Starševstvo +

Jutri pa …. gremo v Cazin

Tale dan, ki prihaja, sem čakala dobre tri tedne.

Jaz, Beti in Tjaša gremo jutri v Cazin. Na to potovanje se pripravljamo že uuhhh mentalno nekaj let, dejansko 3 tedne. Vse imam spakirano: bosanske marke, martini bianco, cigarete in … muziko. Šla bom kar v trenerki, papučah in majici. Zato sem pa vzela denar, da si tam kupim kako kiklo in majco.

Gremo na obisk k mojemu bivšemu sodelavcu Fikretu in njegovi družini. Pekel se bo jagenjček (odojek ne, ker so muslimani), pa piletina, pa ogromno bo zelenjave in drugih dobrot. Upam, da mi bo njegova žena res izpolnila željo in spekla špinačni burek.
Vse smo si že splanirale: tankale in spile zadnjo slovensko kavo bomo v Metliki, potem pa v šusu čez Hrvaško in polako do Cazina. Jaz bom sedela zadaj, da bom lahko spala ali cukala martini (moj sodelavec prenese ogromno alkohola, zato moram malo vadit do tja ), Beti bo vozila, Tjaša bo pa kopilot.
V Cazinu bomo … uživale, v glavnem. Kar niti ne bo tak problem, saj se že dobro poznamo in vemo, pri kateri je treba pritisni na kateri gumb, da energijsko eksplodira.

Torej, lepo se imejte do ponedeljka. Ko pridem nazaj pa naprej o zvestobi.

II. Je zvestoba prirojena ali privzgojena ali pridobljena?

Biti zvest je v naši družbi vrednota. No, biti zvest partnerju, o drugih vrstah zvestobe se pač ne govori. Pravzaprav je to neka moralna vrednota. Ljudje so na to ponosni in počutijo se izdane, če jim njihov partner zvestobe ne vrača v enaki meri.

Zame pa je zvestoba enako 3xy2*(58xz-63xyz).  :)  Recimo.

Torej, zame je zvestoba popolna neznanka. Ni ne moja vrlina, ni niti med mojimi moralnimi vrednotami.

Kot malo dete sem dobila prvo sporočilo, da je nezvestoba … kr neki. Osemletno dekletce sem se ponoči spravila k očetu v posteljo, ker sem imela grde sanje. No, na očetovih prsih je ležala roka z dolgimi rdečimi nohti, na blazini pa dolgi temni lasje. Ni bila moja mama, mi je pa slednja leta in leta dopovedovala, da sem vse skupaj sanjala. In res sem sanjala do nekako svojega 18 leta, ko je tudi ona našla na vratih očetovega stanovanja njegovo ljubico približno mojih  let. Tisti trenutek se je ona sicer zbudila, toda zame je bilo prepozno. V vseh tistih letih sem dobivala in sprejemala in ponotranjala sporočilo, da je nezvestoba … pač nič posebnega.

Prav tako, kot zame zvestoba ni bila neka posebna, sveta in moralna stvar, s katero bi se v svojih zvezah obremenjevala, se tudi s “skoki čez plot” nisem. Naj sem imela fanta še tako rada, zame pač ni bil noben problem bit še s kom drugim. Moj vzorec je bil pač tak - če ti je kdo všeč, greš lahko z njim, če je tvojemu partnerju kdo všeč, gre pač z njim. No, neka meja je bila. In ta meja so bile moje sestre. Pa ne zaradi samega varanja, bolj je šlo za teritorij. Kar je bilo enkrat kao moje, po tem ne hodi moja sestra. Ampak od takega razmišljanja je minilo že ohoho let in danes mi je kar malo čudno, da sem takrat tako razmišljala.

Kakorkoli, zvestoba meni osebno ne pomeni veliko. Sploh se, v bistvu, nikoli ne obremenjujem z njo. Ne premišljujem o tem, kaj dela moj partner, kadar ni z mano, kje je, ko zamuja na kosilo, kam je šel, ko gre zvečer ven. Problem pa nastane, ko moj partner ne razmišlja podobno kot jaz in se obremenjuje s tem, kaj počnem na gradbiščih, med delavci, na sestankih. No, vsi vemo, da je priložnosti za skakanje čez plot preveč in da res ni kakšen problem to narediti. Zanimivo pa je, kaj ljudi (kot sem jaz) ustavi, da tega ne naredijo.

