“Če se ne boš učila, boš šla pa za čistilko,”
je včasih rekla moja mama. Takrat, v mojih najstniških letih, je bila srednja šola zakon. Tisti, ki niso šli v srednjo šolo, so šli v tovarno za tekoči trak. Ali pa so šla dekleta za čistilke, recimo v bolnice. Torej, v srednjo šolo niso šli nujno vsi in tisti, ki smo šli, se nam je obetala dobra služba. Recimo.
Jaz sem se vpisala v srednjo kemijsko šolo, ker sem imela kemijo 5 (ker je tovarišica samo brala iz knjige in ker ni zahtevala nič več, kvečjemu manj, kot je pisalo v knjigah). Prvi letnik sem še naredila, v drugem sem padla. Tisto leto so uvedli pravilo, da so dijaki s štirimi popravnimi izpiti avtomatično padli in tako sem padla. Takrat sem bila v bolnici na operaciji slepiča in delo strežnic mi je bilo všeč. Ko sem prišla domov sem mami povedala, da ne grem več v šolo in da se bom zaposlila kot strežnica. Seveda je znorela. Naslednje leto sem se vpisala v poklicni program kemijske šole in tako z 19 leti končala šolanje.
Službe nisem dobila navkljub zagotovilom šole, da kemijske tehnike in laborante povsod iščejo. V Savi d.d. so zaposlovali gumarje, zato nas kemikov res niso potrebovali.
Čez nekaj let sem šla na srednjo ekonomsko šolo - večerni študij. Da ne bom na dnu lestvice, da ne bom čistilka, kot je rekla moja mama. Poklic moram imeti. Po končanem šolanju sem rinila kar naprej na fakulteto. Da bom imela malo več kot srednjo šolo, pa tudi taki časi so, da srednja šola ni več dovolj.
Zdaj sem čistilka z diplomo. 
Kakšen absurd. Ne, saj je smešno. Še vedno sem uradno brez zaposlitve, vendar čistim neko veliko hišo enkrat tedensko (še vedno, ja).
Zadnjič sem s seboj vzela svojo hčerko. Med pospravljanem in brisanjem prahu sem premišljevala.
“Včasih mi je mama rekla, da bom čistilka, če se ne bom učila. Moja tamala hči ni ravno briljantna v šolo, toda če ji bom rekla isto, mi bo odvrnila, da zakaj sem pa potem jaz čistilka, pa imam fax. Ne, ne morem ji več tega rečt. Zdaj so drugačni časi. Ni več takih pravil kot nekoč, recimo še 15 let nazaj. ”
Danes je lahko čez noč vsak na cesti. Delavec je vreden … koliko? Vsako delo je častno, smo rekli nekoč, ampak nekatera dela so bolj častna kot druga.
Kaj naj danes rečem hčeri, če se noče učit? Da ne bo dobila službe? Da bo čistilka? Preveč jih je, ki imajo končane fakultete, pa nimajo služb, in takih, ki nočejo sprejeti delovno mesto, kjer je zahtevana nižja izobrazba.
Danes otrok ne moremo več strašit na tak način. Po moje je celo bolje, da spoznajo tovrstna dela in si v svojih glavicah vključijo možnost opravljanja takega dela. In da čimprej spoznajo, da prav res nobeno delo ni nečastno.
Dare pravi:
Se popolnoma strinjam!
LP
Dare
15.01.2007 ob 21:36
Peter pravi:
Se delno strinjam s tem, samo če pogledaš situacijo na tehničnih fakultetah, elektro, da ne govorim o strojni, je situacija čist drugačna. To iščejo ljudi, ki bi delali. Sam sem na koncu študija, pa nimam problemov z delom na mojem področju (elektro). Vedeti moraš, kaj si želiš in biti moraš dober na tem področju. Kaj naj počne delodajalec s tabo, če pa nič ne znaš. Preveč je takih, ki so se nekako prebili do diplome, a nimajo niti malo znanja. Je pa tudi res, da se na fakultetah uči veliko nepomembnih stvari in je premalo poudarka na praktičnem delu. Vse to se bo pa še poslabšalo bolonsko ureditvijo.
Če povzamem, narediš šolo za tisto stroko, kjer je premalo ljudi (npr danes primanjkuje zidarjev, pa so dobro plačani, pa je dosti 3 letna srednja šola), če pa greš v boj z ekonomisti, ki jih je tako ali tako preveč, potem pa veliko sreče.
Lp
Peter
15.01.2007 ob 22:13
pameten pravi:
Povej ji, da jo imaš rada in da naj bo tisto kar si želi.
