Starševstvo +

Prezrcaljenje vzorcev z ljudi na ljudi

Zgodilo se mi je nekaj, česar še nisem doživela, vsaj ne tako konkretno, direktno in nedvoumno.

Zadnjih nekaj mesecev sem spoznala malo morje ljudi.

Med njimi je ženska srednjih let, urejena, na prvi pogled zelo zrela, svetovljanska, skratka človek, za katerega bi dal roko v ogenj, da ima “pospravljeno podstrešje”. Ko sem jo prvič videla mi je bilo kar malo nerodno. Proti njej sem se počutila kot klošarka - res je bila spedenana in tudi kasneje je bila vedno naličena (jaz se nikoli ne ličim in se nikoli nisem), govorila je počasi, izbrane besede, itd. Na tihem sem si morda za trenutek celo želela biti kot ona.

Družile smo se 4 mesece. Ne veliko, vendar smo se srečevale redno. Vsakič, ko smo se srečale, mi nekaj ni štimalo in bolj ko sem jo spoznavala in bolj ko sem jo poslušala, bolj in bolj sem dobivala občutek, da ona mene ne sliši. Vidi že, čuti mojo energijo, besed pa ne sliši. Ampak ok, sem si rekla, bova že. Še vedno sem bila rada v njeni družbi in še vedno sem občudovala njeno urejenost in obnašanje.

Potem pa je treščilo. V družbi me je napadala, da sem arogantna, ignorantska, da se v moji družbi počuti manjvredno, da ni slišana, da sem skratka superiorna do nje in drugih. Bila sem popolnoma šokirana. Njene besede so me zelo prizadele, sploh pa način, s katerim jih je podala.

Doma sem zatežila sestrama, partnerju, otrokoma, ali sem res taka, ali jaz česa ne vidim. Sem res tako grozen človek?? Ženska je na meni naredila psihoanalizo, pa se tega niti zavedala nisem. Potrebovala sem kakšne 6 dni, da so mi drugi dopovedali, da nisem taka.

Potem pa je spet treščilo. Tokrat direkt v dušo in brezkompromisno. Rekla mi je, da ona mene ne bo več prenašala. Da sem taka kot njen bivši mož. Da je ona to prenašala 15 let in ne bo več. Da ni slišana, da se počuti poleg mene manjvredno, da hočem vse zase, da me ne zanima mnenje drugih, … skratka, da sem njen mož, od katerega se je ločila in ga ne misli več prenašat.

Vame je prezrcalila vse travme in nerazrešene probleme s svojim možem, me po svoji zrcalni podobi ocenila in svojo oceno podala vesoljnemu svetu. O meni, mojem karakterju, mojem obnašanju do drugih, skratka o meni, ki pa me sploh ni mogla spoznati, saj mi je (najbrž) že po prvem srečanju začela lepiti masko svojega moža, ki ga ne prenese.

To sem doživela prvič in prvič na tak način. Dalo mi je mislit. V mojem življenju ni veliko ljudi, ki jih ne prenesem, bom pa potegnila črto in pod vsakega napisala, kaj me moti pri katerem. Znabiti zanimivo. Upam, da ne delam iste napake kot jo dela ta ženska.

Podkupovanje v gradbeništvu

En od razlogov, zakaj se mi je uprlo gradbeništvo in spremljajoče dejavnosti, je tudi podkupovanje v tej branži, strokovno korupcija.

Pri svojem delu sem naletela na štiri zelo očitne vrste podkupovanja, po pogovoru z nekaterimi drugimi komercialisti iz istega foha, pa mi je postalo jasno, da se to dogaja konstantno in vsem podjetjem, ki se, tako kot moje, ukvarja z notranjo opremo interiera.

Najprej so to popisi, ki jih podjetja dobivajo od gradbenih podjetij. Kljub prepovedi “forsiranja” določenega materiala (npr. gume, tapisona, pvc-ja točno določenega proizvajalca) se dogaja, da je v popisu naveden točno določen material, ki je potem seveda tudi praviloma izbran. Tako vedno ali skoraj vedno dobi določena dela, pri katerih sodelujejo določeni arhitekti, eno in isto podjetje. V takem primeru je znano in se ve vnaprej (že ko sem popis dobila v roke mi je bilo jasno, da bo ta dela dobila tainta firma), da je nesmiselno pošiljati ponudbo, čeprav imaš mogoče enako kvaliteten toda bistveno cenejši material. Pa tudi, če imaš možnost dobiti material iz popisa, ne boš dobil dela.

Nekateri arhitekti so bolano podkupljivi. Za svoje procente v popise vpišejo tudi najbolj bedne materiale. Vendar to še ni vse. Vedeti je treba, da je finančno njihov delež večji, čim višja je cena materiala. Tako nekateri investitorji (manjša podjetja, ki si opremljajo prostore ali privatne stranke, ki najamejo gradbeno firmo, da jim zgradi in opremi hišo, ipd.) 2x in večkrat preplačajo material, ki se jim vgradi, pa se jim niti sanja ne.

Sama sem imela možnost biti del verige, ki se je zaradi mojega dolgega jezika vsaj v mojem primeru pretrgala.

Prvi primer:

Zelo znan arhitekt je narisal načrte posodobljenja tudi zelo znanega hotela in imel roko čez kompletno izbiro - tako izvajalcev del kot vgrajenih materialov. Jaz ga nisem poznala, poznam pa lastnika hotela. Želela sem mu prodati našo talno oblogo in dogovorila sva se za posel. Glede na količino sem mu dala maksimalen popust in ko je bil dogovor sklenjen me je lastnik poslal še k arhitektu po potrditev. Ko sem prišla k arhitektu, je bil tudi njemu material všeč.

“Kakšno ceno si dala njemu (lastniku),” me je vprašal.

“4.000 sit/m2 brez DDV. Najnižja cena,” sem odgovorila.

Malo je pomislil, potem pa dejal. “Meni boš dala 5% od m2. Če ne, bom material zavrnil.”

