Starševstvo +

Ko sem bila zadnjič pri maši …

Leta že ne hodim v cerkev, niti kot turist, niti kot vernik. Ne spomnim se, kdaj sem bila zadnjič pri spovedi. Ko sem se odločala o tem, da bi šla, sem ugotovila, da bi se morala spovedati kar nekaj stvari, ki niso v skladu z vero, ampak meni ni žal, da sem jih naredila. In tako nisem šla k spovedi in potem nisem šla več niti k maši in obhajilu …

Nekaj let nazaj sem gledala Kristusov pasijon. Težek, krvav, boleč film. Še ko danes pomislim na mučenje, se mi začne obračat želodec. Po tistem sem nehala hodit v cerkev kot turist. Ampak pred letom dni sem šla.

V cerkev sem prišla sredi maše, ravno pred obhajilom. Ko je duhovnik začel z darovanjem, so se mi ulile solze. “To je Kristusovo telo” - pred očmi se mi je odvrtel prizor iz filma, ko igralec leži na tleh in ga mučitelji bičajo z raznimi verigami. “To je njegova kri” - kri, povsod kri, njegovo telo ena sama velika rana. V prsih sem začutila nepopisno bolečino in žalost. Ljudje, ki so stali blizu mene, so se začudeno obračali in me pogledovali. Jokala sem kot dež in nisem mogla ustaviti solz.

Kakšen mesec zatem sem spet šla v cerkev in zgodba se je ponovila. Med darovanjem so se mi ulile solze in med hlipanjem sem zapustila cerkev.

Od takrat ne grem več. Ne zato, ker bi se mi upiralo, ampak zato, ker med darovanjem vidim “njegovo telo” in “njegovo kri”. In me boli. V prsih začutim nepopisno bolečino in žalost.

Film Počitnice - priporočam

Evo, danes sem ga šla gledat. Sama, prvič do petih letih sama v kinu (kakšna patetika).

No, film ni ravno lahka komedija in ni ravno plehek. V bistvu je zlo težak, ko odhajaš iz kina se ti definitivno poraja v glavi milijon vprašanj in spoznanj.

1. odnosi med ljudmi so tako zakomplicirani (tudi, če nočemo, da so, so!!), da vse nas, ki smo kakorkoli “preučevali te odnose”, na trenutke pograbi panika. Ali dobimo občutek, da nimamo pojma o odnosih ali pa zgroženi ugotovimo, da dlje od branja literature ne bomo prišli nikoli.
Primer: moj kuža meni večino stvari pove z očmi in ko me pogleda, ga nikoli ne sprašujem “Kaj je? Povej mi? Kaj bi rad, je kaj narobe?” Takoj vem, kaj bi rad (objem, hrano, vodo, igro), pri ljudeh pa nikoli nisem povsem sigurna, da vem, kaj mislijo s svojimi pogledi. Tako utrujajoče je venomer spraševati “Kaj je? Povej mi?”, se truditi, vleči besede in misli iz drugih, bbb.. Res, tega ne bom več počela.

2. bežanje oziroma izmikanje pomembnim in bolečim obločitvam, ki jih moramo sprejeti v življenju. Iris je pobegnila svojemu nesojenemu ljubimcu, ki se je zaročil s skupno sodelavko. Upala je, da bosta spet skupaj, ni hotela videti, da jo ima samo za igro, da je zanj terapevtski kavč, na katerem pusti svojo svojo negativno energijo. Amanda je ušla samoti. Ne ravno samoti, bolj občutku osamljenosti potem, ko sta se s fantom razšla. Ampak tam, kamor se je zatekla, je bila še bolj žalostna in sama ( na začetku).

3. v filmu je lik vdovca z dvema malima hčerkama - paketek, s katerim se zaplete Amanda. Čudovita vloga, ki govori ravno o tem, kako težko je biti 24 na dan starš, po drugi strani pa v trenutkih, ko si sam, igrati samskega mladega človeka pred svetom. Potencialnim in zaresnim ljubimkam ne razlaga o svoji družini, ker jih noče vpletati vanjo.
“Nekoga, ki ga najbrž čez nekaj tednov ne bom več videl, ne bom predstavljal svojima hčerama.”

