Starševstvo +

Prav je, da se opravičimo otrokom

Starejša kot sem, večja je distanca, s katere gledam na svoje otroštvo, svoja starša, njun odnos do nas otrok in njun medsebojni odnos. Ker imam tudi sama otroke primerjam svojo vlogo z vlogo svoje mame, način svoje in njene vzgoje, njene in potencialne moje kikse.

Moji mami dolgo nisem nič zamerila. No, v bistvu najinega odnosa dolgo nisem razčlenjevala, ker nisem vedela, da se to lahko počne, da fama o tem, da morajo otroci imeti svoje starše radi ne glede na to kakšni so, ne drži in da lahko in da je prav, da s starši »poračunam« ter se v našem odnosu premaknem za eno stopnjo višje, tj. iz otroka v odraslega in iz odnosa otrok-starš v odnos odrasli-odrasli
Tudi potem, ko sta me starša pri 24 letih z dvema majhnima otrokoma postavila na cesto češ, da sem jima v sramoto, ker se hočem ločit in naj grem ter premislim, kaj hočem, še nisem čisto dojela, da nisem last svojih staršev. Sicer se je takrat med mano in mamo postavila nevidna meja, preko katere nisem mogla več in ki se je kazala v tem, da mame nisem več objela, ne poljubila. Dotik z njo me je bolel, bil mi je skrajno neprijeten in to je bila najina prva distanca. Še vedno pa sem hodila k njej na obisk, pripeljala hčeri v varstvo in tako je minilo še naslednjih nekaj let. Potem pa …

Potem pa so se mi počasi začele odpirati oči. Iz naše družinske omare so počasi, a vztrajno, korakali okostnjaki. Najprej moje posilstvo, pa očetov alkoholizem, pa mamina vzgoja v smislu »spoštujte očeta ne glede na to kakšen je«, čeprav sem ga sama v svojih rosnih otroških letih dobila v postelji z drugo žensko in čeprav je bil nasilen tako do mame kot do nas, otrok. Sledila je prepoved prihajanja na obisk z mojim partnerjem, ki se ji je kmalu zatem pridružila vest o bratu, za katerega nikoli niti slutila nisem da obstaja. Vsega skupaj je bilo odločno preveč in stopila sem izza zidu ter na trdo zaprla vrata. Od takrat je minilo že več kot dve leti in recimo, da zdaj razumem očetovo nasilje. Dejansko nas je oče največkrat pretepel na mamino pobudo. Ona je bila tista, ki ga je čakala in nas tožila njemu, on pa je moral kot veliki patriarh obračunati z nami. Zelo dobro se spomnim kako se je sklanjal nadme in me tepel, mama pa je stala poleg njega in mu govorila, naj me samo po glavi ne, češ, da bom zaradi tega jecljala. Jecljam vseeno, pa zdaj sploh ni več važno zakaj.

Mamino oklepanja na očeta, odpuščanje njegovih skokov čez plot, pa prenašanje alkoholizma in ne nazadnje odločitev, da bo z njim preživela starost, so mi popolnoma nerazumljivi, tako kot ne razumem tega, da smo zaradi njene odvisnosti od očeta otroci živeli v takem okolju in leta in leta prenašali njeno zahtevo po spoštovanju očeta ne glede na to, kakšen je. Vsaj pri meni je dosegla ravno nasprotno, tudi spoštovanje do nje je sčasoma splahnelo

Družinski okostnjaki in neporavnani računi so ubili naš odnos. Ne vem kako bo, ko bosta starša obnemogla, ko bosta potrebovala pomoč. Kdo jima bo pomagal? Pravijo, kar seješ to žanješ. Polbrat definitivno ne bo s prstom mignil za očetom, ki ga je zatajil in ga niti po štiridesetih letih noče poznat, jaz pa bom najbrž dobro premislila preden bom šla na pomoč, saj mi je oče trideset let očital, da bi morala biti sin, ki ga nima.

In tako se večkrat vprašam koliko starejših ljudi je samih zato, ker so v mladosti mislili, da lahko s svojimi bližnjimi počnejo karkoli hočejo, da njim ne bo treba odgovarjati za žalost in trpljenje, ki so ga s svojim obnašanjem, svojimi odločitvami povzročali. Otroci slej ko prej zrasemo in naredimo obračun s starši, na slednjih pa je ali ga bodo plačali torej se iskreno opravičili in priznali, da so naredili napake, ali pa bodo vztrajali na svojem bogovskem prestolu v pozi »starši se nikoli ne zmotimo«. Starši se velikokrat zmotimo in prav je, da se opravičimo otrokom.

Kolumna Zlata leta, 01.07.2009

Sama s partnerjem

Zakaj pa potem ne živiš skupaj z njim, me je vprašala hči. Zastal mi je dih. Zato … zato ker si z nikomer ne predstavljam biti do konca življenja.

