Starševstvo +

Za družbo je vedno kriva ženska

Tale post se navezuje na prejšnji post. To pa zato, ker je bila za to, kar se je zgodilo, izključno kriva moja hči, ne on.

Torej … vedno smo krive ženske. Za vse kar se nam zgodi, smo krive same.

Ko me je pri 15 letih posilil 30+ letnik, sem bila kriva sama. Šla sem z njim v disco, vsedla sem se v njegov avto, nisem šla ven, ko me je podil ker se nisem hotela poljubit z njim. Jap, kriva sem sama. Definitivno. ON ni kriv ničesar. Oziroma …. kako bi rekla družba … je pač malo neuravnovešen. Ali kakor je rekel ON, da ni vedel, da sem stara 15 let.
Kdo od vas ve, kaj je to POSILSTVO???

Ko je mojo mamo pretepal oče in se je “zaletavala v omaro”, je bila kriva sama. Preveč je gobcala. Definitivno. ON (oče) ni ničesar kriv, saj ji je vendar rekel, naj bo tiho. Oziroma … kakor bi rekla družba … je bil pač pijan in ni vedel, kaj dela. Ali kakor je rekel ON, da mu je roka kar sama ušla.
Koga od vas je pretepel odrasel moški, bivši amaterski boksar, velik 180 cm in težak 110 kg?

Bilo ji je 12 let, ko se je ponoči k njej v posteljo splazil družinski prijatelj. V trenutku se je zbudila in na svojem spolovilu čutila njegovo roko. Pogledala je okrog in videla odprta vrata splanice, v njej pa njegovo ženo, ki je gledala njiju. Zašepetal ji je, naj bo tiho in naj uživa, ona pa je začela brcati z nogami. Naslednji dan sta se oba, mož in žena, delala, da se ni ponoči nič zgodilo. Ko pa je mala vendarle omenila ženi zadevo, ji je ona rekla, da je pač sama kriva, zakaj pa je tako razvita.  Oziroma … kakor bi rekla družba … saj ni bilo nič takega. Jo je pač malo božal.
Se je vam, ko ste bili otroci, zgodilo kaj takega? Veste, kako se počuti otrok, ko nekdo poseže po njegovem telesu?

Včeraj se je moja hči pogovarjala z nekom po internetu. To počne veliko ljudi vsak dan. Na tisti strani je že nekaj mesecev, vsi njeni prijatelji so na njej. Izmenjujejo si slike, se pogovarjajo po msn-ju, nič posebnega. Potem pa ji nek 21 letnik pošlje zasebno sporočilo, da mu je všeč. Ona se ne pogovarja s toliko starejšimi, samo s svojimi vrstniki. Nekateri njeni stavki bi bili za nas odrasle mogoče provokativni, toda njegovi so nedvoumno zveneli tako, da vabijo  v spolnost. Ampak ON ni problem, ona je vsega kriva. Ona se ne bi smela z njim pogovarjat, ona bi morala prekinit pogovor (ki ga tudi je), ona bi morala pazit na besede. ON ni pa čisto nič kriv. Zdaj celo pravi, da se ni ON pogovarjal z njo, ampak njegov prijatelj in da ON nikoli ne bi osvajal 13 letnice. Kakorkoli … družba je rekla, da je on mogoče malo neuravnovešen, moja hči je pa definitivno kriva za vse.
Se je že komu od vas kdaj zgodilo, da se načeli prav prijeten pogovor, ki pa se je sprevrgel v pravo spolno nasilje z vulgarnimi izrazi? Ki se je celo stopnjeval v vsakodnevno maltretiranje preko sms-ov ali msn-ja ali telefona?
—————————————————–

V naši družbi je torej za vse, kar se zgodi ženski, še vedno kriva ŽENSKA. Je že izzivala; tam ni imela kaj iskati; zakaj pa se je pogovarjala z njim; pustila bi ga, če je bil pijan ali tečen ali nesramen; zakaj pa je bila tako oblečena; sama je hotela; …  VEDNO JE KRIVA ŽENSKA. Tudi če sodišče odloči drugače, je za družbo kriva ona. ON je le uboga figura, bolan človek, neuravnovešenec, pomoči potreben nesrečnik.

Ne vem koliko časa bo naša družba še tako razmišljala, vendar bo nedvomno še zelo dolgo. Tako razmišljanje namreč zelo uspešno prenašamo na svoje potomce in tudi kampanja NE je NE!! je le kaplja v morje. 
Po eni strani vzpodbujamo razgaljenost – ženske v playboyu so bolj znane kot pisateljice, v reklamah so pomanjkljivo oblečene ženske, še celo v modi za šolarje sem danes gledala punčke z mini mini minikami, po drugi strani pa so punčke, ki posnemajo to, kar jim sugerira družba (so mini oblečene, maksi namazane, s push up-i), SAME KRIVE, ČE JIH KDO SPOLNO ALI FIZIČNO NAPADE.

Po eni strani imamo polna usta ženskih pravic, po drugi strani pa ravno ŽENSKA ŽENSKO NJABOLJ BLATI, ČRNI. ŽENSKE NE POTEGNEMO Z ŽENSKO ZATO KER JE ŽENSKA. V knjigi Drugi spol lepo piše zakaj. Ženska potegne s svojim družbenim razredom ali skupino ali … z žensko pa ne. Tako smo lahko priča linčanju žensk, ki se jim bodisi posreči uspeti na katerem koli področju bodisi doživijo fizično/spolno nasilje.

Po eni strani govorimo o tem, kako pomembna je izobrazba, razgledanost, po drugi strani pa ženske kar v vrsti čakajo na svojih pet minut razgaljene slave. Izbiramo miss vsegamogočega, samo inteligence ne. Pomembna je postava, prsa, rit, lasje, nasmeh, frizura vagine, pamet …. je povsem stranska stvar.

Biti še bolj fit, še bolj lepa, še bolj občudovana … to je sporočilo, ki ga družba posreduje deklicam in ni ga starša, ki bi vsakodnevno mentalno posiljevanje uspešno diletiral.

In tako se zgodi, da ti 16 letnica pred odhodom na šolsko zabavo reče, da ve, da bo sama kriva, če ji bo kdo kaj naredil, saj se je sama tako oblekla. Sama kriva?? Noben normalen starš ne vceplja svojemu otroku OBČUTKA KRIVDE  ker bi bil otrok oblečen tako kot so pač oblečeni vsi. To dela družba. TI SI KRIVA, TI IZZIVAŠ, SAMA HOČEŠ, PRAV TI JE, …
Zelo enako je s pretepenimi ženskami in zlorabljenimi otroci. Za vse so vsi tisti, ki jih doleti tako nasilje, KRIVI SAMI.

Do kdaj še?????????

