v skrbi in vzgoji, ne spušča v dokazovanje, da zavezanec za preživnino ni upravičen do tolikšne olajšave, saj se pritožbo na izračun dohodnine vloži šele po izdani odločbi. Večina nas komaj čaka, da dobimo ta denar nazaj, pa se tako postavlja vprašanje zakaj država sistemsko ne poskrbi za evidenco te skupine davčnih zavezancev. Ko se dva razideta se vsi sporazumi o preživnini otrok znajdejo na CSD-jih, večina tudi na sodiščih, ki sta državna organa, in zagotovo bi lahko te podatke brez večjih stroškov vnesli v bazo DURSA ter na tak način zagotovili pravično porazdelitev davčnih olajšav. V končni fazi CSD-ji to bazo imajo, saj na podlagi le te vsako leto računajo otroške dodatke. DURS pa nima prav nobenih informacij in zato njegov sistem tozadevno lahko izkorišča vsak, ki ve, da mu na drugi strani stoji starš, ki nima niti volje niti energije dokazovat, da je upravičen do višje olajšave za otroke kot je polovična.

Kolumna 20.01.2010

Iz gnezda

Moja družina se je znašla tam, kjer se ponavadi vsi priročniki o vzgoji otrok končajo. Zadnje meje smo postavile pred kakim letom dni, kaznovanje pa je stvar preteklosti. Še več. Kljub temu, da v naši družbi ni več iniciacijskega obreda prehoda otrok v odrasli svet, da je samoumevno prehodno obdobje, ki lahko traja tja do 30 leta, v naši družini ta meja med otroštvom in odraslostjo, ali prehod v napol odrasli svet, če hočete, obstaja. Odhod v internat je jasen znak, da postajata odrasli, samostojni in odgovorni osebi. Jeseni gre v internat še druga hči, zame pa se bo začelo novo obdobje življenja. Med tednom bom po 15 letih življenja s hčerama sama. Seveda se bomo tu in tam videle, ker ju bom obiskovala, sicer pa bomo skupaj le med vikendi, pa še to ne vedno.

Priznam, težko se je sprijaznit s tem, da te otroci ne potrebujejo več tako kot so te ko so bili majhni, da nisi več na prvem mestu, da nisi center njihovega življenja. S tem sem se prvič soočila pred letom ali dvema, ko sta vedno več časa preživljali s svojimi prijatelji. Kar naenkrat nista imeli več časa iti z mano na sprehod, v kino. Tudi po nakupih nismo več hodile skupaj, dala sem jima denar pa sta šli s prijateljicami po trgovinah. Menda je tako prav, kajti otroci morajo odrasti, se odcepiti od staršev, postati samostojni in neodvisni. Starši jih moramo vzpodbujati k temu, da odletijo iz gnezda, čeprav si sama na trenutke želim vse kaj drugega kot to. Naše gnezdo je namreč sestavljeno iz dveh otrok in enega starša in ko bosta obe hčeri odleteli, bom ostala sama. Najbrž bom doživljala sindrom praznega gnezda prav posebne sorte. Klasičen sindrom je namreč ta, da mož in žena ostaneta sama in ne vesta kaj bi drug z drugim, ker sta se kot partnerja odtujila in sta bila leta in leta samo starša. Jaz bom pa sama pri svojih 37 letih, ko nekatere ženske šele vstopajo v svet starševstva.

Z vstopom hčera v najstništvo mi je bila dodeljena nova vloga, v kateri se počutim pol starš-pol prijatelj. Vedno pogosteje se zalotim z njima v pogovorih, ki so podobni pogovorom med prijatelji. Razmišljanje o življenju, o odnosih med ljudmi, o bolečini in veselju, o iskanju smisla, določanju življenjske poti, odločanju o stvareh, ki so sodijo v svet odraslih ljudi. Recimo odločanje o spolnosti. To je že tema, ki človeka kaj hitro potisne v svet odraslih. Prav tako premišljevanje o nadaljevanju poti po končani srednji šoli. Ravno zadnjič sem jima rekla, da bosta imeli na »svoji« strani hiše poseben števec za elektriko in vodo. Zvedavo sta me pogledali češ kaj hočem s tem povedati, pa sem jima razložila, da bosta po končani srednji šoli začeli plačevat stanovanjske stroške, kar pomeni, da bosta morali začeti služiti denar. Naj o tem premišljujeta že zdaj, da jima bo ob koncu šolanja ta misel samoumevna. Odločno ju potiskam proti odraslosti, ki se ne meri zgolj z leti in telesno višino, temveč predvsem z načinom razmišljanja, sposobnostjo odločanja o pomembnih stvareh, prevzemanju odgovornosti za svoje odločitve in spopadanju z izzivi, ki jih življenje prinaša.