4. Koliko prenese ljubezen? Koliko prenese želja bo biti z nekom točno določenim? Amanda je iz ZDA, Graham iz Anglije. Prav tako je Iris iz Anglije in Miles iz ZDA. Skupa jbodo preživeli praznike, potem pa bodo furali svoje veze brez pravil in v upanju, da se bodo obnesle.

5. Za konec še Amandine solze. Ko je bila stara 15 let sta se njena starša ločila. Oče se je odselil in ona si je obljubila, da ne bo več jokala. In tudi ni, ker jo nobena stvar ni več tako hudo prizadela. Potem, ko se je poslovila od Grahama in se pelje na letališče, pa jo zagrabi jok. Pravi jok s solzami. Stopi iz avta in steče nazaj. Ko pride v hišo, zagleda Grahama v dnevni sobi - objokanega. Njene lastne solze so ji povedale, da ga ima res rada, da se je zaljubila in da si želi biti z njim.
Koliko znakov včasih mi potrebujemo, da ugotovimo, da je neka stvar za nas oziroma da ni za nas?
Zelo podobno je Iris potrebovala prijateljstvo 90 letnega scenarista, ki ji je skozi filme pokazal, da zmore biti odločna in narediti konec “strupeni zvezi med njo in ljubimcem”.

Koliko zelo resnih in življenskih tem v eni “kao” komediji.

Čudeži se res dogajajo

Ko sem pred štirinajstimi dnevi izvedela, da mi država letos ne bo nakazala prvega nadomestila plače, ampak šele 15.1.2007, so se mi res zatresla kolena. V grlu se mi je naredil velik cmok in v očeh sem imela solze. Jokala sem kot dojenček in še zdaj se nisem sprijaznila s tem, da je moja država lahko tako malomarna.

Ko sem pisala post o tem, se je oglasila gospa, ki je ne poznam. Nikoli je še nisem videla, nikoli nisva govorili. Ponudila mi je pomoč. Sem ji verjela? Kdo bi verjel popolnemu neznacu, da ti je pripravljen svoj denar DATI in ti pomagati v zagati. Danes to niti ni moderno, razen če gre za velike dobrodelne akcije. Ampak ta gospa je mislila resno.

Nekaj pomoči sem dobila od prijateljev (hrana, boni za trgovino, denar) in ker sem tej gospe popolnoma zaupala (eni bi rekli, da sem absurdno naivna) sem to pomoč delila še z eno družino, ki se je tako kot jaz znašla v stiski. Vse sem dala na pol, pa “neka bude šta bude”.

Včeraj sem šla pogledat na bankomat. Od 15.12. nisem stanaj gledala več, ker sem ves denar porabila in plačala položnice. Stala sem tam pred bankomatom in gledala. In nisem mogla verjeti svojim očem. Na mojem računu je denar. Toliko denarja, da lahko kupim meso in otroka peljem na drsališče in še v kino.
Gospa, popolna neznanka, nikoli nisva govorili, ne poznava se, mi je nakazala denar. Prav res. In jaz nisem niti najmanj podvomila v njene besede, da mi ga bo nakazala. Niti je nisem vprašala koliko, ker bi bila vsaka vsota dana s srcem.

Hvala ti, hvala za pomoč. Polepšala si nam praznike, potrdila si moje zaupanje v ljudi. Upam, da ti bom lahko kdaj segla v roko in te objela. Tvojo pomoč bom prenesla dalje tistim, ki jo potrebujejo tako, kot sem jo zdaj potrebovala jaz.

Želim ti lepe praznike, veliko zdravja in sreče in hvala ti za to plemenito dejanje.