Ko sem se vrnila v svoje podjetje, nisem mogla povedati direktorju, kaj se mi je zgodilo. Celo noč in naslednji dan sem premišljevala kaj naj naredim, saj 5% nisem imela v ceni, pa tudi - zakaj bi mu sploh kaj dala? Odločila sem se, da se grem pogovorit z lastnikom hotela. Povedala sem mu, da je arhitekt zahteval 5% od vrednosti ponudbe zase (to je bilo kakih 500.000 sit brez DDV) in da jih nimam. Lastnik je najprej debelo pogledal, potem pa je planilo iz njega:

“Prokleta svinja. Plačal sem mu projekt, plačujem mu spremembe, plačujem mu potne stroške, zdaj pa še to. Ne, ne boš mu nič dala, mu bom dal že jaz. Hvala, ker si mi povedala.”

Kolikor sem kasneje slišala, ta arhitekt ne dela več zanj in tudi vse njegove razstave so umaknili s tistega hotela. Lastnik je izračunal, da ga je “na suho” opeharil za kaka 2 mio sit. Vsi izvajalci del so mu namreč morali plačati provizijo, sicer jih ni potrdil kot izvajalce.

Drugi primer:

Pred leti sem izvajala podopolagalska dela v nekem prestižnem avtomobilskem salonu, čigar lastniki so tujci. Le-ti so prišli k nam po priporočilu prijatelja, ki smo mu tudi opremljali prostore. Izbrali so si materiale, dogovorili smo cene in se prijazno razšli. Nato mi je rekel direktor:

Izračunaj porabo materiala in daj zraven še tele pisarne. Arhitekt zahteva, da mu zastonj opremimo biro, sicer bo preklical izbiro izvajalca. Mi smo mu dali talno oblogo, naš podizvajalec je zastonj položil. Lastniki salona pa so enkat plačali arhitektovo delo in drugič opremo njegovega biroja.

Tretji primer:

Biti hišni izvajalec del (polagalec, slikopleskar) v velikem podjetju z cca 2000 zaposlenimi, so sanje marsikaterega obrtnika. Prav tako pa je silno donosna služba v tem podjetju biti vodja vzdrževanja ali vodja investicij.

V enem izmed takih podjetih dela moj znanec. Noter je prišel čisto nepričakovano, ko je prejšnji izvajalec del odstopit. Seveda mu ni bilo povsem jasno zakaj, toda v nekaj mesecih je dojel. Na vsa dela je dajal od 5 - 8% pribitka. Ta denar je potem, ko mu je podjetje plačalo, nekako spravil ven in nesel vodji vzdrževanja.

Delati je moral kadarkoli se je vodja spomnil (med vikendi, prazniki, ponoči, med dopusti, kadarkoli), pri tem pa mu je vodja venomer oporekal strokovnost in kvalitetno izvedbo. Podjetje je svojemu zaposlenemu v investicijski službi plačevalo, da je opravljal svoje delo + procente od tega, kar je izvajalec del naredil. Da ne bo pomote, to so bile v nekaj letih milijonske vsote, ki bi jih podjetje krvavo potrebovalo za svojo likvidnost.

Četrti primer:

Veliko gradbeno podjetje mi je dalo naročilo za res velik projekt. Kmalu zatem sem dobila še enega, pa še enega. Niti nisem prosila za te projekte, ker je bil že prvi prevelik za požret, toda bili smo izbrani in dobili smo posel. Po nekaj mesecih me je poklical gospod, ki odloča o izvajalcih del in me vprašal, če imam zdaj dovolj dela. Seveda ga imam, še preveč, hvala. Nato je na hitro zračunal kolikšna je vrednost del in rekel:

“Ko boš končala z drugim poslom se bova dobila. Nekaj boš nakazala za naš balinarski klub.”

Kako dokazati tovstno krupcijo? Kako poedati naričnikom, da preplačujejo svoje izvajalce -generalnega izvajalca - arhitekta, kako dobiti legalno posel in ga zaključiti brez “nepredvidenih” stroškov izsiljevanj in bogatenja nekaterih na račun drugih??

Današnja seja Ekonomsko socialnega sveta

Danes sem imela priložnost prisostvovati seji ESS in v živo spoznati nekaj ljudi, ki jih drugače gledam le preko TV ekranov.

Zanimalo me je kakšno, karizmo imajo ti ljudje (od Bručana do Rebolja, Simoniča itd.). Na seji so obravnavali predlog Zakona o zdravju in zdravstvenem varstu. Bilo je sila zanimivo. Predlog so namreč že sprejeli tako delodajalci, sindikati, kot vlada, toda danes se je spet pokazalo, da nobena stran ni zadovoljna s kompromisom. Pa se potem sprašujem jaz kot navadna državljanka čemu so sploh sprejeli predlog zakona, če je zelo očitno, da se nihče ne strinja z njim. Naj navedem nekaj točk, okoli katerih je tekla debata:

- po novem zakonu bi ljudje, ki bi bili v bolniški zaradi nesreče v alkoholiziranem stanju ali pod vplivom jemanja psihotropnih snovi, del stroškov zdravljenja plačali sami (krilo bi se jim DO 60% stroškov, kar lahko pomeni, da tudi 0%), pa tudi bolniško nadomestilo bo nižje. - Mnenje enega od sindikatov je, da sam človek in represivni ukrep zoper njega niti ni tako sporen, kot je sporno dejstvo, da bo s tem ukrepom prizadeta cela družina. Ni dorečeno, kako se bo plačilo zdravljenja poškodbe izterjalo (mogoče tudi z rubljenjem??) in kakšne bodo posledice teh ukrepov na družine teh ljudi.