Koliko staršev se ob pogledu na malo štručko, ki spokojno spi v njihovem naročju, zaveda, da bo ta mala štručka lepega dne zaprla vrata skupnega doma in si ustvarila svoj lastni dom? Koliko staršev se nas je sposobnih soočiti s svojim egoističnim zahtevanjem otroka zase za vedno, zavestno pretrgati imaginarno popkovnico in otroku dovoliti odlet? Otroci se sicer vrnejo nazaj v gnezdo, a ne v vlogi otroka, temveč kot ljudje, s katerimi smo preživeli del življenja, se zaradi njih naučili odpuščati, sklepati kompromise, zamižati na eno ali obe očesi, razumeti tudi če nam ni bilo vedno razumljeno in si priznati, da vsega ne vemo. Nam staršem so lahko več kot prijatelji, lahko pa so nam kot tujci.

Kolumna 7 dni, 13.01.2010

Srečno novo leto

Vam gre sporočilo iz naslova na živce? Ne vidite smisla v njem? Tudi jaz ga nisem, priznam. V situaciji v kateri sem se moram pošteno potrudit, da najdem srečo ali drugače veliko domišljije potrebujem, da vidim srečo v njej. Kajti težko je najti srečo v tem, da pralni stroj zaradi zmrzali ne dela, da je štedilnik v okvari, za piko na i pa se mi še avto pokvari. Brez avta se sploh počutim kot brez nog, saj niti v službo ne morem, kaj šele po konkretnih nakupih. Ko sem se danes vendarle odpravila peš v tri kilometre oddaljeno mesto po hrano sem šele na poti domov uvidela, da sva s hčero naredili prav prijeten sprehod, se veliko pogovarjali in smejali in da sva kupili bistveno manj kot bi, če bi šli v mesto z avtom. Če to ni sreča …
Znanka mi je pred časom zagrenjeno rekla, da novo leto ne bo nič srečno in dobro in da se ga sploh ne veseli. Pred kratkim je izgubila službo, doma pa ima dva mala otroka in prav tako brezposelnega moža. Nisem vedela kaj naj ji rečem, najraje bi ji stisnila nekaj denarja, a to ni to. Denar ne zdravi zagrenjenosti in občutka, da nisi uspel ali da ti je spodletelo, da si padel. Morala bi ji reči, da ima veliko srečo, saj so vsi zdravi, imajo dovolj drv za zimo, preko leta so napolnili zmrzovalnik in v kleti imajo ozimnico, otroka sta v šoli zelo pridna, elektriko in komunalo pa bodo že nekako plačali, saj ni veliko. Seveda je zoprno, da je ostala brez službe, vendar ni brezupno in še manj vredno zagrenjenosti. Na moje veliko presenečenje sem jo zadnjič našla doma veselo, sproščeno in povsem drugačno, kot pred mesecem dni. Razložila mi je, da ima zdaj veliko več časa za otroka, da je preusmerila misli iz službe na družino in se ne sekira več, ker je ostala doma.
Poleti je moj poslovni partner izvedel, da ima neozdravljivo bolezen. Odmirajo mu živci in le vprašanje časa je, kdaj bo umrl. Ko mi je to povedal se je obema zdelo, da je to nemogoče, saj je bil na pogled povsem zdrav. Oktobra mu leva roka že ni več funkcionirala, pred kratkim pa sta z ženo skupaj prišla na obisk, ker sam ne more več voziti. Zdravniki so mu dali pol leta in potem, ko se je dobro izjokal, ko sta se z ženo skupaj sprijaznila z usodo, sta se odločila, da ne bosta stala križem rok in čakala na smrt. Stanovanje sta takoj preuredila in maksimalno prilagodila njegovim kasnejšim potrebam, ko bo na vozičku in še kasneje, ko bo nepokreten. Žena je pustila službo in ostala doma, sinova pa sta prevzela obrt. Kljub temu v vsem skupaj najdeta srečo. Sreča je, da imata drug drugega, sreča je, da imata tako pridna in dobra sinova, sreča je, da je takrat, ko je veliko delal, denar dajal na stran in so ga zdaj lahko porabili za ureditev stanovanja in sreča je, da ima še toliko časa, da se lahko z najbližjimi veseli, da lahko z njimi preživi letošnje novo leto in da jim še tisočkrat pove kako zelo jih ima rad. Toliko sreče najde v takšni, za mnoge, nesrečni bolezni.
Meni štedilnik ne pomeni veliko. Je pač pokvarjen in kuhamo na kuhalniku. Za praznike zato ne bom pekla peciva, bomo pa jedle palačinke s smetano in čokolado. Voda v pralnem stroju se bo že odtajala, če pa se ne bo bom perilo nesla oprat k prijateljici. Okvara avtomobila me je resda omejila in ne morem v službo, kar pomeni, da bomo finančno bolj na tesnem, zato bomo pa v trgovini kupovale toliko manj, da bomo vreče lahko nosile tako daleč. Dokler imam hčeri, ki me imata radi in jaz njiju, dokler se me tri med seboj dobro razumemo nimam prav nobenega razloga za žalost. Saj veste, sreča ni v materialnih stvareh, temveč v ljudeh. Želim vam srečno novo leto.

