Čustvena tortura
Bolijo me oči od solz. Izjokala sem jih spet in spet in spet. In ko že mislim, da sem izjokala vse, … evo jih, solze, debele, slane, same od sebe pridejo v kotičke očes, počakajo, kot bi hotele pritegniti mojo pozornost (Halo, tukaj samo!) in se spustijo desno do ušesa, levo po licih na ustnice. Oči pordijo, zeleno je še bolj zeleno in belo postane rdeče in jokam. Jokam, jokam, jokam, ne morem nehati.
Sem rekla, da se meni kaj takega ne bo več zgodilo. Meni ne. Po tistem, ko sem zadnjič doživljala tak pekel, sem se zaklela, da se meni kaj takega ne bo nikoli več zgodilo. Da se ne bom zaljubila, da se ne bom čustveno vezala, da ne bom več tako čutila. Zadnjo ljubezen sem prebolevala 5 let. Ruvala sem jo ven, izjokala oceane solza, trpela neznosne muke dan in noč iščoč s pogledi njega, … zaklela sem se, da nikoli več. Ker kadar se zaljubim znorim, ker nimam zavor, ker ne znam biti malo zaljubljena. Ko gre vse po hribu navzdol, še ročno pokvarim, da je trk zagotovljen in neizogiben. Kad palim, zapalim in ne gasim in poskrbim, da res zgori prav vsaka bilka.
Po tistem, ko sva se spoznala in naredila nekaj stvari, ki jih ne bi smela in v katerih je bilo daleč preveč strasti za dva človeka, vedno znova doživljam muko.
Odhajam. Vsedem se v avto in se peljem … domov. Med potjo jokam, preklinjam sebe, njega, usodo, iščem razloge proti nama, izjokam oči. Domov pridem totalno, ampak totalno brez energije. Cunja. V meni je dovolj energije samo za lizanje lastne čustvene rane. Sem ranjena zver, skrita v najtemnejšem kotičku brloga. “Samo pustite me pri miru, prosim in ne dirajte moje rane.”
Odštevam dneve do ponovnega srečanja. Vsak dan čakam na njegov klic, da slišim njegov glas. Jokam. Sama sebi se zdim patetična. Ližem svojo rano, trdno prepričana, da je ne bo več odprl. Nimam energije, ne znam je poiskati, niti nimam dovolj moči za iskanje. Čemim v svojem čustvenem brlogu, nikogar ne spustim blizu.
Potem pride tisti dan. Na poti tja jokam. Pot je dolga, jaz ranjena. Pa si rečem, da bo danes vse ok, da se bova pogovarjala, se smejala, šla ven kaj pojest, se imela lepo. In ko ga zagledam …. on me pozdravi, jaz njega ne morem. On me objame, jaz …. sem samo telo, prazna, mahava vreča brez življenja. Smehlja se, me poboža po laseh. Kaj naj mu rečem? Obrnem se k njemu, se mu zazrem v oči … in evo, moja rana je na široko odprta, vse tisto, kar je bilo zalizano, spet cveti. Dajte, solze, namočite mi jo s soljo, ti me polij s kislino in vsi skupaj me žgite. Ravno prav, da ne znorim, ravno prav, da še lahko zdržaim, toda boli …. kako boli.
Gleda me, govori mi. Poslušam njegov glas, toda ne slišim besed. Jaz sem bolečina, v moji glavi in v mojem srcu je ena sama rana. Velika, krvava.
Kaj bi delala? Seksala - ne. Se mazila - ne. Kaj torej? Nič. Sediva na robu postelje. Najini roki ležita druga poleg druge. Gledava skozi okno. Kako dolgo pot imam za sabo. Sedim poleg njega. Boli me v prsih, boli me glava. Z roko mi gre po hrbtu. Umaknem se. Objame moje lice in se mi zazre v oči. “Te solze so zame?” Pokimam. Daj, govori, daj, da poslušam tvoj glas. Govori celo noč. Pričaj mi, pričaj mi o ljubavi … Nočem tako trpeti. Ne morem. To nisem jaz. Mene ni …
Že ko pridem se poslavljam. Že ko pridem vem, da bova skupaj samo nekaj ur. Eno noč, ki jo bova prespala. In potem bom šla in spet čakala. In si lizala rano, ki jo bo ponovno razjedla sol in kislina. Nič ne pomaga, da jo celim, nič ne pomaga, da sem trdno odločena, da zdaj pa ne več. In pamet je definitivno odpovedala. In tega me je najbolj strah. Strah me je sebe. Ne njega ali kogarkoli drugega, ampak sebe. Ker vem, kaj vse lahko naredim, če postane bolečina le za odtenek bolj neznosna, če moj “mučitelj” kane malo preveč kisline na rano.
