Starševstvo +

Kdaj bom spet pripravljena na novo ljubezensko vezo

Mesec dni je od takrat, ko sem se zatrdno odločila, da končam šestletno zvezo z moškim, ki mi je do takrat pomenil vse na svetu (kar se tiče moških drugih, razen njega, nisem videla).
Dobro, nekaj kasneje sem se z njim srečala še enkrat in to je bilo zadnjikrat. Dejansko je bil tisto poslovilni vikend, v katerem sem podoživela vse razloge, zakaj sem bila z njim šest let (in bi bila še vedno, če …). S tem se je končalo obdobje mojega življenja, v katerem sem z vsemi čuti uživala v partnerski zvezi - tako mentalno, ker sem vedela, da imam partnerja, ki me ima rad, kot fizično, ker sem seksala kadar sem hotela, in nenazadnje sem spoznala in doživela dobre in slabe lastnosti partnersta.

Monogamna partnerska zveza mi je dejansko izredno ustrezala, partner me v vseh pogledih zadovoljeval, tako da drugih moških okoli sebe praktično kot moških - spolnih objektov, nisem videla. Bili so sodelavci, gostje gostilne, kamor hodim na malico, poslovni partnerji in kupci. Celo sama sebe sem presenetila s tem, kako sem v tem času dojemala druge moške. Fascinantno.

In zdaj sem sama. Mesec dni bo že. Tako sama sama še nisem bila nikoli. Vedno sem imela na dohvatu ruke kakšnega ljubimca, zdaj pa sem zavestno sama. Saj ne, da ne poznam nikogar, ki bi takoj sločil z mano pod rjuhe. Meni ni do tega. Ko pomislim na seks, pomislim na seks z Mojim in ker svojih misli nočem potencirati, saj se zelo dobro poznam in bi kad tad zavrtela njegovo telefonsko številko in “Lubi, rada bi te vidla” preusmerim misli na kaj drugega. Ali pa grem spat. Zdaj, recimo, grem že kar nekaj večerov zapored spat ob devetih zvečer in namesto, da bi jaz poljubila tamali za lahko noč, to počneta onidve meni.  

Danes sem v bistvu prvič gledala v gostlni moške koli mene … Moške kot moške. Hmmm … Edini, ki mi je bil recimo da všeč, je bil podoben … Mojemu. Ne, nisem pripravljena. Nisem pripravljena ne na novo zvezo, ne na lubimkanje, ne na nič, kar bi me vsaj medlo spominjalo na Mojega. V meni ga je toliko, da se moram zelo kontrolirati, da ne zaidem v mislih pregloboko v najine detajle (in da si ne pričaram vonja njegove kože, pogleda na njegovo telo, zven njegovega glasu, občutek njegovih rok na meni, njega v meni …  :(   ).

Pogrešam ga. V bistvu pogrešam vse tisto, kar je najina zveza bila. In pogrešam občutek, da sem z njim, fokusiranje svojih misli nanj. V bistvu najbolj pogrešam uležanost v partnersko zvezo, brezskrbnost glede seksualne potešitve. Ko se mi ni bilo treba spraševati kdaj bom seksala in s kom bom in kako bo in ali mi bo ok in ko sem vedela, da bova šla zvečer na sprehod, gledala film in se muckala. Ja, to mi je v partnerski zvezi veliko pomenilo. In ni bilo samoumevno, kajti imela sem občutek, da je to privilegij monogamne zveze. Da si z nekom - samo enim, ki ti popolnoma ustreza. Vse ostalo pa je bilo samoumevno (in tega ostalega je bilo v resnici v najini zvezi bolj malo in zato je razpadla).

Ko se bom spet vezala bom najverjetneje spet postavila prioritete po enakem vrstnem redu kot sem jih pri Mojem. No, seksualna energija bo definitivno na prvem mestu skupaj z fizično privlačnostjo. Nato temperament, potem pa ostalo.
Že zdaj vem, da bo najverjetneje tudi nova veza polom - no, polom ravno ne, ker v bistvu ne pričakujem kaj dosti, ne bi pa imela nič proti, če bi se spet vezala za dlje časa z enim moškim, ki bi mi ustrezal na vseh podorčjih in še bolj. Žal pa moj štart in moja “pričakovanja” ne grejo skupaj. In v čudeže ne verjamem.  

Roko na srce sem prepričana, da si sama ne želim trajne in resne zveze. Ne da je nisem sposobna furat, omejuje me moje lastno prepričanje, da sem sama najbolj sposobna skrbeti za vse in nikomur ne morem zaupati tako kot sebi. Na teh temeljih pa je enostavno nemogoče graditi partnerstvo. Zato tudi morebitno razočaranje ob neuspeli novi zvezi v resnici ne bo razočaranje, temveč bolj olajšanje, ker bom spet samo svoja.

In to je tako težko razumeti

Hvala Američanom za družino Hakstbl

Ko sem to  nanizanko gledala prvič sem jo gledala skozi oči otroka. Najstnika. In želela sem si, da bi imela taka starša, ki bi znala na tako prefinjen način vzgajati otroke, hkrati pa bi se dobro razumela med seboj.