Ona bolj ve kaj si želi kot ti..
pa želim ti, da pozabiš na mamo in njene nasvete in si najdeš službo ki te bo veselila in ne tisto za katero si se šolala oz si se šolala za mamo
pozdrav
15.01.2007 ob 22:14
peter: jaz sem sicer diplomirana socialna delavka. ja, ja, vem, kaj si misliš. ampak ta poklic me res veseli. samo tako prekleto težko je najti službo.
kar se tiče zidarjev, slikopleskarjev … vem, sem delala v gradbeništvu zadnjih 6 let. uvažali smo jih, ker domačih ni oz. so šli v tujino delat za boljši denar. kar ni čudno, če imajo tukaj urno postavko 3,5 eur, v tujini pa 8 eur.
pameten: zato, ker sem trdno odločena, da bom delala tisto, kar me veseli in kar znam, sem že tri mesece doma oz. na zavodu. vem ,da to ni nič hudega, ampak za nekoga, ki že več kot deset let dela brez dopusta in bolniške, je pa to velik šok. in razmišljam - šolo imam, pa čistim. ker me država ne potrebuje in očitno noče, saj jim na pristojnem ministrstvu ni mar za moj projekt. in si mislim, v angliji, ZDA ,avstraliji, iščejo moj profil. imam največ točk in takoj dobim službo (sem preverila), jaz pa vztrajam tukaj in vsemu navkljub še tisto malo denarja kar ga dobim vlagam v svoj projekt. za koga? za ljudi, zase ne, ker tukaj ni profita, to je človekoljubje. nisem komericalist, ne znam se prodajat. znam samo delat in dam vse od sebe
15.01.2007 ob 22:45
pameten pravi:
Pravzaprav sem pisal o tvoji hčerki ne o tebi.
Ti boš že se znašla, če boš hotela.
Problem je pa da ne daješ enakega vzorca svoji hčeri, kot si ga ti prejela od mame.
Hotel sem ti samo povedat, da je največ kar ji lahko daš na področju šolanja in poklicev… da se sama odloči za tisto kar ima ona rada in ne tisto kar ti misliš da je prav zanjo….
V tem je ta point, kar sem želel povedat
15.01.2007 ob 22:50
Upaj, da bo sama prišla do spoznanja in da se bo začela učiti. Po mojem potrebuje motivacijo za učenje in več spodbude. Spodbujaj jo pri stvareh, ki jo veselijo in jih ima rada. Hodim v srednjo šolo(elektro) in z malo miganja se da vse narediti. Jaz sem ruknu 1. letnik zaradi ene prfokse, k je vse vrgla, ko so mel popravca. Za popravca sem tudi sam kriv, saj se nisem učil med letom in sem mislil, da bom vse lahko nadoknadil…ni uspelo. Sedaj naredim par vaj in če mi kaj ni jasno vprašam. N i problemov, samo mal je treba migat( z možgančki). Kjer je volja tam je pot!
15.01.2007 ob 23:13
jaz sem pa mislila, da ste drugače razumeli post.
hotla sem povedat, da danes šola Ni zagotovilo ,da boš dobil dobro službo. včasih so nas strašili s tem, češ da boš pa pometal ,če ne bo delal šole, danes pa tega ne moreš več rečt otroku, ker itak najbrž ne bo dobil službe, za katero se bo šolal, razen če bo estremna - punca najbrž ne bo zidarka ali električarka ali kaj podobnega (seveda so svetle izjeme)
15.01.2007 ob 23:21
ExPost pravi:
Tudi sam bi se lahko podpisal pod tvojo zgodbo, Katarina. Pred leti diplomiral na ekonomiji, danes pa študiram na še eni fakulteti. Zakaj? Ker pri svojih 30+ ne dobim službe. In mimogrede: naj mi nihče ne govori, da je služb za ekonomiste dovolj. Lepo prosim, ker takšne floskule so že žaljive!
Mogoče bo boljše po tej diplomi. Ne vem. Trendi se stalno spreminajo: danes deficitaren poklic, je lahko čez štiri leta suficitaren. Kot bi igral (rusko) ruleto.
15.01.2007 ob 23:21
Štefan pravi:
Ja šola je že fino če se ima ampak mislim da si malo zgrešila. Za čistilke grejo bolj tiste z juga, saj to pa ti nisi, ali pač?! Saj veste, kako gre tista: pucam celi dam…
15.01.2007 ob 23:23
če lahko one čistijo, valjda lahk očistim tudi jaz. denar ne smrdi in v trgovini me nihče ne vpraša kako sem ga zaslužila.
tiste z juga … ja ne vem no, moj oče je albanec, potem sem tudi jaz pol z juga, al kako gre to??