P.S.: Za Misko

Do zdaj sem slišala naslednje izjave na račun ŽENSKE KRIVDE. O tem ali so smiselne ali ne, ne bom razpravljala, so jih pa izrekli moški. Torej:

- ženska je kriva za izvirni greh
- za vse vojne so krive ženske
- ženske so krive za to, da je čedalje manj otrok. Nočejo rojevati, hočejo biti neodvisne in to tera človeštvo v propad.
- ženske so krive, da so moški izgubljeni, da ne najdejo več svojega mesta pod soncem
- ženske so si izmislile enakopravnost, čeprav je niso sposobne (ker ne znajo sekati drv in delati drugih težkih del.)
- ženske so krive, da razpadajo družine, ker zahtevajo tisto, česar jim moški ne morejo dati – zvestobo. Moški so vendar samci, v njihovi krvi je, da se parijo s čimveč ženskami.
- ženske so krive, da je vedno več homoseksualcev
- ženske so krive, da gospodarstvo ne napreduje, ker hočejo delati in s tem odžirajo delovna mesta moškim.
- ženske so krive za propad družbenih vrednot
- ženske so krive za vse, kar se slabega dogaja na svetu (vreme, lakota, vojne)
- ženske so enostavno krive za vse.

Nadlegovanje otrok preko zasebnih sporočil internetne strani www.simpatije.com

Pravijo, da internet ni varno igrišče za tiste, ki ne poznajo pravil. Pravijo pa tudi, da na internetu najdeš svega i svašta, med drugim tudi pedofile in ljudi, ki ne zlepa ne zgrda ne odnehajo.

Z mojima hčerama imamo krasne odnose. Tako krasne, da me vedno opozorita na stvari, ki se jima zdijo sumljive, jih ne znata sami rešit oziroma se jih bojita.

Danes mi je tavelika, ki ima 13 let, pokazala sporočila, ki ji jih preko Simpatij pošilja fante (njegov nik je Cimcirim), star 21 let. Zakaj mi je to pokazala? Zato, ker se boji, zato ker ima občutek, da bo imela težave in zato, ker se ji zdi njegovo obnašanje bolano.

Takole je potekala njuna komunikacija preko zasebnih sporočil:

cimcirim: kok si ti lepa. ful maš lepe lase. pa ful maš srčkana lička. res ful si lepa.

iniee: uuu FaLaa.^^ ja, imam msn. ti ga dam, ampak če se ne boš lepo obnašal, letiš, ok?

cimcirim: hehe kok poredn sm pa lahk ful si mi vseč veš

iniee: jah, ne prav veliko. jaz grizem poredne fantke. na tvojo nesrečno že imam fanta, tko da bek of. klikni me na msn.

cimcirim: a ne no pa tok si me razveselila k grizeš poredne fantke joj a res, oddana si ne no

iniee: ja, sorči. šit hepns, ne morš pomagat.

cimcirim: mene zber bom rozice nosu vsak dan morm te met

iniee: HaaHaa , sam jaz sem mal mlada, pa me bo mami kregala. imam samo 13 let.

cimcirim: ja vseeno te hočm in trudu se bom da boš moja res se bom oblubm:) tok krasne punce res že doug nism spoznou tko da… upam da se mi boš prepustla sčasoma

iniee: sam jaz nisem tolk perfektna kot ti misliš. na fotkah sem drugačna kot v resničnem življenju. zdele npr. sem v pižami in se valjam po stolu. p.s.: nisem lepa.

cimcirim: lej moja boš morm it pa prprau se name res ok? hočm te močno papa

Tole sta si pisala danes. In me zdaj zanima, kako naj bi se moja 13 letna hči “pripravila” na 21 letnega fanta.
Mame in očetje najbrž veste, kaj si mislim zdaj. Po domače bi se reklo, da so moji občutki polni kletvic v stilu Pi**** mu ma***, majmune jedan. Preklet idijot, da se upa spravljati na otroka, ki mu jasno pove, da noče imet nič z njim. E da mi je, da ga dobim v roke. Bi mu pokazala kaj pomeni, če se jaz pripravim nanj. Do konca življenja ne bi pozabil ne mene ne teh zasebnih sporočil.
———————————————————–Kaj je to? Pedofilija? Se tako reče temu, da odrasel človek osvaja otroka? Ta kreten načrtno išče mlade punce, še otroke v bistvu, in se z njimi igra? Koliko deklic mu je nasedlo, koliko jih je spravil v stanje “pripravljenosti”? Mogoče nobeno, mogoče veliko. Ne vem, mi je pa do tega, da s tem preneha. Ker zelo očitno moji hčeri ni do druženja z njim in ji zelo očitno tale dvogovor ni bil ok, drugače mi ga ne bi pokazala.

Hvala meni, da svoji hčeri vzgajam tako, da prepoznata potencialne nevarnosti, hvala meni, da si tako zaupamo, da mi take stvari povesta brez težav, zadrega, občutka krivde.

Ostale starše pa s tem postom opozarjam na to, kaj se dogaja na raznih kao nedolžnih internetnih straneh, kot so simpatije, glasujzame, myspace, tagged. Za temi stranmi obstaja polje zasebnih sporočil, ki si jih ljudje pošiljajo in v katerih najdete vse živo. Od čisto normalnih sporočil, do takih kot so zgoraj, kjer kreteni nagovarjajo otroke.

Kaznovanje otrok – načini kaznovanja, vzgoja in posledice

Potem, ko so me zaradi mojega načina kaznovanja na našem forumu popolnoma raztrgale ženske in mame, ki same živijo z otroci, sem si vzela čas, da se naberejo komentarji z njihovimi pogledi na kaznovanje in njihovim načinom kaznovanja:

1. sem tudi tepež že probal ampak se ne obnese ker se ti še potem otrok v obraz smeji in je nevarno da izgubiš kontrolo nad seboj in ga preveč namahaš
najbolj čudežna in učinkovita metoda je ekonomija, a 100 dolarjev si mi ukradla, ni panike, sej denar je samo denar, zdej mi jih pa vrni, a jih nimaš, ni panike, jih pa zasluži, in je za veliko mesecev ob svoje tedenske dohodke, ki ji jih jaz plačujem, in znašajo 3 eur/teden

2. Do petega leta nikoli nisem nobenega udarila. Tudi ni bilo potrebe, kake neposredne navarnosti za zdravje ali kaj podobnega. Nato se je začelo kljubovanje, ne-ji, včasih dolgotrajno prepričevanje in v skrajni sili grožnje niso zalegle in je šlo samo “s silom”. Deklica jih je dobila le dvakrat, mlajši večkrat, starejši pa tudi, a ne toliko kot mlajši.

Koliko je katera vzgoja prava, je težko reči. Fajn, če se da brez tepeža, če se pa ne da, pa tudi ne bo nobenih trajnih posledic. Vsak udarec bi naj otroka ponižal. Po nagi riti po moje še najbolj. Tega jaz nikoli nisem prakticirala, ker če bi si še hlače slačili, bi se moja jeza že zdavnaj skadila.:-) Jeza, obup, situacija, ko ne gre drugače, samo takrat so jih dobili. Ko je zmanjkalo možnosti za druge kazni (odvzem igrač, prepoved televizije…).

No, če je otrok ponižan ali ne, ne vem, moji mislim da niso bili preveč. Mogoče je ravno v tem štos, smisel kazni. Mogoče je potrebno, da se počuti ponižan, drugače si ne zapomni.