Vprašanje, ki mi ga je zastavila hči, sem si tudi sama že nič kolikokrat zastavila a nanj drugega odgovora kot tega, da si ne predstavljam z nikomer živeti do konca življenja, ne najdem, pa naj še tako brskam po sebi. In ne glede na to, da imam partnerja res rada, da sva skupaj preživela marsikatero situacijo, ob kateri bi bil kakšen drug par že zdavnaj preteklost in bled spomin, se midva vedno znova najdeva skupaj in sva kot eno. Paševa si kot rokavica na roko, pa se vseeno vsake toliko časa razideva, ker … Ker si ne predstavljam živeti skupaj z njim v istem domu, ga srečati vsako jutro v kopalnici in vsak večer pred televizijo. Ne predstavljam si niti tega, da bi skupaj z njim vlagala v nepremičnino, se pogovarjala o tem, v kakšnem stilu bom opremila dnevno sobo, katerih položnic ta mesec ne bom plačala, kaj bom počela naslednji vikend in podobno. Ne glede na to, da mi je pomagal pri vzgoji hčera, me moralno podpiral v času študija, med menjavanjem službe in mi pomagal pri selitvi, si nikoli nisem prav zares predstavljala, da bi živeli skupaj. No, pred leti se je preselil k nam za nekaj mesecev, a je bivanje postalo tako napeto, da je raje šel. In od takrat dalje ne razmišljava več o skupnem gospodinjstvu.

Pogovori s hčerama me vedno znova prisilijo, da razmišljam o stvareh, ki so družbeno pričakovane, a ne tudi vedno realne. Zakaj bi, recimo, dva, ki sta par, živela v istem stanovanju, isti hiši? Zakaj bi morala deliti isto spalnico in si umivati zobe ob istem umivalniku? Resnici na ljubo poznam kar nekaj starejših ljudi, vsi imajo od petdeset do sedemdeset let, ki živijo v parih, pa nimajo skupnega doma. Redno se obiskujejo, hodijo skupaj na izlete, tudi prespijo drug pri drugem, pa vendar imajo vsak svoj dom in čas, v katerem so sami s seboj in uživajo v svojem svetu, neodvisnem od partnerja. A če to pri njihovih letih ni tako čudno, pri mojih, torej pri 36 letih, je, in za marsikoga je moj odpor oziroma nepripravljenost živeti s skupnem gospodinjstvu s svojim partnerjem, vsaj nerazumljiv, če ne že znak kakšne duševne motnje. Ljudje naj bi bili vendar ustvarjeni za življenje v dvoje, zato je vsako odstopanje od družbeno sprejetega vzorca, torej skupnega gospodinjstva dveh, ki sta v partnerskem odnosu, nerazumljivo in tudi nesprejemljivo.

Sama si nikoli nisem predstavljala življenja v skupnosti s partnerjem. Da sem z nekom v vezi, da z nekom preživljam del prostega časa in da z nekom delim dobre in slabe trenutke, to si predstavljam, da pa sem z njim vsak dan, da se moram prilagajati vsem njegovim navadam in celo sklepati kompromise glede kuhanja, gledanja televizijskih oddaj, odpravljanja spat in preživljanja počitnic … Noup, to pa ne. Absolutno ne. Ni govora.

Ne glede na to, kako rada imam svojega partnerja, kako rada sem z njim in kako mi paše njegova bližina, imam neizmerno rada čas, ko sem sama s seboj. Obožujem jutra, ko najprej pristavim vodo za kavo, si zavrtim glasbo, ki me napolni s pozitivno energijo, postavim stol pred vhodna vrata, prinesem časopis in kavo, prižgem cigareto in uživam sama s seboj. Rada tudi sama odločam, kdaj bom šla kam in koliko časa se bom kje zadržala, kako bom upravljala s financami, nič pa nimam niti proti dnevom, ko poležavam ob branju knjige in dremam.

Od vedno vem, da nisem za življenje v dvoje a ob nekom, ki ima podobne življenjske navade in način življenja kot jaz, v dvoje prav lepo funkcioniram. Seveda ne v skupnem domu, sicer pa tudi ni tako zelo narobe, če ima človek več domov, mar ne.

Kolumna 7 dni, 01.07.2009

Moja hči

Sedla sem v vrsto poleg odra. Nasproti je na drugi strani sedela ona, moja najstarejša hči. Ko sem gledala njen obraz, njen nasmeh, ko mi je pomahala in mi poslala poljub, sem zajokala. Moja hči …

Pred dnevi je končala deveti razred osnovne šole. Jeseni se odpravlja v nov svet, v srednjo šolo na drugem koncu Slovenije in v internat. S seboj bo vzela spomine na osnovno šolo in spomine na naše skupno življenje. Ob vikendih se ne bo več vračala v svojo staro otroško sobo, saj se selimo v nov dom, tako da po tem poletju vstopa v resnično nov svet.
Med valeto sem se spominjala časa od njenega rojstva dalje. Želela sem si jo že nekaj let prej, preden sem jo prvič stisnila v objem. V mislih sem si slikala podobo deklice sinje modrih oči in pšenično dolgih las. Želela sem si Ines in Ines je prišla v moje življenje. Rodila se je mesec in pol prezgodaj in bila je tako drobna. V njej je bilo toliko silne želje po življenju, da je pila mleko z mojih prsi še ko je bila v topli posteljici. Moja hči …