Tri moralno nesprejemljive, vendar dovoljene stvari

Pred leti smo na faksu govorili o tabujih, o moralno oporečnih temah in obnašanju. Naštevali smo vse, kar je v naši družbi tabu oziroma nesprejemnljivo vedenje. Bil je dolg seznam, žal ga nimam več pri sebi. Med njimi so bile tri stvari, moralno popolnoma neprejemljive, vendar zakonsko niso prepovedane.

1. incest

2. kanibalizem

3. uboj

Incest ni prepovedan, niti se ne kaznuje. Torej je dovoljen. Moralno je nesprejemljiv. To sicer pomeni, da polnoletna hči lahko spolno občuje s svojim očetom ali polnoletni sin s svojo materjo. Ne, to ni kaznivo, to se lahko dela. Zakaj je moralno neprejemljivo?

Kanibalizem ni prepovedan. Če jaz napišem v svoji oporoki, da želim, da po smrti moje telo marinirajo v ptujski omaki in spečejo, zraven pa postrežejo pečen krompir, to torej ni kaznivo ali prepovedano. Je le moralno nesprejemljivo.

Uboj, umor, to je zakonsko prepovedano in sankcionirano. Vendar samo za rajo. Države, ki izvajajo smrtne kazni, niso kaznovane po svojem zakonu, država to lahko dela nekaznovano. Torej, če prav razumem. Če diktator kot šef države zaradi določenih interesov (mogoče zaradi ogrožanja državne varnosti) ukaže poboj določene skupine civilistov to ni kaznivo, saj za državo kot pravni subjekt njeni lastni zakoni ne veljajo in potemtakem šef države ni kriv.

Moški in njihovi telefončki

Že nekaj časa opazujem moške, kako delajo s svojimi telefoni ali GSM - i. Bilo bi fantastično, če bi tudi s svojimi ženskami delali tako lepo.

Telefone imajo vedno na dohvat ruke ali v svojih torbicah ali na varnem delu mize.

Ko zazvonijo, takoj pozabijo na svet okoli sebe. Tisti trenutek je pomemben samo telefon in kdo kliče.

Ure in ure so sposobni biti sami s telefonom. Ali pregledujejo njegove funkcije, imenik, ali pa igrajo kakšno igrico na njem.

Ko gredo na wc ga vzamejo s seboj. Ne zato, da bi telefonirali, temveč zato, da bodo igrali igrico med opravljanjem potrebe.

Če kdo drug vzame v roke njihov telefon, znorijo. Ampak znorijo v smislu da jih je strah, da bi njegovemu telefonu kaj naredili.

Telefon je edina stvar, pri kateri moški tekmujejo med seboj kdo ima manjšega.

Ste že kdaj opazovali moškega, ki dobi nov telefon, kako ponosno ga razkazuje svojim prijateljem?
Čisto izgubljeni so, če se jim telefon pokvari. Zamenjajo ga le v primeru, da kupijo manjšega in s še več funkcijami od prejšnjega.

Tako, tole so moja opazovanja in spoznanja. Čer bi s partnerko tako lepo delali kot s svojim telefonom, se skoraj zagotovo nikoli ne bi prepirala (toliko nežnosti, pozornosti, strahu, pripravljenosti spoznat v najmanjšo podrobnost delovanja, …).

Pobožne želje …

Ali me mora biti sram?

Vsakič, ko gledam katastrofe, ki se dogajajo po svetu (poplave, požari, potresi, orkani, tornadi, ..) čutim, da bi me moralo biti sram.

Pa niti ne rabim it tako daleč po svetu. Mi imamo posočje, imamo plazove, v končni fazi imamo ljudi, ki živijo na robu ali pa že čez rob preživetja. Tudi v teh primerih me je sram.

