Starševstvo +

Moja domovina

Moja domovina je Slovenija. V njej sem se rodila in odrasla. Govorim tekoče slovensko, ločim celo narečja po regijah. Upam si trditi, da sem pismena in da mi slovnica ne dela težav. Tudi sicer se izražam v slovenskem jeziku in ta jezik najbolje obvladam. Poznam navade in običaje Slovencev, vzgojena sem v katoliškem duhu, opravila sem celo vse cerkvene zakramente in celo vrsto let prepevala v cerkvenem zboru.

Oče mojih otrok je čistokrvni Slovenec. Tudi moji hčeri sta odrasli ob goveji juhi in nedeljski oddaji “Čestitamo in pozdravljamo”. Tudi onidve sta obiskovali verouk, a ga po nekaj letih protestno zapustili, ker sta ugotovili, da to ni za njiju. Sicer sta pravi Slovenki, tekoče govorita slovensko in se identicifirata kot pripadnici slovenskega naroda.

Kadar me kdo vpraša kaj je moja domovina odvrnem da je to Slovenija. Nobene druge dežele ne poznam tako dobro kot Slovenijo, tudi sicer najbolje poznam našo družbo, naš pravni red, našo politiko, skratka moj dom je Slovenija. Ne predstavljam si, da bi morala živeti kje drugje, da bi morala spokati kovčke in iti živet nekam drugam. Tudi če bi bila v Sloveniji vojna … ne vem če bi šla kam drugam, ker ne vem kaj drugam naj bi šla. Naravno se mi zdi, da ostanem … doma. Skratka želim povedati, da sem Slovenka, tako po narodnosti kot po duši. No, vsaj pol Slovenka, čeprav mislim, da je slovenskosti dejansko več kot pol. In zakaj pol? Zato, ker je moj oče …

Moj oče je Albanec. Kosovo je njegov rodni kraj, njegova abstraktna domovina, v katero se vse pogosteje vrača. Ko bo star … pa ko bo šel v penzijo … pa ko bo umrl … enkrat bi se pač rad vrnil domov, v kraje, v katerih je rojen in v katerih je odraščal. Njegova domovina je Kosovo, čeravno v Sloveniji živi preko štirideset let, govori tekoče slovensko in celo posluša “govejo” glasbo. Mene na njegovo domovino ne veže nič razen njega oziroma njegovih vezi z njegovim sorodstvom. Nikoli me ni naučil njegovega materinega jezika, ne poznam albanskih navad in običajev, njihova kultura mi je povsem tuja in tudi islamske vere ne poznam. Albanka sem torej toliko, kolikor sama “ugotavljam” razlike med menoj in čistokrvnimi Slovenci in kolikor sama hočem biti Albanka oziroma nočem biti Slovenka.

Pred leti, tam nekje okrog dvajsetega leta je bilo, sem imela prvo resno krizo identitete. Danes sem prepričana, da jo je povzročilo odkrito poniževanje oziroma razlikovanje med Slovenci in “čefurji” in sem se sama postavila na stran… čefurjev. Razlog je bil preprost in sicer je bil ta, da sem sama nekaj let odraščala v blokovskem naselju različnih narodnosti, nekaj časa pa v t.i. čisti slovenski vasi, kjer sem na lastni koži občutila odkrito zaničevanje neslovencev. Moja opredelitev je bila torej povsem pričakovana. Ker mi je ime Katarina in ker sem pišem Žarki namesto Zharku, nihče pravzaprav ne ve od kje izhaja moj priimek. Dostikrat so me dodelili Žargijem, znano družino v zdravniških krogih, a nimam nič z njimi. Na Kosovu je moj priimek znan, imam dosti sorodnikov, in to je moja vez z očetovo domovino.

Da se moj priimek konča na -i je v bistvu prednost večine Albancev, ker se zaradi tega ognejo gnevu in mržnji prenekaterega Slovenca, ki sovraži vse kar se konča na -ić. Tudi sicer so Slovenci prepričani, da so čefurji samo tisti s priimki na -ić in tako “nevedoč” izpustijo večino Makedoncev, Albancev, tudi kakega Hrvata in Srba. Vsi mi smo čefurji, le da se ene prepozna na daleć (oziroma po priimku), druge pa  samo če sami to povejo. In jaz povem naglas in vedno kadar kdo nespoštljivo govori o ljudeh drugih narodnosti oziroma o “južnjakih”, da sem tudi jaz čefurka. Na nek način tudi v resnici sem. Rada poslušam narodnjake, gledam Pink Tv, govorim v bosansko-srbo-hrvaščini, se družim s čefurji in mešam slovenske besede s čefurskimi. Ni mi odveč govorit bosansko kadar srečam bosanca in rada poslušam makedonščino, če jo le imam priložnost slišati. Vedno raje grem tudi v bivše republike naše rajnke Jugoslavije in kadar grem izven meja Slovenije se vedno identificiram kot Slovenka. Kar tudi sem v svojem bistvu. In kar veliko je čefurjev, katerih edina domovina je Slovenija in jo ljubijo z vsem srcem. Ni izmišljena tista šala, ko potomec Bosancev reče, da je v Sloveniji čefur, v Bosni pa Janez. Uganete kje se počuti bolj doma?