15.01.2007 ob 23:31
Janja pravi:
Katarina, povsem razumem tvojo stisko. Govorim bolj o tebi in ne toliko o tvoji hčeri. Za slednje si prejela že lepo število vzpodbudnih nasvetov. Svetujem ti, da se v svoje dobro volontersko vključiš v aktivnosti iz svojega področja. S tem ne boš pridobila le prepotrebne prakse, temveč boš spoznala tudi prave ljudi.
15.01.2007 ob 23:42
janja, hvala za nasvet. to sicer že delam, toda žal z volonterskim delom ne morem plačat najemnine in kupit kruha. ni računice. jaz bi vse delala volontersko, ampak moram preživet dva mulčka.
15.01.2007 ob 23:46
Štefan pravi:
No no saj če pa želiš biti čistilka, le kar, samo malo čudno se mi zdi.
15.01.2007 ob 23:52
Janja pravi:
Pred leti sem bila v podobni situaciji kot si danes ti. Sprejela sem slabo plačano delo v socialni instituciji in opravljala še volonterske aktivnosti. Vse zavoljo veselja do poklica. Tudi sama sem imela majhne otroke. Zadeva se mi je obrestovala v nekaj letih, ko sem kandidirala za delovno mesto v enem izmed zavodov. Takrat so bile pomembne moje delovne iskušnje, kot tudi prostovoljne dejavnosti. Bodi vztrajna in dmiselna, čeprav je na prvi pogled hudo.
15.01.2007 ob 23:55
domiselna sem, saj sem konec koncev ustanovila društvo. zdaj moram poskrbeti za to, da se bo razvilo in doseglo zastavljen cilj. žal/ali na veslje, zahteva delo v in za društvo vsaj 10 ur/dan vsak dan in ker delam vse doma, si mormateh deset ur razporediti med otroci, delom v gospodinjstvu in delom za računalnikom. uh, kako si želim, da bi imela svojo pisarno nekje ali vsaj en pajzl, kamor bi šla in bi lahko v miru delala.
janja, jaz res rada delam, ampak vsega ne morem delat kvalitetno in to društvo je moj poklicni cilj. in moj poklic je socialni delavec, ampak tisti s srcem, ne socialni birokrat. pri nas pa ,saj veš sama ,če si v tem fohu, za te poklice ni prostora in zanimanja. šele potem, ko se vidji sadovi dela, se drugi trkajo po prsih in če se da, ti še kaj izmaknejo - recimo kako idejo, znanje.
16.01.2007 ob 00:03
bolj slabo kot je 119.000 sit/mesec sem že težko plačana, kaj misliš? tolko pride moje nadomestilo plače, kar pomeni, da sem morala imeti od 290.000 bruto plačo navzgor.
16.01.2007 ob 00:05
Janez pravi:
Katarina ne vem zakaj stokaš nad pomanjkanjem časa-enostavno odjavi internet pa ga boš imela kakšni dve uri na dan več:-)
Tale internet nas je žal premočno zasvojil in meni požre dnevno minimalno dve uri.
V tem času bi lahko od doma peš prišel na Šmarno goro in nazaj in bi s tem naredil za svoje zdravje mnogo več kot pa da visim pred monitorjem in berem ter pišem imam pa skoraj vsak teden kilo več:-(
120+50jurjev otroških dodatkov pa niti ni tako zelo zelo zelo slabo.
Pa kot praviš dobiš nekaj še na črno zraven torej imaš mesečno zase in za dva otroka dobrih dvesto bivših tisočakov.
S tem se da pa lepo preživeti a brez luksuza.
Hčerki pa sploh ne dopoveduj kakšno šolo mora imeti temveč ji vcepi v glavo, da naj izbere tisti poklic v katerem bo karseda uživala.
Po možnosti naj se odloči za kakšen poklic, ki bo čimbolj podoben kakšnemu od svojih hobijev.
Poznam namreč kar nekaj ljudi z magisterijem a so s svojim poklicem(delom) tako zelo nezadovoljni in nesrečni, da jim vse to močno načenja zdravje in kar nekaj jih celo redno hodi k psihiatru, da sploh še zmorejo preživeti in to kljub temu, da imajo neto okrog pol milijona mesečno.
