Starševstvo +

Talne obloge vseh vrst - III. del

PVC TALNE OBLOGE

Najprej je treba razčistit osnovno dilemo: pvc talna obloga ni enako topli pod.
Pvc talne obloge dobimo v 2 m rolah in v ploščah 608 x 608 mm. Moj najljubši artikel so bile talne obloge iz kolekcije Performa, ki sem jih spoznala v nulo. Te artikle najdete v vrtcih (zlasti Trend Pur), zdravstvenih domovih, tovarnah, pisarnah, ipd. So homogeni, kar pomeni, da so po celotni debelini iz enega materiala in ko se obrabljajo, so vedno iste strukture (vzorca, barve).

Kot lahko vidite že na int. strani Performe, imajo vse pvc talne obloge, ki so nemenjene objektom, A teste:
- negorljivosti
- točkovne obremenjenosti
- razred pohodnosti (najvišji je 42 oz. 43)
- antistatičnost
Pri vsaki talni oblogi tudi piše ali ima že tovarniško narejen zaščitni premaz (Pur oz. Pu zaščita - ščiti talno oblogo tudi proti UV žarkom, kar pomeni, da če je v prostoru en del tal konstantno osvetljen s soncem drugi pa ne, da se na osvetljenem delu ne bo spremenila barva talne obloge. Cena je tem izdelkom primerno višja, toda kasnejše čiščenje in vzdrževanje sta neprimerno dražja, če te zaščite ni. Ampak …. vsi gledajo samo na trenutno ceno.). Normalno vzdrževanje je 2 do 3 kratni nanos zaščitnega premaza (če ni že gor tovarniškega, drugače je dovolj 1 kratni premaz). Premaz je potreben tudi zaradi zapolnitve stikov med rolami, ploščami, v kolikor stiki niso varjeni. Mokro čiščenje namreč povzroča dvigovanje talne obloge, kar se pozna po določenem času tako, da se robovi začnejo dvigovati. Malo po malo in cela plošča se v nekaj letih dvigne.

Drugi pomemben in znan proizvajalec pvc talnih oblog je Gerfloor , katerega artikle vam ponujajo skoraj vsi prodajalci s to razliko, da večina vzame na zalogo po njihovem izboru zanimive artikle, za ostale pa se lahko obrišete pod nosom. Videli in izbirali jih bodo lahko samo projektanti, arhitekti in naročniki. Vi, raja, … ne bo šlo. No, lahko si jih ogledate na linku in se poučite o tem, kakšne a-teste imajo vrhunske talne obloge, kako izgledajo in kaj vse lahko izbirate.

Pvc talne obloge se vgrajujejo v vse objekte, tako v bolnice, kot v restavracije.
Posebna vrsta pvc talnih oblog so dekorativne talne obloge. Eden izmed izjemnih proizvajalcev le -teh je Objectflor (ki zastopa tudi Performo). Artikel Expona je izjemne kakovosti, čudovit fejk tako parketa kot ploščic. Vedeti pa je treba, da obstajata dve kolekciji :
Expona design, ki je namenjena objektom (visokim frekvencam pohodnosti, razred 43, debelina 3 mm (ni homogena, zgornji sloj je 0,7 mm), izredno dobre imitacije

Expona domestic, ki je namenjena raji (razred 23, debelina 2,5 mm, zgornji sloj 0,35 mm), slabša imitacija, manj izbire, vendar cenovno bolj dostopna.

Kombinirate lahko les s ploščami, delate hojnice, položite talno oblogo na steno in zaključujete pravi es s pvc talno oblogo. Domišljija tukaj nima meja, tudi kamnita tla si lahko pričarate.

Camaro je še cenejša varianta dekorativnih pvc talnih oblog, debelina je 2 mm, zgornji sloj 0,3 mm.

Zgornji sloj je pomemben zaradi obrabe. Večja kot je frekvenca pohodnosti, hitreje se na talni oblogi poznajo hojnice. Debelejši kot je zgornji solj, dlje časa (govorimo o letih) bo talna obloga ostala “neznucana”. Pri homogenih pvc-jih to ni tako opazno, ker so narejeni iz enega sloja.

(se nadaljuje)

Vsega smo krive ženske

Oni dan sem se pogovarjala s sodelavcem (30 let, samski, živi pri mamici in očku) o življenju, o družinah, družbi in spremembah.
Njegovo razmišljanje me je sprva presenetilo, potem pa sem se zamislila.

On pravi tako: odkar imamo ženske toliko pravic, gre naša družba cugrunt. Nočemo več biti gospodinje, nočemo rojevati toliko otrok, kot jih hoče mož. Odločamo o rojstvu otrok in jih je zaradi naših odločitev vse manj. Nočemo se poročati, ker hodimo v službe, si same služimo denar in smo prepričane, da lahko živimo same. Nočemo razumet, da je za moškega naravno, da ima več žensk - ljubic in da mu seksualno ena ni dovolj. Odkar smo dosegle, da se lahko ločimo, se zaradi takih stvari ločujemo in živimo same z otroci. Moškim nismo več naklonjene, zahtevamo partnerstvo in ne sprejemamo takih kot so. Zato gre cela družba k hudiču. Zato se dogajajo vojne, socialna nepravičnost, vedno več je brezposelnih, vedno več samskih in ločenih.