Kolumna 7 dni, 06.01.2010

Darila da Jezus

Kakih 20 let nazaj, ali pa še manj, je bil božič vse prej kot to, kar nam zadnja leta na vso silo skušajo vcepiti v podzavest mediji in trgovske verige. Sama se ga iz otroških let spomnim čisto drugače.

Božička takrat sploh poznali nismo, pri nas je nosil darila Jezus v znak veselja, ker se je rodil. Pod smrekco je natrosil bonbone in čokolade, nikakor pa ne velikih in bogatih daril. Za večerjo je bil nadevan piščanec s krompirjem in solato, sladkarije, piškote in drugo drobno pecivo, pa sta mama in babica naredili sami. Smisel božiča je bilo skupno posedanje za mizo, blagoslov hiše, obisk polnočnice, poslušanje božičnih cerkvenih pesmi, obujanje spominov na iztekajoče leto. Niti ni bilo toliko pomembno kaj je na mizi in kaj pod smreko, pomembno je bilo, da je družina zbrana. Tisti večer ni bilo obiskov v hišo, ker je veljalo, da je to intimni družinski praznik, ki ga nihče ne moti. Prava darila, tista večja in pomembna, je nosil dedek Mraz na silvestrovo. Takrat smo lahko šli otroci ven, pokali petarde in spuščali rakete. Praznovanje novega leta je bilo družaben praznik. S sosedi smo se obiskovali, odrasli so spili kak kozarec vina, otroci smo drug drugemu razkazovali darila. Ob polnoči smo se objemali, si voščili srečno novo leto in če je bilo res veselo smo praznovanje podaljšali še v prvi dan novega leta. Danes pa …