Jaz osebno, sem se najedla. Prenajedla. Ko ugotoviš, da vseh ne moreš imet, začneš iskati kvaliteto. Ko spoznaš, da je vse zelo podobno, da so le odtenki, začeš iskati naprivlačnejši odtenek. In potem … potem ostaneš tam. Tako sem jaz ostala pri svojem zdajbivšem. Sploh mi ni bil problem biti samo z njim. Še zdaj, če sem odkrita, čustveno visim na najini vezi in si v resnici ne znam predstavljati, da bi bila s kom drugim.

Torej, … po naravi nisem zvesta. Privzgojena mi tudi ni bila zvestoba, torej sem jo pridobila. Zanimivo. Še bolj je zanimivo to, da niti ne vem kako je, če te partner vara, niti ne poznam te bolečine ponižanja in občutka izdajstva. Ker se ne poglabljam v to, me ne boli in ne čutim. Je pa tečno za ljudi okrog mene, ker mi ogromno pomeni osebna zvestoba - torej zvestoba svojim idealom, sanjam, stališčem, besedam. O, za to sem pa pripravljena marsikaj narediti. Ampak to je druga zgodba.

I. Zvestoba je občutek, da …

… posedujem telo in dušo, čeprav nista moja. To je napisal Paulo Coelho in priznam, da mi je misel zelo blizu.

Kaj je zvestoba? Kaj je partnerska in kaj prijateljska zvestoba? Ali je več vrst zvestob? Jaz mislim, da ja. Absolutno. Jaz sem zvesta sama sebi, svojim otrokom, službi, prijateljem, sestram, partnerju, …

Stavek Paula Coelha se nanaša na partnersko zvestobo. Ljudje smo izredno posesivni, sploh do svojih življenjskih partnerjev. Radi bi vedeli za vsak partnerjev korak, misel, utrinek misli, premik, dotik, dih, besedo, toda predvsem bi radi vedeli ali nam je telesno zvest. Največkrat mislimo prav na slednje, kadar govorimo o nezvestobi.

Kaj pa je huje, kaj bolj boli - telesna ali psihična nezvestoba? Na psihično nezvestobo sploh ne mislimo, ker pač ne znamo brati misli, pa me zanima kakšen občutek bi imeli, če bi lahko videli, čutili, da naš partner misli na nekoga drugega. Se vam kdaj zgodi, da med seksom s partnerjem mislite na koga drugega, da si predstavljate drugo osebo. Se vam kdaj zgodi, da vam partner poočita, da ste bili preveč strastni, da ste bli drugačni, da ste delali stvari, ki jih drugače ne, vi pa tega občutka niste imeli? Ste vi mislili na koga drugega ali vaš partner misli na koga drugega in ima slabo vest?

Zvestoba je kočljiva reč. Zavestno dovolimo dugemu, da postane naš Big Brother, zavestno sprejmemo vprašanja, ki se začnejo s Kje si, Kam greš, S kom greš, Kdaj prideš, Kaj delaš. Ta vprašanja nam pridejo v uho in se jih navadimo, pa vseeno … Ali je to normalno? Ni to nekakšno nadzorovanje našega življenja? Smo sploh lahko sproščeni, če non stop pričakujemo klic partnerja, če nam je nelagodno priti pozno domov ali priti domov “v rožicah”? Sploh lahko upravljamo s svojim denarjem (si kupimo neko stvar, ki si jo želimo zase), če dajemo na kupček in varčujemo za npr. nov pralni stroj. Počitnice, praznike, vikende načrtujemo … skupaj. Kje smo sploh še mi, koliko nas je, kje je naš čas, koliko smo še individuumi in kje je meja med nami in med “midva”?

Je težko biti zvest, je to past, muka, kletka, odpoved samemu sebi? Biti nekomu psihično in fizično zvest.

Kako CSD Kranj rešuje primer spolne zlorabe otroka

Začelo, bolje rečeno na dan je prišlo lanskega marca, ko je deklica zaupala mami dogodek.

Drugi korak je bil CSD Kranj, kamor sta se z mamo odpravili po pomoč, nasvet, podporo, karkoli. Ne prvega, ne drugega in ne tretjega nista dobili, pač pa sta dobili obvestilo v mesecu juniju, da naj se mama z očetom oglasi na CSD-ju zaradi zaščite otrok.

Sledil je tale mail:

>
	za			gpcsd.kranj@gov.si
	datum			18.1.2007 12:55
	zadeva			Vabilo na razgovor
	poslano od			gmail.com

Spoštovani!