No, ko je zdeklamiral, sem ga vprašala, če je naravno, da ženska skrbi za otroke? Je rekel, da ja in da bi tako moralo biti. In da ni v redu, da ženske ne skrbijo zanje. Aja? No, potem pa naj mi pove, zakaj se vedno več moških poteguje za skrbništvo nad otroci? To tudi ni normalno, ampak …. tuka jpa govorimo o moških. Ups.

OSTAL JE BREZ BESED, JAZ SEM REKLA …… BU   :)   :)   :)  

Talne obloge vseh vrst - II. del

TAPISONI

Tapison ni enako Itison. Tapisoni nimajo hrbta, so vozlani in so praviloma homogeni - po vseh debelini enaki - barva, vzorec. Nekateri, redki, so iz dveh plasti, toda noben Tapison NIMA hrbta. Primer: talna obloga v Bing - Bangih je tapison, talna obloga v hotelih je itison.

FLOTEX

Zastopnik Flotex produktov pri nas je Ekostil. Bom kar copy paste karakteristike flotexa z njihove strani naredila:

• Flotex je tekstilna talna obloga, v ploščah dimenzije 50 x 50 cm in zvitkih, širokih 150 in 200 cm, 100% naylon 6,6
• 80 mio vlaken/m2
• 10 letna garancija
• 100%-tna vodoodpornost
• možnost dnevne dezinfekcije in mokrega čiščenja
• enostavno vzdrževanje
• velika izbira vzorcev
• nižji stroški vzdrževanja
• dobra akustična izolacija

Sama imam en kos na balkonu že dve leti in v resnici se v teh dveh letih ni ne barvno spremenil, ne raztegnil (zaradi vode), ne obrabil zaradi velike frekvence pohodnosti. Cena je nekje od 30 eur/m2. To ni itison, niti tapison. Nitke so v gumijast hrbet “nastreljane”, zato se pri vodnem čiščenju oblika ne spremeni (pri itisonu se pri vodnem čiščenju sčasoma hrbet - juta - deformira).

(se nadaljuje)

Talne obloge vseh vrst - I. del

Preden moje znanje odnese črna noč se mi zdi prav, da ga podelim z vami. Govorim o strokovnem znanju o vseh vrstah talih oblog.
No, pa začnimo:

ITISONI

Itisoni imajo na hrbtni strani hrbet- običajno iz jute. Dobite jih v 4 in 5 m širokih rolah, izjemoma tudi krajših. Vedno več itisona pa se dobi tudi v …. ploščah. Jap, prav ste prebrali, v ploščah, ki so ponavadi 1000 x 1000 mm, hrbet pa je iz gume. Mislim, da je dobava pogojena z količino, kajti plošče se delajo po naročilu.
Itisone dobite enobarvne, tkane, tiskane, itd.
Poznamo velur - nitke so rezane, in bukle - nitke so tkane. Velur itisoni imajo lahko zelo visoke nitke (take itisone uporabljajo v hotelih višjega ranga, saj so izjemno mehki, po drugi strani pa jih je potrebno sesati v eno smer in tako nadzor hitro vidi ali čistilke vhotelih res presesajo sobo ali ne (ampak o tem se ne govori). Tudi stiki med večimi kosi velur itisona so lepši, bolj nevidni (ampak niso odvisni samo od tega, da je položen velur itison, temveč tudi od smeri polaganja in rezanja role).
Bukle itisone pa odlikuje lažje čiščenje in vzdrževanje, saj so nitke tkane. Seveda pa imajo manj vozlov/m2 kot velur itisoni. To pomeni, da so manj “nabiti” in nekateri imajo tako malo vozlov, da se že po kratkem času v njih nareidjo luknje.

Vsi kvalitetni itisoni imajo a-teste in sicer:
- negorljivosti (se ne vnamejo in/ali so samougasljivi - če pade cigareta na njih, se naredi samo luknjica, zagorijo pa ne)
- antistatičnosti, kar je pomembno za prostore, v katerih je veliko električnih naprav in z njimi statične elektrike.
- pohodnosti (kolikšno frekvenco ljudi prenese itison dnevno - garancije so ponavadi za 5 let)
- točkovno obremenitev (pomembno tam, kjer je veliko stolov - ob tem je pomembno vedeti, da poznamo kolešča za itison in za parket, kar pomeni, da nikakor ne smemo na itisonu uporabljati pretrdih koleščkov, ker prehitro naredimo “tirnice” v itison)
- nekatera podjetja dajejo celo izjave, da njihovi itisoni ne povzročajo alergij - videla na lastne oči  :)  Itison iz 100% poliamida ne povzroča alergij, ker se nitke ne lomijo in ne letijo v zrak. Vse ostale mešanice … jap.