politikis.si

O delu

Zadnje čase imam pogosto občutek, da je delo, tisto plačano delo, prekletstvo, ki ga mora človek opravljati zato, da lahko živi. Mislim, da se ne bom preveč zmotila, če rečem, da že leta vsepovsod človek sliši kako se ne splača delati, kako je delo muka, kako bi morali prej nehati hoditi v službo, ipd. Vedno, kadar je govora o pokojninski reformi se govori tudi o delu kot takem. Dovolj je, če se dela do šestdesetega leta. No, lahko bi prenehali že prej in šli v zasluženi penzijon, a ker tega pač ne bomo dosegli naj bo vsaj pri šestdesetem dovolj. In ja, vsekakor ni fer, da so po osamosvojitvi Slovenije lahko šli v penzijo tudi tisti, ki so komaj prestopili petdeseto leto. Ne, res ni bilo fer.

Veste, izhajam iz družine, v kateri je delo posebna vrednota, v kateri je delo – plačano ali neplačano – vpeto v življenje , ki si ga brez dela sploh ne znamo predstavljati. Moja babica je bila šivilja do smrti. Tudi dedek je orglal celo življenje. Moja mama, ki je sicer že slabo desetletje v uradni penziji, je še vedno stoprocentna medicinska sestra, ki si je to vedno želela biti in bo svoje delo najbrž opravljala dokler bo sposobna migati. Moj oče … no, on je poglavje zase, on je eden tistih, ki bi se najraje v penziji že rodil, a on je v naši družini svetla izjema. Tudi jaz sem »mahnjena« na delo in si življenja brez njega ne znam predstavljati, prav tako kot si en znam predstavljati, da bi delala nekaj, kar me ne veseli, česar ne želim delati ali da bi delala nekje, kjer bi mi bilo odvratno delati. Vsekakor si ne predstavljam tudi tega, da bi delala samo zato, da mi nekaj ur dneva mine ali zato, da bi pač petnajstega dobila neko mizerijo. Delo mi pomeni izziv, potreba kot je potreba spanje, in seveda veselje. Spadam v skupino tistih, ki jim veliko pomeni tisto kar so, torej znanje in izkušnje, ne pa tisto kar imajo, zato o kakem hlastanju za denarjem pač ne morem govoriti. Tudi moja mama, babica in dedek niso delali zaradi ali samo zaradi denarja, tudi njim je bilo delo … kot voda in zrak. Brez njega se ne da živeti.

Kdaj se pravzaprav ljudje učimo delati? Pri nekako dveh letih, ko nam starši prvič rečejo, da moramo pospraviti igrače za seboj. Enim jih starši pospravljajo celo življenje, drugi se morajo pomujati sami, tretjim pa celo kdaj uspe, da se starši naveličajo prosjačenja in pospravijo namesto njih. Delovne navade so pač stvar vzgoje, človeku se jih privzgoji ali pa jih pridobi kasneje. V vojski. Nak, te ni več, vsaj ne take kot je bila JLA, v kateri so se fantje učili pospravljati perilo, napenjati posteljnino, spoštovati avtoriteto in še kaj. Tudi delovnih brigad že dolgo ni več, so pa starši, ki domov otrokom nosijo slabo voljo in sporočila »Ne splača se delati«, »Bolje je krasti kot pošteno živeti« ali »Kako neumen sem, da hodim v službo«. Kar se Janezek nauči to Janezek zna in večina današnjih »Janezkov« se torej doma uči, da je brez veze delati, ker od tega tako ali tako nimaš nič. In ker je brez veze delati se je brez veze tudi učiti, truditi, si želeti iz sebe nekaj narediti. Vse je brez veze, tako ali tako ne bomo dočakali penzije, delali bomo do smrti, življenje res ni pravično, mi bi radi uživali. Zato se potem zgodi, da pridejo dijaki drugega letnika na prakso in ko jih mentor vpraša če bi kdo kaj delal v zvezi z njihovim bodočim poklicem en odvrne, da bi šel raje z družbo pohajkovat, drug vpraša če gre lahko na facebook, tretji pa reče da ja, da ni problema, če imajo kaj zanj bo tisto naredil. Tisti tretji je bila moja hči, ki mi je kasneje ponosno povedala, da je na praksi fino, da je sestavljala in oblikovala križanke in da bo jutri prosila če ji dajo naredit kakšen oglas. Drugače bi že skoraj težko bilo, saj ji že leta na vse mogoče načine pošiljam sporočila, da je delo posebna vrednota, ki zahteva znanje, spretnosti in izkušnje. Obe moji hčeri sta šli na srednjo šolo, ki sta si jo sami izbrali, obe z veseljem pridobivata nove znanje in že snujeta načrte za prihodnost v kateri bosta delo in izobraževanje hodila z roko v roki. Njima to ali bosta delali do smrti ali »samo« do petinšestdesetega leta sploh ni pomembno, ker bosta radi delali to za kar se izobražujeta.