Ko danes ponovno gledam to nanizanko jo gledam skozi oči starša. Starša, ki ima dva otroka v najstniških letih in ki počneta podobne stvari kot otroci v družini Hakstbl.
Priznam, da se marsikdaj najdem v podobnih situacijah kot starša v nanizanki. Ko ne vem točno kaj naj naredim; ko bi mi prav prišel posvet s kom drugim; ko se vsedem na rob postelje in s hčerama pokramljam o dogodku, ki nas je postavil v točno določen položaj. In skoraj ne mien epizoda, v kateri ne bi našla nekaj, kar mi da misliti, o čemer se lahko pogovorim s hčerama.
Nabolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da tudi hčeri, tako kot sem jaz včasih, ob gledanju nanizanke zavzdihneta, da bi imeli taka starša.  :) 

Moja prva služba bi bila “čistilka v bolnici”, če …

… mama ne bi bila odločno proti. Ja, pri 17 letih res nisem imela velikih zaposlitvenih ambicij, bi bilo pa zanimivo videti kako bi se mi življenje obrnilo, če bi lahko izpolnila to svojo odločitev.

Po osnovni šoli sem šla naprej na Srednjo kemijsko šolo. To je bila totalno zgrešena odločitev, toda jaz nisem bila niti sposobna to videti, niti nisem imela znanja to spregledati. Kemijo sem imela pač 5 in po pogovoru moje mame s tovarišico se je odločilo, da grem na kemijsko šolo (saj ne, da bi kdo pogledal ali se na tej šoli učijo fiziko in matematiko, ki sem ju imela 2).

V prvem letniku sem bila dobra. Nisem bila ravno navdušena nad šolo toda rekli so, da bom potem dobila službo in druge opcije kot šolati se itak nisem imela. V drugem letniku pa, ko je bila snov zame odločno prezahtevna in so moji manjki v znanju fizike in matematiki postali odločno preveliki,  sem padla na celi črti. No, to je bilo tisto leto, ko so odločili, da srednješolci z več kot tremi popravnimi izpiti avtomatsko padejo. In jaz sem imela 4.
Moja mama je bila totalno nesrečna, spomnim se, kako zagrizeno je iskala rešitev zame. Sama sem bila odločena, da letnika ne bom ponavljala in končala šolanja z 20 leti, zato je bila edina “rešitev” v triletnem poklicnem programu, kamor sem se tudi res prešolala in ga končala z dobrim uspehom. Toda …

V 18 letu sem doživela dokaj hudo prometno nesrečo. (O tem sem že pisala.) Poečna prsna vretenca in poškodovana vratna vretenca so bila razlog, da sem v bolnici ležala kar nekaj časa. In med tem časom sem opazovala mlade čistilke, ki so vsak dan čistile bolniške sobe, preoblačile postelje in pomagale pri drugih delih. Po pravilu so bile vse mlade. Spomnim se, da mi je mama nekoč govorila, da nekatere izmed njih ob delu študirajo in … tako sem se domislila, da bi tudi jaz šla delati, ob delu pa bi študirala.

Mama je bila absolutno proti. Da ne, da njena hčerka ne bo čistilka, da me ni rodila za to in da vztraja, da se šolam. Ker sem bila trdno odločena, da letnika ne bom ponavljala in končala šolanja leto za sošolci, se je mama odpravila poizvedovat o možnostih mojega nadaljnega študija. Hja, mene niti alternativno šolanje ni zanimalo. Mamo pač. Našla je možnost prepisa v triletno poklicno šolo na Srednji kemijski šoli in v naslednje šolsko leto sem se prepisala v ta program.

Šolanje sem zaključila “po redni poti”, mama pa mi je našla pripravništvo v Urgentnem laboratoriju KC. Moja plača je bila celih 34.000 sit. V službo sem hodila ob 5 zjutraj z avtobusom, nazaj grede sem štopala (in tako cele pol leta in niti enkrat samkrat nisem zamudila službe). Tako sem prihranila denar za oblačila in obutev, pa tudi za hrano, saj sem nekaj tistega časa preživela samo v hiši na vasi.
Delo v urgentnem laboratoriju je bilo enolično - osem ur sem pomivala laboratorijske pripomočke in marsikdaj sem pomislila na to, kako bolje bi mi bilo, če bi bila čistilka.

No, čistilka nisem bila nikoli. Bila pa sem natakarica. Pa se vseeno kdaj spomnim na tisto obdobje - trenutek v svojem življenju, ko sem si prvič želela postati nekaj (kot mala se pač ne spomnim, da bi imela neko definirano željo, kaj bi bila rada, ko odrasem), pa mi ni bilo dovoljeno (zelo dobro se spomnim kako obupana je bila mama, ko sem rekla, da ne grem več v šolo, da bom čistilka, da si bom služila svoj denar, itd).

In danes … danes sem Multipraktik.