Moja najljubša in preizkušeno izredno kvalitetna tovarna itisonov je Norddeutsche teppichfabrik, katerih vsaj 85%  itisonov ima teflonsko zaščitene nitke. To pomeni, da umazanija ostane na površini in jo z lahkoto odstranite. Pri tem je pomembna samo prava izbira čistila, da ne poškodujete teflonske zaščite. (Sama sem v nekem hotelu tak itison čistila z acetonom in je barva ostala nespremenjena).
Pri nas izdelke tega podjetja (kolikor je meni znano) prodajata dva podjetja, žal nobeno fizičnim strankam, ampak samo hotelom, pisarnam, … velikim objektom.

Kar je pomembno pri njih je to, da dober in kvaliteten itison NIKOLI ne more biti vreden sam  6-8 uer/m2.

Še posebnosti:

Axminster

Wilton - kombinacija volne (80%) in poliamida. Angleške talne obloge.

Mezzo - Brez hrbta, širina role 2 m. Vzorci po naročilu, prav tako količina. Nitke se namakajo v barvo, talna obloga je ekstremno draga (od 60 eur/m2 brez DDV naprej).

Heuga - Pregrešno draga (v Sloveniji ima nerealno ceno), forsirana s strani uvoznika, nič bolj kvalitetna kot drugi itisoni. Dobi se v rolah in v ploščah.

(se nadaljuje)

Moj strah pred občutkom dokončnosti ni iz trte zvit

Včeraj zvečer (ponoči v bistvu, saj je bila ura  23.20) sem gledala film Zadnji poljub. Film je …. osupljivo realističen, poln čustev, ki si jih ljudje ne upamo priznati, razlogov, zakaj pari NE ostanejo skupaj in razlogov, zakaj BI z nekom ostal skupaj za vedno (karkoli že to pomeni). In, seveda, občutek sem dobila, da je nekdo v tistem filmu bral knjigo Terapija za samske starše, ker je bilo nekaj stavkov na las podobnih tistim v knjigi (npr. da z inštitucijo zakona ni nič narobe, ampak je narobe to, da so si zakon izmislili takrat, ko so ljudje živeli povprečno 30 let, ampak o tem naslednjič.)..

Glavni junak filma je 29-letni arhitekt, ki po triletnem razmerju s svojo punco pričakuje otroka. Življenje mu teče bolj ali manj po planih, nič posebnega se mu do sedaj ni zgodilo in zdaj, ko je na poti otrok, se v njem prebudi strah, da se mu nikoli več nič vznemirljivega ne bo zgodilo, da je konec presenečenj, da je njegovo življenje padlo v kolo predvidljivosti, rutine,  skratka, da je konec vznemirljivega življenja. Beseda predvidljivost v njegovem življenju pomeni:
 - s tem dekletom bom torej ostal do konca življenja
- prihaja otrok, moram se zresniti
- kupila bova hišo, postala bova starša
- dolžnosti in odgovornost, ki me čakajo (in na katere nisem pripravljen) so vsakdanje, non stop enake in že vnaprej znane
- nikoli več ne bom seksal z drugo žensko (pa  niti te nisem nikoli varal), ne bom več s prijatelji popival, ne bo fantovskih pustolovščin
- moje dekle je dekle, s katero se je fino vezat za vedno, ker je ….
Khm … tukaj pridem jaz na isti občutek, kot ga imam z mojim zdajbivšim. Ko je človek, s katerim si, domač, njegove reakcije, mišljenje, želje itd. so predvidljive, veza je trda, ker je ta človek tebi vdan, ker te ima rad, ampak ni pa …. strasti, vznemirjenosti, občutka, da je poleg tebe nekdo ki ti je uganka, ki nima vnaprej predvidlivih reakcij, katerega temperament te spravlja v pozitivno psihično vzburjeno stanje (kako se bo odzval na tole?, kaj  bo naredil zdaj?, tole ga bo razvnelo), ki je, skratka, ena sama žogica skokica, ki jo je nemogoče ujeti in nikoli ne veš, v katero smer bo zavila.

Ta dokončnost ga ubija. Doživi krizo, v kateri mu glavo zmeša mlada študentka, ki se zaljubi vanj. Z njo gre na zabavo, vendar si izmisli slab alibi in njegovo dekle znori, ki spozna, da ga ne pozna tako dobro, kot je mislila (malo pred tem je svoji mami (ki se je po 30 letih zakona dobila občutek, da je živa mrtva in da mora stran od moža, ker si želi še živeti in še kaj doživeti) pametuje, da so vsi moški isti in da je ona svojega prebrala v prve pol ure poznanstva in da se njej ne more zgoditi, da bi jo varal). 

Skratka: po vsem, kar sledi potem (prepiranje, poboranje, poniževanje, opravičevanje) sta spet skupaj. Ker jo ima rad in si želi bit iz njo do konca življenja. In ker mu ona pove, da je tudi njo strah biti mama (njega je na smrt strah otroka in odgovornosti zanj).