3. Jaz sem vedno mislila da svojega otroka ne bom nikoli udarila. Pa sej resnično ga tud nisem, ampak je star še ne 5 let. Jih pa dobi za sladke, s tem da ga prej opozorim, če ne reagira štejem do tri (s tem da ve da to pomeni da ga bom za sladke) in če me popolnoma ignorira ga za sladke. A zakaj? zato ker mi že sedaj govori, da hoče da je tako kot želi on, ne tako kot jaz in da mu to ni všeč. Namesto da bi nekaj naredil se dere: nehaj štet! Sej mi je hudo, ampak meje morajo bit in to vedno enake in jasne. Če pa misli pri petih letih, da bo delal kar se mu zahoče, kaj šele bo? Evo ne maram nasilja ampak pri nas kazen ne zaleže (čeprav tud nisem sigurna kakšen je učinek ene po riti al pa za sladke)?

4. Meni je pretepanje totalno mimo. Čeprav mi je kdaj kakšna ušla, čisto v jezi, in mi je bilo potem neskončno žal. Vidim pa veliko razliko med tem, da ti v trenutku jeze ena uide (in ne pravim, da je to prav, saj sem napisala, da mi je bilo potem žal, vendar sem otroku tudi tako razložila, kvečjemu je videl, da sem človek in ne brez napak) in med tem, da se načrtno pripraviš s celim obredom.

5. sama sem zelo stroga do svojih otrok, res pa je, da jih ne tepem, priznam, da sem že katerega klofnila, tako čez rit, ampak je vse skupaj bolj smešno izpadlo,kot pa resno…. Mojima je največja kazen večer brez televizije … sicer pa že moje glasno vprašanje ” kaj se dogaja ” njima dovolj resno

6. jst pa mislim,da se bols obnese ena na rit kot pa kvasanje novodobnih druzin,kako je treba k otroku psiholosko pristopit?! halo? zato, da se ti na koncu smeji v glavo?! ne bom rekla, otroci so si razlicni, z nekaterimi se lahko komot pogovoris, z nekaterimi zal ne…in ti psiholoski psiholoski pristopi marsikdaj nevede presezejo svoj primarni namen in s tem otroku lahko naredimo vec slabega kot pa z eno na rit…
sama sem precej stroga, tamal ce si zasluzi jo dobi tudi po riti…pa da se razumemo, sem proti pretepanju, ampak zame je ena na rit cisto nekaj drugega…

7. men je blo zmeraj, če sem katerga stresla (tako ali drugače) potem fuul žal. Tako, da zdaj raj delim kazni/prepovedi, imam par takšnih, ki (baje) bolijo ko strela

8. Jaz nisem nikoli sistematično uporabljala tepeža kot kaznovanje, res pa je, da mi je nekajkrat počil film in sem znorela, kakrat pa je padla ena ali dve po riti (ne po nagi in z roko), odkar je večja kot jaz pa jo počim samo še po roki. To se zgodi recimo dvakrat na leto, ko je bila manjša pa mogoče kdaj več.

9. Na laganje sem pa jaz tudi tako alergična, da bi jo po moje tudi s kuhalnico po (oblečeni) riti, pa se do zdaj nisem spomnila na to (raje sem mučila svojo roko, da je še mene bolelo, njo pa skoz kavbojke najbrž sploh ni).

10. Sama sicer zelo redko zgubim kontrolo, pa se to hitro mine.

11. Jaz živim sama s sinom, ki je star 5,5 let. Ali zagovarjam ”fizično” vzgojo? Seveda. V hiši imava plin, zunaj je dvorišče z grabnom, traktorji, v hiši je električna napeljava (o bog, kako sem napredna!).
Od doma greva okoli 5h, vračava se okoli 15,30. Delam kot konj, utrujena sem in sama za vse; ne morem biti ves čas 100% pozorna.
O nekaterih stvareh se z njim nisem pogajala, o nekaterih se ne bom. V štekerje NE SME drezati, štedilnika NE SME prižigati (plin), peč NE SME odpirati. Pika. Ni moraliziranja, ne pametovanja, to se ne dela.
Svojega otroka sem dobila pri 36ih letih, ne bom ga zgubila zaradi nekega ”new age” preseravanja. In poskušam vzgojiti enega normalnega otroka/dečka/fanta/moškega. Ne piarovca ali dojenčka pri 30ih. Zato mu moram verjeti in zaupati. Zato mi NE BO SMEL lagati, NE BO SMEL krasti,……… lahko bi naštevala do nezavesti a je trapasto. Če teh stvari ne bo delal, pač ne bo šiba pela.

12. Moja mala jih je ene parkrat dobila, ko mi je počil živec.
—————————————————–

Kaj v resnici pomeni, če staršu poči živec? Pri nas doma je to pomenilo pretepanje po principu “kjerpade” in “doklerserokaneutrudi” in živec je velikokrat počil ob čisto banalni stvari, takrat pa, ko bi bilo res potrebno kazovanje, pa … izvrševalca kazni pogostokrat ni bilo doma. – Torej ko staršu poči živec in otroka fizično kaznuje je to opravičljivo, razumljivo in oz. se tolerira (nič posebnega torej, to NI FIZIČNO KAZNOVANJE).

Kakšen vrste kaznovanja so najpogostejše, vsakdanje, “ničposebnega”:

Fizične kazni:
- frcanje
- cukanje za sladke
- navijanje ušes
- klečanje / sedenje / stoja v kotu
- ščipanje
- “ena” čez rit

Psihične kazni:
- prepovedi gledanja TV, igranja na računalniku ali s svojo najljubšo igračo
- kazenski odhod v posteljo uro ali dve prej
- prepoved druženja s prijatelji
- odvzem žepnine (če jo otrok ima)
- prikrajševanje pri hrani
- prepoved crkljanja pri staršu
- žaljenje otroka (nesposobnež, nebodigatreba, pankrt, zguba, …)
- posmehovanje njegovim hibam (debeluh, zobotrebec, neumnež – če mu v šoli ne gre, grdoba, … )
- zasmehovanje otroka pred njegovimi prijatelji
- razpravljanje o otrokovih napakah vpričo njega
- kazensko delo – pomivanje posode, pospravljanje, sesanje, likanje, opravljanje dela namesto sestre/brata
- moraliziranje

Spisek psihičnih kazni je neprimerno daljši od spiska fizičnih kazni. Toda to so le najpogostejše, “ničposebnega” kazni, obstajajo še kazni (manj pogoste vsaj za javnost) kot so:
pretepanje s pasom, kablom, vrvjo, šibo,
klečanje na kuruzi, drobnem kamenju,
pretepanje s koprivami ali ležanje v njih,
odvzem hrane za dan, dva ali več,
preimenovanje otroka v idijota, kretena, hudiča,
pljuvanje po njem,
odvzem prostosti, in zaklepanje v sobo,
prepoved hoje na stranišče,
prepoved umivanja,
ignoriranje otroka,
nenadzorovano pretepanje, brcanje, butanje v steno, lasanje, itd.

Spisek kazni je dolg, obsežen in izjemno raznolik. Roko na srce pa večina staršev uporablja “ničposebnega” kazni, saj so – tako verjamejo in tako jim sporoča družba – manj nasilne, bolj prijazne in družbeno sprejemljive. Predvsem pa so, v primerjavi z lastnim kaznovanjem, starši trdno prepričani, da svoje otroke veliko bolj humano kaznujejo. Humano kaznovanje sploh obstaja?

Strokovnjaki so si enotni, da permisivna vzgoja vodi v propad.