Naj se vrnem na začetek. Delo kot delo je vsak gib ki ga naredimo, da z njim neko stvar prenesemo iz točke A v točko B. Pomivanje posode, brisanje prahu, postiljanje postelje, pometanje, oblačenje … vse to je delo in to delamo brezplačno. Zatakne se pri prehranjevanju, ki je sicer delo, jemo, nosimo žlico k ustom, a ker brez dela ni jela moramo za to, da si lahko »nekaj« nesemo k ustom nekje zaslužiti denar, sicer si hrano težko kupimo. Prav tako težko spimo na svoji postelji, če si je poprej ne kupimo, za kar seveda prav tako potrebujemo denar, ki ga seveda zaslužimo z … delom. Delo JE sestavni del našega življenja, spoštujmo ga in spoštujmo sebe. In še posebej spoštujmo svoje potomce ter jim dajmo sporočilo, ki bo delu vrnilo čast in vrednost.

politikis.si

O družini

odraščala sem v dvostarševski družini, s hčerama živim v enostarševski, kar dober kos let pa sem živela tudi v sestavljeni družini. Če strnem vse te oblike v skupni imenovalec lahko mirno rečem, da od vedno živim v družini, le da se sestava in vloge družinskih članov spreminjajo. Po zakonu sicer s hčerama nismo družina, kajti enostarševska nikjer, razen na vlogi za štipendijo, ni opredeljena kot družina. Pa vseeno trdim, da smo me tri družina, ker … ker je med nami tisti prav poseben občutek pripadnosti, povezanosti, občutek, da se imamo rade, da skrbimo druga za drugo, da si življenja pravzaprav sploh ne predstavljamo ena brez druge, četudi se vedno redkeje vidimo. Moji hčeri imata namreč že 17 in 15 let. Med tednom živita  v dijaškem domu, ob petkih se snidemo in skupaj preživljamo vikende.

Družina bi naj bila skupnost ljudi, v kateri si sprejet tak kot si, v kateri te imajo ljudje zdravo radi, ne samo radi, ampak zdravo radi. V taki skupnosti ne bi smelo biti pogojevanja ljubezni češ če ne boš priden te ne bom objela za lahko noč ali če en boš pospravil sobe te ne bom imel rad ali nimam te rad ker me ne ubogaš. Človeka imaš rad ali pa ga nimaš, ljubezen ki se pogojuje na tak način ni ljubezen in še manj je to zdrav odnos. Prav tako bi naj bila družina prostor, kamor se rad vračaš, kjer veš, da te čaka objem, tolažilna beseda, mir, ko ga potrebuješ,  veselje ko bi se rad poveselil. V takem prostoru nimata nasilje in strah pred vrnitvijo domov kaj početi. Tudi glasni prepiri, zmerjanje, psovanje, pretepanje, razbijanje v domu, ki naj bi bil prostor družine nimajo prostora.

V družini naj bi se družinski člani zanesli drug na drugega. Pomoč, opora, žrtvovanje in iskanje skupnih rešitev bi morale biti samoumevne komponente družinskih odnosov, ne pa spotikanje, zasmehovanje, poniževanje, manipuliranje in spodkopavanje samozavesti. Namesto vsiljevanja sanj otroku, ki jih sam nisi izsanjal bi moral starš iskati otrokove sanje, jim prisluhniti in mu pomagati, da jih uresniči. Iskreno pomagati.

Od odraslih družinskih članov se pričakuje, da bodo mlajšim zgled, da jim bodo poleg svojih nazorov predali tudi norme in obče veljavna pravila, da jim bodo v nahrbtnik kot popotnico položili misel, da je svet let, da je življenje čudovito in da lahko človek uresniči prenekatero željo če si le zariše pot do nje.

Žal je marsikatera družina vse prej kot to, kar naj bi bila. Spomnim se, kako sem se kot otrok na smrt bala iti domov ker sem vedela da je oče pijan in da bom najbrž tepena. Že ko so se prižgale ulične svetilke in bi morala po pravilu gor sem čepela pred blokom upajoč, da oče spi in ne bo opazil da me še ni, jaz pa bom tako počakala na mamo, ki se je vračala iz popoldanske izmene. Kar se je navzven kazalo kot »idealna« družina je bilo v sebi gnilo, odnosi disfunkcionalni in pravila stalno spreminjajoča. V mojem nahrbtniku se je tako znašla odločitev, da nikoli ne bom imela take družine in je tudi v resnici nimam. Moji hčeri se nikoli nista bali priti domov, nikoli ju ni kar tako oplazila moja roka, pravila in meje sem jasno in nedvoumno določila, izkazovanje ljubezni, naklonjenosti ter iskrene želje po spoznavanju pa je na vsakem koraku na pretek. Tudi beseda oprosti ima svoje mesto, kajti starši delamo napake, naša vzgoja je premiera, generalke ni, in prav je, da se otrokom opravičimo ko pogrešimo.

Kakšen užitek se je zjutraj zbuditi, opazovati speče obraze svojih otrok, na katere si kot starš neizmerno ponosen, se veseliti skupnega sprehoda z najstnicama, ki naj bi bili po splošnem prepričanju naporni, pa sta v resnici nadvse prijetni mladi dami. Kakšno neizmerno zadovoljstvo je skupno delo z njima, pa klepetanje o življenju in družbi, ki nas obdaja, učenje iz njunih izkušenj in spoznavanje njunih zornih kotov. In seveda ponos, ko ti otrok reče, da bi si želel biti tak kot si ti, ko odraste. Spoštovanje ter odkrit odnos so darovi, ki se ne morejo kupiti in ne dobiti, to imaš ali pa nimaš. Karkoli zahtevaš ali pričakuješ od otrok moraš najprej njim dati sam. Hvala in prosim najdeta pot v otroška usta samo, če ju uporabljajo tudi starši.