Ampak ta občutek dokončnosti … Ko sem jaz z mojim zdajbivšim hodila kake 2 leti, me je začelo stiskati okoli srca. A to je to, zdaj? Zdaj bom pa z njim do konca? Nikoli več ne bom doživela ničesar novega, neznanega? Postala sem panična v sebi. Imela sem 30 let in …. joj, jaz se nebi vezala pri teh letih do konca življenja.
Vsakič, ko sva govorila o skupnem življenju, sem bila seveda za, da pride k meni, da bova skupaj, toda v žepu sem držala figo. Jaz se nočem vezat iza vedno. Mislim vezati zvezati - ta občutek, da NIKOLI več ne bi smela biti z nikomer drugim (pa ga nisem varala in mi niti na kraj pamet ini prišlo, da bi ga), da bom teoretično (če živiva do 70 leta) z enim in istim človekom 40 let (tj. 14.600 noči) zbujala v isti postelji, ga srečevala vsak dan doma, se z njim pogovarjala, delila lepe in slabe stvari ….. NEEEEEEEE NEBI. Nočem, nisem pripravljane na to. Ta občutek me straši, ni mi, da si zavežem štrik okoli vrata in se živa obesim. Nočem čutit tega pritiska, rada bi živela spontano.
No, naslednje 3 leta sva živela kot prvi 2 leti, le ta občutek je bil vedno močnejši in podzavestno sem si želela, da bi šla narazen. Ali se vsaj toliko oddaljila drug od drugega, da lahko sama hodim, diham, jem (da mi ne visi stalno za vratom in gleda, kaj delam, kam grem, s kom sem).

Torej … jaz tega strahu pred dokončnostjo ne prenašam dobro. Niti kar se tiče ljubezenskih zvez, niti kar se tiče službe, otrok, stanovanja …. to se pri meni odraža tako:
- da ne premišljujem o nakupu stanovanja, ampak o tem, kam se bom preselila čez 5 let (ko mi poteče najemna pogodba) in že zdaj čutim vznemirjenje.
- službo sem pripravljena zamenjati brez večjih težav in zato težim k temu, da v vsako službi dobim čimveč znanja (nisem pa pripravljena ostati brez nje).
- komaj čakam, da hčeri končata srednjo šolo, da “se mi skineta sa leđa” in bom svoje življenje fokusirala na neko drugo stvar.
- ljubezenske veze … mogoče pa se zdajbivši vrne (ne samo vrača, kot to dela zdaj), ampak mi bo moral pustiti dihati - to pomeni, da me ne sme mentalno omejevati s tem kam/s kom/zakaj/za koliko dolgo grem. Zame zvestoba ni problem v najini zvezi, problem mi je ta občutek ujetosti.

Me prav zanima, koliko ljudem se “utrga” ko se v njih pojavi ta občutek dokončnosti, ujetosti. Koliko moških zaradi tega zapusti svoja noseča dekleta oziroma dekleta in male otročke. In koliko žensk se zaradi tega ne veže, nima otrok in/ali živijo kot … zdaj jaz.

(zelo ga imam rada in imava se super. Ampak ne vem, če bom lahko z njim do konca življenja. To je predolga doba.) - vam je to znano?

Srce ne izbira, srce izbere

Že dolgo se je dogovarjala za obisk. Nikoli ni bilo časa, pot je bila dolga, ona že dolgo ni potovala. Minevali so meseci, minilo je leto, nikoli ni bilo časa. Potem pa sta se enkrat med pogovorom dogovorila, da pride za praznik k njemu domov. Njegova žene se je že naposlušala zgodb o njej, njegovi šefici, želel pa ji je tudi predstaviti svojo hčer (hči?), sina in snaho. Vsi so komaj čakali, da jo spoznajo.

Poznala sta se skoraj dve leti. Nikoli nista bila prava prijatelja, saj je bila njegova nadrejena, toda imela sta korekten odnos in pomagala mu je kadar je imel težave oziroma se ni znašel. Živela je s hčero in partnerjem, s katerim se je vsake toliko časa sprla in sta se razšla. Nekaj mesecev pred tem, ko naj bi prišla k njemu na obisk, sta se spet razšla in nikakor se ni mogla čustveno pobrati.

Na dan obiska je bila že zjutraj živčna za znoret. Ni vedela kaj naj kupi za darila, ni vedela kako naj se obleče. Snaha je pričakovala otroka in želela ji je podariti nekaj uporabnega za otročka. Hodila je po trgovinah in iskala nekaj ….
Pot je bila dolga in ni in ni je hotelo biti konec. Malo pred ciljem jo je poklical on, da je šel v porodnišnico k snahi, ki je prekmalu rodila. Njo bo prišel čakat sin, ki je ostal doma. Še bolj je bila živčna, ker ni vedela ali se bosta našla s sinom ali ne. Prvič v tem delu sveta, v tem mestu, … bila je kar malo izgubljena. Zavila je v prvi lokal na kavo. Po sms-ju je njegovemu sinu sporočila kje je in … čakala.