Bila je moje sonce. Vsak večer sva se gugali v gugalniku in pela sem ji uspavanke. Ne spomnim se, da bi kdaj drugače zaspala. Ponoči sem šla ponjo ter jo dala k prsim, da se je do jutra crkljala. Kmalu zatem ko je shodila, je že plezala po kamnitih stopnicah. Bila je strašno radoveden otrok in je ob vsakem večjem deževju tekla na vrt ter nabrala lonček deževnikov. Ko se mi je pri nekaj več kot dveh letih skrila in sem jo po uri iskanja našla v travniku, kjer me je hihitajoč se čakala, sem prvič začutila, koliko mi to bitje pomeni. Še vedno jo vidim v njeni najljubši majici iz tega obdobja, na kateri je naslikan Hugo.
Po rojstvu sestrice je šla v vrtec. Nikoli ni jokala ali cepetala, ko sva šli zjutraj tja. Tudi učiteljice so bile nad njo navdušene, saj je bila sila samostojen otrok. V tem je šla celo tako daleč, da je sestrico že pri nekaj več kot štirih mesecih učila jesti z žlico. Eh, tega, kaj vse sta skupaj ušpičili, kaj vse je pokazala sestri, med drugim to, kako se spleza iz posteljice in kako se gre zadenjsko po stopnicah v pritličje, se sploh ne da opisati. Vsakič, ko gledamo slike, se spomnim kakšne prigode

Spomnim se, ko je šla v prvi razred. Prijazna in družabna kot je bila, je imela vedno dovolj prijateljev okoli sebe. Takrat je bila tudi že moja »desna roka«. Znala je pogreti mleko in narediti čokolino, pospravljala je igrače in varovala sestro. Čeprav jima nikoli nisem naložila te skrbi od nekdaj skrbita druga za drugo. Ko sem kupila pograd se je odločila za zgornjo posteljo in na njej spi še danes. In še danes je ne postilja, ima pa še vedno iste medvedke in punčke zatlačene med steno in posteljo. Spomini na šolo pa so še tako sveži … Devet let ni malo in v teh letih je skopnelo strahospoštovanje do učiteljev, ostalo pa je spoštovanje do tistih, ki so ji pomagali, jo podpirali in jo vzpodbujali, ko ji ni šlo.

Učila sem jo poštenosti, odkritosti ter izogibanja laži. Učila sem jo tudi prijaznosti, odprtosti ter odgovornosti do sebe, narave in drugih ljudi. Kadar sva se sprli je svoje vztrajanje pri določeni stvari argumentirala in če je imela prav oz. so bili moji argumenti slabi, sem popustila. Mogoče je tudi zaradi tega postala sijanja sogovornica.

Petnajst let spominov se je takole vrtelo pred mojimi očmi. Njenega otroštva je nepreklicno konec. Še nekaj let in postala bo odrasla. Če sem jo do sedaj lahko varovala pred nevarnostmi, ji pihala koleno, ko je padla v peskovniku in ji brisala solze, ko je bila žalostna, bo čez nekaj let sedla v avto in se podala po naših cestah sama. Najbrž ne bom zatisnila očesa dokler ne bom pred hišo zaslišala njenega avta. Vedno bo moj otrok.
Upam, da ne bo zabredla v mamila, alkohol, neprimerno družbo. Dala sem ji polno dobrih nasvetov, trenirala z njo vstop v odrasli svet, zdaj pa … zdaj pa bo šlo počasi zares. In popravnega izpita ni.

Kolumna 7 dni, 24.06.2009

Za predodelitev otrok lahko toži samo tisti, ki otrok nima v skrbi in vzgoji

Ste vedeli, da tisti starš, ki nima otroka v varstvu in skrbi, lahko toži za predodelitev otroka sebi, obratno pa starš, ki ima otroka v varstvu in skrbi, ne more tožit za predodelitev otroka drugemu staršu? Tudi jaz nisem tega vedela do sedaj, ko sem prišla na idejo, da bi naredila točno to – predlagala predodelitev hčera njunemu očetu.

Pred časom sem že pisala o tem, da sem lansko leto vložila tožbo za zvišanje preživnine, saj je zdajšnja absolutno prenizka za pokrivanje vsaj približne polovice stroškov (ali potreb, kakor vam drago), ki jih imata hčeri. Pred dnevi je minilo leto dni od vložitve tožbe, konec pa je še strašljivo daleč. Med tem časom bolj ko ne sama skrbim za hčeri, čeprav je iz vseh dokumentov, ki sem jih predložila jasno in nedvoumno razvidno, da je preživnina premajhna za vsako hčer vsaj za 100 evrov. Med dokaze o upravičenosti tožbe sem priložila fotokopije vseh položnic za stanovanje ter šolo zadnjih štirih let in šele ob tej analizi ugotovila, da so leta 2007 ti stroški absurdno porasli. Leta 2006 sem imela za eno hčer mesečno 160 evrov teh stroškov, leta 2007 pa že 230 evrov. Stroške prehrane, gospodinjstva, oblek in obutve, interesnih dejavnosti in ostalega v teh številkah sploh ni. Skratka … ob preračunavanju stroškov mi je bilo dobesedno slabo. Od mene, starša, ki ima v varstvu in skrbi otroka, zahtevajo detajlni prikaz vseh stroškov in načina porabe preživnine, od očeta, ki je zavezan plačevati preživnini, pa nihče ne zahteva tehtnih argumentov zakaj ne bi mogel plačevati višje preživnine.