Družina … varen kraj, kjer te imajo ljudje zdravo radi. Kjer se lahko spočiješ od zunanjega sveta, napolniš baterije s pozitivno energije in se zopet podaš v svet. Družina … telefonska številka, ki se je razveseliš, ko jo zagledaš na telefonu, ker veš, da je na drugi strani tebi ljuba oseba. Zdaj gremo pa domov … in v mislih si že predstavljaš dom, topel prijeten domač. Za koga je v resnici pomembno, kdo so družinski člani, ki sestavljajo družino? Za njih, za državo, za okolico? In kaj je v resnici bolj pomembno, kdo so ti družinski člani ali kakšni so njihovi medsebojni odnosi?

Jaz bi dala vse na svetu, da me nikoli ne bi bilo kot malo punčko strah iti domov.

politiks.si

Medsosedska pomoč

Ekola … po dolgem času ena nova kolumna
_______________________________________

Če ne bi v medije prišlo, da je medsosedska pomoč omejena oziroma zakonsko določeno omejena sploh ne bi vedela, da mi moj sosed, ki je kvalificiran kmet, v bistvu ne sme brez računa obrezati sadnega drevja in vinske trte, pa preorati njive tudi ne. To je pravzaprav njegov poklic, s tem se preživlja. Pa čeprav mi to v resnici naredi zastonj. No, najbrž mi tudi krompirja ne sme dati, ampak za tiste gajbe mu jaz dam vino in kavo, torej mu nekako plačam, čeprav še vedno brez računa.

Zdaj premišljujem česa vse jaz ne smem delati. Ker imam s.p. in se rada ukvarjam s starimi hišami najbrž brezplačno tudi ne smem dati nasveta kakemu gospodu kako naj prenovi svojo hišo. Ko  me vpraša za nasvet mu moram reči »Gospod, tule imate predračun za moj nasvet, plačajte na tale TRR in ko bom dobila plačilo vam povem kako bi vam jaz zamenjala ostrešje«. Eh …

Take in podobne dvome je vcepil v nas privatnike bodoči novi zakon oziroma strožja opredelitev kaj je medsosedska pomoč in kaj ne. Strinjam se, da nekdo, ki je vodovodar, res ne bo zastonj napeljeval vodovoda svojemu sosedu, čeprav bo pipo sosedu zagotovo zamenjal zastonj. Prav tako bo krovec, ki bo prišel prestavit dve sneti kritini, zaradi katerih je nastala luknja v strehi, najbrž to naredil brezplačno ali, kot je to v navadi na podeželju, bo gospodinja pripravila narezek in se na tak način zahvalila krovcu. Seveda pa to nekomu, ki je nesramen, nevoščljiv ali zgolj sledi črki zakona, ne pomeni nič oziroma mu pomeni toliko, da pokliče inšpektorja ali poda anonimno prijavo, da je sosed sosedu zoral njivo, za svoje delo pa mu ni izstavil računa. Ali da je kmet dal sosedi 10 kilogramov krompirja brez računa. Mimogrede, ravno včeraj sem nesla bundo, ki se mi je strgala prejšnji dan na gradbišču, šivilji zašit. Ima obrt in uradno dela kot šivilja. Ko sem jo vprašala koliko sem dolžna je samo odkimala z glavo da nič, da je že v redu. V salonu sta bili še dve gospe, ki sta prišli na probo. Katerakoli od njiju bi šiviljo lahko prijavila da ni izstavila računa za opravljeno storitev.

Ko takole premišljujem o vseh teh uslugah, ki si jih ljudje delamo ne da bi zanje izstavljali račune ali zahtevali plačilo v denarju mi je jasno, da tega noben zakon ne bo preprečil ali zmanjšal.  To je v nas ljudeh. Mojemu sosedu kmetu je moja njiva na poti ko gre k svojim in mu tista dva obrata, s katerima mi jo preorje, pomenita samo pet minut daljšo pot, za katero mu niti na kraj pameti ne pade, da bi mi računal. Te usluge se zbirajo v nekakšni namišljeni banki uslug, v katero greš kadar potrebuješ pomoč. Temu bi lahko rekli tudi roka roko umije. V malih krajih ljudje vedo kdo se s čim ukvarja. Ko potrebuješ določeno pomoč pač greš do tistega, ki to znanje ali veščino ima in ga poprosiš. Seveda veš, da boš to pomoč nekoč vrnil in da je denarno plačilo te pomoči manj vredno od usluge, ki si jo dolžan. S takim načinom življenja skupnost funkcionira kot skupnost. Danes pomagam jaz tebi, nekoč drugič boš ti meni … Nerodno je, če usluge ne moreš vrnit, nesramno pa, če je ne želiš vrnit. No, ampak če je nisi pripravljen vrnit jih tudi pričakovati ne moreš več, včasih pa tudi proti plačilu nihče noče več prit pomagat.