Pišem vam v zvezi z vašim VABILOM NA RAZGOVOR, ki ste mi ga poslali dne 17.1.2007.

V letu 2006 - april, maj, sem se pri vas oglasila s hčerko zaradi spolnega nadlegovanja s strani njene babice.
Z njenim očetom že 7 let živimo narazen in imamo urejene stike. Njen oče živi skupaj s svojo mamo, očetom in staro mamo, v prizidku pa je še njegov brat z družino.

Nikoli se nisem vtikala v to, kako skupaj preživljajo čas, toda lansko leto se je zgodilo, da je očetova mama starejšo hčero v spanju otipavala po prsih. Po pogovoru z mlajšo hčerko se je izkazalo, da je tudi njo že verbalno nadlegovala na bazenu. Ker nisem vedela kaj narediti (ali prekiniti stike, ker oče živi z mamo) sem se po pomoč obrnila na vaš Center. Tam so mi gospe povedale, da lahko babico ovadimo ali pa sami rešimo zadevo. Hčerka ni bila za to, da stvar stopnjujemo, sama pa sem želela vašo pomoč. To sem vašim zaposlenim tudi povedala. Želela sem ali da skupaj obiščemo babico in se pogovorimo ali (kar pa ni izvedljivo), da se vsi skupaj dobimo na Centru. Vaša delavka je potem zaključila, da se bomo sami znašli in stvar uredili.
Moji hčeri morata k očetu, ker ga imata radi in ker imata tam sestrični in druge sorodnke. Sama sem sicer klicala tja in povedala bratovi ženi kaj se je zgodilo, toda tam potem nikoli več nisem bila in se tudi ne pogovarjam z babico. Skratka, sama sem prekinila vse stike, hčeri pa tega ne moreta narediti. Tako je vsa teža padla na 12 letnega otroka, ki je moral sam rešiti vso situacijo.

Nekje junija ali julija ste mi potem poslali vabilo na razgovor. Klicala sem k vam in gospe povedala, da na razgovoru nimamo kaj početi, ker smo zadevo že sami uredili (uredili tako, da se je hči vsakič, ko je šla k očetu, tresla in ji je bilo nelagodno.). Pa ste mi odpisali, da naj pridem avgusta na razgovor, drugače pridete vi na dom. No, na dom vas ni bilo.

Danes sem ponovno prejela vaš dopis, da se oglasim na razgovoru pri vas, drugače boste vi prišli k nam na dom.

Zdaj pa jaz vas sprašujem naslednje:
1. Kaj vi počnete na Centru?
2. Se vi zavedate, da človek potrebuje ogromno poguma ,da pride do vas s takim problem?
3. Se vi zavedate, da je moja hči meni morala zelo zaupati, da mi je povedala, kaj se ji je zgodilo in da sva skupaj moral iimeti veliko moči, da sva stopili do vas in vam povedali, kaj se je zgodilo?
4. Koliko je vam v resnici v interesu reševati te stvari ali je to za vas tako kot popiti kavo s kolegicami?
5. Vas niti malo ni sram, da ste vse breme dogodka, čustev in reševanja situacije pustili na najinih ramenih (in jaz na hčerinih, ker nimam pojma, kako ravnati v teh situacijah, zato sem prišla po nasvet k vam)?
6. Na vabilu ste zapisali, da se želite pogovoriti o zaščiti mladoletnih otrok. Glede na vaš odnos sklepam, da je vam malo mar za zaščito otrok.
7. Vaša dolžnost je, da nama daste vse potrebne informacije - o društvih, ki se ukvarjajo s to problematiko, do pogovora s psihologom, ki bi pomagal hčeri psihično prebrodit dogodek. Od vas nisva prejeli popolnoma nobene informacije.

Na vaše vabilo na razgovor odgovarjava sa hčero takole:

Nikoli, ampak res nikoli več nama ne pošljite tega vabila. Ko sva vas rabili, ste bili nedostopni, uradniški in brez trohice interesa nuditi pomoč (informacije, podporo). Na Centru se nimamo o ničemer več za pogovorit v zvezi s to zadevo. Edino, kar bi tam naredili je, da bi odpirali rano in me tri bi zopet podoživele muke in žalost, ki smo jih doživele takrat. Moja družina vas je rabila leto dni nazaj. Ampak vas takrat ni bilo, ker niste imeli interesa, ker vam je malo mar.

Zamislite se nad svojim delom in tem, ali ste izbrali pravi poklic in pravo ustanovo za opravljanejsvojega dela. Ljudem delate nepopravljivo škodo - psihično jih uničujete.