V tej situaciji se seveda ne bi znašla, če ne bi imela otrok pri sebi. In sem pomislila … kaj pa, če bi se vsemu temu dokazovanju in poniževanju z druge strani izognila tako, da bi predlagala predodelitev hčera očetu. Kaj pa če bi naredila to? Če je oče prepričan, da lahko z 263 evri na mesec oziroma z 526 evri (vsak starš naj bi participiral polovico) dostojno preživi dve najstnici, potem naj ju vzame v varstvo in skrb, jaz pa bom plačevala preživnino ter imela s hčerama stike.

Odvetnica je požrla cmok, ki se ji je naredil v grlu, ko sem ji povedala svoje razmišljanje. Takega primera tožbe slovensko pravosodstvo bojda ne pozna. Pogostokrat se sicer zgodi, da oče toži za predodelitev otrok njemu češ, da je mama neprimerna, malomarna, da mu onemogoča stike, da bi pa mama tožila očeta in v tožbi navedla, da zahteva naj prevzame otroke v varstvo in skrb on ker ona tega preprosto ne zmore več bodisi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, opuščanja starševske skrbi z očetove strani, ipd., take tožbe pa še ni bilo v Sloveniji. In je baje tudi biti ne more, saj sodišče pri dodelitvi otrok upošteva otrokovo korist. Če je oče brezposeln, delomrznež, brezčutnež, bolan, nezainteresiran za otroka, itd. sodišče otroka takemu staršu ne bo pre-dodelila. Z drugimi besedami … tudi če mama nima za kruh in ne more plačati stanovanjskih stroškov ter ji grozi deložacija, tudi če trajno ostane brez službe ali je tako bolna, da za otroka ne more več skrbet … če ga oče noče, bo otrok ostal pri mami brez debate. No, mama da lahko otroka v rejništvo, a tudi to le pod pogojem, da oče podpiše dovoljenje. In če se oče ne strinja, sam pa noče prevzeti skrbi zanj … Kaj pa potem

Luknjam v sistemu ni ne konca ne kraja. Zdaj vsaj vemo, da se očetu, ki ne skrbi za otroka, ne more naložiti skrb zanj, če tega noče. Od mame pa se skrb za otroka pričakuje, je samoumevna, pa čeprav nima denarja za preživetje, ne more izterjati dostojne preživnine od očeta, ne zmore več fizičnega in/ali psihičnega napora vzgoje in skrbi za otroka, ali se z otrokom ne ujame do tebe mere, da je življenje v taki družini neznosno. Mama za otroka mora skrbeti, v to jo silita družba in sistem, oče pa le, če sam želi. Absurdno.

Kolumna 7 dni, 17.06.2009

Mnenje strokovnjakinje - kakšna je ta deklica danes?

Zanima me mnenje tistih, ki znate tale izvid prebrati in razumeti. Kakšna, mislite, je danes ta deklica? Ji je uspelo končati šolo, je vključena v družbo, ima prijatelje, je odprta, ima cilje in načrte, …

Šla sem

Velikokrat ima tisti, ki odhaja iz družine, ki vloži zahtevo za ločitev, ki ostane sam s spomini, občutek, da je pogrnil, da mu ni uspelo, da je zavozil in da je ločitev dokaz, da je nesposoben imeti partnersko zvezo oziroma da ni sposoben partnerja obdržati. Ni si lahko priznati, da je nečesa, v kar si verjel, se mu predal z vsem srcem in dušo in bil prepričan, da bo trajalo za vedno, konec. Na drugi strani taiste zgodbe pa je skoraj vedno nekdo, ki se mu je z odhodom iz zveze odvalil kamen od srca, ki ga je zveza dušila, ki je končno svobodno zadihal in postal samostojen.

Sama sem že kmalu po rojstvu prve hčere vedela, da nočem živeti v partnerski zvezi, v kateri bom odvisna od svojega partnerja in postavljena v vlogo gospodinje. Otroka sem si sicer zelo zelo želela, družine kot take – oče, mama in otrok, pa ne, čeprav sem rasla v dvostarševski družini. V njej sem spoznala tako alkohol, kot fizično in psihično nasilje. Ko sem pod vse to potegnila črto sem zaključila, da take družine nočem imeti, drugačne pa nisem poznala. Moja partnerska zveza in kasneje družina sta bili del moje primarne družine saj smo vsi skupaj živeli v eni hiši v odnosih, ki so bili izredno obremenjujoči. Že takrat sem imela občutek, da sem ujeta v mrežo, ki me duši in da to življenje ni zame.