Čez kak teden bo sosed obrezoval svoje sadno drevje. Ker ga sama ne znam obrezovati, imam pa ga kar nekaj, ga bom seveda poprosila za uslugo. V zahvalo mu bom nesla nekaj sladkega in kavo in vedela bom, da mi bo drevje obrezal tudi naslednje leto.

politikis.si

Vse o starih hišah

… kar ste hoteli vprašati, pa niste vedeli kje. Ali ste hoteli deliti z drugimi, pa niste vedeli kje. Od zdaj naprej je na voljo nova spletna stran www.stare-hise.si , na kateri opisujem obnovo stare hiše, najprej seveda moje, kasneje pa še kakšne … mogoče vaše. Vabljeni h konstruktivnim debatam, nasvetom, novim inovatimnim rešitvam.

STARE HIŠE

Boj za preživetje enostarševskih družin

ČLANEK

Članek je bil objavljen skoraj dve leti nazaj. Še vedno je zanimiv in mogoče ga bo kdo želel prebrati.

Moji srečni najstnici III.

Sem že povedala, da ju v osnovni šoli nikoli nisem priganjala k učenju? Sploh se ne spomnim, da bi se kdaj s katero učila, brala, računala, ali da bi kateri pregledovala zvezke, domače naloge.

Ko sta začeli hoditi v šolo smo se zelo hitro dogovorile, da je to njuna služba. Tako kot mene nobena ni vprašala ali jo imam, ali se v njej zadovoljna, ali bo plača in ali so zadovoljni z menoj, tako jaz njiju nisem spraševala kako je njima v šoli. Sami od sebe sta mi sicer pravili o peripetijah, ki so se dogajale, pa o učiteljicah, ki so bile – ali pa tudi ne – človeške, da bi pa rinila v njiju z vprašanji pa nisem. V šolo sem šla dvakrat na leto, ponavadi po predhodnem dogovoru. In pa ja, ob proslavah, saj sta prepevali v zboru in sta bili vedno nadvse veseli ko sta me zagledali v množici staršev. Sicer pa nisem hodila preverjat njunih ocen in “pridnosti”. Če je bilo kaj res narobe sem tako izvedela od njiju ali pa so me poklicali iz šole.

Tavelika je bila na začetku odlična. Res ni težko biti odličen v prvi triadi, če so v njej samo opisne ocene. Bila je del najboljšega razreda na šoli in ko sem jo prepisovala v drugo šolo mi je bilo prav zaradi tega malo žal. V drugi šoli so bila druga pravila, patudi sama je bila že najstnica in uspeh je šel strmo navzdol. Bila je celo zadostna, pa potem spet splezala na dober uspeh. Drugi so jo grajali češ kako slaba je, jaz sem ji samo rekla, da bi bila lahko boljša. Nisem je kaznovala, nisem je poniževala ali zasmehovala.
Tamala je bila od začetka posebne vrste. Zaradi samosvojega načina učenja je vozila skozi šolo drugače kot drugi otroci. Zaradi njenega načina seštevanja, na primer, sem bila v šoli vsaj trikrat. Učiteljica ji je nalogo iz matematike kljub temu, da je rešila vse pravilno, ocenila slabo, ker računskega poteka ni napisala ob računu, le tega pa ni mogla napisat, ker je vse zračunala s prsti. V zadnjem razredu mi je ravnateljica zelo jasno dala vedeti, da ji učitelji gledajo čez prste, kar bi naj najbrž pomenilo, da imava vse ali vsaj večino ocen … šenkanih? Kakorkoli …

Vpisali sta se na srednji šoli na kateri sta si želeli. Edini pogoj, ki sem ga postavila pri izbiranju srednje šole je bil, da na gimnazijo ne smeta it. Tavelika tako že drugo leto zelo supešno vozi skozi oblikovno, vse strokovne predmete ima odlično in v šoli zelo uživa. Tamala je stopila na pot frizerke in šola ji gre prav tako zelo dobro od rok. Skoraj ni za verjeti, da sta to tista dva otroka, ki sta na koncu osnovne šole komaj še pogledala v knjigo in za katera je bila ocena tri razlog za veselje.
_________________________

Pri meni je bilo drugače. Oče in mama sta bila odkrito razočarana ker nisem dosegala njunih sanj biti odlična (ali vsaj pravdobra). Še hujše je bilo, ko sem se hotela v srednji šoli izpisati in iti delat, vdanost v usodo pa je prišla ko sem končala triletno poklicno in je postalo jasno, da v tem fohu nikoli ne bom delala. Eh … nihče ni opazil mojega več kot očitno na trenutke obsesivnega igranja s kockami, sestavljanja in podiranja, iskanja vedno novih rešitev … nihče ni opazil mojega pisanja, učitelj slovenščine je celo rekel, da nimam pojma o pisanju. Ker nisem sledila navodlimo odraslih sem bila luzer. Zelo dobro se še spomnim koliko pozornosti so učitelji polagali mojim odličnim sošolcem, kako so jih kovali v zvezde, jih nam ostalim dajali za zgled. In? Kaj konkretno je nastalo iz koga od njih?
________________________

Moji hčeri imata ta privilegij, da ju vzgajam jaz. Zelo redko kdaj se zgodi, da jima o čem pridigam ali zatežim. Navadno jima samo razložim in predstavim več pogledov na določeno stvar. Kako se bosta odločili je njuna stvar, jaz njune odločitve spoštujem (razen če se odločita za kakšno pot, ki je pa niti nekdo z dobrim želodcem ne bi ubral). Ker ju nikoli nisem dojemala kot moja podaljška in “uresničitev sanj, ki jih sama ne morem uresničit” ne nosita bremena mojih pričakovanj. Lahko se razvijata po svoje, svobodno in povsem neobremenjeno. Karkoli bosta izbrali mi bo všeč in ju bom pri njuni odločitvi podprla. Moj ponos nanju ni odvisen od njunih ocen in tozadevne “pridnosti”. Človek namreč ni samo ocena v redovalnici, ampak še veliko, veliko, veliko več.