Gledam ljudi, ki so ostali brez vseh osnovnih materialnih dobrin in si mislim:

Pa kaj se jaz pritožujem? Živim v stanovanju (sicer najemno, ampak toplo in suho in stoji!!), imam denar (sicer nadomestilo plače, ampak je). Imam avto (sicer na lizing, ampak je pred blokom in ga vozim), imam zdrave otroke (sicer bi ena nujno potrebovala usmeritev, ampak je ne priznajo). Proti tem ljudem se nimam pravice pritoževat. Nasprotno, lahko sem zadovoljna, celo srečna. Lahko me je sram, da sploh upam rečt, da mi kaj manjka.
Po drugi strani pa gledam ljudi, ki imajo svoje hiše, lastne avtomobile, dobre plače, varčujejo v pokojninske sklade, imajo vikende, varno starost, delnice, … Zakaj jaz ne morem priti do delčka teh stvari.

Jaz sem del tiste raje, ki je nekje vmes. Imam, pa ne posedujem. Delam, pa ne zaslužim. Vrtim se v nekem čudnem začaranem krogu in imam slabo vest. Vidim tiste, ki imajo še manj in me boli, ko vidim, kakšen prepad je med tistimi zgoraj in tistimi spodaj. In čutim, da sem bližje tistim spodaj, kot tistim zgoraj.

Ta občutek, ki ga imam, ko gledam tiste, ki imajo manj kot jaz, ni prijeten. Sram me je. Ker imam (kar pač imam), ker s tem, kar imam nisem zadovoljna, ker bi rada še več. Tistih, ki imajo še več niti ne vidim, niti ne pomislim nanje. Ampak tile, ki imajo manj, mi vzbujajo slabo vest.

To je tako kot pri plači. Bodi vesel, da jo imaš, čeprav zamuja in je majhna. Marsikdo je nima. In ne glej tistih, ki imajo redno in večjo kot ti. Ker boš samo nesrečen.

Sprijazni se s svojim stanjem takšnim kot je. Marsikdo ima manj, zato bodi srečen. Tistih, ki pa imajo več, pa ne glej, ker boš samo nesrečen.

Deja vu

Se vam kdaj zgodi, da človeka od nekod poznate, pa čeprav vam je danes prvič stistil roko? Ali da ste tukaj že bili, pa čeprav sploh ne veste točno, kje ste? Ali da se vam je tole že zgodilo, ampak ne veste kdaj?

Pred leti sva bili s prijateljico na regresiji. Jaz sem določene dogodke samo čutila in lahko sem opisovala samo sebe - bila sem v neki luknji. Občutek sem imela, da sem stara (videla sem svoje roke), na glavi sem imela kapuco in bilo me je na smrt strah. Pred tisto luknjo so bili vojaki na konjih, zraven so bili psi in čutila sem, da moram ven, ker so lovili mene. Ampak nisem šla ven, nisem videla nobenih obrazov, ker jih nisem upala pogledat

Prijateljica je videla cele dogodke; prepoznala je svoje sorodnike, ljubimce, sodelavce, prijatelje, znance, sovražnike. Od nekdaj sovraži italijanski jezik in noče govorit v njem, čeprav živi na primorskem. V regresiji je videla, kako so italijanski vojaki požgali njeno hišo in ji ubili moža - eno od prejšnjih življenj. Med vojaki je bil en od njenih sodelavcev, ki ga že od prihoda v podjetje ne mara, čeprav nikoli nista imela konflikta. Njen tedanji mož je današnja nesojena ljubezen. Sta in nista skupaj, ona do njega čuti nenavadno navezanost in ga pozna “v nulo” že od prvega dne poznanstva (dve polovici??).

Na regresiji je bila nekajkrat in vsakič je videla neko drugo zgodbo, v njej pa znane ljudi. Prepričana je, da je videla svoja prejšnja življenja, saj je prepoznala ljudi, svoje občutke do njih, ki so sedaj enaki, …

Sama sem prepričana, da se nam nobena stvar ne zgodi po naključju, niti spoznavanje. Naključij ni, vse je vnaprej določeno. Kadar imam čas vzamem iz svojega življenja kako osebo, ki je bila pomembna v določenem trenutku in pomislim, kaj bi bilo, če je ne bi spoznala takrat ali sploh ne. Rezultat je vedno enak - danes ne bi bila tu, kjer sem. In tudi če mi je žal za kakšne stvari, ki sem jih naredila, sem jih morala, sicer ne bi bila v tem položaju zdaj.