Ko se december še niti prav ne začne že velike trgovske verige na veliko razobesijo slogane v stilu »veselite se iztekajočega leta, prihaja božič, obdarite svoje bližnje, privoščite si to in ono, pomagajte tistim, ki nimajo, bodite radodarni, če je božič naj bo božič za vse«, itd. Res je, če je božič naj bo za vse, toda tisti, ki nimajo, jim to, da jim za božič napolnimo mizo, potem pa jih spet prepustimo dalje njihovi bedi ne bo polepšalo božiča. Ali jim pomagamo skozi vse leto oziroma ali smo radodarni ker smo radodarni ali pa pustimo to enkratno posiljeno radodarnost vnemar. Ljudje, ki živijo v pomanjkanju, potrebujejo konstantno pomoč, ne enkratno in ne tako, ki jo vzpodbudi prisiljena dobrota in pozivi tistih, ki imajo prav od te posiljene dobrote največ. Dobiček. Pomembno je vedeti tudi to, da nobena radodarnost ne bo prinesla ljudem notranjega miru, osebne sreče, zadovoljstva in povezanosti v družini. To so dobrine, ki so v ljudeh samih, ki jih ne moremo ne kupiti ne podariti. Ali jih imamo ali pa jih nimamo. In smisel božiča je ravno v teh dobrinah, ki pa jih trgovci zelo uspešno zamenjujejo z materialnimi dobrinami, ki naj bi sporočale naše notranje zadovoljstvo, srečo in mir. Osebna sreča naj bi pomenila polna miza dobrot. Notranji mir naj bi predstavljal velik nadevan puran, družinsko srečo pa ogromna darila po smreko. Kaj pa bo dan po božiču, pa tako ali tako nikogar ne zanima.

Kakšen praznik je sploh še božič? Je to še družinski praznik? Ga občutite kot takega? Se lahko uprete reklamam in kupujete zmerno, vztrajate pri tistem, kar ste nekoč kot otroci doživljali na ta praznik? Ste podlegli nakupovalni mrzlici in se vaše oči kar ne morejo najesti?

Pri nas doma vztrajam pri družinskem izročilu. Čeprav ne hodimo v cerkev in ne postavljamo jaslic, za božič nosi sladkarije Jezus. Na ta dan nimamo obiskov in tudi me ne hodimo okrog. Posedamo v dnevni sobi in se pogovarjamo. Včasih kaj spečem, največkrat pa si naredimo palačinke. Sama se striktno izogibam velikim trgovskim centrom, pa tudi razne akcije mi ne pridejo do živega, saj nikjer ni naprodaj objemov in radostnih stiskov rok. Nobena hrana, ki jo tisti dan zaužijemo, ni smisel božiča. Smisel je v tem, da se družimo, da smo skupaj, da se imamo lepo. Tudi ob malinovcu in čaju. Ni namreč toliko pomembno kaj jemo in pijemo, pomembno je s kom. In sama to počnem s hčerama, ki ju imam srčno rada.

Kolumna 7 dni, 23.12.2009

Absurdi

V prejšnji kolumni sem govorila o razumevanju MDDSZ-ja kaj je roditeljska pravica in kdo vse jo po njihovo izvaja. Tudi starši, ki se za otroke ne zmenijo, pa starši, ki za otroke ne plačujejo preživnine in celo starši, katerih otroci so v reji. Slednji sicer ne dobijo otroškega dodatka, dobijo pa rejenci zanje finančna sredstva v višini otroškega dodatka za prvega otroka. Če torej staršu ni uradno odvzeta roditeljska pravica MDDSZ smatra, da jo izpolnjuje, čeravno bi na CSD-jih našli zajetne fascikle dokazov, da starši te pravice ne izpolnjujejo.

Moja znanka, recimo ji Maja, se je nad odločbo CSD-ja, da po novem ni več enostarševska družina in da ji ne pripada 10% višji dodatek, pritožila. Prejema majhno plačo, po sodni kalvariji ji preživnino za njena otroka plačuje Preživninski sklad, na CSD-ju pa je tudi jasno evidentirano, da se oče za hčeri ne zmeni. Na pritožbo ji je MDDSZ odgovorilo naslednje, citiram:
»Pri preučevanju celotne spisne dokumentacije pritožbeni organ ugotavlja, da je za A.B. določena preživnina, M.B. pa prejema nadomestilo preživnine od preživninskega sklada RS, zato pritožbeni organ pojasnjuje, da na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oba starša izvršujeta roditeljsko pravico, čeprav ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otrok. Eden od staršev roditeljsko pravico izvršuje sam samo v primeru, če je bila drugemu odvzeta, če je drugi od staršev umrl, če je dalj časa odsoten oziroma očetovstvo ni urejeno.« Podpisana je ga. Breda Skubic, sekretarka, po pooblastilu ministra.