Včasih prebiram dnevnike iz tistega časa in se šele sedaj po malem zavedam, kako zelo sem takrat trpela. Ko sem prvič predlagala partnerju da greva narazen, ker enostavno nisem mogla več vzdržati pritiska, zahtev in pričakovanj, po drugi strani pa konstantnega vzbujanja občutka, da nisem nič vredna, ničesar sposobna in da brez partnerja nisem nič, me ni jemal resno. Bila sem več kot samo nesrečna, bila sem obupana, čeravno so vsi okoli mene mislili, da se bom vnesla in se vdala v usodo, ko sem drugič zanosila. Pa ni bilo tako. Nekaj manj kot dve leti zatem sem vseeno odšla. Pravzaprav so me od doma spodili. Še danes vidim mamo, sedečo v dnevni sobi v fotelju, ko mi je pisala pismo in v njem zapisala, da je globoko razočarana nad mano in zahteva naj hišo zapustim tudi jaz, v kolikor greva s partnerjem narazen. Prepričana je bila, da me bo to izučilo in bom hitro prišla nazaj ter se umirila.

Ko sem odšla od doma, sta bili hčeri stari nekaj manj kot 4 in 2 leti. Šla sem v podnajemniško stanovanje z nekaj pohištva in potovalko. Kasneje sem izvedela, da je moj partner še več kot pol leta živel pri moji mami, da so vsi čakali, kdaj me bo srečala pamet in šele po letu ali dveh končno obupali.
Mama kar nekaj časa ni spregovorila z menoj. Bilo jo je sram da sem šla stran, da sem zbrala pogum in se postavila na lastne noge in da sem bila sposobna na njih tudi obstati. V vasi se dolgo niso polegle govorice o tem, kakšno sramoto sem naredila svoji družini, jaz pa sem bila presrečna, svobodna, samostojna in končno jaz. Tega ne bi zamenjala za vse na svetu in nikoli mi ni bilo žal, da sem to storila.

Oče mojih/najinih otrok pa ni bil niti srečen, niti osvobojen ali zadovoljen. Ostal je sam, z razbitimi sanjami o hišici na podeželju in mirnem družinskem življenju. Nikoli se ni pomiril s tem, da sem šla zato, ker nisem ne hotela ne imela interesa živeti tako, kot sta živela moja mama in oče. Od vedno sem hotela živeti sama z otroki, samostojno in neodvisno, a uresničitev mojih sanj je bila neizogibno povezana z razbitjem njegovih.
Vedno sta torej dve strani, ena, ki izgubi, in druga, ki dobi. Obe sta sestavljeni iz vzponov in padcev. Nobena stran ni nujno usodna in pogubna, v to jih spremenimo mi. Jaz sem iz svoje naredila zanimivo življenjsko pot, kdo drug si na svoji izkoplje grob.

Kolumna 7 dni, 10.6.2009

Diskriminacija otrok pri cepljenju proti HPV virusu

Jeseni bodo prvič izvedli obvezno cepljenje deklic v šestih razredih osnovne šole proti HPV ali virusu papiloma. To je virus, ki pri ženskah povzroča raka materničnega vratu. Društvo Kala, ki se bori proti okužbi s HPV in rakom materničnega vratu, ima na svoji spletni strani podrobno razloženo kaj povzroča HPV, kako se z njim okužimo in kakšne so posledice.
Sama sem se s tem virusom srečala pred leti, kmalu po drugem porodu. Pri ginekološkem pregledu so mi vzeli bris in mi kmalu zatem poslali obvestilo, naj se nemudoma zglasim v bolnici. Niti pomislila nisem, da bi lahko bilo kaj hujšega, saj sem vendar imela “šele” 23 let ter dva mala otročka, za katera sem morala skrbeti. Ponovili so bris in rezultat je bil ponovno enak – PAP III. Sledila je konizacija ali izrez tkiva v materničnem vratu zaradi odstranitve predrakavih sprememb. Bilo me je groza. Takrat, od tega je že 12 let, je veljalo, da imajo ta virus ženske, ki so imele veliko različnih partnerjev in počutila sem se nekako … stigmatizirano. Spomnim se, ko mi je sestra kar mimogrede navrgla, da če bi imela manj spolnih partnerjev se mi to zagotovo ne bi zgodilo. Danes seveda tega nihče več ne reče, ker to preprosto ne drži. HPV lahko dobiš že ob enkratnem spolnem odnosu, česar pač takrat še niso vedeli. Po konizaciji so bili vsi moji brisi do sedaj normalni, tako da upam, da se mi ne bo več ponovilo, kar pa ne morem reči za svoji dve hčeri.

Uvodoma sem že omenila, da bodo to jesen prvič obvezno cepili vse deklice v šestem razredu. V javnosti poteka debata za in proti cepljenju ter kako izbrati med cepivoma, ki sta, če se ne motim, dva. Eni pravijo, da cepljenje pomaga, drugi ga zavrčajo češ, da ima lahko usodne posledice za žensko, itd. Na tem nivoju me debata ne zanima, zanima pa me zakaj se lahko na državne, tj. davkoplačevalske stroške cepijo samo deklice v šestem razredu ter nobena druga. Moji hčeri imata namreč 13 in 15 let. Nobena ni več v šestem razredu in tako tudi nista upravičeni do “zastonj” cepljenja.