Lep pozdrav.

Danes je družina dobila tole obvestilo:

……………………………………………………………………………………………….

No, ko mi bodo uredniki omogočili prenos slik, bom prilepila odgovor CSD-ja, da boste videli, kaj so napisali. Do takrat pa samo stavek ali dva :

“To, kar navajate v pismu (v mailu zgoraj, o.p.), da vam center ni nudil pomoči takrat, ko ste jo potrebovali, je žal splet nesrečnih okoliščin in ne tega, da vam pomoči ne bi želeli nuditi. Kar obžalujemo. (…) Vendarle menimo, da bi v korist zaščite otrok, odrasli morali pozabiti na zamere, da bi deklicama skupaj lahko nudili potrebno zaščito in podporo v stiskah, ki sta jih doživeli in jih morda še doživljata. (…) V veri, da otrokom lahko pomagamo skupaj, in v upanju, da se o nesporazumu lahko pogovorimo, Vas ponovno vabimo na razgovor….”

Pa se zdaj sprašujem kdo je tu nor. Nesrečno naključje je hotelo, da takrat, ko sta mama in hči potrrbovali pomoč, le -te ni bilo na voljo. Toda … zdaj je zato, da hči ni deležna pomoči (kakšne pomoči že???) kriva mama, ker odklanja sodelovanje z CSD-jem. Malo sem zmedena. Kdo je prišel h komu po pomoč, kdo je imel manjko te pomoči, kdo ni bil v tistem ternutku, ko je bila pomoč najbolj potrebna, pripravljen pomagati? Si kdo pere roke v tuji vodi, se kdo briše s tujo brisačo, ali kdo trka po tuji vesti in vzbuja krivdo?
Zakaj naj bi zdaj, let odni po dogodku in ko se je knčno nehalo govorit o tem, mama in hči spet hodili na CSD pogrevat vse skupaj? Ali CSD zdaj lahko opravi nalogo, ki naj bi jo opravil pred letom dni? Ali lahko zob, ki ga izrujemo, spet zaplombiramo?

Bodo ukinili stike z očetom in njegovo družino? Jih bodo omejili? Kaj bodo naredili, kaj sploh lahko naredijo?

Zaenkrat je znano, da mama hčeri sploh ne bo povedala za to pismo, pa tudi sama ne bo šla na CSD. Jim bo pa povedala svoje po telefonu.

Miroslav - včeraj eden izmed anonimnih gradbiščnih delavcev, je danes junak

Miroslava poznam. Lansko leto je delal v moji ekipi od maja do oktobra. In res je, delali smo v Ljubljani, Kranju, Škofja Loki in Mojstrani. Bil je eden izmed slovaških delavcev (Ladislav, Mihail, Juraj, Štefan, Juro, Miro, Vlado in drugi so mu delali družbo), razlikoval pa se je po tem, da je bil ekstremno marljiv, prijazen in vedno dobre volje. No, enkrat samkrat je popenil, pa ne vem več zakaj.

Ko sem danes brala Novice (ki jih berem samo med malico), sem bila izredno vesela tega zapisa. Še posebej zato, ker sem bila prepričana, da ti Slovaki v Sloveniji ne bodo več delali. No, po tistem kar jim je naredil moj bivši direktor, ko jim ni izplačal treh plač in ga zdaj bojda tožijo, bi bilo res čudno pričakovati, da bodo zaupali drugim slovenskim podjetjem. Toda, … očitno so in usojeno je bilo, da ravno Miroslav dela v Mariboru in da ravno on reši 4 mesece staro dete, ki je z vozičkom vred zgrmelo v reko.

No, Miroslav tega zapisa ne bo bral. Skromen kot je najbrž niti prijateljem doma ne bo povedal, kaj je naredil v Sloveniji. Bilo pa bi prav, da starši tega otroka Miroslava ne bi nikoli pozabili. In bilo bi prav, da se vsakdo izmed nas vsaj za trenutek zamisli nad tem, kar je storil: po vsaj desetih urah trdega dela na gradbišču se je vračajoč na stanovanje brez razmišljanja vrgel v reko in rešil otroka iz nje. Lahko bi se obrnil vstran, lahko bi samo nemo gledal, lahko bi se zgražal nad mamo, ki je tako neprevidno spustila voziček, pa se ni. Pomagal je in rešil je otroka. Nase najbrž takrat sploh ni pomislil.

Miroslav, čestitam, res si Človek.