Kako je sodelavec hotel izsiliti svojo zahtevo z namišljeno odvetnico

Živemu človeku se marsikaj zgodi, da pa mi bo po telefonu grozila kao odvetnica zato, ker sodelavcu nisem hotela izročiti deloven knjižice, pa si nisem mislila. No, pa lepo po vrsti …

Pre slabim mesecem dni je prinesel prvo redno odpoved delovnega razmerja, ki jo je, vsaj na papirju, končeval 1.1.2008. In sem vzela pod pod noge v delavnico ter mu povedala, da je to nemogoče. Redna odpoved se končnu z dnem, ko je napisana, ne pa šest mesecev prej. Za nameček pa si je še sam določil odpovedni rok 30 dni.  :)  Res, samozavest na višku. Pa ajde, je rekel šef, naj dela še teh 30 dni. Dopusta ni mogel več koristiti, ker je do takrat izkoristil 8 dni od 20, torej bo do konca tj. 23.7. v službi. Dogovorili smo se tudi glede vračila regresa, saj je dobil celotnega in mu ga bomo pri tej plači glede na sorazmerni del časa, ko ne bo več pri nas zaposlen, zahtevali nazaj. Vse smo se dogovorili in delo je potekalo dalje.

Pa pridem jaz v ponedeljek v službo. V delavnici je bil že fant, ki nam je pomagal lansko leto pri delu, tega delavca pa nisem videla nikjer. Glede na to, da je dal odpoved 23.6.2008 sem pričakovala, da bo v službi do 23.7. ali … ok, recimo do danes. toda njega že v poneeljek ni bilo več. Vprašam ostale kje je in mi odvrnejo, da je imel v petek poslovilca. Od koga pa? od njih. Aha. Nihče drug, razen treh delavec v delavnici, ni imel pojma o tem. Niti starejši šef ne. Ok.

In premišljujem kaj zdaj. Mu bomo zaključili delovno razmerje s petkom ali mu bomo obračunali teh nekaj dni neplačanega dopusta? (Moram pogledati kako se kaznuje neupravičena odsotnost z dela brez obvestila o vzroku izostanka.) Nič, pustim stat, man dovolj drugega dela. Pa se danes fante prismeji skozi vrata. Da je prišel po delovno knjižico, mi reče. A res? Bejž no bejž, a pa on ve, da je uradno še zaposlen in da je samovoljno izostal z delovnega mesta? Ne in ga to tudi ne zanima. On je končal v petek in hoče delovno knjižico. Pa mu odvrnem, da je ne more dobiti. Prvič zato ne, ker je še zaposlen, drugič pa zato ne, ker direktorja ni v službi in namesto njega nihče ni pooblaščen za podpisovanje tovrstnh dokumentov. Ko me niti z lažjo, da je včeraj videl direktorja na dvorišču, ni more  zmesti, se obrne in zavrti telefon. Nekomu razlaga, da mu nočem dat delovne knjižice in kaj lahko naredi …

Malo zatem zazvoni telefon v pisarni. Na drugi strani se predstavi gospa z istim priimkom kot ga ima dotični delavec. Pove, da je njegova odvetnica, ki jo je dobil, ko je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Popade me smeh. Ker so med tem časom že prišli v pisarno monterji in ker sem se morala z njimi pogovorit o današnjih montažah, mi čas ni dopuščal, da jo inteligentno pošljem v pi*** ma***** po domače, sem ji pa rekla, da ni prav nobena odvetnica in kako si sploh drzne klicarit v pisarno, se lažno predstavljati in mi narobe tolmačiti zakon (povrh vsega pa je treba za BPP zaprosit kar nekaj časa prej preden se le-ta odobri oz. zavrne, ne pa v 15 min kolikor je minilo od njegovega odhoda iz pisarne pa so tega klica). Knjižice ne bomo podpisali, ker direktorja ni v službi, lahko dobi samo prazno, delovno razmerje pa je zaključil danes in ne v petek. Kaj bomo pa mi storili s tema dvema dnevoma neupravičene odsotnosti z dela, bo pa direktorjeva stvar, sama pa se bom maksimalno potrudila, da bo delavcu žal, ker je na tako nesramen način zaključil delovno razmerje.

Če česa ne prenesem potem ne prenesem pofukcev, ki mislijo, da so požrli vso pamet tega sveta in se delajo blazno načitane in informirane, v resnici pa niti dlje od nosa ne vidijo. Če moja šefa kaj nista, potem nista barabi in nefer človeka. Plače imamo 15 v mesecu brez pardona, vse nadure plačata in držita se dogovorov. Res sta izjemno felksibilna in prav nobenega razloga nimamo delavci, da se do njiju grdo obnašamo. 
Prav zato me je obnašanje tega sodelavca tako razkurilo, da komaj čakam, da jutri spet pride, da mu jih še malo napnem, z računovodkinjo se bova pa temeljito pogovorili o vseh ukrepih, ki jih delodajalec lahko uporabi zoper tovrstno obnašanje. In najbolj mu zamerim to, da ni v petek prišel do direktorja ter mu rekel, da bi tisti dan rad končal delovno razmerje. Vem, da bi mu to odobril in prav nobenih težav ne bi bilo. Ker pa se je obnašal kot bog i batina, povrh vsega pa je še mene hotel prestrašit z odvetnico, pa si bom dala duška kolikor mi bodo pljuča pustila.