- delodajalci vztrajajo, da je 90% bolniških odsotnosti posledica bolezni, ki niso povezane z delom. Samo 10% bolniških odsotnosti naj bi predstavljal boleznine zaradi poškodb pri delu oz. poklicnih bolezni. Tukaj je potrebno pripomnit še, da do 30 dni odsotnosti z dela plačuje delodajalec. - Ko sem lansko leto sama padla z gradbenega odra , ni niti moj delodajalec hotel poklicati inšpekcije (nisem imela opravljenega varstva pri delu), niti ni tega storil generalni izvajalec del na gradbišču. Ko sem po nekajdnevnih mukah - naredila se mi je ogromna buška na glavi in glava me je bolela za znoret, le šla k zdravniku, mi je napisal bolniški stalež - poškodba izven dela. Zame je to pomenilo da sem bila upravičena do 80% nadomestila plače, če pa bi bila poškodba na delu8 kar je tudi bila), pa bi dobila 100% nadomestilo. Podobno je bilo z drugimi poškodbami (razen smrtnih in res hudih - odrezani prsti ipd.) na gradbiščih.

- Načeloma je res kratkotrajnih odsotnosti z dela veliko. Toda, če gremo pogledati vzroke nekajdnevnih odsotnosti z dela, pogostokrat na delovnih mestih najdemo burn out sindrom, izmozganost, mobing, ipd. To so vzroki, ki se pojavljajo na delovnih mestih in posledice so “bežanje” v bolniški salež (nenamerno). Tudi na to so opozorili sindikati.

- dalje plačevanje obveznega in dodatnega zavarovanja. Zakaj so premije za vse enake? Tako tisti, ki imajo zajamčene plače kot tisti z najvišjimi plačami plačujejo enak znesek v zdravstveno blagajno. Logično?? Niti ne. Predlagali so procentualno določitev plačila. Če bi bilo določeno, da se plačuje npr. 5% od neto ali bruto plače, potem bi tisti z visokimi dohodki plačevali več, tisti z manjšimi pa manj.

- še vedno ni določeno, kaj so ekstremni športi, kar nekateri ostro kritizirajo.

- nekdo je predlagal, da bi iz zdravstvenega sistema potegnili zavarovalnice in vzpostavili zavarovanje, kot smo ga poznali v Jugoslaviji. En steber, v katerem je obvezno in dodatno zavarovanje, brez drugih stebrov, brez zavarovalnic, ki je samo vmesna postaja za pretakanje denarja in ustvarjanje dobička - zase. Poleg tega iz zdravstvenih zavarovanj plačujemo zavarovalniško birokracijo.

Tam sem bila do 15.30, potem sem morala domov. Skratka - zanimiva izkušnja, ki jo bom, upam, spet ponovila. Tam se lahko naučiš, kaj pomeni ne skakati v besedo in argumentirano govorjenje.

Kaj boste počeli za vikend?

Odkar pomnim - torej od kakega 12 leta dalje, me ljudje najpogosteje sprašujejo, kaj bom počela naslednji vikend. Kot da so vikendi najbolj pomembni dnevi v življenju posameznika.

Tam od 12 pa do 15 leta, ko sem zvečer uhajala v disko (takrat se je hodilo v naši družini spat najkasnjeje ob 21 uri, diskoteke pa so bile polne že ob 22 uri), sem navadno od srede dalje premišljevala o tem kaj bom oblekla za vikend in kako bom ušla iz hiše. Ko danes gledam nazaj mi je jasno, da so bili ti odhodi pravi podvigi - najprej sem šla kao na wc, potegnila vodo in medtem ko je voda tekla, odšla v dnevno sobo ter dvignila roleto in odklenila balkonska vrata. Nato sem šla nazaj gor in čez nekaj trenutkov prav potiho spet dol, čez balkon na vrt in jeeeeeeeeeeee svoboda. Ne smem pozabiti na obleke, ki sem jih bodisi skrila v grmovje ali obesila na vrvi za perilo. V disko sem šla največkrat peš in tudi peš prišla najkasneje ob 2 uri zjutraj nazaj. )

Od 15 do 19 leta sem šla vsak vikend legalno ven. Med tednom sem si odtrgovala denar pri malici, da sem imela za vstopnico za disko. S prijatelji smo bili vsak vikend v dilemi ali iti v diskoteko v petek ali v soboto. Ko zdaj obujamo spomnine na te čase mi je kar nerodno ob misli na to, kako smo se oblačili. Moja generacija se spomni MC Hammer-ja in njegovih hlač. Take hlače mi je mama zašila iz debele zavese v enem dnevu, da sem zvečer isti dan lahko poskakovala v ritmih njegove glasbe v njih. Pa tisti visoki škornji - čez kolena - popolnoma neudobni, toda hej, za žur vse.

Po 19 letu sem začela hodit v službo - točneje delala sem pripravniško po končani srednji šoli. Takrat nisem dosti hodila ven, ker sem bila utrujena od dela, po drugi strani pa sem že 9 let žurala ob vikendih. Človek se vsega počasi naje.

Pri 21 je prišla prva hčera, nato druga. Moji žuri so bili v njuni družbi in “žurale” smo po cele noči (dojenje, previjanje, …). Na disko niti pomislila nisem več.
Nato sem se zaposlila kot natakarica v dnevno nočnem lokali. Ob petkih in sobotah smo imeli odprto tudi do 5 ure zjutraj. Včasih sem prišla domov tako uničena, da nisem bila za nobeno rabo, toda hčeri sta me čakali. Vsled temu sem čisto nehala hodit ven, tudi v kino ali na večerjo tiste vikende, ko sem bila doma, nisem šla. Doma je bilo najlepše.

Pri 24 letih sem šla v večerno šolo. Niti na misel mi več ni prišlo, da bi šla za vikend žurat. Med vikendi sem bila s hčerama ali pa sem se učila.

Pri 28 letih sem se vpisala na fakulteto in dobila prvo redno “ta pravo” službo. Ob petkih in sobotah smo imeli predavanja, v službi pa sem počasi zaradi narave dela (in moje neumnosti) začela delati 7 dni na teden.