Po njihovo torej oče skrbi za hčeri, saj v njegovem imenu zanju plačuje preživnino Preživninski sklad. Razumete? Tudi jaz ne. Ne samo, da oče noče plačevati preživnine in se na vse načine izmika, ne samo da otroka niti pogledati ne pride, MDDSZ je šel celo tako daleč, da je Preživninski sklad, državno institucijo, določil za očetovega zastopnika, ki naj bi v očetovem imenu plačeval preživnino. Absurd vseh absurdov.

Pred mesecem dni sem, potem ko sem že vedela za to tajno obvestilo MDDSZ-ja CSD-jem, vložila vlogo za državno štipendijo. V rubriki IV. Posebni statusi, ki vplivajo na višino cenzusa v višini 70% minimalne plače na družinskega člana v prvi alineji piše: Vlagatelj živi v enostarševski družini. Referenta sem vprašala ali obkrožim to rubriko češ, da s hčerama živim sama. Odvrnil je, da ja. Četudi prejemam preživnino zanju? Četudi. Pa niste na CSD prejeli nobenega internega obvestila z MDDSZ-ja kdo je enostarševska družina in kdo ne? Ne. Ste prepričani? Šel je preverit h kolegici, se vrnil in odvrnil, da ne, da sem enostarševska družina, ker imam obe hčeri dodeljeni v skrb in vzgojo, zanju pa prejemam preživnino. V redu, sem zamomljala in obkrožila prvo alinejo. Veste, nočem imeti nobenih nevšečnosti zaradi tega, kar sem obkrožila. Pojasnila sem mu, da vem za tisto obvestilo, v katerem MDDSZ podučuje CSD-je kdo je in kdo ni enostarševska družina. Ne želim si, da bi mi naslednje leto post festum poslali novo odločbo češ, da moram vrniti del štipendije ker da nisem enostarševska družina.

V novem Družinskem zakoniku je v 2. členu jasna in nedvoumna definicija družine. To je življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno skrbi za otroka in ima po tem zakonu do otroka določene dolžnosti in pravice. Ker se je pojem enostarševske družine očitno popolnoma izrodil in niti najvišja institucija tj. MDDSZ ne ve kaj ta pojem pomeni, bo po sprejetju Družinskega zakonika spet jasno, kaj in kdo je enostarševska družina. Takrat bo Majina družina spet postala to, kar je zadnjih šest let bila in kar po novem ni več, enostarševska družina.