Zaradi takih delavcev bi sama zelo zaostrila delavsko zakonodajo. Da o tem, da je redno zamujal v službo, pa mu šef nikoli ni odbijal, sploh ne govorim …

Meni je znanje srbo-hrvaščine samoumevno, hčerama pa je ta jezik španska vas

Ko gledam hrvaško televizijo ali ko se režim Kursadžijam me gledata kot da sem padla z Marsa. Pa ko sem se na poroki pogovarjala s sodelavci električarji, ki so vsi “uvoženi”, nista razumeli niti besede.
Kadar poslušam srbsko-hrvaško-bosansko glasbo me prosita za prevod besedila, ko pa s kakšnim prijateljem padem v debato in želiva vključit vanjo tudi tamali, pa dobim kisel nasmeh in “Ne razumem tega jezika”.

Včeraj mi je tavelika, ko sem ji rekla naj gre ob dveh popoldan kupit zelenjavne kocke, rekla, da jih gre lahko kupit samo k Šipcu, ker je Mercator že zaprt. Najprej sem jo prav debelo pogledala, potem pa vprašala, če ve, kaj pomeni beseda “Šipac”. Jasno, da ni vedela, nekje je slišala to besedo in se ji je očitno zdela kul. No, pa sem ji razložila, da je tudi ona 1/4 Šipac in da ni ravno lepo, da uporablja to besedo. Kakorkoli …

Navkljub dejstvu, da sama dostikrat uporabljam srbohrvaškobosanski jezik (in celo že ločim kaj je srbsko in kaj hrvaško, čeprav dobavitelju na Hrvaškem rečem Čao in tistemu v Bosni Bok :)  ), da vsak dan poslušam glasbo v tem jeziku, da gledam Pink vsaj dvakrat tedensko, je mojima hčerama ta govorica španska vas in niti približno ne razumeta kaj pojejo pesmi in čemu se jaz režim v Kursadžijah. Zanju sem čudakinja, ki iz neznanega razloga zna mešanico teh treh jezikov in ki se očitno znam celo pogovarjat v tem jeziku.

Kako se je moja generacija naučila tega jezika? Kako sem se ga naučila jaz?
Doma nismo govorili v tem jeziku. Oče je Albanec, z nami je govoril samo slovensko. Mama je itak Slovenka, s prijateljicami pa smo tudi bolj ko ne govorile slovensko. No, večina jih je resda bila “južnih”, pa skupaj smo gledale Zona sumraka, pa tudi sicer smo imeli na voljo samo nekaj televizijskih programov in spomnm se, da so bili na HRT1 in HRT2 dostikrat super filmi, ki sem jih gledala.
Ajde, v šoli smo se v 5 razredu učili srbohrvaški jezik in cirilico  (ki je ne znam), ampak to je blo samo eno leto. Pa, zdaj se spomnim, Mikijev zabavnik je bil tudi v srbohrvaškem (ali samo v enem od njih) jeziku. Meni je bilo pač samoumevno, da razumem ta jezik, da se znam pogovarjat v njem, da znam brat v njem, skratka da mi je kot moj drugi materni jezik. In zato, ker mi je vse to samoumevno, mi je toliko bolj čudno, da je to mojima hčerama španska vas. (opomba: vse zgoraj navedeno velja za moje otroštvo do 11 leta, potem smo se preselili na vas v kulturno slovensko sredino, v kateri sem bila najprej Ciganka, potem pa, ko so ugotovili, da Cigan ni enako Albanec, čefurka zaradi očetovega porekla.)

Ko sem se hčerama pred 10 leti preselila v mesto smo se preselile v kulturno mešan blok. V njem so bili zastopani prav vsi narodi bivše Juge in igrali sta se z otroci, pa se nista prav nič “okužili” z njihovo govorico. Sama jima tudi že od malega vrtim tako glasbo prav zato, da jima jezik pride v uho, pa nič. Pojma nimata, vse jima moram prevajat. In me včasih popade žlehtnoba in ko me kaj sprašujeta jima odgovarjam v tem jeziku, pa je vse, kar s tem dosežem, cepetanje z nogami in “Mami, nehi, povej po slovensko”. Dobro, dobro, saj neham, ampak se mi zdi škoda, da se ne “nalezeta” razumevanja tega jezika, saj se mi zdi, da bo-sta prikrajšani za neko prav določeno širino - tako na glasbenem področju, kot na pogovornem (pri sklepanju poznanstev, širjenju področja znanja, poznavanja kultur, branja literature v tem jeziku, itd).

Jasno je, da upam, da jima bo svanulo (te besede ne razumeta  :)  ) ko bosta starejši, toda zanimivo je, da se ju tudi v tej sredini, v kateri živimo zdaj - v blokovskem naselju v Kranju, ne besednjak, ne obnašanje, ne glasba ne prime. Ni variante, da bi sami tovrstno glasbo poslušali in kadar preklopim na Pink skoraj tuleč, s prekritimi ušesi, zbežita v svojo sobo.

Moji dve hčeri ćefurki? Nikoli. Pa čeprav je mati ponosna polčefurka. 

 P.S.: zelo podobno se dogaja Na Češkem in Slovaškem, kjer nove generacije ne znajo več obeh jezikov, prejšnjim pa je bilo poznavanje obeh samoumevno.