Skozi vrata je vstopil visok, vitek mlad moški. Pogledal jo je naravnost v oči in ona Njega. Podal ji je roko in se predstavil … Njegov glas, njegov pogled … Bila je kot v transu. Plačal je kavo in sledila mu je do hiše. Tam se je pozdravila s hčerko svojega prijatelja. Malo so posedeli v sobi, pojedli, popili, potem pa jo je On povabil na sprehod. Da ji razkaže okolico, njive, travnike, vodnjake ….. Nista se mogla več odtrgati en od drugega. Iskala sta se s pogledi, iskala bližino drug drugega, toda nihče ni rekel nič. Skupaj sta šla v mesto, se sprehajala po okolici, …

Drugi večer so šli ven v mesto. Ona je popila malo preveč alkohola, on … se je nekje izgubil. Ko je prišla v sobo, mu je napisala sms naj se oglasi pri njej, ko pride domov, da še kakšno rečeta … Prišel je pozno, ona je že spala. Za sabo je zaprl vrata in sedel k njej na posteljo. Nekaj trenutkov sta sedela drug poleg drugega … potem pa je zagorelo. Strast, želja, hrepenenje, privlačnost, želja, norost … čista norost.

Naslenji dan sta bila bolana … drug od drugega. Iskala sta trenutke, v katerih sta se samo dotaknila z rokami, iskala poglede, … Ko je šel iskat svojo ženo in hčerko v bolnico, je morala zraven. Ni hotela, toda Njegova mati je tako hotela. Med potjo je držala v naročju Njegovo hči in jokala. Rekla je, da joka od sreče, ker lahko malo drži v naročju, v resnici pa je jokala zato, ker …

Zaljubila sta se brezglavo, noro, nerazumno. Čeravno je imela vklopljeno pamet, ji ta ni dosti pomagala. Srce ne izbira in tudi če ni hotela priznati, da si ga želi, ji je telo govorilo drugače.

Čez dva dni je odšla trdno odločena, da se nikoli več ne vrne. Klical jo je še isti dan, pa dan zatem, pa vsak dan in kmalu je bila spet pri njem.

Zveza traja že dobre štiri mesece. Vidita se dvakrat na mesec, slišita vsak dan dvakrat. Ko sta skupaj … jočeta, ko se vidita in ko se poslavljata.

Moralno je zveza nesprejemljiva, človeško razumljiva.

Luknja v zidu

Vozila sem se mimo hiš, ki so bile bolj ali manj obstreljane. Luknje v zidu so se v moji glavi spremenile v velike, slane solze.

Veselje ob misli, da grem nekam, kjer se bom imela lepo, vedno izpuhti med potjo. Izpuhti v tistih luknjah in hišah brez streh, oken, vrat, z zaraščenimi dvorišči in napisi: PRODAJE SE KUČA. 
Naša 10 dnevna vojna, ki jo je večina nas preživljala kot v transu nekajsedogajapanevemokaj, je minila hitro, skoraj neboleče (razen za tiste, ki so izgubili svojce in bili  priče streljanju), njihova pa je trajala in trajala in bolela. V njihovi pa se je rodilo sovraštvo, ki se demonstrira v ulici, sredi katere je od cca 50 hiš 6 hiš na pol porušeni, izropanih in z napisi PRODAJE SE, ali v naselju, ki je vsaj 2/3 porušeno in se iznad dreves srhljivo dvigajo goli dimniki. Pa hiša, ki stoji sredi polja. Nikoli ni bila vseljena, komaj dobro zgrajena. Prazna, razbita, na njej grafit SMRT ČETNIKU. Sovraštvo je tam otipljivo, vidno, demonstrativno razstavljeno sredi mesta v obliki velike požgane hiše. V njej je živel musliman. V tisti, malo dlje po ulici pa srb. Njunih hiš nihče ne bo kupil. Ne dovolijo sosedje.

Na eni in drugi (in najbrž tudi na tretji) strani oči vidijo zelo podbne slike. Sredi mesta bloki, v katerih živijo ljudje, družine, stari in mladi, prerešetani. Luknja pri luknji. Kot bi bili iz sira. Kot da se vojna sploh ni končala. Pa to niso stolpnice, to so nizki bloki, ki jih je nekdo načrtno obstreljeval. Dolgo, močno in glede na to, da so v nekatera stanovanja narejene res velike luknje, bi si upala trditi, da se je obstreljevalo točno določena stanovanja. Kdo je živel v njih? So bili takrat v njih ljudje?
Jaz živim v bloku. Niti predstavljati si ne morem, da bi nekdo streljal v moje stanovanje in se ne bi imela s hčerama kam skrit. Še manj pa si lahko predstavljam, da bi bil blok, v katerem živim, na bojni črti.

Kakšna je ta bolečina ….
Kakšen je to strah ….
Kakšen je to obup ….
Kakšno je to sovraštvo ….