Pri permisivni vzgoji otrok postavlja pogoje, njegove želje postanejo zahteve za njegove starše. Otroka pretirano razvajajo, z ničimer ga ne omejujejo. Starši tako na videz postanejo »samopostrežna trgovina«. (Gostečnik, 1999)

Otrok ne razvije zmožnosti prilagajanja, odrekanja, napora v dobro drugega. V svoji družini se ne nauči, da je ljubezen dajanje in da dajanje osrečuje. Otrokova slika ljubezni je prejemanje, jemanje. Pa tudi veliko moči ima, ki se ji ne želi odreči. (Glasser, 2002)

Nekoč bo moral vse plačati v dvojni meri in sicer tedaj, ko bo kot mladostnik postavljen pred odgovornosti in zaplete življenja, ki mu jih starši ne bodo uspeli več razrešiti. V tem načinu vzgoje mladostnik odloča po svojih željah, vendar pa odgovornost za njegovo ravnanje prevzemajo starši. Mladostnik zato ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Mladostnik v zahtevnosti dokaj hitro preraste zmogljivosti svojih staršev in postane terorist lastnih staršev, ki se ne vso moč trudijo, da bi mu v vsem ustregli, saj s tem kupujejo svojo ljubezen. Mladostnik na ta način ne postaja samostojen, prav tako pa tudi ne odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jih ni vajen. Ta brezmejnost mladostniku ne daje občutka varnosti, ker pogreša strukturo in omejitve. Mladostnik ima občutek, da ga starši kljub razvajanju nimajo zares radi, da se zanj dejansko ne zanimajo. Neomejenost, ki je ni sposoben prenašati, ga žene v stisko in vedenje, ki naj bi starše prisililo, da bi mu postavili meje, zato da bi se počutil bolj varnega.

Večina mladostnikov, ki zaidejo v slabo družbo, v razvratništvo in svet mamil, namreč izhaja iz družin, kjer je bilo vse dovoljeno oziroma iz družin, kjer se za mladostnika nihče v resnici ni zanimal ali se zanj ni zanimal na pravi način.

Na žalost pa se ravno tak način vzgoje v družbi nezadržno širi in producira popolnoma nesposobne odrasle ljudi, brez osnovnega znanja postavljanja meja. Še več, otroci so vedno bolj osredotočeni sami vase, v iskanje načinov zadovoljevanja lastnih užitkov, negiranje vsakršne avtoritete, nespoštovanje in nepriznavanje pravil.

To, da otrok več fizično ne kaznujemo, namreč še zdaleč ne pomeni, da jih NE KAZNUJEMO, temveč da si vedno znova zmišljujemo nove in bolj prefinjene načine psihičnega kaznovanja, od odtegovanja najljubših stvari do odtegovanja starševske ljubezni.
Kaj pa v resnici bolj boli in kaj ima večji efekt, fizična ali telesna kazen ali kombinacija obeh?

—————————————————–

Naša družba temelji na pravilih in kaznovanju. Če kradeš te obsodijo in greš v zapor. Kazen z zaporom je omejitev svobode gibanja, odtegnitev druženja z prijatelji, porušitev “normalnega” načina življenja in druženje s prestopniki v zaporu. Bivši zaporniki so v družbi nezaželjeni, označeni so kot “nevarni” ljudje, s katerimi se ni niti dobro niti pametno družit (diskriminirana in marginalizirana skupina).
Da o tem, da se v zaporu izvajajo še dodatni kazenski ukrepi (od še bolj omejenega gibanja, psihičnega in/ali fizičnega nasilja, samic), sploh ne govorimo.

Družba ima vnaprej dogovorjene kazni za določene prestopke. Ima kazenski zakonik, v katerem so natančno opredeljeni prestopki in kazni zanje. Te kazni so družbeno sprejemljive. Tako vsi vemo kakšna kazen nas čaka, če bomo kradli, poneverjali, goljufali, lagali, ubijali, preprodajali droge, … Ali sistem deluje ali ne … je drugo vprašanje, v globalu mislim, da deluje, sicer bi se že podrl. Pa se ne. So se pa kazni omilile (od nekoč oko za oko in zob za zob, smrtne kazni, sekanja udov, smo prišli do časovno omejenih kazni).

Zelo podobno se dogaja z vzgojo otrok, s to razliko, da smo v izjemno kratkem času prišli iz represivne in avtoritarne vzgoje do …. popolne nevzgoje. Drugače pač ne morem reči vzgoji, ki temelji na pogovoru in pogovoru in še enkrat pogovoru. Če bi pogovor tako zelo zalegel, se vam ne zdi, da bi tudi družba ukinila zapore in se s prestopniki pogovarjala? Vsi zaporniki pa so bili nekoč otroci … In če bi bili pogovori tako učinkoviti, ne bi bilo vojn in drugega nasilja.

Zame osebno pogovor pomeni, da obe strani razumeta kaj si želita povedati. To pa lahko razumem tudi tako, da se sama pogovorim s hčero in ji razložim, da mamila niso dobra, da ji jih odsvetujem in da si bo z njimi zelo škodovala (moj pogled na mamila), ona pa meni odgovori, da so njej mamila super, da se enkratno počuti, da je življenje z njimi lepše in bolj polno. Sva se pogovorili, toda …. ali sva se tudi razumeli in sporazumeli in kaj je zaključek najinega pogovora? – Jaz sem prepričana, da ji mamila škodujejo in vztrajam pri tem, da jih opusti. Ona je prepričana, da so mamila super in nima nobenega namena prenehati z jemanjem le-teh. Kaj zdaj?? Kako naj ukrepam, naj se še naprej pogovarjam z njo, jo v bistvu prepričujem, da to ni dobro zanjo, ali …
V končni fazi bom, če bo hči še naprej jemala mamila, za njeno jemanje odgovorna jaz in če se bo z njimi zastrupila oz. zaradi njih umrla, bo družba name kazala s prstom. Spregledano pa bo, da sem se z njo POGOVARJALA, da sem upoštevala nasvete (ali morda celo zapoved) družbe, da se otrok ne sme kaznovati ampak se z njimi pogovarjati, pa čeprav sem vedela, da bi bila moja hči lahko še vedno trezna ali celo živa, če bi jo pravočasno (teoretiziram) kaznovala (ko je prvič prišla domov zadeta) in jo s silo in svojo fizično ter psihično močjo odvrnila od mamil.

Do kam sežejo pogovori, kdaj je pogovor popolnoma nesmiseln, kdaj je potrebno uporabit silo? Družbe uporabljajo silo nad svojimi ljudmi (kazni, zapori) ter uporabljajo silo tudi med sabo (vojne, ustrahovanje). Družina je sestavni del družbe, družina JE družba v malem, torej je vse, kar je družbeno sprejemljivo tudi družinsko sprejemljivo. Od kod nam torej misel, da je kaznovanje družbeno sprejemljivo, ne pa tudi družinsko?

——————————————————

Kako bomo v bodoče vzgajali naše otroke? Starši vemo, da je to izjemno zahtevna naloga brez popravnega izpita, da se nemalokrat znajdemo v situacijah, ko sploh ne vemo kako ukrepati, pa ukrepati moramo.