Kako sem preživela to avtomobilsko nesrečo mi nikoli ne bo jasno

Nekoč pre dacvnmi časi, sem imela avto Opel Vectra. To ni bil navaden avto, temveč je imel CD opremo in šibedah in anteno, ki se je od prižiganju radia dvignila (in tako sem jo v Avtopralnici enkrat zlomila, ker sem med pranjem prižgala avto  :)   ).
Avto je bil podaljšek mojega ega ( naslednica Vectre Omega, pa še podaljšek česa drugega  :)  ). V tistih časih sem spoznala kako moški trzajo na pleh in da so glede tega povsem enakovredni ženskam.

Skratka … avto je bil vreden svojega denarja in v največji užitek mi je bila vožnja z njim. bil je nadvse udoben, prostoren (no, Omega je bila še bolj prostorna, ampak tisto je bila že nerpemičnina), skratka sanje. A zgodilo se je, kar se rado zgodi - karambol.
Nekega lepega dneva sem se vozila iz Kranja proti Brniku kar mi na križišču, kjer se zavija na AO za Jesenice, pot prekriža Golf. Moj lep avto je doživel totalko, ki je zgledala takole:

In končno moj sedež …

Ne, ne vem, kako sem preživela, saj je bilo vse okoli mene razsuto. Balzino sem dobila direktno v obraz in opekline so bile bojda neizbežne. Z levim kolenom se udarila v armaturo in počila eno izmed kolenskih kosti. Ven se zlezla čez okno in spomnim se, da so se reševalci čudili, da sploh lahko pridem ven.

Človek, ki se je zaletel vame, je imel polomljene noge in roke. Sonce mu je zameglilo pogled in ni videl, da mu prihajam nasproti. Z mesta je zavil levo na desno, jaz pa sem mu pripeljala nasproti.

In kako se je izteklo? Avto sem prodala za 80.000 sit, odškodnine sem dobila 500.000 sit, niti po nesreči pa si nisem mogla kupit novega oz. enakega avta kot sem ga imela.
Ja vem, nategnili so me, kot sem dolga in široka, ampak bolj kot to me še vedno fascinira dejstvo, da sem preživela. In pa, jasno, reakcija mojih staršev, ki sta se takrat peljala mimo kraja nesreče.

Anomalija socialnega sistema: nižja preživnina / višji otroški dodatek

Zato, ker starši, ki so obvezani plačevati preživnino, le-to plačujejo v majhnih zneskih, država staršem, ki to preživnino dobivajo v imenu otrok, plačuje višje otroške dodatke.

Še enkrat: ker v Sloveniji nimamo zakonske lestvice višin preživnin (glede na starost in potrebe otroka), lahko starši, ki jih morajo plačevati, preko raznih mutnih poti plačujejo smešno nizke, država pa tem otrokom priznava toliko višje otroške dodatke.

Še enkrat: iz državne blagajne gre neznana količina denarja za otroške dodatke zato, ker eden od staršev ne plačuje stroškov, ki bi jih v primeru, da bi živel z otrokom, plačeval.

Še enkrat: pod pretvezo, da bo starš otorku “po strani” plačeval šolske potrebščine ali oblačila ali kaj drugega, se z drugim staršem dogovori za nižjo določeno preživnino kot bi bila normalna, potem pa otorku “po strani” ne plačuje nič. Otrok sier dobi nekaj višej otroški dodatek ker starš plačuje nizko preživnino, toda še zdaleč to ni višina, ki bi pokrila stroške, ki naj bi jih sier pokrival “po strani” starš, ki je obvezan plačevati preživnino.

Še zadnjič: ker država ni sposobna oz. ni v njenem interesu, da bi uredila področje preživnin in določila znesek le-teh, vsi mi plačujemo preko državne blagajne namesto staršev, od katerih taista država ni sposobna zakonsko izterjati preživnine za njihove otroke.

Namreč … višja kot je preživnina nižji je otroški dodatek in obratno. Seveda igra pr item vlogo tudi dohodek staršev, toda ko se preživnina zviša se otroški dodatek zniža.
Koliko na tak način vsako leto davkoplačevalci “prihranimo” tistim izmed nas, ki nočejo na tak ali drugačen način plačevat višje preživnine?

Samo mimogrede v razmislek. Da o tem koliko državna blagajna vrže stran denarja na račun minimalnih plač oz. plač, ki se izplačujejo nekaj na račun in nekaj na roko, starši pa zato dobijo višje otroške dodatke, sploh ne razmišljamo.

Ja ja, vsi lažnjivci, vsi kradljivci … Samo patrije se vidi z aviona, leta in leta postopnega goljufanje države pa ne. Kriva je pa država sama. 

Emo look ali zakaj ne dovolim hčeri, da si pobarva lase in naredi petardo

Včeraj smo sedeli v BTC-ju in kramljali, ko sta moji hčeri prišli s tavelikino prijateljico do naše mize. No, skoraj do naše mize. Nekaj 10 metrov pred njo sta se ustavili, ko sta videli moj  obraz. Kadar zagledam to njuno prijateljico me spreleti srh. Pa punce sploh ne poznam, še svoj živ dan nisem spregovorila z njo (sem pa z njeno mamo, ki je povsem običajna mama), ampak njen videz v meni vzbuja srh. Ko sem jo prvič videla pri nas doma sem čisto padla ven. Ona je pobegnila ven skozi atrij, jaz pa sem v stanovanju norela.