Luknje v zidu so tisto, česar ljudje še niso skrili, zakopali, zaklenili v skrinje. Res da so veliko hiš obnovili in zaflikali fasade, toda tiste hiše, ki stojijo v ulici preluknjane, požgane, izropane, s plakati PRODAJE SE in zaraščenimi dvorišči, so svetu dokaz, nam opomin, njim pa žalosten spomin na divjanje čustev iz Pandorine skrinjice.

Ko pride človek do tiste meje, preko katere je megla

ali PAZITE SE SVOJEGA PARTNERJA

Evo, spet ena zgodba o umoru in samomoru. Pa ravno malo pozabim na to in preneham misliti o sreči, ki jo uživam v enostarševski družini, že spet …. najprej jo je pretepel, nato zažgal. In nato … se je obesil. Pa ne moreš verjet.

Se spomnite umora na Jezerskem? Mož je ubil ženo in pobegnil v hribe? Pa ko je mož ženo na otroškem igrišču ustrelil v avtu pred otroci? Pa kaj je bil na božični večere v Celju pred leti? Ko je mama ubila hčeri al kako je že šlo? Pa kako se v pijanem stanju koljejo zakonci, izvenzakonski partnerji, očetje in sinovi, … Ne, če se človek poglobi v statistiko in načine umorov na Slovenskem, se mora zbati za svoje življenje, če živi v partnerski vezi oziroma je lahko presrečen, da živi sam. Zakaj se to sploh dogaja?

Partnerji so si zelo blizu, točno vedo šibke točke drug drugega, skoraj do podrobnosti poznajo reakcije drug drugega. Tisti mali korak naprej …. pa je usoden. Ko človeku prekipi, ko se mu zamegli, ko se mu strga, …. jap, človek je samo malo bolj inteligentna žival. In kot vsaka žival ima tudi človek mejo, preko katere se mu skegla. Kdaj se mu to zgodi, pa je odvisno od veliko dejavnikov.

Jaz sem v življenju prišla trikrat do te meje. Prvič je bilo, ko mi je oče v pijanem stanju grozil in se spravil name. Če takrat ne bi bilo moje mame zraven, bi ga najbrž (bog ne daj) zaklala. Čutila sem tako vročino po telesu, toliko energije in nervoze, da se sploh nisem mogla več obvladat.

Drugič je bilo, ko je moja teta, s katero sta bili z mamo v izredno slabih odnosih, hodila k nam na vrt trgat jabolka. Pa je prišla prvič in se prepirala z mamo, pa drugič, pa tretjič, … Četrtič sem šla pa jaz dol, zabrisala njen kolo na cesto in odkorakala proti njej. Pogledala me je s takimi očmi, kot bi videla pošast. Ne vem kakšna sem bila, vem pa da sem bila en sam živec. Če me ne bi mama ustavila (pa zakaj je bila ona vedno nekje v bližini), bi jo najbrž pretepla. Ali pa v efektu (bog ne daj) ubila. Ne vem, nisem imela kontrole nad sabo.

Tretjič je bilo, ko sva se s partnerjem dajala okoli otrok. On jih je hotel, jaz sem jih hotela. On je bil v tujini in niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi mali dala v varstvo njegovi mami, ko pa sta vendar živeli z mano od vedno. Še danes se spomnim ceste, po kateri smo se peljale. Bila sem tako globoko v premišljevanju o tem, da zavijem desno na nasprotni vozni pas in končam to duševno mučenje, da sem zadnji trenutek slišala taveliko, ki je pela najino pesmico. Obraz je bil moker od solz, življenje zame sploh ni imelo pomena, hotela sem stran do te muke, te bolečine. O bog …. danes si sploh ne morem predstavljati da sem takrat premišljevala o tem, toda …. takrat sem.

No, od tega je dobrih 9 let. Nikoli nisem premišljevala o tem, zakaj se mi je to zgodilo, kaj je bil povod, kako bi se lahko sama ustavila in ali bi se sploh lahko ustavila, toda nikakor in pod nobenim pogojem si ne želim, da bi se v moji družini zgodilo kaj takega, kot se dogaja po družinah, v katerih partnerji drug drugega koljejo, streljajo, sekajo, zažigajo, itd. Če kdo, potem naj me ubije popoln tujec, ne pa domač človek in obratno, seveda.

In tako … ko premišljujem o tem, se mi zdi, da je prav fino biti sam. Sam sebe najbrž ne boš zaklal, ali pač?

In tako pridemo do tiste misli, ki se mi je pred dnevi podila po glavi:

KAD VOLJEM VOLJEM,
KAD NE VOLJEM KOLJEM.