Osebno se mi zdi tako selekcioniranje pri tako pomembnem zdravstvenem vprašanju kot je HPV in njegove posledice, ki jih le-ta lahko ima za žensko, absolutno nesprejemljivo. Pa ne samo, da deklice, ki so leto dve ali več starejše od “izbranega” letnika 1997, cepljenje na lastne stroške je tako pregrešno drago, da ga za obe hčeri enostavno ne morem plačati, saj za eno stane nekaj manj kot 400 evrov.

In zdaj premišljujem kaj naj naredim. Kot vsak starš želim svojima hčerama zdravo in srečno življenje. Za njuno zdravje skrbim na več nivojih, tako z zdravstvenimi pregledi, kot pri hrani in rekreaciji, pa bi ju rada obvarovala tudi raka materničnega vratu in genitalnih bradavic. A kako? Naj vzamem kredit in jima plačam cepljenje, ki bi jima moralo biti zagotovljeno brezplačno, ker vendar že plačujemo tako osnovno kot dodatno zavarovanje? In zakaj bi sploh morala zanju plačevati to cepljenje, ker bi konec koncev moralo biti v interesu države, da se čimveč žensk cepi proti HPV, saj bi s tem zmanjšali stroške, ki jih povzročajo brisi, konizacije, operacije, zdravljenje, itd. Za mene je to, da je nekdo odločil, da bo država to jesen samo in izključno deklicam v šestem razredu plačala obvezno cepljenje proti HPV diskriminacija otrok, tj. najbolj ranljive skupine državljanov in bodočih davkoplačevalcev. Marsikaj razumem ali vsaj skušam razumeti, te odločitve, take diskriminacije pa ne morem in nočem razumeti. Moji hčeri do tega cepljenja brezplačno nista upravičeni zgolj zato, ker se je nekdo odločil, da bo dovolil cepljenje samo določenemu letniku deklic. Moji hčeri sta se rodili nekoliko prezgodaj in zato so jima vrata do brezplačnega cepljenja zaprta.

Kolumna 7 dni, 3.6.2009

Otroški dodatek

Zgodovina otroškega dodatka sega v čas II. Svetovne vojne, ko so v Nemčiji vpeljali redni otroški dodatek za petega in vsakega naslednjega otroka. Cilj tega socialnega transferja je bila večja rodnost, saj je Nemčija potrebovala veliko prebivalcev za svoje politične interese. Slovenci smo socialni sistem »dobili« od Nemcev in s tem tudi otroški dodatek. Cilj le tega je danes resda zapisan drugače, toda … v osnovi bi

V Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) v 65. členu piše, da se »… z otroškim dodatkom staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda po tem zakonu«. Vse lepo in prav, a že tukaj se postavi vprašanje koliko nekomu, ki je v najvišjem razredu pomeni 19,20 evrov otroškega dodatka za prvega otroka. Najbrž veliko manj kot pomeni 110,41 evrov otroškega dodatka tistemu, ki je v najnižjem razredu. Kot drugo se postavlja vprašanje zakaj bi to pravico imeli vsi otroci oziroma starši, izjema so le tisti z ekstremno visokimi dohodki. Zakaj ne bi otroški dodatek dodeljevali tistim, ki so v resnici potrebni državne pomoči pri finančni skrbi za otroke, ter poskrbeli, da te pomoči ne bi izkoriščali taki, ki do nje niso upravičeni. Tako bi namesto 56,74 evrov za prvega otroka, kolikor dobi starš, ki je v četrtem dohodkovnem razredu, dobil 100 ali več evrov za prvega otroka. Temu bi jaz lažje rekla konkretna pomoč, kajti 56,74 evrov pač ni konkretna pomoč, temveč bolj Blažev žegen.

V zvezi z otroškimi dodatki v družbi obstaja fama, da imajo enostarševske družine ogromne bonuse. Resnica je kakopak povsem drugačna. Enostarševske družine dobijo za vsakega otroka dodatnih 10% otroškega dodatka, kar praktično pomeni, da starš, ki je v tretjem razredu (od spodaj navzgor) dobi namesto 71,95 evrov za otroka 79,14 evrov. No ja, dvomim, da bi se kdo zaradi tega drobiža ločeval.