V glavnem vsi pa so poslušali svoje starše, ki so jim vcepljali v glavo samo visoko izobrazbo ne pa zadovoljstva in veselja pri delu in sedaj pri 35 letih sploh ne vedo kaj naj naredijo saj so običajno zaradi visokih dohodkov nabavili kako lepo stanovanje in se zraven še lepo zapufali in morajo sedaj to odplačevati in že zato službe ne smejo pustiti.
A delo jih ubija, peša jim zdravje,…
Tudi sam sem v nekem podjetju dobil čez dvesto jurjev a sem bil povsem nezadovoljen in zato sem jih nekam poslal, sedaj pa delam praktično samo tisto kar me veseli in dobim manj kot sto jurjev pa sem kljub temu srečen saj dela sploh ne jemljem kot delo temveč kot hobi in se ga pravzaprav veselim.
Mislim, da lahko vsak starš največ otroku da prav s tem, da ga usmeri v poklic v katerem bo zares užival in ga bo jemal kot hobi.
Denar je na žalost tudi pomemben a niti slučajno ne bolj kot so pomembni zadovoljstvo, veselje in predvsem zdravje.
Lp
16.01.2007 ob 06:43
P. R. pravi:
Se zelo strnjam z Janezom.
Katarina, si že kdaj pomislila na možnost, da si zasvojena z internetom?
16.01.2007 ob 07:02
pika pravi:
Saj tudi včasih pred 20 leti, ni bila šola zagotovilo za službo. Moja sestra je imela željo da bi šla za zobno asistentko ali turistično vodičko pa so jo starši prepričali da ne bo našla službe, da naj raje gre na strojno oz. lesno. Seveda je ubogala starše in bila vedno nesrečna z delom v proizvodnji. Sedaj ima sicer drugo delo in je z njim zadovoljna. Jaz pa sem želela postati šivilja. Vpisala sem se in ker je bil takrat tak naval, so rekli da bodo sprejemni izpiti, nam ki smo bile samo dobre pa so dejali naj se raje prepišemo na čevljarsko ali kakšno drugo šolo. Zaredi pomankanja samozavesti sem si vbila v glavo da sem preveč zabita, šla v šolo in vzela prijavnico in nesla na drugo poklicno šolo. Se mi je upirala in šele v tretjem letniku sem se nekako sprijaznila in nisem več z odporom šla v šolo. Po enem letu dela v tovarni sem sklenila da bom ob delu naredila še tehnično. Ko sem maturirala sem sklenila da je mojega izobraževanja konec in ker se zarečenega kruha največ poje, mi do zaključka višje strokovne manjka še diploma. Čakam na navdih, pa ga ni od nikjer.
Zato pa svoje otroke ne bom obremenjevala s tem na kakšno šolo naj grejo, da bodo potem dobili službo. Gredo naj na tako, ki jih veseli, naj jo naredijo, potem bodo pa razmišljali o službi.
16.01.2007 ob 08:16
MINA pravi:
Živjo , Katarina !
Naj ti povem svoje izkušnje :
Tudi jaz po srednji kem . šoli nisem dobila službe v svojem poklicu . Časi so bili težki in po zgodnji poroki (za kar mi ni bilo nikoli žal )sva bila z možem grozno brez denarja .Jaz noseča , on še v šoli ob delu..totalno brez vsega.Dobro da smo na kmetiji , saj vsaj lačni nismo bili.
V tem času smo tudi gradili hišo in sprejela sem vse mogoče službe .Začela kot trgovka , slaščičarka ,natakarica, strežnica v bolnici …Dokler nisem pri 25 letih ostala doma na kmetiji, rodili so se nama štirje krasni otroci , začela na svoje :obnovili smo kmetijo-staro hišo in začeli s turizmom.
Kako prav so mi prišle vse dosedanje izkušnje !!!
Sedaj sem “direktorica “svoje firme , a še vedno opravljam VSE te poklice +sem veterinarka , računovodja , tajnica ,tur. vodič…kuharica in velika MAMA.
iN TO VSE ME IZREDNO VESELI- včasih se sprašujem , če bi sploh bili tako uspešni ,če ne bi šli skozi to trnovo pot .
ZATO KORAJŽNO NAPREJ IN BODI DOBER ZGLED SVOJIM OTROKOM , saj so oni naše kopije.
16.01.2007 ob 08:23
janez in P.R: računalnik ni samo za internet,res ne. na njem se dela še en kup drugih stvari n ne, nisme zasvojena ne z računalnikom, ne z internetom.