Moji srečni najstnici II.

Po dolem času smo spet preživele vikend v troje. Včeraj, ko sta se pripravljali na odhod, mi je bilo kar malo … hudo. Še ne tako daleč nazaj smoživele pod isto streho, se vsak dan srečevale na vsaskem m2 stanovanja, zdaj pa …

Spomnim se, ko sta bili mlajši, kolikokrat sem med pogovori pomislila “Joj komaj čakam, da boš dovolj stara in samozavestna, da se mi boš postavila po robu.” Bile so situacije, v katerih sem imela sama le delno prav, v katerih so bili moji argumenti bolj ali manj iz trte zviti, pa mi nobena ni upala reč, da nakladam, da si zmišljujem, da nimam prav. Vedela sem, da mi bosta to upali reči takrat, ko bosta sami vase trdno prepričani, da imata prav in ko bosta imeli občutek, da zmoreta stopit meni ob bok. In sta. Tavelika prvič pri 15 letih. S svojo repliko me je popolnoma razsula. Ostala sem brez besed. Danes mi je spomin na ta dogodek smešen takrat pa sem ostala povsem brez besed. Imela je prav in v najinem pogledu je prebrala, da je zmagala. Ko sem prišla k sebi sem ji čestitala rekoč, da sem čakala ta dan in da če se lahko postavi zase pred menoj se lahko pred komerkoli. Prav zares sem ji podala roko in ji zaželela dobrodošlico v svet odraslosti. Tamala je to storila letos prav tako potem, ko sem ji dvignila pokrovko med brezveznim prepirom. Kadar se zdaj prepiramo ali pregovarjamo (kakor komu ljubše)  pazim na svoje argumente, ker jih moram znati zagovarjati in razčleniti do najmanjših podrobnosti, onidve pa sta izvrstni sogovornici s posluhom za vsak kiks. 

Eno bolj občutljviih področij naše družine so fantje. Moji, njuni, saj je vseeno, kdorkoli pride v našo družino je takoj deležen sumnjičavosti. Učita se na skupinskih napakah, zato imata že precej dobro izdelan profil svojiega fanta, ki ne sme bit tak in tak in tak. Če sem mogoče na začetku mislila, da lahko odločam s kom bosta, zdaj zelo dobro vem, da lahko samo postavim mejo do kje dovolim, da tistia fant pride, torej kolikokrat lahko pride k nam domov, kaj več pa niti slučajno ne. In v bistvu sem zadovoljna z njima izbirama, ker imata dobra fanta, resna, poštena, prijazna in spoštljiva. Ko mi je zadnjič fant najstarejše rekel, da je bodoči mož moje hčere sem prvič prav zares pomislila, na to, da … u, znabiti, da bom res pred svojim 45 letim letom že ujčkala vnuke. Da ne bo pomote, moje stališče do vnukov je jasno in nedvoumno.  Kar se mene tiče je dobrodošel kadarkoli pride, kar se tiče njiju dveh pa jima želim, da v srednji šoli ne zanosita. Vsekakor pa odločitev o rojstvu ali splavu ni in ne more bit moja odločitev. Tudi s fanti smo to razčistili in poznata svoje dolžnosti ob morebitni zanositvi.

Zavedam se, da se po srednji šoli ne bosta vrnili živet domov. V globalu mi to povsem odgovarja, ker si ne želim biti mama hotel in ker sem prepričana, da bosta po srednji šoli sposobni preživeti sami. Odločitev za srednjo šolo, po kateri bosta imeli poklic, je temeljila ravno na tem, da se po njej ne vračata domov, ampak sta sposobni poiskati službo in se sami preživljati. Če bosta študirali naprej – in seveda si obe to želita, jima sama predlagam študij ob delu v kolikor je možen, če ni, potem jima bova z očetom finančno pomagala. Glede na to, da svojo šolo jemljeta kot svojo službo in da nit malo ne dvomim, da ne bi kakega letnika naredili ali šolo opustili, tudi pri študiji ne bosta zavzeli statusa večnega študenta, ker zelo dobro vesta, da je moja finančna podpora hudo omejena. Omeejna je tudi zato, da si zaželita čimprej zaslužiti svoj denar.