Otroški dodatki so vezani na družinski dohodek preteklega leta kar je, vsaj v teh časih, lahko prava katastrofa za družino, če v tekočem letu izgubi glavni ali edini dohodek, otroški dodatek pa ostane enak. Seveda tako ne bi smelo biti, a si strokovnjaki na CSD-jih dovolijo sami odrejati kaj je pomemben podatek za spremembo višine otroškega dodatka in kaj ne. 102. člen ZSDP sicer določa, da je potrebno obvestiti CSD v primeru izgube zaposlitve, vendar je to bolj ko ne mrtva črka na papirju, saj strokovnjaki sami ugotavljajo če so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oz. o spremembi priznanja pravice. Tragikomično je mišljenje teh strokovnjakov, da izguba službe ni zadosten razlog za ažurno povišanje otroškega dodatka in tako zavestno puščajo družine na pragu ali pod pragom revščine.
Sama sem te dejstvo doživela zadnjič pred tremi leti, ko sem oktobra ostala brez zaposlitve in bila štiri mesece doma. V vsem tem času sem prejemala enak otroški dodatek kot v času zaposlitve. Ko sem naslednje leto aprila spet uveljavljala pravico do otroškega dodatka, a sem bila takrat že polno zaposlena, pa sem dobila le-tega znatno višjega na račun dohodkov iz prejšnjega leta. Razumljivo? Logično vsekakor ne. Višji otroški dodatek sem potrebovala v času brezposelnosti, a so mi ga odobrili šele post festum in to za celo leto.

Naj se vrnem na začetek. Hitler je z uvedbo otroškega dodatka načrtoval višjo rodnost in jo tudi dosegel. Kaj pa z otroškim dodatkom dosega naša država? Zdi se, kot da so otroški dodatki sami sebi namen in izrojen socialni transfer.

Kolumna 7 dni, 27.5.2009

Nelogično

27. člen Zakona o socialnem varstvu našteva dohodke, ki se po tem zakonu štejejo za lastni dohodek in odhodke, ki se priznavajo kot odhodki lastnega dohodka. Pri tem je zanimiv peti odstavek, ki pravi takole »Od lastnega dohodka se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova.« Čudno? Na prvi pogled najbrž ne, na drugi pa je kaj hitro jasno, da je nekdo s točno določenim namenom vrinil ta stavek v ta člen.

Zakon o brezplačni pravni pomoči se navezuje na zgoraj omenjeni člen v svojem 14. členu. Tudi s tem načeloma ni nič narobe. Brezplačno pravno pomoč (BPP) namreč lahko dobijo državljani Slovenije pod točno določenimi pogoji, ki lahko na tak način pridejo do pravne pomoči. Narobe pa je, ko sta 27. člen in prosilec za brezplačno pravno pomoč v konfliktu interesov.

Dostikrat se zgodi, da se po BPP obrnejo starši enostarševskih družin, ki se odločijo za tožbo preživnine bodisi ker zavezanec le-te ne plačuje ali redno ali sploh ne, bodisi ker je le-ta prenizka. Cenzus za BPP je resnično nizek. Moja prijateljica ga je pred kratkim presegla za nekaj več kot 20 eur. Njen dohodek je bil na družinskega člana 465,33 eur, cenzus pa je 443,40 eur. Od njenega odhodka niso odšteli niti kredita niti najemnine za stanovanje, v katerem s sinom živita, niti vrtca, skratka nič, še več, v odločbi, v kateri so ji obrazložili zavrnitev, so podčrtali stavek, s katerim so ji obrazložili, da je edini priznani odhodek plačana (ne dobljena) preživnina in nič drugega. Pri tem so se sklicevali na peti odstavek 27. člena ZSV. In to je ta absurd, o katerem bi rada spregovorila besedo ali dve.

Moja prijateljica je vložila tožbo za zvišanje preživnine, ker je ta, ki je sodno določena, sramotno nizka – znaša komaj 50 eur za triletnega otroka, ki hodi v vrtec in ki z mamo živi v podnajemniškem stanovanju, povrh vsega pa je bivši partner niti ne plačuje redno. Otroka preživlja takorekoč povsem sama, čeprav ima otrok očeta, ki bi moral deliti skrb za otroka z njegovo mamo. In zdaj absurd, ki je popolnoma skregan z logiko. Ta moški ima pravico do BPP ker ima uradno minimalno plačo, v odhodek pa se mu upošteva preživnina, ki jo ali pa tudi ne plačuje, moji prijateljici pa se ne prizna absolutno noben odhodek – niti najemnina za stanovanje, niti vrtec, niti, v končni fazi, njena finančna skrb za otroka, Skratka nič. Pa če samo malo logično razmislimo nam je jasno, da bi tudi pri njej lahko kaj hitro določili preživnino, ki jo plačuje za otroka in ji to upoštevali kot odhodek, toda ne … ona je za otroka dolžna finančno skrbeti, noben njen strošek se ne priznava v odhodek, na drugi strani pa se preživnina, ki je sramotno nizka in bi prav tako morala biti izvzeta iz priznanih odhodkov, ker so starši za otroke dolžni skrbeti, njenemu bivšemu partnerju priznava v odhodek. Ne, ne razumem, popolnoma mi je nelogično in me res zanima kdo je ta stavek spravil v 27. člen ZSV in s kakšnim namenom.