Kolumna 7 dni, 16.12.2009

Otroški dodatek

Pred nekaj meseci je MDDSZ vsem CSD-jem poslal obvestilo o upravičencih do 10% dodatka na otroški dodatek (OD). Mag. Ana Vodičar, v.d. generalne direktorice, ki je podpisana pod obvestilo, definicijo enostarševske družine utemeljuje z 66. členom ZSDP-ja, ki pravi, da je enostarševska družina skupnost enega od staršev z otroki kadar roditeljsko pravico, skladno s posebnim zakonom, izvršuje sam. ZZZDR govori o odvzemu roditeljske pravice, kar pa ne pomeni, da starš, ki mu je ta pravica odvzeta, nima dolžnosti preživljanja svojega otroka, tj. plačevanja preživnine, a dejstvo, da ti otroci ne vidijo drugega starša, je za državo vredno 10% višjega OD. Sem spada tudi možnost, da je oče neznan, ker z drugimi besedami pomeni, da mati ni uredila očetovstva, in tudi to je za državo vredno 10% višjega OD. Tudi smrt enega od staršev je razlog za dodatnih 10% na OD, čeprav tudi v tem primeru otroci dobijo po umrlem staršu pokojnino. Dejstvo pa, da en od staršev z otrokom nima stikov in / ali zanj plačuje mizerno preživnini pa ni razlog za dodatnih 10% na OD. Vse se torej vrti okoli roditeljske pravice.
Kaj pomeni termin »roditeljska pravica«? Po 4. členu ZZZDR to pomeni dolžnost in pravico, da starši z neposredno skrbjo, svojim delom in dejavnostjo skrbijo za življenje, telesni in duševni razvoj ter pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Ko se starša ločita ali razpade izvenzakonska zveza velikokrat dobi v skrb in vzgojo otroke en od staršev, drugi pa … 113. člen, drugi odstavek ZZZDR pravi, da v takih primerih oba starša skupaj odločata samo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o vprašanjih dnevnega življenja pa odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. In smo tam. Kako in na kakšen način v takih primerih izvaja roditeljsko pravico tisti starš, pri katerem otroci ne živijo? Recimo, da preko stikov, ki so, če je starš res starš, pogosti. Kaj pa če ni tako? Moji hčeri sta v zadnjih treh mesecih svojega očeta videli enkrat. Pa ni niti v tujini, niti v zaporu. Nima interesa in občutka starševske dolžnosti do hčera, posledično pa se tudi roditeljska pravica ne izvaja. Plačuje pa preživnino, toda … ali je to dovolj? Je to vse, kar potrebuje otrok od svojega starša? In ali je to vse, kar zaobsega roditeljska pravica?
Trdno sem prepričana, da ga. Vodičar ne pozna tematike enostarševskih družin. Najbrž si še nikoli ni pogledala lestvice preživnin in koliko le-teh je sramotno nizkih, nevrednih omembe. S 100 evri pač ne moreš kvalitetno izvajati roditeljsko pravico. In stiki, ki se v treh mesecih izvršijo enkrat tudi niso omembe vredni. Naj torej tisti starši, ki živimo v skupnosti sami z otroki in nosimo polno odgovornost za njihovo rast in razvoj ter vzgojo in skrb, vložimo tožbe za odvzem roditeljskih pravic drugemu staršu, da bomo res enostarševske družine? No, da bomo po definiciji 66. člena ZSPD enostarševske družine in tako res upravičeni do 10% višjega otroškega dodatka?
Meni teh 10% ne pomeni veliko, moji prijateljici, ki ji bivši mož zelo neredno plačuje preživnine za otroka, niti nima z njima stikov, pa pomeni ogromno, saj ima tudi sama nizke dohodke. A se jaz imam čas in voljo na CSD-ju bosti s tem ali sem enostarševska družina ali nisem in dokazovati, da drug starš ne izpolnjuje roditeljske pravice. Zanima me namreč ali mi bodo na CSD-ju predlagali tožbo za odvzem roditeljskih pravic očetu mojih/najinih hčera. Samo na tak način namreč lahko postanemo »prava« enostarševska družina.
Kakorkoli … Obvestilo MDDSZ-ja je dokaz, da CSD-ji niso samostojni in očitno ne razumejo zakonov, saj jim jih mora tolmačiti MDDSZ, slednji pa nima najmanjšega pojma o tem, kakšno je dejansko življenje skupin ljudi, v imenu katerih in za katere sprejema odločitve. Se tudi vam zdi, da je tukaj nekaj hudo narobe?

Kolumna 7 dni. 09.12.2009
____________________________________

Zgrodnji zapis se nanaša na obvestilo MDDSZ csd-jem, ki je objavljeno tukaj.

Protest

V soboto so delavci demonstrirali. Pa ne vsi. Demonstrirali so tisti, ki zahtevajo dvig minimalne plače na 600 evrov neto. Kaj pa ostali, tisti z višjo plačo kot je 600 evrov neto? So demonstrirali tudi tisti? In če so, zakaj so? In če niso, zakaj bi?

Sama spadam v razred delavcev z višjo izobrazbo, višjo plačo in posledično višjo davčno obremenitvijo ter manjšimi možnostmi subvencioniranja česarkoli. Tisto, česar delavci z nizkimi plačami ne povejo je namreč to, da dobijo razne subvencije, da prej dobijo socialna neprofitna stanovanja, da gredo lahko na CSD po enkratno pomoč in jo zato, ker ne presegajo cenzus tudi dobijo, jaz oz. razred delavcev, ki mu pripadam, pa ne.