S taveliko sva se sprli na smrt, toda vztrajala sem pri svojem, da te in nobene druge punce s tako glavo nočem v našem domu. Ona je jokala, jaz pa sem … premišljevala o svojih občutkih. Kaj me je tako iztirilo pri tem dekletu? In kaj me je včeraj spet iztirilo. Niti po pomoti ji nisem bila sposobna dati roke in jo pogledati v obraz. Zato je tamali tudi nista pripeljali za mizo. Sta takoj videli mojo reakcijo in zaključili, da ni pravi trenutek. Pa ali sploh bo kdaj “pravi trenutek” za to?

Torej … v javnosti ne vidim dosti EMO-look mladostnikov. Res je, da bolj malo hodim ven, toda še ko grem vidim nekaj kao EMO imidž, ki ga fura tudi moja tavelika. Najstniki so namazani okoli oči, spredaj imajo polikane lase na čelado (če se da temne ali zelo svetle barve) in kakšna punca ima celo pramene v laseh, toda ektremnega EMO-looka večinoma ne vidim.
No, zadnjič sem v Qlandiji videla v Šparu fanta, ki je zelo zelo izstopal s svojim imidžem. Imel je dolge črne lase, z gelom preurejene v kao bodice look, pa pramen čez oči. Bil je izjemno suh, oblečen v črno in očitno je bilo, da se zelo zaveda pozornosti, ki jo vzbuja. Pri blaganji sem stala malo za njim, med nama pa so bili tudi … trije pobriti mladeniči. Dobro, obritoglavci v meni ne vzbujajo zanimanja, saj se brijejo tudi starejši moški, pa tisti, ki jim to pač odgovarja, zato sprav sploh nisem bila pozorna nanje, ko pa so se začeli dregati v rebra in kazati na tega fanta sem postala pozorna. EMO je šel proti izhodu, oni so šli za njim. Njihove opazke so bile vse glasnejše in … prepričana sem, če bi se srečali kje drugje, bolj na samem, bi se ga znali tudi fizično lotiti. In v bistvu me je bilo strah tega dejstva, da fant s svojim imidžem vzbuja negativno pozornost, ki si je ne želi vzbujati nihče, vsaj jaz ne poznam nikogar.

Ko sem prišla domov sem se o tem pogovorila s hčerama. Opravičila sem se jima tudi za izpad nekaj dni nazaj. Vem, njuna prijateljica najbrž res ni slab človek, ampak njen izgled me totalno zabije, saj tako morbidnih oseb ne srečaš zlepa, da pa bi zavestno nekdo hodil okrog oblečen v črna oprijeta oblačila, namazan kot za helouvin in s frizuro, ki ne more, da ni opazna … Ne vem, ni mi jasno, zakaj bi kdo fural tak imidž. Tako vpadljivega in s tako negativno konotacijo.

Tavelika mi je potem rekla, da njih še nihče ni fizično napadel, da jih samo zmerjajo da so maškare in naj se grejo umit, pa naj se počešejo, skratka vse opazke letijo na njihov izgled. Mi je zelo žal, toda tudi jaz sem včeraj ob pogledu na tavelikino prijateljico spet vzdihnila, da res ni čas maškar. In verjamem, da so ti najstniki povsem normalni pod vso to morbidnostjo, ki pa je je odločno preveč. V meni vzbujajo srh, kar zjokala bi se, ko jih vidim. Ne da me jih je strah, smilijo se mi. Pa ne kot npr. na smrt bolan človek, ampak se mi smilijo v smislu, da furajo imidž, ki jim prinaša več težav in negativnih odzivov kot zadovoljstva. Razen če so težave in negativna energija tisto, kar iščejo. Pa kdo bi namerno iskal negativno pozornost???

Običajno EMO dekle

Vir

Običajen EMO fant

Vir

Ko sem moji taveliki pred meseci pobrala vso kozmetiko, ker je bila popolnoma vsak dan namazana kot EMO, se niti ni preveč vznemirjala. So ji pa prijateljice posodile, big dil.
Ko ji nisem hotela kupit ravnalnca za lase se je znašla tako, da ji je prijateljica, ki je dobila novega, podarila starega. In ko sem ji pobrala črne majice tudi ni bilo hudega, so ji prijateljice posodile nekaj svojih. Torej … kaj hočem povedat? Jaz kot mama in kot starš sem popolnoma nemočna in moji občutki čisto nič ne štejejo. Naj se še tako trudim, da doma ne bi imeli EMOTA je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišladomov s temnimi prameni - samo še las si ni pobarvala, vse ostalo je že “usklajeno” na EMO-look.

In kar je še bolj zanimivo je to, da imam dve hčeri, pa je samo tavelika EMO, tamala fura povsem drug imidž. Torej teorije o vplivu vzgoje na razvoj EMOTA v mojem primeru padejo kot domine. Imam dva otroka, pa sta popolnoma različna. Saj ne, da se tamala ne bi družila s prijatelji od tavelike, toda ta imidž ji ne odgovarja, prav tako ne njihova glasba. Tavelika pa se je v tem našla, vse, razen rezanja, ji sede in to je to. Moj EMO. In koliko imam jaz pri tem?