Ko se mi je zgodila skala

Ko sem začela pri 24 letih živeti sama s svojima hčerama (takrat sta bili stari 2 in 4 leta), nisem imela ničesar. Sploh nisem vedela v kaj se spuščam, kaj me čaka. Živela sem iz dneva v dan, delala, bila s hčerama, delala ….. Niti tega nisem vedela, da moram na CSD uredit stike, preživnino, ničesar. Če teh postopkov ne bi sprožil moj bivši partner, najbrž še zdaj ne bi ničesar naredila. Nato sem šla v večerno šolo. Nekdo mi je to predlagal in stvar je bila smiselna. Ko sme končala to šolo, sem šla naprej na fakulteto. Bilo me je je strah, saj sem imela občutek, da nisem dovolj sposobna in da mi ne bo uspelo. Ampak sem bila trmasta in sem se zagnala.
Spominjam se, da sem tisto leto, bilo je jeseni 2001, začela delati v nekem podjetju (moje prvo podjetje, ki se je ukvarjalo z talnimi oblogami in zavesami), v katerem sem dobila plačo 120.000 sit z malico in vožnjo vred. Nisem se dovolj cenila, to vem zdaj, in pojma nimam, kako sem sploh plačala prvi letnik študija.
V drugem letniku mi je prijatelj posodil (in kasneje ni hotel vzeti nazaj) 1000 eur, da sem si plačala letnik. Moja plača je bila 150.000 sit z vožnjo in malico vred, preživnina pa takrat 30.000 za obe hčeri skupaj.
Tretji letnik … sploh ne vem, kako sem ga plačala (govorimo o cca 400.000 sit), iz prve službe pa sem šla v novo, kjer sem spet štartala z 120.000 sit. To je bilo leta 2003. Čez pol leta mi je uspel kao veliki met in dobila sem službo s plačo 280.000 sit z vožnjo in malico. Točno, tako sem si potem plačala študij.
V četrtem letniku, za katerega sem vzela limit (ki ga še vedno nisem poravnala) pa se mi je zgodila skala.

Vsa leta sem garala kot žival po 10, 12 ur, sobote in praznike. Ponoči vstajala in se učila, za vikende sedela ob knjigah, delala čudeže s plačo. Vmes sem iztožila višjo preživnino in vsako jutro in vsak večer preklela plesnive stene stanovanja.
Nekega dne, nikoli ne bom pozabila, sem pomivala posodo. Čelo sem opirala na kuhinjsko omarico in spirala krožnike. Ne spomnim se točno, kaj je bilo, toda nikoli ne bom pozabila tistega joka, ki je bruhnil iz mene. A je samo meni tako težko? A je to normalno? Se to dogaja še komu drugemu? Je možno, da samo jaz tako živim? Zakaj je življenje tako težko?
Takrat je padla odločitev, da bo moja diplomska naloga raziskava življenja drugih enostarševskih družin. Rezultati so bili … pričakovani, pa vendar osupljivi. Med izdelavo diplome sem vsako od 45 anket prejokala, zjokala, izjokala. Toliko sem jokala, da sem bila na koncu čisto izžeta. Moja mentorica je bila krasna ženska, s katero sem lansko leto med prvomajskimi prazniki končala diplomo v parih dneh. Na zagovor me je poklicala, ker sem pozabila.
V tistem času sem resno premišljevala, da bi šla živet in delat na Škotsko, kot nekaj mojih prijateljic, vplačala sem tudi loterijo za zeleno karto v ZDA (no,  sestra mi je plačala, jaz pa moram njej), skratka, bila sem kar precej odločena, da grem iz Slovenije.

Oktobra sem naredila prvo srečanje enostarševskih družin. Pa čez 14 dni ponovno. Pa smo se družili v eni obliki, postavili forum, pa se preoblikovali in postavili drug forum, pa vmes ustanovili društvo. Najbrž ni bilo naključje, da sen bila ravno v tem času brezposelna in sem lahko naredila res veliko. Na Zavodu za zaposlovanje sem se s svojo svetovalko pogovarjala o tem, kaj naj naredim. Svetovala mi je, da ostanem v Sloveniji in nadaljujem s svojim delom. In sem ostala. Pa ne samo zaradi najinega pogovora, ampak zato, ker čutim, da delam nekaj dobrega.

Tista skala, ki se mi je zgodila pred leti, je imela nek globji pomen. Ne vem še točno kaj je pomenila, toda moje življenje se je obrnilo za 360 stopinj. Imam ogromno znancev, prijateljev. Celo pomoč, ki je nikoli prej nisem niti pričakovala nit isprejela, niti upala niti pomislila prosit zanjo, sem spoznala, sprejela in spoznala, da so ljudje tudi dobri, da sem jaz vredna.

Neka gospa, ki naj bi bila moja prijateljica, pa ni bila in ne bo nikoli, mi je na začetku poti rekla, da se pretvarjam, da iščem korist zase, da nihče ne dela samo za druge. Ima prav, tudi jaz imam korist od tega. Imam velik krog prijateljev, nikoli mi ni dolgčas. Pomagam drugim in drugi pomagajo meni. Če bi znala prosit (mogoče pa znam, samo da tega še ne vem), bi naše društvo imelo denar, s katerim bi plačevalo internetno stran, tako pa jo plačujem jaz. Ampak to sploh ni pomembno. Če tisto stran obišče vsaj en človek dnevno in če mu kakorkoli pomaga, je denar vrnjen.