Časi cankarjevskih mater se nepreklicno končujejo. Ženske nismo več pripravljene vsega potrpeti, tiho in ponižno skrbeti za otroke ter jemati za samoumevno, da so očetje bolj ko ne abstrakten pojem, realno prisoten le takrat, ko je treba udarit ali kaznovat. Pri vsem skupaj je absolutno nerazumljivo in nesprejemljivo dejstvo, da država tako preko svojih zakonov kot preko sodne prakse očete podpira pri izmikanje izpolnjevanja obveznosti preživljanja svojih otrok. Dvomim da tega dejstva ne vidi, bolj verjetno je, da ji je za to vseeno ker smo večinoma ženske tiste, ki skrbimo za otroke, ženske pa naj bi bile tihe, mile, potrpežljive, itd. Res neverjetno, da očetje z dovoljenjem države zanemarjajo in opuščajo skrb za lastne otroke.

Kolumna 7 dni, 20.5.2009

Sto evrov za najstnika

Splošno prepričanje veliko zavezancev za plačevanje preživnine je, da s tem denarjem preživljajo drugega starša in ne skupnega otroka. Od kod zavezancem to prepričanje ne vem, vem pa, da je v veliko primerih prej obratno in da pravzaprav tisti starš, ki ima otroka pri sebi, na nek poseben perverzen način preživlja svojega bivšega partnerja.

Veliko mam in očetov, ki so po ločitvi ali razpadu izvenzakonske skupnosti dobili v skrb in vzgojo otroke je vsaj enkrat, če ne večkrat, slišalo od bivših partnerjev, da plačujejo preživnino njim ter da jo tako ali tako porabijo zase in ne za otroke. Seveda je ta izjava absurdna, saj s 50, 100 ali 200 eur pač ne more nihče preživeti, če tudi sam ne dela in ne dobi kolikor toliko dostojne plače

Dejstvo je, da je v naši državi izredno veliko preživnin določenih sramotno nizko. Ponekod pri določanju le –te sodniki upoštevajo tudi otroški dodatek, ki ga absolutno ne bi smeli, saj je jasno, da je njegova višina vezana na preživnino in dohodek, drugje nasedajo lažem in izmišljotinam zavezancev za preživnino, ki uradno ne delajo nič, neuradno pa vozijo avtomobile v vrednosti 20.000 eur in več, hodijo na luksuzna potovanja, nekateri med njimi pa imajo celo prikazan minimalni dohodek. Vsakemu normalnemu človeku je takoj jasno, da v vseh teh primerih nekaj ni v redu, našim sodnikom pa … Zato, ker sodišča določajo sramotno nizke preživnine, popolnoma skregane z realnimi stroški in potrebami otroka, veliko več za otroke porabi tisti starš, pri katerem le – ti živijo, drugi pa pri skrbi ne participira oziroma zaradi sodne odločbe primakne kakih 50, 100 ali 150 eur. Redki so primeri, kjer dejansko oba plačujeta polovico stroškov in kjer se o večjih nakupih dogovorita in razdelita strošek.

Kaj naj si človek misli o sodniku ali sodnici, ki za najstnika določi preživnino v višini 100 eur? To bi pomenilo, da otrok pri, recimo, 14 letih, na mesec potrebuje za svoje preživetje 200 eur, kar pa tisti, ki imamo toliko stare otroke, vemo, da je premalo, saj je samo šolska položnica v višini 70 eur, da o obleki, stanovanju, hrani doma, šolskih potrebščinah, interesnih dejavnosti, itd. sploh ne govorimo. In ko tak najstnik leto kasneje stopi v srednjo šolo, kje se samo stroški šolskih potrebščin drastično povišajo, na štipendijo pa tudi ni računati, je takoj jasno, da je preživnina v višini 100 eur za toliko starega otroka nesmiselna in vredna vse graje.

Največ preživnin – kar 22.589 – je določenih v razredu od 80 do 120 eur, nekaj manj – 18.404 – pa v razredu od 120 do 200. Skupno je določenih 64.283 preživnin. Sodišča so v preko 42.500 primerih sodelovala pri določitvi le-te bodisi s sodno poravnavo ali določbo. Ti podatki so sami po sebi dovolj zgovorni, da lahko upravičeno pokažemo s prstom na sodišča in jih povprašamo zakaj določajo tako sramotne preživnine in od kje jim prepričanje, da je otrok tako malo vreden. Ob tem pa velja ponovno opomniti na tabelo Preživninskega sklada, ki ima še bolj nerazumljive in ponižujoče zneske nadomestil preživnine. Kdo jo je sestavil?

Pred časom sem naredila podroben stroškovnik za svoji dve hčeri. Če bi jaz in njun oče plačevala polovico stroškov, bi vsak plačal po 230 eur na mesec za vsako. A ker moj bivši partner plačuje samo 130 eur za vsako mu sama vsak mesec dam 200 eur, ki jih namenim hčerama namesto njega. V bistvu preživljam svoji hčeri in še svojega bivšega partnerja, kar je obratno dejstvo od razmišljanja zavezancev za preživnino, ki sem ga napisala v začetku. Ne živijo oni nas, temveč živimo mi njih. Osupljivo? Vsekakor. Tudi nerazumljivo, definitivno pa pogled iz tega zornega kota vso situacijo postavi v novo luč.

Kolumna 7 dni, 13.05.2009