Strah me je za mojo hčero. Prav res me je strah. Ne toliko za to, da bi preko tega EMO-looka zašla v mamila ali kaj podobnega, pač pa me je strah, da bo zaradi tega imidža enkrat prav res tepena. Vedno starejša je, drugo leto gre v srednjo šolo. Vedno dlje bo zunaj in hodila okoli z EMO- prijatelji. Že zdaj me ob petkih, ko lahko pride domov ob 8 -9 zvečer, včasih prešine misel, kaj pa če … Ko pa bo v Ljubljani in bo zunaj do 10 -11 zvečer, pa bom na to pomislila še pogosteje. In s svojim izgledom je idealna tarča izživljanja besa drugih mladih, ki najdejo izgovor za nasilje prav v sem, kar “po njihovo” ne sodi v ta svet. In EMOTI so idealna tarča. In med njimi je moja hči. In kako naj se počutim jaz kot starš?

Pred novim letom bo že imela temne pramene, samo še vprašanje časa je kdaj bo cela črna in s petardo na vrhu glave. Ne vem, če bom do takrat že predelala lastne občutke do tega imidža. Organsko ga ne prenesem in težko bom doma gledala nekaj, kar mi požene srh po telesu. EMOTA

P.S.: Trikrat lahko ugibate, katera NI moja hči in kakšna bo moja hči zlo kmalu postala

In jaz ne morem popolnoma nič naredit za to. Lahko se samo brezuspešno vojskujem.

Velika srbska poroka

In se je zgodila velika srbska svatba. Bilo je fantastično. Sicer pa slikce povejo vse.

Potem, ko sem se že sredi noči zbudila in spet malo pojokala za svojimi krili, sem se zjutraj komaj spravila uredit. Noge pobrit in nohte nalakirat.

Slednjega že kar nekaj let nisem počela, že britje je tu mač, ampak sem morala, ker sem pred tednom bosa kosila travo in so bili nohti …. pač ne-beli. S tamalo sva šli malo pred deveto uro v DM Market po lak, pa pilico, pa barvico za oči in maskaro in ob desetih sem bila redistedigo

Ja, meglena slika je. Taveliki se je tresla roka  :)  Oblekla sem edino nesrečno krilo, ki je ostalo, majico z dekoltejem in petke. Kakih 7 let nazaj sem bila vsak dan takole oblečena, zdaj pa po dveh? treh? letih prvič spet. Sem morala prav doma povadit zibanje v bokih, ker hodit v japankah in petkah sploh ni isto.

Ob pol enajstih smo prišle k šefu, kjer smo se najedle in napile. Potem smo vse svatje po ženinovi strani v koloni odpeljali po nevesto. Tudi tam smo se izdatno okrepčali, nekje okoli pol enih pa je ženinov oče končno zbarantal ceno za nevesto. (nevestin brat je rekel da ko se fati, mora da plati in   :)    eto, pare na sunce).

Po prihodu je nevesta takoj zaplesala kolo:

Bila je čudovita v, kot je rekel šef, smetanasti obleki.

Okrog pol dveh smo se odpravili na Ljubljanski grad. V koloni nas je blo okoli … 40, če se ne motim.

Nevesta in ženin sta bila seveda v limuzini:

Po prihodu na grad smo … spet plesali kolo.  :)  Bilo je prav zanimivo opazovat turiste, ki so nekaj zatem prispeli na grad in se ob pogledu na razigrane svate niso mogli odločit kaj bi slikali, svate ali grad. No, mi smo se šalili, da bodo ob prihodu domov govorili, da so bli v Srbiji ali da je glavno mesto Slovenije Beograd  :) 

Ko so šli v grad smo me tri šle v BTC na srečanje enostarševskih družin. Imela sem sicer silno željo it vsaj v cerkev na obred, pa mi do 16,30 ni zneslo prit v tisti del Ljubljane. Upam, da dobim vsaj slikce.

V Portalu je bilo slavje. Začelo se je ob šestih. Pela sta Vesna, ki vodi meni ljubo oddajo Balkanjada na radiu Salomon (dober glas, ni kaj) in pevec, čigar imena pa ne vem. Kolo na kolo, kolo tako, kolo drugače, vmes obilo jedače in pijače …

Pevca …

in slavje

Me do desetih zvečer, oni pa … pitaj boga do kdaj.

In kdo se je poročil?

ooooooo kok sta lepa … V to, da bosta srečna in da sta se poročila za vedno, ne dvomim.

Posilstva, klasificirana kot “izpolnjevanje zakonske dolžnosti”

Ženskam, ki doživljajo tovrstna posilstva niti na kraj pameti ne pade, da bi šle na policijo in jih prijavila. Ker jih posiljuje partner jim bodo verjetno rekli, da je to njuna zadeva, naj malo potrpijo ali da partnerska zveza nista samo med in mleko. Da bi spisali kazensko ovadbo zaradi posiljevanja pa … utopija.