S sestro, ki je srečno samska pri 31 letih, greva na leto mogoče 5x ven za vikend. Z mojim partnerjem mogoče še 5x, ampak to je že zgornja meja. Diskotete niso več to, kar so bile. Še ob 1 uri ponoči so prazne (kar je bilo sicer pri mojih 12 letih super, ker sem imela vso plesišče zase, danes pa niti pomislim ne, da bi se “razmetavala” po praznem plesišču). Včasih grem na obisk k prijateljem, toda ne zvečer. To so dnevni obiski, zvečer ležimo na kavču in gledamo televizijo (kako neoriginalno).
Zelo očitno se pomen vikenda za človeka spreminja. Včasih žuranje, odklop, danes mir, počitek. Zame. Vem pa, da nekateri moji sovrstniki še vedno žurajo tako, kot so 10 let nazaj.

Kaj boste pa vi počeli za vikend?

Slovenski najstniki - mednarodna in nacionalna raziskava 2006

V sobotni prilogi 27.1.2007 so objavili intervju z go. Heleno Jeriček, nacionalno koordinatorko raziskave v Sloveniji.

V raziskavi je sodelovalo 5.130 učencev os. šola, starih 11, 13 in 15 let. Raziskava je pokazala sledeče:

- 25% otrok je bilo v zadnjih mesecih najmanj enkrat žrtev trpinčenja, 28% pa jih je pri trpinčenju sodelovalo. Trpinčenje je psihično, verbalno in fizično. Slaba polovica anketiranih otrok je bila v zadnjih mesecih vključena v pretepanje.

- raziskava je pokazala, da veliko otrok, ki trpinčnijo druge in ki so žrtve trpinčenja, prihaja iz družin, kjer so bili starši deležni trpinčenja oziroma so starši nasilni. (Vam je znano, da žrtev išče nasilnegaž in obratno??) Vendar pa za nasilje niso odgovorni samo starši, saj so otroci velik del dneva v šoli in med vrstniki.

- žrtve in nasilneži prihajajo iz vseh družbenih razredov, noben razred ne prevladuje. (Če se ne motim v družbi prevladuje mnenje, da so otroci iz spodnjega razreda bolj nasilni od tistih z zgornjega.)

- otroci iz višjega družbenega razreda imajo manj psihosocialnih motenj, več vrstnikov in so bolj zadovoljni s svojim življenjem. (Logično?)

- 5% 11-letnikov in 2% 11-letnic pogosto pije alkoholne pijače vsak teden ali pogosteje. Enako velja za 36% 15-letnikov in 21% 15-letnic pije alkoholne pijače. (pijejo pivo in vino) Ti odstotki pa so manjši kot pri raziskavi leta 2002.

- mladi so obsedeni z zdravjem. Pri tem vodijo dekelta, ki so veliko bolj kritična do lastnega zdravja in svojega telesa.

- samo 5% vprašanih med tednom ne gleda televizije, kar 17% pa gleda televizijo 4 ure in več na teden.

- 5% 11-letnic, 10% 13-letnic in 12% 15-letnic uporablja računalnik več kot 4 ure na teden. Fantje računalnik uporabljajo za igranje igric, dekleta pa za pošiljanje pošte, klepetanje in domače naloge. Uporabo računalnikov vzpodbujejo tudi šole.

- 16% 11-letnikov navaja psihosomatske težave - glavoboli, bolečine z trebuhu in hrbtu, nervoza, nspečnost, itd. tudi 23% 13-letnikov navaja te težave in 22% 15-letnikov.

- 1% vprašanih je odgovoril, da gredo lačni spat vsak dan. 1% pravi, da se jim to zgodi pogosto in 11%, da se jim to zgodi redko. Kaj so otroci mislili s tem bo poterbno podrobno dokazati, vendar je 13% veliko število.

- 85% 15-letnikov z lahkoto komunicira z mamo, z očetom pa 70%. Raziskava je pokazala tudi, da so mladi zelo navezani na svoje družine, zanimivo pa je, da otroci lažje komunicirajo zmamo kot z očetom (glede na rezultate raziskave).

- z leti se komunikacija s starši slabša, po drugi strani pa postaja močnejši vpliv vrstnikov. Še vedno pa se o pomembnih vprašanjih pogosteje najprej pogovorijo s starši.

- 97% otrok je odgovorilo, da jih starši vzpodbujajo pri delu v šoli. - Razlaga tega podatka je taka, da so starši zelo ambiciozni. Vsi starši želijo, da se njihovi otroci vpišejo na gimnazijo. Mogoče je, da tak ozanimanje za šolo pri otrocih povzroča tudi določen pritisk nanje.

Zanimiv intervju, iz katerega sem naredila kratek povzetek. Nekateri rezultati se mi zdijo sila zanimivi, saj podirajo stereotipe o naših nastnikih (želja po zdravem življenju in pomen komunikacije s starši), po drugi strani pa je zaskrbljujoče veliko nasilja in otork, ki so v njem udeleženi.

Spolno nasilje - kdo bi tem zgodbam verjel?

Kakšna je razlika med spolnim nasiljem in spolnim nadlegovanjem??

Včasih, kakih (koliko?) 50 let nazaj, najbrž veliko manj, se o tej temi ni govorilo. Nadlegovanje nasprotnega spola verbalno in fizično je bilo … normalno ali vsaj nič posebnega. Je zato čudno, da še danes težko govorimo o tej vrsti nasilja, da veliko ljudi še vedno misli, da besede ne bolijo in da mož od žene lahko zahteva “izpoljevanje zakonskih dolžnosti” tudi s silo?

Glede na to, da je tema zelo občutljiva, da je tako preživelim kot tistim, ki te zgodbe poslušajo, nerodno in neprijetno, bom o tem pisala v tretji osebi ednine. To pa še zdaleč ne pomeni, da niso dogodki resnični, le lažje jih je brat.