Ne kupujte stanovanj v novogradnjah

To, kar sicer že nekaj časa vem, sem v zadnjem času prevečkrat tudi videla v živo. Novogradnje so katastrofa, nategovancija na kvadrat in ljudje, raja, ki komaj zbere denar za stanovanje ali ga dobijo od občine, imajo ogromno težav z njimi.

Prejšnji teden sem bila na obisku pri znanki v Polju. Živi v naselju, ki je bojda dobilo nagrado za arhitekturo. No, zdaj bi moralo dobiti nagrado za katastrofalno izvedbo:

V eni od sob je po celi steni počen kit, ki dobesedno odpada.

Balkonska vrata niso naravnana in se sama od sebe odpirajo. Sploh se jih ne da pripreti.

Nad kuhinjskimi elementi ima velik rumen madež. Zamaka ji iz kanala za dimnik.

Med balkonom in dnevno sobo je cca 30 cm širok pleh. Pod plehom je … luknja. Sploh ni zadelano.

Pvc trak na stenah se trga.

Na stikih strop stena odpada kit. Prava katastrofa.

Že dve leti je v tem stanovanju. Že dve leti prosi občino naj nekaj naredi, pa nič. Najemnina 250 eur/mesec je absurdno previsoka za tako luknjo, ki je za piko na i dobila priznanja. Sramota!

Drugi prijateljci v Kopru zamaka z vrhnjega balkona, temu pa s strehe, ki je nepravilno grajena. Stanovanje, le nekaj let staro, je na severni strani v kotih že plesnivo. Reklamacija? Pozabite!

Pa pomislim na Tacenske Dvore. Emulzijo smo redčili ….. hja, veliko preveč. Treba je bilo prihranit denar. In vprašanje, če so delavci res potegnili emulzijo po vseh stenah. Kitali smo … večino knauf sten samo enkrat. Ko pa se je proti koncu začelo nenormalno muditi, smo pa še druge stene pokitali samo enkrat. Hvala bogu jih je bilo zelo malo. Belili smo … s tako gosto barvo, da bi jo lahko rezal. Treba je bilo prihraniti čas in denar. Tudi knaufarji niso silikonirali stikov, niti jih nismo mi. Ker v ceni ni bilo ravnanja stropov, so vsi povešeni, Pa kaj, saj so to vendar stanovanja JSS RS.

Miselnost ljudi, ki naročajo izgradnjo stanovanj za trg gre približno takole:
cenovno bodo ugodna, torej skoraj zastonj. Temu primerna bo gradnja. Rok izvedbe mora biti čimkrajši, po možnosti z danes na jutri. Tako že zidarji zidajo z cm zamiki, kar pomeni, da noben slikopleskar ne bo teh centimetrskih zamikov popravil. Halo, kit se nanaša do 3 mm, debeleje gre kemagled F in FX, ki pa jih ni v ceni.
Zakaj je treba delati fasade z 12 cm volno? Kje je keč? Da je cena upravičena? Bul šit, raje naj za to ceno pošteno plačajo izvajalce, da bodo okna in vrata v vaservago, da bo kit obstal na steni in da stiki knauf-stena ne bodo pokali. Pa da bo fasada ravna in parket res 3x lakiran. Pa ploščice …. na kako krive stene in kauf plošče se polagajo.

Nasvet: niti po pomoti ne kupujte stanovanj v novogradnjah, pa če vas še tako mika. Nikoli namreč ne boste mogli uveljaviti reklamacij, ker izvajalci preprosto nimajo od kje vzeti denar za to. Niti sanja se vam ne koliko podjetij propade med ali po dokončanju del. Raje kupite stanovanje v 5,10,15,20 ali 30 let starem bloku. Tam boste zamenjali sam osvinčene cevi, ampak kit vam ne bo padal dol, pa tudi zamakalo vam ne bo skozi okna.

Idealno posiljevanje

Stavim glavo, da ste kliknili sem (tisti, ki me ne berete redno) ker pričakujete neko perverzno spolno temo. Eeeeee, napaka.