Ko gledam njuno odraščanje in ga primerjam s svojim se mi zdita kot noč in dan. Imata veliko srečnejše otroštvo od mojega in če sem jaz v njunih letih vedela samo to, da si želim otroka, onidve precej dobro vesta kaj si želita na ljubezenskem, poklicnem in finančnem področju. Jaz sem vsak petek ali soboto šla v disko, onidve doma vse vikene preležita, da si spočijeta od šole.    Med tednom sta najkasneje ob 20.30 v internatu, med vikendi ne hodita nikamor. Seveda imata blizu Peko in vem, da sta poskusili že vse, od trave do alkohola, ampak moja skrb ni bila namenjena temu, da tega ne poskusita temveč, da tega ne konzumirata redno. Očitno je, da jima ne cigareti, ne alkohol, ne droga, ne sedejo tako zelo, da bi karkoli od tega vzeli za svoje. Najbrž tudi zato ne, ker nič od tega nimata doma, sta pa imeli priložnost videti kaj to dvoje naredi iz človeka pri svojih bližnjih sorodnikih.

Pomembno se mi je zdelo privzgojiti jima občutek spoštovanja do vsega kar je staro. Ko je kak star človek kdaj stopil k meni in pohvalil hčeri češ kako sta prijazni in vljudni mi je vedno zaigralo srce. Tamala ima tudi sicer izreden občutek za ljudi in ta njen dar želim, da še prav posebej razvija, bodisi skozi svoj poklic ali kako drugače.

Vesela sem, da sta pri svojih letih in kljub očitnim razlikam v karakterju še vedno sestri v pravem pomeni besede. Nekaj je temu tako zato, ker smo živele v malem stanovanju v katerem ni bilo prostora za intimo in skrrvanje prede drugimi; nekaj zato, ker sta bili veliko sami in odvisni druga od druge – še danes je tako, da ko ena zboli, druga ostane doma in jo neguje; nekaj zato, ker sem jima od malih nog vcepljala zavest, da imata samo druga drugo, prijatejic je lahko na tisoče, sestra je ena sama; nekaj pa zato, ker sta navajeni druga druge in ker sta kompatibilni, druga drugi sta najboljši vzgojiteljici. Zdaj jima vcepljam zavest, da je naš dom njun kotiček, ko mene več ne bo, bosta hodili sem, se spominjali kako sem delala  peč, vrata, kako sem urejala vrt, kako smo zjutraj gledale risanke, kako smo se smejale našim štosom … Vcepljam jima zavest, da ta hiša ni samo hiša, ampak je veliko več in je tako posebna, da se jo splača ohraniti naslednjim rodovom.

Na svoji hčeri sem izredno ponosna. Boljših otrok ne bi mogla imeti in vesela sem, da sta mi dovolili ob njima rasti in postati boljši človek. Bili sta (in ostajata) moji učiteljici, moji tolažnici in moja razloga za vztrajanje, ko mi je najbolj hudo. Četudi včasih rečem, da nista smisla mojega življenja in negiram mojo navezanost na njiju (bolj zato, da se onidve ne počutita zvezano kot zato, ker  bi bilo to res) sta vsekakor bili moj smisel življenja in si ga ne predstavljam brez njiju. Moji hčeri.

Moji srečni najstnici

Nekje sem že napisala, da si medaljo za uspešno vzgojo praviloma pripenjajo tisti, ki so ali že spustili svoje otroke iz gnezda in že uživajo ob vnukih ali pa orok sploh nimajo. Še nikjer nisem zasledila, da bi kak starš najstnikov rekel, da dobro vzgaja svoje otroke, da je zadovoljen s svojim delom, da lahko reče, da so njegovi otroci srečni najstniki in na zelo dobri poti v osamosvajanje. Menda sem edina, ki upa to povedati na glas.

Danes je po dolgem času spet en tak vikend, ko smo doma jaz, tamala in tavelika in naš trop mačk. Nikogar ni, ki bi se pisal drugače od nas, nikogar, ki bi imel drugačne spomine na zadnjih 13 let od nas. Če bi se izrazila poetično bi rekla, da je naša družina zbrana. Tamala sedi za mizo in dela za šolo, tavelika v postelji carta najmlajše mače, jaz sedim za kompom. V kuhinji igra radio, sicer pa je tišina. Skoraj. Tamala je globoko zavzdihnila, očitno ji pri delu ne gre od rok in tavelika jo je vprašala kaj je. “Nič,” odvrne tamala. ”Povej kaj je, če maš jajca,” se nazaj zareži tavelika. In salva smeha prereže tišino. “Zakaj se pa ti smejiš,” me vpraša tavelika. Odvrnem, da se režim njima. “Te mama ni naučila, da se ne prisluškuje pogovorom drugih?”    In tako dalje.  V tako veliki hiši ob tako lepem vremenu se vse tri vrtimo po eni sobi in srkamo druga drugi energijo. Uživamo v naši družbi, naših forah, smehu, ma kaj smehu, režanju in cepetanju z nogami.