Tako lepo trdnjavo sem postavila. Še rože sem posadila okoli nje. Zazidala vrata in okna, se obdala z betonom, jeklom, kamni in opeko, toda temelji so bili za las premalo globoki. Skopal je luknjo v trdnjavo in jo od znotraj razsul. Zrušil jo je v prah in zdaj …. zdaj sem brezdomec. Ranjena zver brez zavetja. Toda iz ranjene zveri lahko v hipu nastane pobesnela zver …. samo ena kapljica preveč naj kane na rano.
bin pravi:
Kdo zdaj koga muči?
26.06.2007 ob 20:32
adas pravi:
Najprej en objemček zate. Ne vem kaj naj rečem. Hudo mi je zate. Upam, da se meni kaj takega ne zgodi(več).Hm, jz bom pomoje kr še naprej prakticirala to kar trenutno delam. Zaljubljena sem v tipa pri katerem vem-mislim(whatever), da nimam šans, o njem sanjarim, kao nekaj koketiram,lovim njegove poglede,se topim ob njegovih bežnih dotikih, se vsa prevzamem,ko mi nakloni kompliment in,ko postane že prevroče hitro poiščem kakšno napako na njem,da se malo ohladim. Saj je včasih hudo, ampak drugače je pa lepo imeti rad,pa čeprav nekoga,ki ne ve,da ga imaš rada ali pa morda bolje nekoga, ki ne ve, da ga imaš rada…
Ne vem ti nič pametnega rečt kot to, da bo enkrat bolje.Lp
26.06.2007 ob 20:42
alenka pravi:
KAj naj ti rečem? Nekaj ti moram:) BErem te že lep čas. Ampak zdaj moram pokomentirati.
Katarina, kaj iščeš? Katere delčke sebe loviš? Iščeš? Zakaj trpiš? Zakaj ne vzameš to in vse ostale zveze kot nekaj lepega, ki se ti dogaja v življenju. Hvala bogu da se ti kaj dogaja. In hvala bogu da se ti dogaja toliko lepega.
Samo tvoja odločitev je ali jokaš še preden ga vidiš in ko odhajaš. ZAkaj ne bi naslednjič, ki zagotovo bo šla tja z nasmeškom, ker imaš priložnost toliko tega čutiti. In ko greš od njega , pojdi z veseljem, z mislijo da boš naslednjič spet prišla. Lej, sama sebe trpinčiš. In to zato ker ne vzameš stvari take kot so. Ne vzameš sebe. Čutiš, veš koliko se jih zapre in ne čuti. ZAkaj ne čutijo, ker potem boli. Ampak kaj ej tista bolečina v primerjavi s tisoče lepih trenutkov?
vem, kradla sem trenutke, ljubila sem, trpela sem, ni bilo prihodnjosti, jokala sem in bila sem srečna. Ampak to vse sem delala dokler nisem odkrila kaj iščem in kaj pogrešam. Ko sem to odkrila, ni bilo več potrebe po trpljenju, solzah.
Samo zato se oglašam, da ti povem da je to kar se ti dogaja nekaj lepega in pusti si čutiti ali pa ostani doma.
Vprašaj se kdo si in tako živi, sprejmi se in se imej rada!!!!!!
27.06.2007 ob 05:27
alenka, ooo kok lepo si to napisala. ja, ostanem doma, ne grem več tja, kjer me boli in kjer s svojimi solzami zalivam iluzijo, ki živi … v nama in ni nič več kot iluzija. pa vklopila bom pamet in naredila tisto, kar že znam - ruvala, teptala, kopala in gradila … še bolj trden zid, še globje temelje.
meni se čustvene veze ne obnesejo, ker ne znam uravnavat svojih čustev. ne znam in se tudi ne bom učila. zato mi je zadnja veza, v kateri ni bilo silnih čustev, zaljubljenosti, strasti … tako zelo ustrezala. bila je umirjena, znosna in čustveno prijetna. tole zdaj je pa …. katastrofa.
27.06.2007 ob 08:14
kodele pravi:
In nekdo je še mesece nazaj govoril, kako se ne zna - noče - ne zmore zaljubiti.
A dejstvo je, da je prav zaljubljenost tista lepa plat življenja, ki kmalu preraste v še lepšo ljubezen.
Ni treba uravnavat čustev - treba jih je le priznati in se naučiti z njimi živeti.
27.06.2007 ob 18:01
Hudo dobro napisano.Svaka cast, res …
Spet potrditev, da bolecina pise najboljse zgodbe, a ne? Ne bom ti pametovala in svetovala, ker si verjetno dozivela ze vec kot jaz, naj ti samo zazelim cim manj ran in nekoga, ki jih bo pripravljen lizati s tabo, ne pa jih ponovno odpirati.
Objem
27.06.2007 ob 22:36