Letos sem se odločila, da me mediji ne bodo več idealno posiljevali. Kaj mislim s tem, bom povedala v nadaljevanju.
Rada se staram. V bistvu se vsak dan pogledam v ogledalo le zato, da prečekiram, kje so se mi naredile nove gubice, katere so bolj globoke, koliko je celulita na stegnih, koliko je trebuh bolj mehak, prsi povešene in kolikšen imam podbradek. Sivih las na žalost ne vidim, ker sem blond, ampak komaj čakam, da začnem siveti in niti po pomoti se ne bom barvala. Nosila bom nekoliko daljša krila, ker se mi res ne da telovadit in se brit vsake tri dni. Zaprmej sem se tudi odločila, da bom nosila dolga rokava, ker mi gre na živce, da vsako leto porjavim do komolcev, vse ostalo telo pa je snežno belo. Če bo treba bom nosila rokavičke, ker hočem biti kompletno bela. Ni gršega, kot obleči majco z naramnicami in imeti bele roke od prstov do komolcev, od komolcev dalje pa bele.

In …. zdaj k posiljevanju (mimogrede, jaz vem, kaj pomeni beseda posiljevanje).
Samoinstinktivno sem pred kakim mesecem nehala kupovati Jano (ki jo kupujem redno že vsaj 12 let), pri Nedeljskem dnevniku vržem stran Niko (oprosti sestra, vem, da imaš veliko dela z njenim oblikovanjem), ob torkih One (sorry Nika, resmi je žal) niti po pomoti ne pogledam več, Lady, Lisa, Anja in ostale ženske revije pa pri meni itak nikoli niso bile priljubljene (razen tistih številk, v katerih sem bila jaz ). V službi poslušam samo Radio Antena in Net caffe, na tv pa … damn, ravno na tv so me danes posilili.

Torej:

- ne spreglejte največjega hita v Sloveniji, kreme za porjavenje kože: vaša koža bo gladka, dišeča, napeta in enakomerno porjavena tedne in tedne. Vi se bosta pa z veseljem sprehajali po parku in kazali svoje lepe porjavele dišeče gladke noge.

- znebite se celulita, nadloge sodobnega časa. Krema, ki vam zagotavlja do 70% zgladitve celulita v samo treh tednih. Preizkušeno na živalih. Deluje.

- stran z odvečnimi dlakami. Novo, krema za odstranjevanje dlačic za gladke in svilene noge. Dlake ne zrasejo do konca poletja. Garantiramo.

- sivi lasje? No problemo. Nova barvna krema za vaše lase, ki jih naredi goste, voljne, svetleče in brez sivih las. Pozabiti nanje, ne obstajajo.

- gubice? A a, stran. Koža naj bo gladka, mladostna in nežna. Deluje tudi pri starih ljudjeh, posebno pri 70 +. Vaša babica bo spet najstnica. gube so aut.

- Ste se pozimi zredili? Želite shujšati? Mnžrite, pardon, novo na trgu, kapsule, ki vam pomagajo izgubiti odvečne kilograme in pridobiti idealno postavo. Mišice, dvignjene prsi, raven trebuh, vse to in še več dobite, če vsak dan zaužijete eno kapsulo zmlete poljske deteljice.

- imate utrujeno kožo? novo, maske za obraz in telo. povrnite koži lesk in svežino.

- akne, mozolji? bljak, stran, to je gravž. tri v enem, čistilo, tonik in krema. Da boste lepi, pametni, bogati in priljubljeni.

Torej, jaz, ki hočem imeti celulit, nekaj kg več, gube, akne, sive lase, belo polt, ki hočem, skratka, bit normalna, ugotovim, da sem čisto aut. Ker hočem biti to kar sem, občutim vse te reklame kot posiljevanje, in to posiljevanje je posiljevanje z nekim idealom - biti mlad, vitek, športen, lep, zagorel, ki se je nevemtočnokdaj vtihotapil v našo družbo. Vse kar ni idealno je aut.

Ker sem seveda povsod malo odklonjena, odstopam tudi na tem področju. Zato sem se odločila, da se bom ubranila tega posiljevanja in sem se do nadaljnega odpovedala branju določenih revij. Ne gledam plakatov, na mojih radijskih postajah takih reklam previloma ni, na tv … no, danes me je uspela posiliti krema za porjavitev.

Čas, ko delamo, je samo naš čas

Najbrž se ne spomnite več, da sem pred skoraj pol leta napisala post o tem, kako vsak teden čistim veliko hišo. Od takrat je minilo že res velio časa, toda hišo čistim še vedno. Še več, zdaj jo čistimo tri - jaz, tavelika in tamala.
Pred nekaj meseci sem njuno žepnino spremenila v plačo in tako vsak teden ob ponedeljkih hodita z mano čistit tisto ogrooomno hišo.
Potem, ko jima odštejem prispevek za vodo, elektriko, hrano, toaletne pripomočke, domplan, stanarino, vzdrževanje verande, stroške šolanja, jima ostane 3 eure čistega plačila. Vsak teden tako dobita skupaj 12 eur/mesec + polnjenje mobitela 1x mesečno za 5 eur (pri tem odmislim drobiž, ki ga poberete iz denarnice).