Pred leti sem gledala film, ki je govoril o tej temi. Ženska po prvi varianti ni zamudila vlak in je doma našla partnerja v postelji z drugo žensko. Šla sta narazen, bila je res boga, nesrečna, na koncu pa jo je povozil avto in je umrla. Po drugi varianti pa je zamudla vlak in ni dobila partnerja v postelji z drugo. Ampak jo je kljub temu zbil avto in je umrla. Torej - kakorkoli obrnemo tok dogodkov, nekaj teh (ključnih, usodnih) je neizogibnih.

Film Nepovratno - težak, krut, toda kot celota žalosten. Nič se ne da spremenit, ne moreš ubežat usodi.

Film Deja vu - ravno obratno. Denzel spremeni tok dogodkov tako, da odpotuje v preteklost. Reši Carlo in 500 potnikov trajekta. Zadnji del filma, zgodbe, mi ne gre skupaj. Ni logično, saj je že bil Carlin pogreb v prihodnosti, v časi, ki ga glavni igralec ni spremenil (ljudje so preživeli, ni paspremenil njihovih pogrebov kot dogodkov).

Torej, deja vu - verjamem, da me obkrožajo ljudje iz moje preteklosti, da se konstantno srečujem z enimi in istimi, skozi različna življenja igramo pač v drugačnih vlogah. Od tod stavek, da smo se najbrž srečali v prejšnjem življenju ali če nam ni usojeno biti s kom, bomo pač v enem od naslednjih življenj.

Nič ni naključno in vse bomo doživeli!

Spomini na novoletna praznovanja

Stara sem bila 16 let

31.12.1989 Nedelja - Doma sem v svoji sobici. Čakam novo leto. Odbilo je točno 22.00. Še dve uri. Snemam kaseto in mislim nanj. Vem, v novo leto bom vstopila sama, s solzami v očeh in z grenkim priokusom. Oči spi v dnevni sobi, sestri se zabavata na žurki pri sošolki, mami je v službi.

Sovražim ta svet, to novo leto in staro leto. V tem trenutku sovražim vse, še sama sebe. Najraje bi zbežala nekam, kjer cvetijo rože in po drevesih lplezajo veverice, kjer je voda čista in mrzla, kjer sonce in luna skupaj kraljujeta na nebu. .. Še dve uri! ….

Stara sem bila 19 let

31.12.1992 - Zadnja noč v letu. Malo mi je žal, to leto je vendarle polno sprememb. Vsi smo odrasli, potegnili črto čez srednješolske klopi. Zdaj smo (kao) odrasli.

Preteklost se vztrajno vrača, bodisi v obliki ljudi ali dogodkov. Jaz pa ostajam ista. Starša se ločujeta, sestri sta pretežno v Ljubljani, jaz pa vztrajam tu. Trudim se narediti četrti letnik in zraven delam. Bomo videli, če mi bo uspelo. Še vedno imam predolg jezik,še vedno grizem nohte, še vedno nisem shujšala.

Moje duševno stanje še vedno niha, očitno še nisem odrasla. Mnogo misli je ušlo neznano kam. Nekatere od njih so bile vredne pomnenja, vredne truda, le jaz nisem vedela za njihovo vrednost. Upam, da bom letos spoznala ljudi, ki ne bodo ostali v mojem življenju le eno leto, ampak dlje.

Tako malo smo si letos povedali, tako malo smo naredili drug za drugega. Bilo je veliko smeha, a vseeno premalo. Preveč je bilo solza, razočaranj in stresov.

Končno sem posnela pesem Beautiful Maria of my soul. Obožujem to pesem.

Želim si srečo, optimizem, osebni duševni mir.