Že dlje časa razmišljam, da se v tej državi ne splača biti ambiciozen. Ne splača se lesti po lestvici navzgor, se izobraževati, zasesti bolje plačano delovno mesto, načrtovati lasten dom in imeti dva ali več otrok, ker takoj, po pogledaš iz povprečja, in povprečje je očitno slabo plačan delavec, te država zgrabi za vrat. Več kot imaš, in ni ravno potrebno, da maš veliko, več ti država vzame oziroma bolj verjetno je, da ti ne bo dala nič zraven.

Moja plača je bila pred uvedbo evra 180.000,00 tolarjev. Bila je dobra plača. Tako dobra, da v šoli hčeri nista imeli subvencionirane niti prehrane, niti taborov in izletov. Tudi do socialnega neprofitnega stanovanja nisem bila nikoli upravičena. Previsoka plača. Jaz si lahko »privoščim« neprofitno stanovanje s tržno najemnino. Tudi počitnikovanje na morju lahko z lahkoto financiram. Ko sem pred leti za kratek čas ostala brez službe in šla na CSD prosit za enkratno denarno pomoč se je referentka le nasmehnila in odvrnila, da sem imela previsoko plačo in da presegam cenzus. Ko sem se prijavila na Zavod za zaposlovanje in dobila odločbo o nadomestilu plače v višini 540 evrov mi je bilo takoj jasno, da moram čimprej najti novo službo. Kakorkoli torej obrnem sem v razredu, ki mu ne pripada in ki ni upravičen do nobene pomoči in niti slučajno ne sme izpasti iz dohodkovnega razreda, ker mu nihče ne bo pomagal. Nasprotno pa imajo tisti z nizkimi dohodki, tisti, ki so v soboto demonstrirali, na voljo celo paleto dodatne državne pomoči. Prej dobijo socialno neprofitno stanovanje, za katerega plačujejo sorazmerni delež najemnine, ki je odvisen od višine njihovega dohodka. Tudi v vrtcu in šoli otroci teh staršev skoraj zagotovo dobijo subvencionirano prehrano, pa še pri plačilu izletov in taborov jim šola pomaga. Njihovi otroci gredo lahko na počitnice preko raznih društev. Ljudje zbiramo denar zanje. Tudi pri nakupu šolskih potrebščin primaknejo zraven društva, Karitas. In ko so v denarnih težavah in potrebujejo enkratno pomoč jim jo država da, saj imajo prenizke dohodke. Imajo tudi višje otroške dodatke in državna štipendija je njihovim otrokom tako rekoč zagotovljena. No ja, lastne hiše si mogoče res ne morejo postaviti, imajo pa zagotovljeno stanovanje do smrti. In to je pač zelo pomembna varnostna postavka.

Sprašujem se torej, kdo bi moral v soboto demonstrirati in kdo bi lahko v tej državi bil nezadovoljen. Zakaj se v ospredje poriva delavce, ki sicer imajo nizke dohodke, a jim država na drugih nivojih znatno pomaga, niti besede pa se ne spregovori o delavcih, ki sicer imajo nekaj višjo plačo a zato še ni rečeno, da lahko plačujejo znatno višjo stanovanjsko najemnino, višjo ceno vrtca, polno ceno šolske prehrane, da otroke lahko vozijo poleti na morje, poleg tega pa še varčujejo za hude čase.

Jaz ne morem demonstrirati in zahtevati 600 evrov neto plače. Jaz jo imam. Lahko pa grem na ulico in zahtevam takšno pomoč države, ki jo imajo ti delavci s plačo pod 600 evrov neto. Si predstavljate? Ne bi bilo to nekoliko … smešno.