Tamali sta izredno pridni. Že takoj na začetku smo si razdelile delo in sicer:
jaz pomivam po tleh in brišem prah,
tavelika čisti WC-je, kopalnico in ograjo stopnišča,
tamala posesa vse prostore, vključno s stopnicami in garažo.
Ko sem delala sama sem delala povprečno 3,5 ure, zdaj delamo od 1,15 do 1,30 ure. Ko končamo in se vsedemo v avto, že premišljujemo o tem, kaj bomo kupile. Onidve ponavadi kupita revije in sladkarije, jaz pa včasih sebi burek, večkrat pa kruh, mleko, jajca in namaze.

Danes smo se pogovarjale o času, ki ga preživimo skupaj. Res skupaj. Ugotovile smo, da je se prav med tem čiščenjem največ pogovorimo, izpovemo, raznežimo. Govorimo o težavah, ki jih imata v šoli, o njunih razmišljanjih o življenju, starševstvu (ja, včasih se skušata vživeti v moj položaj do njiju), prijateljstvih, pubertetnih tegobah (mozolji, dlake, fantje, itd). V resnici se nikoli toliko ne pogovarjamo kot prav v teh 1,5 ure. In se imamo načeloma vedno super. No, včasih nam je sicer prava muka it tja, ampak ko enkrat natočim vodo v vedro in tamala prižge sesalec, steče delo kot po maslu.

Mimogrede: prav med čiščenjem hiše sta se naučili sesati, pomivati straniščno školjko, ki je meni niti doma ni treba več in opaziti prah. In seveda, veseli sta, da imamo enosobno stanovanje, ker ima tista hiša s kletnimi prostori vred (brez kuhinje in toaletnih postorov) 11 velikh sob.

Moji kraljici drame oziroma stiki z očetom

Moji dve hčeri sta očitno pričeli zelo resno igrati vlogo kraljice dram. Včeraj, preden sta odšli z očetom k njemu, je tavelika uprizorila znameniti del drame. Ni hotela k očetu.

Da bo doma, je rekla, da ona ni moj kuža, da bi jo kar tako dala k očitu. Da ne morem tako delat z njo, da se kar dogovorim z njenim očetom in ona nima pravice glasovanja. Jaz sem jo gledala vedno bolj neumno.
“Kaj, kaj govoriš? Kaj ti pa je?”
Ja sej, ko jo imam dost jo kar pošljem stran. Da tega mi ne dovoli, ker je tudi ona tukaj doma in ima pravico biti doma, če ji paše. Da se je ne morem kar tako znebit in tako delat z njo. Da noče vedno hodit okrog, da ima tudi ona svoje plane. Da pri očitu nima kaj početi, ker ima tukaj vse svoje prijatelje, …
Kwa???? meni ni blo več nič jasno. Sedela sem na verandi v lepem vremenu, zraven mene pa je kraljica dram uprizarjala svoj finale.
Jaz bom kriva, če bo v ponedeljek zašutirala, je rekla. Ona se mora učit, jaz jo pa podim stran. Naj ji povem, zakaj hočem bit sama. Da sem itak vsak dan v avtu sama ko se peljem v in iz službe.

O moj bog, pa kaj mi je tega treba, sem si mislila. Daj ugasni se, nehaj, stop it, za boga svetega. Kje maš knof za izklop. Kaj ti je, kako se obnašaš? Oči je tako vesel, da gresta k njemu. Pomaga vama pospravit stanovanje, da boste prej šli, ti pa tukaj umiraš. A te ni sram, da se tako obnašaš, otroče nesramno. Do sedaj si bila v letošnjem letu pri njem mogoče 3 - 4 vikende (po pravilih bi morala biti dva vikenda v mesecu) in vedno dramatiziraš, napihuješ stvari. Daj, tam v kuhinji je oči, povej njemu. Da ne, da naj se jaz zmenim, da ona pač ne gre, ker ji je bad in hoče bit doma.

Pa si mislim je to normalno? Se v vseh enostarševskih družinah takole pregovarjajo starši z otroci ali bodo otroci šli za vikend k očetu/mami ali ne? Jasno mi je, da hči noče ostat doma zaradi mene, ampak zato, ker je tukaj dejansko doma. Ima svojo glasbo, prostor, ki je samo njen, prijatelje. Pri očetu dejansko nič od tega, razen sorodnikov, nima. Pa ni važno kako rad/ne rad jo ima njen oče in kaj tam počnejo/ne počnejo, ona noče tja in pika.