Torej, poznam deklico, staro 13 let, ki je v svojem življenju že doživela spolno nasilje za katerega ni dala nikakršnega povoda. Dejstvo je bilo, da je bila tam s temi ljudmi in da jo je mati narava obdarila do te mere, da jih pri svojih 13 kaže najmanj 18. Je to opravičilo za tisto, kar se ji je že zgodilo? Nikakor!!

Pred nekaj dnevi se je s prijateljico vračala iz šole domov. Na pločniku sta se pogovarjali, ko je mimo pripeljal avto. Moški v avtu je odprl vrata. V eni roki je držal penis, z drugo jima je mahal, naj prisedeta, da ju pelje domov. Dekleti sta bili popolnoma zgroženi. S hitrimi koraki sta se odpravili domov, toda možakar je vozil za njima in ju vabil v avto. Zavili sta v najbližjo ulico, ki je bila za avto preozka. Deklica je prišla domov čisto v šoku - tresla se je in na jok ji je šlo. - Za tiste, ki vseeno mislite, da je “provocirala” še podatek - oblečena je bila v dolge široke hlače in v bundo, zapeto do vrha.

V šoli ima ta deklič težave. Rada bi bila podobno oblečena kot njene prijateljice, toda posledica tega je naziv, ki so ji ga, seveda dobronamerno, prilepili fantje - Pamela Anderson. Ampak to je šele vrh ledene gore. Ker ji v šoli konstantno “rinejo” v oprsje, potrebuje ogromno samozavesti, da vzdrži ta pritisk. - Za tiste, ki vseeno mislite, da “provocira” še podatek - vedno je oblečena v dolge široke hlače in v srajce.

Pred slabim letom dni je bila na obisku pri očetu. Mama in oče že nekaj let živita ločeno, zato ga dekle vsake toliko časa obišče. Včasih spi pri njem, včasih pri njegovi mami (njeni babici) nadstropje nižje. Neke nedelje jo je zbudijo božanje - po njenih prsih. Babica je prisegla, da je samo hotela pogledat, kako ji rasejo. Niti dekličina mama, niti CSD niso bili sposobni deklici nuditi pomoč. Ker očeta rada vidi, je torej vse morala narediti sama. Zanjo je to - soočanje z babico kadar pride na obisk, cena, ki jo mora plačati, če hoče biti s svojim očetom.

Še nekaj let nazaj, ko je bila še čisto mala, je mami rekla, da ne želi, da jo očetov oče (njen dedek), umiva. Zakaj, takrat še ni znala povedati, toda jasno je izrazila svojo zahtevo, da ne želi, da jo dedek kopa.

Bi ji vi verjeli, če bi vam povedala katero od teh zgodb? Zakaj bi ji verjeli? Pravijo, da imajo otroci bujno domišljij, da si vse živo izmislijo in to govorijo tudi ti ljudje, ki so izvajali spolno nasilje nad njo. - To ni nič takega, če babica pogleda, kako vnukinji rasejo prsi; to ni nič takega, če vnukinja na lepem ne želi več, da jo dedek kopa; to ni nič takega, če fantje v šoli deklico vsak dan maltretirjo z opazkami na račun njenih prsi.

Zakaj bi ta deklica lagala?? Kaj bi s tem pridobila?? Očeta ima nadvse rada in nikakor si ne želi pretrgati stikov z njim. V šolo rada hodi. Očitno je torej, da bi/bo s tem, ko bo o teh stvareh govorila, samo izgubljala.

Govorjenje/branje, poslušanje, slišanje

Najbrž se je že vsakemu od vas zgodilo, da ste se pogovarjali o nečem in so vas ljudje popolnoma napačno razumeli. To se meni zadnje čase dogaja in me utruja.
Sem človek, ki potrebuje veliko časa, da si o stvareh ustvari svoje mnenje. Ljudem, ki jih spoznavam, dam veliko prostora, lahko se pokažejo iz raznih zornih kotov (veselo, žalostno, pametno, neumno, moralno, nemoralno) in ko enkrat presodim, da sem videla dovolj zornih kotov, da si upam izdelat mnenje o človeku, si ga izdelam. To lahko traja tudi leta in leta.

Po eni strani je to super za ljudi okrog mene, po drugi strani pa je to zanje prijateljski samomor. Ker, ko si enkrat ustvarim mnenje in je le-to negativno, tega človeka nikoli več ne bom ne pogledala, ne pozdravila, ne spregovorila z njim.

Pregovor pravi, da beseda ni konj. Gospa Čačinovič Vogrinčič me je že leta nazaj podučila, da beseda JE konj (hvala ge. prof.). Torej, beseda je konj, ker je ne moreš vzeti nazaj, ko jo enkrat izgovoriš, javno napišeš. Vsi pa vemo, da so besede lahko lahkotne, težke, neumne, neumesne, zaničljive, posmehljive, na mestu, korektne, itd.

Sama sem že leta nazaj pričela vadit s tem, da najprej premislim, potem pa rečem. Besed sicer ne znam zavijat v vato - to mi nekateri zelo zamerijo, vendar se trudim besede formulirat v stavke, ki imajo smisel, ki ne povzročajo močnih čustev in ki so razumljene širši množici. Na žalost včasih zgrešim kljub želji, da ne bi.

Kaj se mi dogaja? Ne znam lagat zato takrat, kadar bi morala povedati kaj, kar ni res (pritrdit mnenju, s katerim se ne strinjam, ali glasovat za stvar, s katero se ne strinjam, ali poslušat kritiko na moj račun, v kateri ne slišim dobrih argumentov zanjo, se v resnici zlagat,…), zardim. Postanem živčna, napeta in si manem roke. S svojim obnašanje delam tudi sogovornike živčne in kar naenkrat smo vsi živčni in nemirni, na koncu se pa še skregamo.

Delam na tem, da ljudem svoje misli predstavim tako, da jih razumejo. Tisti, ki imate otroke se najbrž še spomnite, kako so otroci kot čisto majhni sposobni v nedogled ponavljati besedo, dokler jih ne razumemo. Enako pričakujem jaz od svojih sogovornikov.