Bomo sprejeli zakon, ki prepoveduje TELESNO kaznovanje otrok in gledali kako rastejo psihično trpinčeni otroci in v kaj odraščajo (v psihične invalide, narcisoide, egocentrike, hlastače z užitki)? Bomo otroke že v vrtcu podučili o njihovih pravicah in jim razdelili telefonske številke za klice v sili?
Nedolgo nazaj se je končala doba, v kateri je bila vzgoja otrok izključna domena družine. To obdobje je bilo dolgo stoletja. Z obveznim šolanjem se je del vzgoje preselil v šole, z razpadom večgeneracijske družine v jedrno družino se je vzgoja porazgubila v vrtcih, šolah, med vrstniki, …. Tisti del, ki je ostal v družni, pa ni samo vzgoja kot taka temveč popravljanje, preprečevanje in pojasnjevanje vzgojnih vplivov okolja. Koliko negativnih vplivov okolja otroci posrkajo vase in starši te vplive lahko vidijo samo posredno, nikoli ne bomo izvedeli.

V kolikor se bo družba še naprej tako nasilno vmešavala v družinsko življenje, ob enem pa sama še vedno izvajala taiste ukrepe/pravila, se bojim, da bo dejansko otrok vedno manj. In še od tisti, ki bodo,jih dosti ne bo ne psihično zdravih, ne pripravljenih dejavno vstopat v družbo in biti ljudje (delati, prispevati, se množiti, živeti).

—————————————————–

Sama vztrajam pri svojem načinu vzgoje. Vnaprej določena pravila, vnaprej določene kazni. Po principu družbe.

Nikakor in pod nobenim pogojem se ne strinjam s psihičnim kaznovanjem v nobeni obleiki, prav tako pa ne razumem pokov živcev. Ne razumem niti nasilnega reklamiranja OTROKOVIH PRAVIC, ki jih ne spremljajo OTROKOVE DOLŽNOSTI in STARŠEVSKE PRAVICE IN DOLŽNOSTI.

S propagiranjem vzgoje, ki temelji na in samo na pogovoru, dela družba nepopravljivo škodo tako otrokom kot potencialnim staršem. Naj najprej sama odpravi zakone in kazni in zapore, potem bodo tudi starši dvignili roke od svojih otrok. Nihče si ne želi kaznovanja, vendar to še ne pomeni, da le-to ni potrebno.

Zakaj naj bom ponosna na to, da sem Slovenka

O tem premišljujem že nekaj dni. Oni dan smo namreč z družbo debatirali o tem kako naj se čutimo Slovenci? Kaj naj bi pomenilo, da se počutiš Slovenca? Da imaš rad potico, da poslušaš Avsenike, da greš na Triglav, kaj??  Zadovoljivega odgovora nismo našli in tako je zaključek debate preložen v prihodnost.

Med tem časom sem skontala, zakaj naj bi bili Slovenci ponosni na to, da so Slovenci. Pri celi stvari bom malo distancirana, ker sem pač samo pol Slovenka (sta pa hčeri 3/4, če to kaj pomeni), morda malo bolj objektivna in ne preveč čustveno vpletena. 

Torej … Slovenci ste lahko ponosni sami nase. Zakaj? Zato:

- toliko stoletij obstajate kot narod. Že dolgo nazaj ste imeli ste svojo državo. Avstrijci, Italjani, Madžari so si vas lastili, vam hoteli spremeniti jezik, zgodovino … pa se niste dali. Najbolj so trmarili tisti, iz katerih se največkrat delate norca in so odrinjeni na rob zanimanja družbe – kmetje, podeželje. Meščani so sprejemali tuj jezik, se pačili v nemščini, kmetje pač ne.

- imeli ste človeka, ki za živa ni dosti pomenil (kot še mnogo drugih po smrti slavnih Slovencev), je pa poskrbel za prvo slovensko knjigo in to, da so tisti, ki so trmasto vztrajali pri slovenščini dobili potrditev, da je prav, da se ne dajo.

- to, da vam je nekdo nekoč rekel, da ste bečki konjušari vas je tako zadelo, da še zdaj ne morete preboleti. Ampak vi sploh niste narod hlapcev. V vas ni absolutno nič hlapčevskega. Ne pustite se poniževat, svojega ne daste, trmasto vztrajate pri svojem. Hlapci se prodajo, hlapci delajo kar jim je naročeno, Slovenci pač ne.

- sploh niste majhni. Ste sredi držav, ki bi se takoj steple za vašo zemljo,    ste pomemben kos zemlje v Evropi, samo veste ne za to. Podnebje vam je naklonjeno, narave ne uničujete preveč. Imate 40 km obale, Avstrija pa 0 km. In Madžarska prav tako in Srbija tudi. Vi IMATE obalo, nekateri pa ne. In imate pristanišče, ki je pomembno in letališče, ki je prav tako pomembno, in kozolce in človeško ribico in še dosti stvari, ki v tujini pomenijo, saj jih drugi nimajo, vi pa jih imate. Kako boste potem majhni.
Če bi bili tako majhni, bi vs turisti obšli, tako pa morajo skozi vašo deželo, saj je ovinek okoli vas prevelik. Torej … nsite majhni.

- malo vas je, pa ogromno. Ste veliki partioti. Štajerci pravijo, da je Maribor glavno mesto, tudi Gorenjci in Dolenjci in Primorci se imajo za nekaj posebnega. Idrijčani ne dajo svojega mesta, Ptujčani tudi ne, Razkriževci se bodo skregali z vami, če jim boste rekli, da so Prekmurci (ali Prleki?? Jaz pač ne vem kaj so).    Lokalno in regionalno ste tako ponosni nase, na svoje mesto/vas/narečje/posebnosti, globalno pa …. ves ta ponos zvodeni. Dajte malo dvignit brado, no.

- imate jezik, ki se ga je strašno težko naučit. In bodite ponosni na to. To pomeni samo to, da vas bo vedno razumelo malo tujcev, da bo vaš jezik vedno ostal posebnost in izziv.
(Meni osebno je najbolj všeč pri slovenščini to, det aj ken tok ingliš end vrajt it det uvej nouing det noubadi els uvil andrstend it but ju end me.     To mi je res nabolj noro in izjemno rada uporabljam tak zapis angleščine. Piši kao što govoriš, jel´de?      )
Takole lahko pišete vse jezike in vsi Slovenci bodo razumeli kaj piše, pa … nihče drug (razen Hrvatov, Srbov, Črnogorcev in Bosancev). Uau … kulsko.

- po svetu imate manjšine  (s katerimi sicer delate kot svinja z mehom), ki  častijo Slovenijo kot raj na zemlji. Že iz tega bi lahko doumeli, da niti po pomoti niste hlapci, manjvredni in ubogi. Slovenec je rad Slovenec, ko je zunaj matične domovine, bodite vi ponosi nase, ki ste znotraj.

- še kaj? Ah … za narode nekdanje Juge ste še vedno Švica.

——————————————————-

Zdaj pa še nekaj razlogov, zakaj naj vas ne bo sram, da ste Slovenci:

- vaši politiki, ki jih sami volite, so bedni, popustljivi, mehkužni, nesposobni … Vaši politiki so ljudje tako kot vi. Vi jih volite.
(Jaz od vedno volim Jelinčina, pa se z njim sicer vedno ne  strinjam, ampak mi je všeč, da stoji za svojimi besedami in da upa reči bobu bob.)
Avstrija ima Haiderja, ZDA imajo Busha, Francozi imajo s svojim težave … Vi ste jih volili, če pljuvate npr. po Janši, pljuvate po vseh njegovih volivcih (po meni pa ne    ). Mogoče bi morali voliti ljudi glede na karakterne značilnosti ne toliko glede na njihovo osladnost.