Prava drama, ki pa me utruja in teži. Nočem se kregat z njo zaradi tega. Nočem, da mi čez 5, 10 let meče naprej, da sem jo silila k očetu in kako me je zaradi tega sovražila. ampak ne vem, kaj naj storim.

Z njenim očetom se dobro razumeva. No, glede vzgoje imava popolnoma ista stališča in kadar imam težave, me vedno 100% podpre. Nikoli se najini pogledi in stališča ne razlikujejo. Zato tudi ne moreta manipulirati z nama, kar mene osebno izredno veseli, njiju pa včasih spravlja v obup. Ampak za to nama bosta nekoč hvaležni.

Jaz pa ne vem, če bom kdaj hvaležan njima za te drame, ta pregovarjanja in razlaganja. Upam, da bosta prenehali prej, preden meni enkrat prekipi in jo po riti (a se pri 13 še otroke po riti našeška).

Rada sem sama s seboj

Poznam kar nekaj staršev enostarševskih družin, ki so čisto izgubljeni, ko oddajo otroke drugemu staršu čez vikend. Jaz, nasprotno, neizmerno uživam, ko sem sama s seboj.

Danes, konkretno, sem se dogovorila z očetom svojih otrok, da pride po njiju zato, ker mi manjka biti malo sama s seboj. Pogrešam se.
Dopoldan sem šla v službo. Tam me je poleg dela čakal zajtrk in prav prijeten pogovor z direktorjem in njegovimi starši. Ko sem prišla domov, me je skoraj fršlok (opa, še ena popačenka). Oče mojih hčera je pomival posodo. Prav zares. In to izredno natančno; z arfom je zdrgnil vse lonce in korito, pomil štedilnik, skratka spedenal kuhinjo “u nulo”. Meni se je kar smejalo. Vzela sem časopis in šla na verando. Nisem mogla verjeti svojim očem, zato sem se raje umaknila, da ne bi pokvarila občutka.

Kmalu zatem ko sta tamali in njun oče odšli, je prišla prijateljica s svojim sinčkom. Skupaj sva kosili (poudarek na črki o), nato pa sva se odpeljali k drugi prijateljici, katere hčerkica je praznovala rojstni dan. Ob 17 uri me je že čakal jezdec na črnem konju. Ko sem ob 19 uri prišla domov sem bila totalno hajpr. Nalila sme si kozarec martinija, prižgala cigareto in na vernadi občudovala dan. Končno sama - sama s seboj. Odločila sem se, da nekaj časa namenim računalniku in sem bila z vami, martinijem, novim Cd-jem Colonije ter mojimi najljubšimi cigareti. Moj cilj je bil jasen - malo (ne malo, orenk) se ga nakresati, malo pojokati za končano zvezo (res sem žalostna ker sva šla narazen in vsake toliko časa malo zajokam na samem), toda …. Ob pol desetih me je poklical On, če grem na sprehod. Tudi njega sem spoznala preko bloga (jaz sem res pravi srečko). Šla sva k njemu, kjer smo se z njegovim prijateljem smejali šalam in prigodam do polnoči. Prvič v življenju sem bila v stanovanju, v katerem živita samo moška. Impresivno pospravljeno.

Spat sem šla nekje ob pol dveh. Koliko sem bila sama s seboj? Dve uri. Premalo, absolutno. Včasih sem bila sama po cele vikende. Spala sem oblečena, nisem pomivala posode, nisem pospravljala, … Skratka delala sem vse tisto, česar ne delam, kadar sta hčeri doma. No, tudi sedaj sem kadila in pila alkohol, toda … Aja, zdaj bom tudi šla sedet na verando; pila bom kavo, kadila (jaz drugače zelo malo kadim, ko pa sem sama pa si res privoščim cigarete, zato je to nekaj posebnega zame), brala neko knjigo, ki je samo ena izmed tistih, ki jih berem že absolutno predolgo (pa ne preberem). Po kosilu pa spet grem - na piknik k drugi prijateljci.
Rada imam svoje prijateljice. Spoznale smo se preko našega društva in z njimi mi je res krasno.

Torej, jaz sem izredno rada sama s seboj. Res pa je, da še nikoli nisem bila osamljena. Imam vedno dosti dela sama s seboj.