Žal smo odrasli čisto drugačni od malih otrok. Nimamo potrpljenja in pričakujemo, da bodo vsi takoj razumeli našo misel, zahtevo, argument. Postanemo tečni in sovražni, če nas nekdo še po treh razlaganjih svojih misli ne razume.

Komunikacija je sila težka stvar in nismo je vsi vešči. Zato je zelo pomembno, da se zavedamo, da naših misli nihče ne more in ne zna brat.

Eno je naša misel v glavi,

drugo so naše besede, v katero to misel formuliramo,

tretje je posredovanje teh besed sogovorniku in

četrto je sprejemanje naših besed.

Nikoli se ne zanašajte na to, da so vas sogovorniki slišali in razumeli zato, ker ste vi nekaj povedali. Mogoče so slišali, ne pa tudi razumeli. Poleg tega bodite zelo pozorni na neverbalni del komunikacije, ki vam bo povedal več o sogovorniku in njegovem dojemanju vaših besed, kot njegova povratna misel.

To slednje meni manjka na forumih, blogu, v mailih. Nikoli nisem povsem prepričana, da razumem človeka, ki mi je poslal komentar, mail, odgovor. In tudi sama imam pri izražanju svojih mnenje največ problemov prav v taki komunikaciji z drugimi. Ni mi Ok, če me ljudje narobe razumejo, toda vidim, da razlaganje in tolmačenje svojih mnenj povzroči še več nerazumevanja in slabe volje. Na koncu se skregamo, v prepir potegnemo še druge in … v najhujšem primeru je konec prijateljstva. Kakšna škoda in to samo zato, ker se ne znamo pogovarjati.

RUBLJENJE OTROKA

Tole mi ne da spat in moram napisat.

V prejšnjem Nedeljskem dnevniku je bil objavljen članek “Rada me boš imela, ker tako pravi sodišče.”

Mama in oče sta se pred šestimi leti razšla. V zvezi se jima je rodil sin - danes star 18 let in hči - danes stara 12 let. Pet let je potekal njun ločitveni postopek (absurno predolgo). Medtem sta bila sin in hči pri mami, oče pa si je prizadeval, da bi hči živela pri njem (zakaj ne tudi sin??). Zadnjih pet let hčerka očeta ni videla. No, najbrž ga je videla, samo pri njem ni bila niti nista imela stikov. Vsa ta leta zavrača stike z očetom (samovoljno ali pod pritiskom mame, kdo bi vedel), dejstvo je, da jasno in glasno pravi, da noče k očetu in njegovi družini. In vsa ta leta tudi ni bila nikoli tam.

Zdaj je sodišče odločilo - mati mora hčerko izročiti očetu, sicer jo bo sodni izvršitelj prisilno odpeljal k njemu.

Ob tem me je kar zmrazilo. Na silo bodo otroka odpeljali k očetu, pri katerem ni bila in ga ni videla zadnjih 5 let, pri katerem noče bit in za katerega je jasno in glasno povedala, da ga ne mara.

Pustimo ob strani možnost, da je mati vseh 5 let manipulirala s hčero, da ji je vcepljala sovraštvo do očeta, ali se oče sploh zaveda, kaj dela otroku?? Sama imam 12 letno hči in vidim, da je izredno pametna, da marsikaj bolje razume kot jaz, da ima izreden čut za samoodgovornost in si sploh ne morem predstavljati, kako bi bilo, če bi se njej zgodilo kaj takega. Njo sem sama peljala k očetu in ji rekla, da bo živela pri njem ker/če se midve ne bova razumeli (nekaj dni nazaj je prišla spet k meni). Pa se ji je v momentu podrl svet na glavo in je jasno in glasno rekla, da pri njem NE BO živela, čeprav imata stike in pozna njegovo družino.

Kako je potem šele tej punčki, ki očeta ni videla tako dolgo, ki ga noče videt in ki ga ne mara.

V pravnem svetovalcu, debeli knjigi, ki so jo objavili naši pravniki pri MK, piše, da se taka praksa - rubljenje otroka - ne priporoča ne glede na to ali je bil otrok indoktriniran in zato noče k drugemu staršu ali je to njegovo lastno mnenje.

Otrok je ja individualen subjekt, ima svoje možgane, zna mislit z njimi in ima svojo voljo. Če reče NE, potem je to NE.

Poznam kar nekaj družin, v katerih otroci nočejo k očetu, pa jih mame same vozijo k njim. Poznam tudi družino, kjer oče hodi po otroke, pa se skrijejo v sobe in nočejo z njim. Doma imam hčeri, ki zavijata z očmi, kadar pride njun oče na obisk. Kaj bo država vse te otroke rubila in jih dodeljevala očetom.

Kaj je s temi očeti (iz točno določenih zgodb), da otroci nočejo k njim? Mogoče zato, ker so bili nasilni do bivših partnerk, otroci pa so bili priče nasilja? Mogoče zato, ker so izvajali psihični teror po razvezi/razpadu izvenzakonske zveze, otroci pa so spet bili priče temu?

Od moje razveze je 9 let. Potem ko sva se razšla (jaz sem odšla), se je skoraj 4 leta vlekla drama - ranjen moški ego. Hčeri sta bili stari 2 in 4 leta, pa se še danes spomnita, kako me je porinil po stopnicah, udaril v obraz, pulil njiju iz mojega naročja, … Otroci pomnijo, otroci so gobe, ki srkajo obnašanje odraslih. Tudi če jim še tako razlagamo, da niso oni nič krivi, da si je mama/oče to zaslužil/a (pretepanje, nasilje) otroci vidijo in pomnijo samo dejanja. Pa kaj, če je mama jezikala (?), otrok je videl, da je oče mamo udaril.

Dajte se zamislit. Za otroka gre, ne za bivša partnerja.