Kolumna 7 dni, 02.12.2009

Ko ne moreš domov

Si predstavljate, da ne veste kam drugam it kot … domov? Ko vas je strah, ko se bojite, kaj vas čaka doma, pa vendar ne veste kam drugam bi še lahko šli, kot ravno tja, domov

Spomnim se, bilo mi je kakih 10 let. Takrat je moj oče pogostokrat prihajal domov pijan in če se je le dalo, sem se ga ognila v velikem loku. Mama je bila popoldan v službi, jaz pa sem po nesreči pri štedilniku zlomila gumb za uravnavanje plina. Vedela sem, da plin uhaja a ker ga nisem znala zapreti, sem šla s sestrama ven in upala, da bo mama prišla domov pred očetom. Pa ni, oče je prišle domov opit in v družbi dveh prijateljev. Kmalu zatem, ko je šel v stanovanje, sem zaslišala preklinjajoče vpitje. Ker sem vedela, da me bo pretepel, sem bila kljub njegovemu klicanju domov zunaj dokler nisem zagledala prihajati mame iz službe. Ura je bila kakih pol enajstih zvečer, ko bi že zdavnaj morala biti doma in mama je vedela, da se je moralo nekaj zgoditi, ker sem ji prihajala nasproti. Ne spomnim se več ali me je oče potem kljub temu natepel ali ga je mama uspela ustaviti, zelo dobro pa se spomnim groze, ki sem jo čutila v sebi, ko sem posedala pred vhodom in vedela, da bom slej ko prej morala iti domov, kjer me čakajo batine.

V mojem otroštvu je bilo tudi sicer veliko trenutkov, ko me je bilo groza biti doma ali iti domov, največkrat zato, ker nisem vedela kakšne volje bo oče. Kljub temu, da ne morem reči, da je bil fizično ekstremno nasilen človek, so se mi dogodki, ko smo od strahu pred njim bežale k sosedom in ko sem drevenela že samo, ko sem slišala njegov glas, zarezali globoko v kosti in dušo. Očeta me je bilo včasih na smrt strah in ta strah je bil in je ostal sestavni del mojega življenja. Ko se samo spomnim, kako sem z grozo poslušala njegove korake ko je prihajal po stopnicah. Moja soba je bila prva na vrhu stopnic in praviloma je najprej vdrl k meni … In nikoli nisem vedela ali se bo samo drl ali me bo namlatil ali bo moja vrata celo preskočil in šel h kateri od sester …

V moji mladosti nismo govorili o tem, kam se otrok lahko zateče kadar je žrtev domačega nasilja. Najbrž takrat tudi ni bilo varnih hiš in varnih točk. Otrokovo edino mesto, kamor je lahko šel po končani igri ali ko se je zmračilo je bil dom, le malokdo pa se je obremenjeval z vprašanjem ali je varen, topel ali mrzel, negostoljuben. Včasih, ko se zvečer vozim domov premišljujem, koliko je ta trenutek otrok, ki kljub pozni uri še vedno postopajo okoli bloka, hiše in stolpnice in si ne upajo domov. Veste, bolečina, ki jo povzroča tak strah, se ti zareže v kosti za vedno. Ko ne veš ali je starš že doma, ker si se zaigral in ga nisi videl prihajati domov in ko ne veš ali je prišel domov trezen in dobre volje oziroma ali je doma dovolj pospravljeno, da ne bo besnel je najhujša stvar ta, ko veš, da moraš zaradi pozne ure domov in že v naprej veš, da te bo pri vratih zagotovo čakala roka, ki ji ne moreš ubežati, se ji skriti, udarci so neizbežni. Danes se otroci sicer lahko zatečejo v varno hišo, a se morajo slej ko prej vrniti domov. V dom, ki je lahko vse prej kot dom.

Pravijo, da si dosti takih otrok kasneje, ko odrastejo, ustvari podoben dom. Da ženske, ki so odraščale v take strahu najdejo moškega, ki jih dalje ustrahuje, pretepa njih in otroke. Ko se slednjič le zateče v varno hišo in obstaja upanje, da se bo iztrgala začaranemu krogu, pa gredo spet nazaj in na vprašanje zakaj odvrnejo, da ne vedo kam naj sicer gredo, da so tam doma. Zdi se, kot da je strah sam postal njihov dom.

Kolumna 7 dni, 25.11.2009