Torej …. skala, hvala ti, da si padla name. Padi še kdaj.

Davkoplačevalci, ki jih ni ali novodobni slovenski hlapci

Vsi se najbrž strinjate, da smo davkoplačevalci najbolj upravičeni do denarja, ki prihaja iz blagajne, v katero dajemo denar. Vsi se tudi najbrž strinjate, da bi bilo pošteno in prav, da bi država najprej poskrbela za nas - torej za tiste, ki prispevamo denar. Najprej tako, da bi nam zmanjšala te prispevke in potem tako, da bi nam pomagala kadar smo v zagati (bolniška). Izguba zaposlitve tu ne pride v poštev kajti če jo izgubimo izpademo iz elitnega kroga davkoplačevalcev.
Prva želja je kontradiktorna - saj na eni strani zmanjšanje prispevkov, na drugi strani pa povečanje denarne pomoči … ne gre skupaj, ampak dobro, o tem kdaj drugič.

Kdo pa so slovenski davkoplačevalci oziroma kdo so tisti ljudje, ki plačujejo v SLOVENSKO BLAGAJNO prispevke, no, naj bi jih plačevali, saj tukaj delajo in so zaposleni v slovenskih podjetjih.
To smo slovenski državljani (pripomba - ne živijo vsi slovenski državljani v Sloveniji, nekateri v Sloveniji samo delajo), in tujci, ki so zaposleni v slovenskih podjetjih bodisi sezonsko bodisi s stalno delovno vizo. No, na te slednje sploh ne pomislimo. Nikoli. In ti slednji so tudi Bosanci, Srbi, Albanci, Romuni, Bolgari, Slovaki, … Ja, točno tisti, ki jih psujemo, jih pošiljamo domov in zanje ne najdemo lepe besede. Je kdo od vas, nacionalistov, sploh kdaj pomislil, koliko ti ljudje prispevajo v našo, SLOVENSKO BLAGAJNO davkov in prispevkov in koliko sploh dobijo iz nje?

Pred časom je bil prispevek na TVSLO o tem, kako so Bosanci po 12 let delali za SLOVENSKO PODJETJE, in šele po teh 12 letih - ko so dobili odpoved, ugotovili, da jim to podjetje NIKOLI ni plačevali davkov in prispevkov ter da sploh NIMAJO PRIZNANE DELOVNE DOBE za ta leta. Pa da ti ljudje NIKOLI niso bili na bolniški ali koristili zdravniško pomoč, da o prejemkih za čas brezposelnosti, o enkratnih denarnih pomočeh, o otroških dodatkih za svoje otroke sploh ne govorim. NIKOLI niso dobili niti DROBTINICE od prispevkov, ki so jih (in jih še) prispevajo v državno tj. SLOVENSKO BLAGAJNO. No, nekateri na koncu dobijo borno pokojnino, koliko pa znaša le-ta od minimalca, si pa sami izračunajte.

Ti ljudje, zgrozila sem se, ko sem nedavno povsem naključno govorila z nekaj Bosanci, ki se med seboj ne poznajo in vsi delajo v SLOVENSKIH PODJETJIH, NIKOLI ne dobijo izplačila REGRESA in nimajo PLAČANEGA DOPUSTA. NIKOLI!!!!!! pa delajo v Sloveniji leta in leta in leta in leta. In ja, kar nekaj jih dela za 700 sit/uro oziroma zdaj 3 eur/uro. Če takoj preračunam njihovo plačo dobijo nekako za 230 ur/mesec (delajo 10 -12 ur, sobot nisem vštela) 690 eur NETO. Ponavljam 690 EUR NETO ZA 230 UR MESEČNO. Po domače ej to 165.350,00 sit. Malico jim nosijo na gradbišče ali pa jim dajo kakšna 2 eur na dan zanjo, prevoz ima podjetje urejeno. Nobenega dodatnega zdravstvenega varstva nimajo. Postelja, ki si jo sami plačujejo, znaša 100 eur/mesec in naprej in jo plačujejo na črno (danes sem bila v hiši s cca 30 stanovalci, kar pomeni, da gospodarica zasluži 3000 eur ČISTEGA vsak mesec).

Torej, ti ljudje, davkoplačevalci v SLOVENSKO BLAGAJNO, vsak mesec nesejo domov 590 eur (ČE!!), pa niso toliko vredni, da bi jih inšpekcijske službe vsaj povohale.

Kdo od vas bi delal 230 ur na mesec za minimalca?? Ti delavci SO PREPRIČANI, da NJIHOVI DELODAJALCI delajo v skladu z zakonom in so tudi PREPRIČANI, da RES NIMAJO PRAVICE DO REGRESA IN PLAČANEGA DOPUSTA. Pa kaj so oni nam? Naši hlapci.

p.s.: kdor ne verjame, ga takoj jutri peljem na gradbišče k delavcem, ki jih bo sam naključno izbral, pa naj se sam/a prepriča.