 Na vprašanje ali sta srečni mi odvrneta  da sta. Tudi jaz sem. Kar se tiče vzgoje smo prišle do točke, ko se spogovarjamo o svetu odraslih, o naših odnosih, relacijah med ljudmi in skupinamo, o družbi na splošno in plasteh v njej. Veliko se pogovarjamo o njuni prihodnosti, kaj bosta delali, kje, kaj vse lahko dosežeta in kako si lahko odpirata vrata. Tudi o moško ženskih odnosih se pogovarjamo, čeprav jima na tem področju nočem dati nobenih napotkov ali predispozicij.
Pri 14 in 16 letih sta malodane samostojni. Če bi začeli danes služiti svoj denar bi bili sposovbni sami skrbeti zase. nata kuhati, pospravljati, prati in pospravljati perilo, znata v trgovini izbirati med ceno in kvaliteto, vesta, da je redno plačevanje položnic  zelo pomembna stvar. Znata se odpovedati stvarem, ki in ko si jih ne moreta privoščiti, znata uravnavati svoje želje, sledita svojim ciljem in si postavljata nove, take, ki so dosegljivi in realni. Vse, kar potrebujeta za odrasli svet, sem jima dala v nahrbtnik in na to sem zelo ponosna.

Ko sta med tednom v internatu se redko slišimo. Ponavadi me pokličeta če dobita kakšno oceno ali je kaj drugega pomembnega – recimo kakšna bolezen ali kaj podobnega. Ravno to se je zgodilo pred dnevi, ko mi je tavelika sporočila, da je zbolela, šla k zdravniku, dobila tablete in uredila zadevo v šoli. Mene je samo obvestila, ne potrebuje pa moje pomoči. Tudi sicer sem jima privzgojila občutek za reševanje konfliktov, za argumentirano kontriranje in za priznavanje napake, če jo naredita. Nimam prav nobenih težav ali problemov z njima in če bi mene kdo vprašal kakšni se mi zdijo najstniki bi rekla, da so super, da se da z njimi vse pogovorit in da so prijetni mladi ljudje. To tudi sicer trdim, ker resnično nimam nobenih slabih izkušenj z njimi, res pa je, da mi ne nemalokrat koga izmed najstnikov žal, da ni moj otrok.

Lep sončen dan je danes. Tavelika poležava v postelji in uboga navodilo zdravnika da mora počivati, tamala dela nekaj za šolo, jaz pa barvam steklo vhodnih vrat. Zvečer gremo na sadno kupo, česar se vse tri veselimo. Všeč mi je, da znamo cenit čas ko smo skupaj in da nam ni hudo, ko smo narazen. Sploh mi je bilo všeč zjutraj, ko sta prišli k meni na prag, sedli na stola, se zazrli v vrata in je tavelika rekla “Po dolgem času sem spet doma. Mami, prav lepo si nam naredila.” Hvala.

Moj pepel v glinasto posodo

Dolgo sem bila zaslepljena. Niti ne vem, če temu lahko tako rečem, a če rečem, da sem bila zaslepljena … no, kakorkoli rečem s strahom pomislim na to, česa vse še ne vidim, ne realno in ne z drugih zornih kotov. Skratka … dolgo sem na človeško smrt in na 1. november gledala tako, kot na to gleda večina. Lepa lesena krsta, veliko cvetja, mogoče celo betonska grobnica in posmrtno tona in več plastičnih sveč. Z drugega zornega kota pa to pomeni krsta drevesa, ki je bilo posekano zato, da bo trohnelo v zemlji s pokojnikom, beton, ki ga vržemo v zemljo zato, da naravi preprečimo normalen razkroj krste in trupla, cvetje, ki ga ubijemo zato, da polepšamo smrt in plastične sveče, s katerimi svinjamo planet živih, da z njihovimi lučkami pokažemo mrtvim, da res mislimo na njih.

V knjigi “Svet brez nas” sem prvič zasledila tako razmišljanje in se po prebranem zgrozila. Kaj mi delamo svojemu planetu? Indijci in še kdo svoje umrle zažgejo, pepel stresejo, umrle otroke in noseče ženske pa spustijo po reki. Prednamci so svoje umrle prav tako zažigali, arheologi so našli že ničkoliko glinenih posod. Mi pa? Mi pa, tudi če pokojnika zažgemo, spravimo njegov pepel v nerjavečo posodo. Zakaj točno? Se bojimo, da bo pepel pobegnil, da bo ostal brez nadzora, da ga bo kdo ukradel? In v kakšne krste zapiramo svoje ljube?

  Slika Help d.o.o.

Stavim glavo, da so krste iz zdravih živih dreves, ki bi lahko rasla, živela, bila del zemljinih pljuč, pa morajo umreti zato ker … ker tudi mi umiramo. Pa to še ni najhuje – umrle zapiramo tudi v krste iz polimernih snovi, ki ne razpadajo. No, one ne, truplo pač postane nekaj centimetrska človeška juhica. Strašno.

Letos ne bom prižgala nobene plastične sveče več. Rož tako ali tako ne nosim na grobove in jih tudi vnaprej ne bom. V oporoko bom zapisala, da hočem kremiranje in glinasto posodo. Čisto navadno, brez kakršnegakoli okrasja, še bolje pa bi bilo, če bi moj pepel kar stresli v zemljo. Nagrobni kamen naj bo navaden kamen. Nobenega pretiranega okrasja. Ob priliki, če bodo srečali kakega krošnjarja, pa naj kupijo kako pručko in jo prinesejo na grob. Ne zame, za njih.

Iz smrti, ki je povsem naraven del življenja, smo naredili toliko dodatnih smrti bitij, ki jim večina ne priznava življenja in bitja. Kot da je naša smrt več vredna, bolj veličastna. Kot da ne vemo, da človek umre šele takrat, ko se nihče živ več ne  spomni nanj.