- s Hrvati imate neprestano težave. Ges uvat, vedno jih boste imeli. Zato ker so izjemno ponosen narod, ki se že samo ob dvigu vašega prsta postavi v pest in zapreti. Kot narod funkcionirajo enkratno, čestitam jim. To je destvo.  Morda bi se bilo dobro malo zgledovat po njih.

- preveč opravka imate z okostnjaki iz omar. Druga svetovna vojna je bila tudi bratomorna vojna, ja. V tej vojni se je videlo kako neenotni so Slovenci znotraj naroda, na površje so prišle vse grde lastnosti ljudi = naroda (zavist, sovraštvo, hinavščina, izdaje, privoščljivost).  Ampak glavnina ljudstva se je iskreno borila za svojo domovino, za Slovenijo, za slovenski jezik, za nas. Partizanom vsa čast in slava, domobrancem pa dostojen grob brez slave in čaščenja.

- še kaj? Manj nacionalistični bodite, ker nimate prav nobenega vzroka za izražanje le-tega. Toliko narodov vas je že okupiralo, pa nobenemu ni uspelo, da bi vas asimiliral. Pa vas tudi nihče ne bo, če bo le dovolj trmastih Slovencev (kot sem npr. jaz), ki bodo svoje otroke vzgajali v duhu spoštovanja slovenstva, poznavanju zgodovine naroda in ohranjanja jezika.

 —————————————————–

Se  bere kot Hvalnica Slovencem, mar ne!  

POMOČ MATERI PETIH OTROK – NUJNO!!!

Včeraj me je vsa objokana poklicala Neža. Da ne more kupit šolskih potrebščin za otroke,  da ne ve kaj naj naredi.  Tole mi je poslala po mailu:

Pozdravljena!

Prosim te, pomagajte mi.
Imam pet otrok, od tega je ena študentka, dva srednješolca in dva osnovnošolca.

Sedaj sem pred nerešljivim problemom, kako nabaviti potrebne stvari za šolo.
Otroški dodatek,  nadomestilo preživnine s sklada in DSP so požrle položnice, tako da imam do naslednjega otroškega dodatka danes še 5 eur.

Zaposlena (kako lepo se sliši) sem po varianti skrb za štiri ali več otrok, problem je samo v tem, da si brez dohodka.

Enostavno ne vem več kako dalje .Če mi lahko kako pomagate prosim, saj sama ne zmorem več.

Lep pozdrav Neža

Vse podatke o gospe Neži in njenih otrocih dobite na mojem mailu oz. starsevstvo.plus@gmail.com .

Tisti, ki imamo otroke vemo, koliko denarja potrebuje en šoloobvezen otrok, kaj šele 5 šolarjev. Na hitro bi torej potrebovala za osnovne stvari – tj. knjige, zvezke in nujne šolske potrebščine, 700 – 800 eur.   

Vabim, prosim in pozivam vas, da ji priskočite na pomoč. Lahko v denarju, lahko z nakupom stvari.  V vsakem primeru bo vaša pomoč več kot dobrodošla.

Hvala že vnaprej.

Homoseksualnost pod eno streho

Že nekaj časa gledam domačo nadaljevanko Pod eno streho. Saj ne, da bi mi bila všeč ali da sem pristaš domačih filmov, moja tamala jo gleda in jaz – kaj naj, če sva v isti sobi – jo gledam z njo.

V nadaljevanki nastopa lik homoseksualca (njegovega imena ne vem), ki je frizer. Nič posebnega, boste rekli. Pa gledam to nadaljevanko en teden, pa drugi, pa … Vedno bolj se mi dozdeva, da vem, od kod otrokom občutek, vtis, védenje, da so homoseksualci poženščeni, suhi, da se jih drugi moški izogibajo ker so vsiljivi do njih, da so ženskam najboljši prijatelji, itd. Vse to namreč predstavlja točno ta lik homoseksualca.

Sama nimam izdelanega mnenja o homoseksualcih, to pomeni, da o njih niti ne premišljujem dosti, da me ne motijo in na drugi strani ne iščem njihove družbe. Vem, da so vedno obstajali homoseksualni ljudje, ki so jih v različnih kulturah različno obravnavali, od duševno bolanih pa do čaščenja vrednih ljudi, upam pa si tudi trditi, pač glede na svoje znanje, da se homoseksualno usmerjeni ljudje ne rodijo, temveč to postanejo. Ne bom na tem mestu na dolgo in široko razlagala zakaj tako mislim. Tisti, ki ste brali Robina Skynerja in poslušali predavanja prof. Stritiha in prof. Lešnika z FSD veste o čem govorim.

Torej … zakaj je v družbi toliko stereotipov o obnašanju homoseksualcev ter njihovem prepoznavanju? Jaz poznam recimo da tri homoseksualce (nalašč ne uporabljam besede pedre, ker beseda homoseksulnost ne pomeni samo moškega, ki spolno občuje z moškim), od katerih noben ni ne suh, ne poženščen, ne odkrito spolno nasilen do drugih moških, ne najboljši prijatelj ženskam. Vsi trije so ekstremno “normalni”, to pomeni da z ničimer, ampak res z ničimer, ne iztopajo iz množice. Eden izmed njih je konstantno podvržen pritiskom okolice, ki se manifestira tudi tako, da vsakič, ko gre v gostilno po kosilo za sorodnika, ljudje pogledujejo za njim in se suvajo s komolci šepetajoč Ej a veš, da je tale baje peder. Kar se mene tiče tale BAJE pove vse o ozkosti, mentalni zaostalosti in nesposobnosti ločevanja med DEJSTVOM in BAJE-STVOM teh ljudi.

Kaj koga briga s kom kdo spi? Kaj koga briga kdo ima koga rad?
Če smo čisto natančni moški, ki spijo z moškimi, tehnično izvajajo enako penetracijo, kot jo izvajajo moški, ki z ženskami občujejo analno. Kako? Rit ni rit?    Kaj iz ene pridejo zlata jajca iz druge pa …. kakica??  

Zelo očitno je tudi, da družbo najbolj moti moška homoseksualnost, ne pa toliko lezbijštvo. Seveda, tako lepo je gledat dve ženski, ki druga drugo ljubkujeta. To so sanje vsakega moškega in dvomim, da bi bil kdo proti, da ima njegova partnerka ljubimko. Dejstvo pa je, da prave lezbijke ne marajo moških v smislu seksualnih partnerjev in da jim na kraj pameti ne pride, da bi bile malo tu malo tam.

Moji hčeri sta že kakšno leto nazaj rekli, da se obnašamo kot lezbe, ko smo šle po cesti z roko v roki. In ko sem jo objela okoli ram se je odmaknila, pogledala levo desno in rekla Dej mami, tko delajo lezbe.  Ups …. nisem vedela, da so objemi in držanje za roke dveh žensk rezervirani za lezbijke. Kakorkoli ….