Stara sem bila 22 let

31.12.1995 - Za novoletno večerjo smo imele mlečni riž - to je bila bolnišnična večerja. Me pasmo napolnile mizo s pohanim puranom in kruhom, marmornatim kolačem in kokosovimi kroglicami, potico in nevemkakšnim zavitkom, sokovoma Bravo in Jabolko in zelo zelo dobrim vinom Mariborčan. Medtem ko sem se jaz pod tušem trudila umiti tako, da ne bi zmočila šivov od carskega reza, sta onidve okvarjali z odpiranjem buteljkein pri tem skoraj raztrgali šive od smeha. Skupaj smo nazdravile in si zaželele kar se da zdržno novo leto. Ob polnoči smo zaman iskale razgled na ljubljanski grad, pri tem pa po hodniku zganjale tak hrup, da so se morale vse pacientke zbuditi. Svojim otrokom smo zaželele vse naj naj v previjalnici, ker tisto noč še niso bili z nami. Ob enih smo končno zelo nerade, vendar dobre volje, zaspale.

Stara sem bila 25 let

1.1.1998 - Novo leto je za nami. Jaz sem delala, on je bil doma z otroci, mami pa v Ljubljani. Ta mala je bila že za svoj drugi rojstni dan bolana. Že nekaj dni se ji je vlekla vročina in tudi kašnjala je. Mami ji je spekla torto in kupila darilo - plišast komplet temno modre barve.

On mi je za darilo kupil zlato verižico, vendar jo je vrgel v smeti. Ni mi bila namenjena.

Spet se kregava in tokrat je šel tako daleč, da mi je vzel avto im me vozi v in iz službe. Jaz ne morem sama nikamor.

Stara sem bila 31 let

29.12.2004 - Sama sem. Tako rada bi se napila, pa nimam pijače. Grabi me žalost, tista prav posebna, ko lahko v vsakem trenutku najdem tisoč razlogov za pijanost - pobeg. Prebirala sem stare dnevnike, moje življenje od 10 leta dalje. Ines jih bo imela kmalu 11, Klara je bila včeraj stara 9 let. Moja čudovita otroka. Kot bi z njima živela vzporedno svoje življenje.

Kdaj sem se izgubila? Toliko stvari se je zgodilo, pa jih sploh nisem napisala. Sem si rekla: saj si bom zapomnila. Moram si zapomniti kdaj je kateri padel ven prvi zob, kaj sta dobili za rojstni dan, … Letos sta se prvič zaljubili.

Moje živlejnje, ja … Na videz mi nič ne manjka. A nekaj mi ne da miru. Nekaj me preganja skozi vsa ta leta.

Stara sem 33 let

31.12.2006 - Kako bo pa letos?

Z ladjico med lučke po Ljubljanici

Včeraj sem se prvič peljala z ladjico. Od Špice do Zmajskega mosta. Noro, nepozabno.

Tema, nešteto lučk, mahanje ljudi z mostov, domača glasba, prijetna družba,… Pa kaj bi človek govoril. Naj slike povejo, kaj smo videli in doživeli:

Je to podobno nebesom?

Oči, kje si?

Večer, šolska novoletna predstava. Mladinski orkester, malčki z narodnimi plesi, učenci vseh starosti v pevskih zborih, solo nastop, … Otroci se predstavijo.

Stojim ob steni telovadnice in opazujem nastopajoče ter gledalce.

Moji hčeri hodita v 6 in 7 razred. Skušam se spomniti, koliko takih predstav sem že obiskala.

“Mami, sej boš prišla, a ne? Mi boš pomahala.” “Ja, seveda bom prišla, mogoče pride tudi oči, mu bom rekla.” To je naš standarden dvogovor pred odhodom na proslavo, predstavo ali kakorkoli se temu reče. Vedno sem tam. Včasih zamudim in se prerivam do prostora, kjer bi me mali lahko videli (pojeta v pevskem zboru) in običajno me takoj zagledata.