200.000 je lepa plača?? čakaj, da preverim:
60.000 najemnina za stanovanje
25.000 otroci zašolo (malica+kosilo)
37.000 lizing za avto
15.000 telefon (moj in od otrok)
6.000 kabelska tv + internet
3.000 še posebej naročnina na TRVSLO
24.000 domplan
6.000 elektrika
skupaj do zdaj ups. 176.000 sit
bencina, hrane in drugih “nenapovedanih” stroškov (hlače za tamalo) spolh nisem še štela
mimogrede, janez, otorški dodatki so 22.000 sit pri meni, preživnina pa 58,000 sit.
ampak hvala bogu nisem do sedaj imela tako “dobre” plače (200.000 sit), ampak še boljšo ,tj. 250.000 sit (skupaj torej 330.000 sit), tako , da smo lehko dostojno živeli, ja. zdaj pa v primerjavi s tistim prej res životarimo, ker imamo dejansko 220.000 sit VSEH dohodkov.
16.01.2007 ob 08:54
pika pravi:
200.000 bi bila pa zame kar dobra plača. Imaš pa velik lizing za avto. Ko smo kupovali avto sem vzela posojilo za eno leto in smo prilagodili znamko in starost avta svojim finančnim zmožnostnim in ne željam. Jaz za telefon porabim največ 4000 sit, starejša otroka (13,5 in 11,5) sta pa šele decembra dobila telefon in jima ne mislim dati več kot 1000 sit na mesec. za telefon.
16.01.2007 ob 09:22
Matej pravi:
Tudi sam sem v elektro stroki, ampak obdobja ki sem jih imel v življenju so pokazala da ni rečeno da bos delal ravno tisto kar ti bodo rekli starsi, ki te bodo forsirali v doloceno zadevo, recimo jaz sem si vedno želel biti veterinar, ampak ni šlo, fotr je rek ne z 14 leti pa ne bos sel v internat, potem sem se pa odlocil za nekaj za štrom :(. Ni mi žal, samo ne opravljam pa tistega kar bi rad.
mimogrede, vidim neke plače, vprašanje, kako preživeti z 140 tisocaki, s tem da moras tudi placevati stanovanje itd plus avto kredit, da otroka ne omenjam, pa hrano jaoo, pa oblacila..hudo ja.
16.01.2007 ob 09:35
ko sem vzela ta lizing, sem imela 350.000 sit dohodkov in je bil lizing mala malca. seveda je bil avto star 2 leti in danes, ko sej star 5, še vedno teče kot urca. nimam nobenih problemov z njim.
glede telefona …. ja, jaz sem tudi to rekla. zdaj pa imata 2000 sit na mesece.
ampak ni to poanata posta, mater.
16.01.2007 ob 09:37
ditka pravi:
Moja zgodba je skoraj identična Minini.
Katarini pa še povem, da imam pisarno v dnevni sobi že več kot 10 let. Tudi jaz bi se raje kam umaknila in v miru delala. Je pa praktično, ker ob pisarniškem delu v dnevni sobi še skuhaš in imaš otroke pod kontrolo.
Moraš imeti kar solidne prihodke, da si lahko privoščiš pisarno.
Diploma v današnjih časih še ne pomeni dobre službe. Imaš pa možnost, da s svojim znanjem greš na svoje. Je težko, vendar, če vztrajaš ti enkrat gotovo uspe.
16.01.2007 ob 09:53
pameten pravi:
ja kdor visoko leta nizko pade…
16.01.2007 ob 10:47
P. R. pravi:
Katarina, sama dobro vem, za kaj vse se uporablja računalnik. Vem pa tudi, kakšni so (patološki) obrambni mehanizni, ki se vzpostavijo ob določeni obliki zasvojenosti. Prvi je zanikanje.
Glede izobrazbe je pa tako. Vsak, ki se odloča za nek študij, bi se moral vprašati, kako je kaj s službami v tej smeri. Kruto, a resnično. Trg dela pač dela po svoje, ne glede na naše želje, afinitete…
16.01.2007 ob 11:44
pirat s hribov pravi:
jaz sem enih 10 let nazaj izjavil, da bom svojim odsvetoval le “smer šolanja” kot jo imam sam…no, zdej smo pa tam
naša enajstletnica pa včasih reče “pa kaj”…
16.01.2007 ob 13:08
Nergač » Blog Arhiv » Mestno redarstvo: ni izjem pravi:
[...] Poklici, s katerimi so nas strašili v otroštvu, imajo skoraj brez izjeme noto pozitivnega, družbeno koristnega in celo nepogrešljivega. Le kaj bi brez smetarjev? Brez snažilk? Brez zidarjev? [...]
10.03.2007 ob 21:03