Gledam tole nadaljevanko in ni mi ok, da je frizer skupek stereotipov o homoseksualcih. Razen če je to načrtno zasmehovanje homoseksualcev in vcepljanje točno določene slike o njih majhnim otrokom. Da jih bodo lažje prepoznali …. da se bodo potencialni potuhnili, da se bodo sramovali samih sebe.

Klic na pomoč, ki je prišel na napačen naslov

Po nekaj tednih sem danes spet čistila in urejala nabiralnik spetne pošte svojega šefa. Med pošto, ki se je nabrala, sem našla tole pismo:

—– Original Message —–

From: pomoc.druzini

To: suad.bajric@email.si

Sent: Sunday, August 12, 2007 1:36 PM

Subject: pomagajte prosim

Klic v sili ali pomagajte, prosim …

Človeka je dolgo sram prositi za pomoč, vse dokler vidi rešitev v jutrišnjem dnevu. Ko pa se ta zaradi nakopičenih težav, igre usode in ne vem česa še zatemni, ko ne vidiš več izhoda … pa veš, da moraš vztrajati, ker moraš živeti za otroka, takrat pa pade ponos, pade vse tisto, kar te je prej varovalo, da nisi pokazal kako »reven si« finančno in materialno.
Pred kratkim mi je po dolgi in hudi bolezni umrl mož. Ostala sem sama s dvema otrokma šoloobveznim in 21 letnim kateri je brez zaposlitve, oba sta astmatika, in otroka s posebnimi potrebami, v socialnem stanovanju. Ker sem sama invalidka III. kategorije, znaša moja pokojnina 342 evrov.
V času moževe bolezni, ki se je vlekla nekaj let, najprej operacija srca, imel je tri bajpase, pred dvema letoma pa še rak, ki ga je sedaj pokopal, so nama s sinom za njim žal ostali številni dolgovi, med drugim tudi pogrebnina. Ker ne vidim več izhoda in ker ne morem preživeti, se z gorečo prošnjo obračam na vas, dragi bralci, za pomoč.
Vesela in hvaležna bom za sleherno pomoč v kakršnikoli obliki.

Naši podatki so: Mihelca Bajrić
Suad Bajrič
Adi Bajrič, Bistriška c.58, 2319 Poljčane
E_mail: pomoc.druzini@gmail.com

Na tej povezavi si lahko preberete članek ki je bil objavljen v Slovenskih Novicah o naši družini:
http://www.delam-dobro.si/forum/files/bajric/bajric.pdf

TRR: 02281 – 1529062774 Nova Ljublanska Banka
Lastnik računa: Bajrič Suad

___________________________________

Pismo je prišlo na napačen naslov. Zakaj? Ker je prišlo v podjetje, ker je prišlo na direktorjev naslov, ker …. ljudje, ki imajo veliko, ki imajo preveč, ki imajo dnevno opravka z velikimi vsotami denarja, le-tega ne dajejo. Vsaj nikogar ne poznam, ki bi ga dajal kar tako ali kar tako, da bi nekomu pomagal.
Ne poznam nobenega direktorja ali lastnika podjetja, ki bi na taka pisma odgovarjal, ki bi ponudil pomoč, ki bi nakazal denar. Poznam pa take, ki imajo sami malo, ki lezejo iz meseca v mesec ali ki komaj kaj privarčujejo, pa dajo. In to ni nič novega.

Nekoč mi je nek premožnež rekel, da če bi dajal denar drugim, ne bi bil premožen in da tisti, ki denar dajejo, nimajo prav zato, ker dajajo. Ta gospod pa ni pomislil na to, da se govori o zneskih 10, 20, 50, 100 eur, ne od znaskih 500, 1000 eur. Roko na srce njemu niti prvi niti drugi zneski ne bi bili preveč, jaz pa zelo dobro vem kaj pomeni, ko ti nekdo, ki te ne pozna, nakaže 20 eur, in ti s tem denarjem sčaraš hrano za ves teden.
___________________________________

Torej …. pred vami je pismo, ki je, upam da, našlo pravi naslov.

Razvrednotenje ljubezni z določanjem stikov z otroci – Sve se vrača, sve se plača

Ko gresta dva narazen, pa so med njima otroci, se določijo stiki z otroci. Ponavadi se določijo očetu, ki svoje otroke vidi vsak teden 1 ,2 popoldneva in vsak drugi vikend. Med poletnimi počitnicami en mesec, če so veliki, če so manjši en teden skupaj, itd. In potem, ko so določeni stiki, preživnina, razdeljeno premoženje, se ponavadi (ni pa pravilo)  začnejo grdobije (če ne že prej).

Šta će meni moja dica reć?
Kad sidnem pored njih na rub od posteje?
Šta će kad ih staviš pored nas
Da nam budu taoci od ovog ludila?
Šta bi anđeli s nama ljudima?

Poznam kar nekaj očetov, ki imajo srčno radi svoje otroke, ki so se jim pred razvezo / razpadom izvenzakonske zveze maksimalno posvečali, preživeli z otroci vse proste trenutke, bili z otroci povsod, kjer se je le dalo biti …. potem pa so jim določili stike. Nič več prostega druženja z otroci, nič več vsakodnevnih skupnih trenutkov, nič več jutranjih budnic, crkljanja v postelji, poljubčkov v slovo pred odhodom v vrtec ali šolo. Vsak teden enkrat ali dvakrat ali nobenkrat. Nepreklicen konec.
Nekoč partnerja, danes sovražnika lomita kopja na otroku, ki ga imata oba do bolečine rada. Mama ne dovoli očetu, da vidi otroka vsakič, ko ima čas. Ne, zato so stiki določeni.

Imaš čime da me mrviš
Imaš čime da me satjeraš u kut
Nit´te volim, niti mrzim,
Ja te samo jasno vidim ovaj put.

Ženska, danes samo mama, nekoč tudi partnerka/žena, ima močno orodje, s katerim mrcvari bivšega partnerja/moža, danes samo očeta. Čaka ga do sekunde natančno in če zamudi po otroka, se mu kot pijavka zarije v vrat z obtoževanjem da zamuja, da mu ni do otroka. Če pride prej ga pusti čakati pred vrati do določene ure. Če ga ni, govori otroku da ga oče ne mara, če želi imeti stike bolj pogosto, ga odbije z NE, ker so stiki določeni. Kakorkoli se obrne oče, nikoli ni prav mami. Otrok pa čaka na čas z očetom, veseli se vsake minute z njim, svet mu je čas preživet z očetom.

I onda kad ih pustiš do mene
Imam čudan osečaj, k´o da ih posuđujem … 

So ženske, ki non stop klicarijo otroke, ko so le-ti z očetom. Kako so, kaj delajo, je vse v redu, se imajo fino. Očetu in otrokom visijo za vratom in jim ne dajo niti dneva brez njihove prisotnosti. Navzoče so povsod, kot grožnja se izpisuje na gsm-jih njihovo  ime. Kdo kliče? Mami. Spet. Ja. Ubijajo veselje, v otroke vtihotapljajo občutke krivde, ker uživajo v družbi očetov, v očetih razraščajo odpor do stikov, na katerih ne morejo sproščeno uživati z otroci.
Če se ne oglasijo na telefon, doživljajo salve obtoževanj ob prihodu domov, tako otroci kot očetje. Zakaj se nisi oglasil? Veš da me skrbi za otroke? Kdo pa misliš da si, da mi ne daš otrok na telefon? Še enkrat to naredi, pa ti jih ne bom več dala.