Včasih, če ne morem takoj do takega prostora, vidim kako me z očmi iščeta, begata od obraza do obraza in ko me zagledata, njuna obraza nekaj preleti. Zmehčata se, se nasmehneta in kot bi jima nekaj padlo z ramen, duše. Včeraj me Ines ni videla, je pa vedela, da sem tam. Ko sva po predstavi govorili o tem je rekla, da je vedela, da stojim na levi strani, ampak se ni mogla obrnit tja. Čutila je in “Mami, sigurno si jokala pri prvi in tretji pesmi. Sam ne mi rečt, da te moram to naučit pet,” me nagajivo izpod čela pogledala. Ja seveda, tako lepo poje, pesmi sta čudoviti, seveda me bo naučila.

Mlajši pevski zbor je pel pesem iz filma Moje pesmi moje sanje - Moje najljubše stvari. Med poslušanjem sem se spomnila, kako sta si moji hčeri želeli peti to pesem. Pel jo je starejši pevski zbor in vsem je bila tako lepa. O, komaj sta čakali, da jo bosta tudi oni dve lahko peli. Ko sta se jo končno naučili, smo jo prepevale povsod - v avtu, doma, med pomivanjem stanovanja, na sprehodih, .. Na tej šoli jo prepeva mlajši zbor, onidve sta v starejšem zboru. Seveda sem jokala ko sem se spominjala teh dogodkov.

Že dolgo časa ne sprašujeta več, če bo prišel oči na predstavo. Niti ga več ne kličemo, ker nima smisla. Obljubi, potem pa ga ni. Navadili sta se, da ju pride gledat samo mama. Ampak jaz se nisem navadila.

Opazujem gledalce. Očetje stojijo pod odrom, levo in desno od odra, nekateri pa kar med občinstvom, ki sedi, in snemajo svoje otroke. Kamere tečejo, spomini bodo imeli sliko. Ti otroci bodo s svojimi otroci gledali video kasete in se spominjali nastopov in tega, da jih je snemal oče. Mama jim je pomahala in bila ponosna na njihov nastop, oče ga je pa še posnel. Pa tudi, če ga ni posnel, ga je pa poslikal. Pa tudi če ga ni poslikal, je bil tam z mamo in oba sta bila ponosna na svojega potomca.

Očetov ni bilo veliko, kakšna četrtina. Ampak ta četrtina je bila neprecenljive vrednosti. Mama mora biti tam, to je samoumevno, očetje pa niso in zato je njihova prisotnost nepreceljive vrednosti. Ko bi se le oni tega zavedali …

Oče mojih dveh mulčk se tega ne zaveda. “Nimam časa, sej bojo še predstave. Drugič.” Ja, drugič, ampak ta drugič se bo tudi enkrat izpel. Še dve leti, pa ne bo več tega drugič. In enkrat bo prišel trenutek, ko bo na predstavi, pa bosta tamali presenečeni rekli: ” A nisi mel nič pomembnejšega za delat. Ti je dolgčas, da si prišel sem?”

Zadnjič sta imeli predstavo s plesno šolo. Prosila sem ga, da mi posodi za nakup video kasete nastopa. Ne, bomo že od koga presneli.

Pridejo trenutki, ko me duša boli od žalosti. Vem, da bi lahko bilo drugače, da bi moralo biti drugače. Stojim v množici ljudi, pa sem tako prekleto sama. Sama s svojim neizmernim ponosom na hčeri, sama s svojo ljubeznijo do njiju.

“Kje si, oče? Ni dovolj, da plačaš preživnino, ni dovolj, da ju vidiš na “vsake kvatre”, ni prav, da si večno pričakovan gost.” Žalostna sem, ker on ne ve, koliko jima njegova prisotnost pomeni. Žalostna sem, ker nima časa zanju in žalostna sem, ker ne zna ceniti njune ljubezni.

Spet bo predstava, spet bosta nastopali. Stala bom v zadnji vrsti in jokala. Jokala zaradi ponosa in bolečine.