Mit in resnica o socialnih delavcih

Kakšen sloves v naši družbi uživajo socialni delavci? Že nekaj časa je to feminiziran poklic in prav prijetno je srečati socialnega delavca, ki dela na CSD ali kaki drugi socialni ustanovi. V mojem letniku 2000 je bilo, če se ne motim, vpisanih v izredni študij 5?, mogoče 8 moških. Koliko jih je končalo? Ne vem.

Socialni delavci … večina ima vtis, da so to hladne, ozkoglede, trdosrčne ženske, zbirokratizirane do onemoglosti in brez čuta za soljudi. Priznam, tudi sama sem se s tako srečala in to še preden sem šla študirat socialno delo. Pri izdelavi diplome pa sem prišla do podatka, da je v določenem obdobju kakih 10, 15 let (ali celo 20 let), na našem CSD-ju delala ženska, ki je imela izredno ponižujoč odnos do razvezanih mam. V anketnih polah so o njej in njenem pristopu pisale anonimne anketiranke, ki so imele smolo in bile na obravnavi pri njej. Koliko škode je ženska naredila s svojim obnašanjem ne bo nikoli znano, vendar najbrž ni pretirana domneva, da ogromno.

Na CSD-jih ne delajo samo socialni delavci, sploh ne. Za potencialne uporabnike njihovih storitev je zelo dobro, da vedo, da so tam zaposleni tudi upravni delavci (sploh na preživninsekm področju, pri otroških dodatkih, itd), ekonomisti, filozofi, specialni pedagogi, sociologi, itd. In sploh ni nujno, da boste na CSD-ju naleteli na pravega socialnega delavca. (Sama se že nekaj časa bodem z birokrati, ki obračunavajo otroške dodatke in pogovor z njimi o pomembnosti pregleda vloge in novonastale situacije je enak zaletavanju glave v betonsko steno.)

Socialni delavec - idealen - bi moral imeti skoraj svetniški sij okrog glave; biti bi moral brez osebnostnih napak, globoko empatičen, povsem brez predsodkov, dovzeten za vse težave, za vsakogar bi moral imeti prave rešitve njihovih problemov. Ker takih socialnih delavcev skorajda ni, toda uporabniki njihovih storitev to od njih pičakujejo, se je ustvaril v družbi vtis, da so socialni delavci mazači (in ne zdravniki) in da mešajo meglo (in ne delajo čudežev).

Dejstvo pa je naslednje:

- otroci, ki gredo pri 18 letih na to fakulteto, v resnici marsikdaj nmajo prav nobene travmatične, boleče ali neprijetne življenjske izkušnje. Ne vedo, kaj pomeni smrt, razveza, izguba zaposlitve, preživljanje družine brez, za malimi ali samo z enim dohodkom kaj pomeni alkohol in droge v družini, spolno nasilje, ipd. Ne vedo, da so uporabniki, ki pridejo na CSD ranljivi, zelo občutljivi in imajo točno določen namen prihoda - pričakujejo pomoč in zamah s čarobno palčko za rešitev svojih problemov.

- tisti, ki se lotijo študija socialnega dela v zrelih letih, z lastnimi izkušnjami, skozi študij razrešijo svoje travme, uvidijo svoja ne-dejanja, obrambne mehanizme ter načine reševanja težav in so posledično bistveno bližje uporabnikom socialnih storitev. Koliko teh študentov pa pride na CSD? Jaz, nisem. Zato, ker nimajo prostega delovnega mesta, pa niti nisem več prepričana, da si želim priti v to institucijo in biti zaposlena.

- v ZDA gredo socialno delo lahko študirati ljujde, ki so stari najmanj 28 let in že imajo nek poklic. Smiselno?? Tam je biti socialni delavec spoštovan in cenjen poklic.

- tisti, ki so s srcem socialni delavci, ponavadi ne delajo na CSD-jih, ampak v društvih, zavodih, in drugih organizacijah, predvsem pa tam, kjer lahko živijo in delajo kot socialni delavci s srcem in dušo.To pomeni, da jih ne omejujejo zakoni, predpisi, notranja pravila, ampak so pri svojem delu samostojni, po drugi strani pa so jim na razpolago vsi potrebni inštrumenti in podpora institucije (in drugih zaposlenih) za kvalitetno delo.

- nekateri, ampak to velja na splošno za ljudi, svoje delo opravljajo kot poklic, tj. 8 ur/dan, drugi ga živijo 24 ur/dan.

- nekateri, to spet velja na splošno, ostanejo pri znanju, ki so si ga pridobili skozi študij (če niso vse preplonkali jim je kar nekaj ostalo), drugi samoiniciativno iščejo nova znanja, načine pomoči, informacije.

- nihče ni popoln, niti socialni delavec. Tudi on ima napake, predsodke, nerazrešene osebne travme.

Sama bi recimo težko obravnavala uporabnika alkoholika, ker nisem razrešila lasten odnosa do alkoholizma v svoji družini, vendar me ta, recimo mu predsodek, ne omejuje pri mojem siceršnjem delu. Moja pravica je, da sem na tem področju šibka, vendar je istočasno tudi moja dolžnost, da nekomu, ki je alkoholik in pride k meni po pomoč povem, zakaj mu sama ne morem pomagati. Ni on kriv, sama imam problem, vendar bom moralno odgovorna, če se bom spustila z njim v obravnavo, pri tem pa v njem ne bom videla človeka ampak alkoholika. (De Vries)

Moje mnenje je, da bi podobno morali nastopati drugi socialni delavci, ki dobijo v obravnavo uporabnika z lastnostmi (vera, rasa, spol, življenjska situacja), ki jih sami niso predelali in se zavedajo, da bodo pristranski.