Tako ženske teh posilstev ne prijavljajo, o njih ne govorijo, celo same jih jemljejo kot nekaj samoumevnega, saj jih vendar družba kot taka klasificira v “izpolnjevanje zakonske dolžnosti”. In vendar, je to normalno?

Predstavljajte si večer, mož pride opit domov. Žena spravlja otroke spat, postavi na mizo večerjo, ki pa jo mož godrnjaje zavrne. Ker si ne želi prepira, ker je utrujena in ker je pozna ura se žena odpravi spat. Mož  godrnja po kuhinji, v dnevni sobi prižge televizijo, hodi od ene sobe do druge in se pogovarja sam s seboj. Kakšno uro zatem, ko je šla žena spat, pride za njo.
Alo, zbudi se, jo drega. Slekel se je že in zdaj hoče, da se ona obrne, da bo legel nanjo. Med bujenjem se žena zave, da hoče “izpolnitev zakonskih dolžnosti”.
Pusti me, vidiš, da si pijan. Utrujena sem, zjutraj moram v službo in ni mi do seksa. Prosim, nehaj, ga, zavedajoč se, da je popolnoma brez zveze, vseeno roti.
Obrni se, sem ti rekel. Moja žena si in zahtevam, da se takoj obrneš, ji odvrne mož in jo grobo zasuka na hrbet. Nato leže vanjo in ji razkreči noge. Medtem ko prodira vanjo ona lahko le nemočno čaka na konec.
Kaj ji roji po glavi? Da to ni prav, da bi se moralo upoštevati njeno voljo, ker je to njeno telo? Če bo vztrajala pri svojem jo bo udaril in vseno dosegel svoje. Torej je najbolje, da potrpi, saj bo minilo. Ali pa je že otopela.

Drug primer, ko nasilni partner, ki pa ne pije, najprej partnerko pretepe nato zvleče v spalnico in grobo posili. Njegova patnerka je in vsak njen “prosim, ne” je zanj dodaten razlog za še bolj grobo zabijanje. Komu pa bo dala, če ne njemu?

Tretji primer, ko partner toliko časa v postelji ali prd televizijo dreza v partnerko, da ona, če hoče imeti končno mir, mora seksati. To drezanje je lahko zelo različno. Sama sem doživela takega, kjer me je božal, pa masiral in četudi sem mu stokrat rekla, da mi ni, ker me boli trebuh, da si ne želim, ker imam ovulacijo in me bolijo jajčniki, da mi danes ne paše … ni odnehal. Vse moje beede so bile bob ob steno. Kot da ne sliši. “Daj, sej bom nežen,” je rekel. Ja, sej vem, da bo, ampak mene boli že zdaj, njegov penis v meni pa bo bolečino še pojačal.
Druge vrste drezanje je mentalno maltretiranje. Ponavadi se začne s prepirom, v katerem partner partnerko obtoži, da je seksualno hladna, da ima najbrž ljubimca, ker ji ni do seksa z njim, da mora z njim seksati, ker sta skupaj in je to normalno, da je pička zato narejena, da se vanjo vtakne penis in da ženska nima pri tem dosti besede, da kako da ji ni do seksa, ko pa ji je pred dvemi dnevi še bilo, itd. Na koncu partnerka, če želi prekinit prepir oz. najverjetnejšo jutranjo in v ves dan ali dva trajajočo tišino in kuhanje mule, partnerju ustreže in odigra … živo lutko.
Kar je pri vsem skupaj še posebej neudomljivo in neverjetno pa je to, da partner pričakujeo od partnerke aktivno sodelovanje in uživanje. In na koncu znabiti, da bo vseno besen, ker ni sodelovala in bo vseeno kuhal mulo.

Pa seks, izsiljen z grožnjo, da bo šel k drugi, pa da bo povedal prijateljem, da je frigidna in z žaljenjem, da sploh ni več ženska, da mu je žal, ker se je spečal z njo, da ni normalna, da zakaj pa mislia da je pička, če ne za fukat, … Verbalnonasilje ne pozna meja, izsiljeni seks, torej seks brez predigre, ljubkovanja ipd. pa nujno prinese še več slabe volje in verbalnega nasilja.

To zame osebno nikakor in pod nobenim pogojem ni normalno in sprejemljivo, pa vendar se dogaja v taki ali drugačni obliki skoraj v vseh partnerskih zvezah. “Daj, hočem, moraš, tvoja dolžnost je, moja si, to mi pripada …” stavki zelo jasno in zelo boleče ženski sporočajo, da nema pravo na glasanje o svojem telesu, da njen NE ne pomeni dosti oz. nič, pa vendar se nima kam obrnit po pomoč, po zaščito. To se vendar dogaja in tako to JE. Pika.

Da o spolnem nasilju, kjer partner svojo partnerko ponuja svojim prijateljem, kjer se nad njo izživlja z raznimi predmeti, kjer jo celo prodaja drugim moškim sploh ne govorim.

Vse to so posilstva - PO SILI, torej IZSILJEN seks. In tudi zato se ženske v partnerki zvezi ekstremno ohladijo in jim do seksa enostavno ni več, ker morajo toliko in tolikokrat NA SILO in brez lastnega notranjega privoljenja. A o tem kdaj drugič.

Ena izmed mojih izkušenj