- na fakulteti učijo, da socialni delavec nima čarobne palčke za rešitev problemov. Vsak posameznik najbolje sam pozna svoje življenjske situacije, sodelujoče, interakcije med njimi, …

Kadar opisujemo kakšno situacijo nikoli ne povemo vsega, kar je bilo vzrok nastali situaciji, kdo vse je bil vključen vanjo, kaj vse se je reklo, naredilo med vpletenimi, kaj smo si mi mislili takrat, kako smo v resnici reagirali, …

Sama nimam poguma sodit kdo je kriv in kdo ne, kdo je bolj kriv in kdo ne in dat nasvet, kako ravnati. Veliko bolj sprejemljivo se mi zdi, da se o tej situaciji pogovarjam, jo s pomočjo sogovornika pogledam tud iz drugih zornih kotov (in ob tem odkrijem mogoče popolno nov pogled na situacijo), premislim vso stvar in to ponavljam tako dolgo, dokler ne uvidim izhoda/rešitve. To pomeni, da vsak nosi v sebi rešitve za svoje probleme, samo priti je treba do njih. Res pa je, da je veliko lažje na eni strani pričakovati zamah s čarobno palčko, na drugi strani pa človeka odpraviti z nasvetom.

- socialni delavci so samo ljudje in dejstvo, da so to študirali in da to delo kakorkoli delajo/živijo ne daje nobene pravice drugim, da sodijo o njihovih karakternih lastnostih, govoru, itd.

Kaj hočem povedat? Samo zato, ker sem diplomirana socialna delavka ne pomeni, da se v privatnem življenju ne smem nikoli prepirat, ne smem povzdignit glasu, da ne smem nekomu reč, da se ne bom družila z njim, ne smem kaznovat svojega otroka (kakorkoli že), ne smem imeti svojega lastnega mnenja, itd. Ljudje imajo zmotno prepričanje, da poklic definira karakter. Ja, imam veliko življenjskih izkušenj in sem zelo empatična, toda ne, zato nisem pripravljena 24/7 poslušat in živet zgodb drugih ljudi, reševat travme namesto njih, nosit breme konfliktov in zamer namesto njih. Ne, nisem, sem samo človek (s svojim življenjem), ki ima določena znanja, s katerimi pomaga drugim, da kakšno stvar v svojem življenju rešijo hitreje, z manj bolečine.

Torej, socialni delavci so ljudje tako kot drugi. Idealnih ni, je pa dosti zelo dobrih, srčnih in iskreno človekoljubnih. Zaradi njih ni prav, da se pljuva po vseh.

Pravila - V. del

“Pravila so zato, da se kršijo.”

“Če boš spoštoval pravila, ne boš nikamor prišel.”

V srednjih šolah se z otroci dogaja vse mogoče. Za nobenega otroka ni mogoče vnaprej napovedati, koliko in katere meje bo podrl, v katere se bo z glavo zabijal do onemoglosti in katerih se niti dotaknil ne bo.

Moje osebno mnenje pa je, da se takrat vidi delo in vzgoja staršev iz najnežnejših otroških let.

Otroci, ki že od malega niso bili vzgajani, da imajo pravico do lastnega mnenja in glasu v družini, ki jim nikoli ni nihče obrazložil, zakaj so pravila, ampak so na njihova vprašanja npr. Zakaj moram ob 20 v posteljo, sosedov Tine gre pa lahko ob 21? odgovorili z Zato, ker sem jaz tako rekel/la. bodo bolj dovzetni za zunanje vplive. To pomeni, da bodo podzavestno iskali nekoga, ki jim bo na podoben način “ukazoval” kot so jim prej ukazovali starši. (Na, potegni đoint, bo rekel “lider” skupine in otrok bo najbrž brez pomisleka potegnil. Če pa bo vprašal zakaj, mi bo “lider” odgovoril da zato, ker to delajo vsi in krog je sklenjen.)

Otroci, ki so imeli možnost razviti sposobnost samoodločanja, mišljenja s svojo glavo, odklonitve stvari ali dejanj, ki jih niso želeli narediti ali biti del njih, se bodo najverjetneje (seveda ni 100% gotovo) uprli takim zahtevam “liderjev” skupin ali pa bodo znali pravočasno potegniti mejo.

Nekateri po končani puberteti ostanejo popolnoma brez vseh mej. Starši obupajo in na razbitinah vzgoje, podrtih meja in razočaranja zrastejo samorastniki. Mladi ljudje, ki so sami na novo postavijo meje in med družbenimi pravili zberejo tiste, ki se jih lahko držijo (morda celo vse).

Tako smo prišli do odraslih ljudi. Do tistih, ki se (kakor npr. jaz) držijo skoraj vseh pravil (skoraj zato, ker po cesti vozim 100 km/h in ne 90 km/h in položnice ne plačam na dan njihove valute, ampak vse enkrat na mesec), tistih, ki pravijo, da so pravila zato, da se kršijo in tistih, ki so popolnoma dosledni in se držijo vseh pravil (in se včasih sami tako omejijo, da ne razločijo med zdravim postavljanjem meja od “bolanih”).

Malo je tistega, kar je povsem črno ali povsem belo. Največ je sivih nians. Dejstvo pa je, da je siva sestavljena iz črne im bele barve in tudi ljudje vemo, da so pravila dobra (seveda ne vsa), da so nujna za delovanje družbe (nihče si ne želi anarhije razen tistih, ki pravil a priori ne sprejemajo, čeprav jih poznajo).

Za konec še tole: otrokom je treba postavljat meje in jim razložit smiselnost le-teh, ker se zaradi njih počutijo varne in ljubljene. Brez mej je človek izgubljen, saj ne ve, do kam lahko gre in v neskončnost nikjer ne more iti, razen pri sebi in svojem telesu, če zavestno uničuje sam sebe in se namerno ubija.

Postavljanje mej v odrasli dobi je včasih skoraj nemogoče, velikokrat pa so ti ljudje podobni plavalcem samoukom: naučijo se plavati, čeprav je njihova tehnika nerodna. Veliko časa potrebujejo, da preplavajo določeno dolžino, ampak dejstvo je, da jo preplavajo.