Znaju dica sve što triba znat´,
Znaju ništa ne vidit´, znaju ništa ne pitat´,
Znaju anđeli s nama ludima …
                                               (Gibonni – Unca fibre)

Otroci so sodniki. Na koncu, ko mislimo, da je že vse končano. Ko se oče oddalji, ko mama dobi bitko in dokaže, da mu ni toliko do otrok, kot je govoril, da mu je, ko ostane čisto sama  z otroci in je oče le še mesečni priliv, ko se spomni nanj ob velikih izdatkih in trka na njegov občutek za  dolžnost do otrok.

       (samo nasmeh je)

Otroci so sodniki. Ko mame mislijo, da so vse pozabili, da so sprejeli njihovo “resnico”, dobijo v obraz vso zlobo, nagajanje in trpinčenje, ki so jo prizadejale očetu. Sve se vrača, sve se plača. In prav je tako.
____________________________________

Sama nikoli, vsaj ne spomnimo se, da bi kdajkoli, nisem prepovedala ali oteževala ali branila ali nagajala očetu mojih hčera, da bi ju imel. Kadarkoli se mu zahoče lahko pride k nam in je z njima, ju odpelje k sebi, gredo kamorkoli.  Nikoli mu nisem odrekla pravice do njiju in vedno, ampak vedno sem se zavedala, da so toliko moji kot njegovi.
V času, ko ni vedel kaj početi z njima, ker sta bili še zelo majhni, sem se prepirala z njim, toda ne v smislu, da mu jih ne dam ali da ne dovolim, da ju pušča pri sorodnikih. Prepirala sem se zato, ker sem hotela, da ju ima, da je z njima, da sta pri njem, pa četudi samo sedijo skupaj pred televizijo ali skupaj jejo kosilo. Da so skupaj, da se čutijo, da se vidijo. In nisem klicarila in težila kje so, kaj počnejo, ali je vse v redu. Saj sta vendar s svojim očetom, ki ju ima rad in bo poskrbel za njiju.
Če so skupaj več dni jih enkrat pokličem in vprašam če je vse ok (ker sta včasih tečni in mu nagajata), drugega pa ne. Saj tudi on ne kliče mene in me ne sprašuje če je vse ok, če se imamo dobro. Bi mislila, da se mu je zmešalo, če bi me vsak dan klicaril in spraševal kako smo.
_____________________________________

Nekdanja partnerja, zavedajta se, da vaju otroci obožujejo. Kri ni voda in bolj kot drug drugemu nagajate bolj trpijo otroci. In večji račun vam bodo izstavili na koncu, ko bodo poračunavali bolečino in muke otroštva.
Vidva se ne marata več, otroci pa vaju obožujejo. Bolj ko boste onemogočale stike z očetom, več jim bo on pomenil. Bolj ko boste grdo govorile o očetu, raje ga bodo imeli. Četudi je vse res, kar govorite in je oče lažnjivec, prevarant, zgubidan, playboy, lenoba … je njihov starš in ni njegova ljubezen do otrok nič slabša kot vaša.
Ve nimate nobene pravice tehtati njegovo ljubezen, nobene pravice nimate ocenjevati izkazovanje te ljubezni in nobene pravice nimate poveličevati vašo ljubezen do otrok na račun poniževanja njegove.

Če počnete vse to – svojih otrok nimate radi.

(To ne velja samo za mame, velja tudi za očete, ki teptajo materino ljubezen.)

Prepovedana čustva

Prepovedana oz. nedovoljena čustva so čustva, ki jih starši in okolica že zelo zgodaj otroku določijo.

Ne smeš bit jezen, je najpogostejši stavek, kadar se otrok kuja zaradi prepovedi ali odvzema kakšne stvari ali celo kaznovanja. Ne smeš biti jezen, ne smeš se kujati, nimaš pravice iti v svoj kot in izraziti čustev, ki te preplavljajo v trenutku, ko ti nekaj kar si si želel, prepovejo. Ne smeš!
Nič ne bodi hud zdaj, je prav tako stavek, s katerim otroku prepovemo izražanje točno določenih čustev. Ne bodi hud, če se sosedov Miha igra s tvojimi avtomobilčki, ne bodi hud, če je Metka pojedla tvoj kos torte, ne bodi hud, ker danes ne gremo v živalski vrt, čeprav smo ti obljubili.
Ne smeš se tako grdo obnašati, je stavek, ki se nanaša na trenutke, ko hoče otrok izpuliti drugemu otroku iz rok svojo igračo ali ko noče deliti svojih igrač ali ko se sploh noče igrati z drugim otrokom ali ko noče sesti teti v naročje ali se pocrkljati pri dedu. Otrok se ne sme tako obnašati, mora biti vljuden, prijazen, dostopen.
Nehaj trmariti, se nanaša na trenutke, v katerih hoče otrok uveljaviti svojo voljo. Noup, svoje volje ne more uveljaviti, je premajhen.
S tem (takim načinom obnašanja) ne boš nič dosegel, je stavek, s katerim otroku dopovedujemo, da z vztrajanjem pri svojem ne bo dosegel nič. Najverjetneje, razen če bo bolj trdoživ kot mi in mu bomo popustili iz ljubega miru.
Sovraštvo je čustvo, ki je sploh tabu, absolutno nedovoljeno in se o njem sploh ne govori. _____________________________________

Jeza, bes, vztrajanje pri svojem, uveljavljanje svoje volje, sovraštvo, ne-prenašanje  – to so prepovedana čustva. Je potem čudno, da toliko otrok odrase in se ne znajo soočat s temi čustvi, jih ne znajo okolici pokazat na sprejemljiv način, ne znajo ločit med človekom in dejanji ter med tem ali so jezni na človeka ali na to, kar je ta človek storil?

Je potem čudno, da se tudi v partnerskih zvezah tem čustvom izogibamo v velikem loku, da ne znamo odreagirati, ko čutimo do nekoga jezo, bes, srd, odpor? Ta čustva so prepovedana, tako ne smemo čutit. Nihče nas ne nauči kako se s temi čustvi soočit, vsi se delamo, da teh čustev ni, po drugi strani pa se zgržamo nad tem, koliko nasilja je med ljudmi. Kako lahko miroljuben človek, ki nikoli ni bil nasilen ali jezen, vzame nož in zakolje soseda/zakonca/prijatelja ali se obesi na podstrešju ali si sodi sam?_______________________________________

Ko sem prvič kaznovala svoji hčeri sem šla za njima v sobo in ju vprašala kako se počutita? Sta besni, mi zamerita ker sem vaju kaznovala, me morda sovražita? Pokimali sta. Povedala sem jima, da so njuna čustva popolnoma normalna. Da je naravno, da sta jezni, toda bodita jezni na to, kar se je zgodilo. Lahko sovražita, toda sovražita to, kar se je zgodilo, ne sovražita mene. Jaz sem vaju kaznovala zato, ker sta prekrišili pravilo, ki smo ga skupaj določile. Če ga ne bi kršili, ne bi bili kaznovani. Sprejemljivo je, da sta torej besni na kazen, ne pa tudi na mene.

Kadar se prepirata in zmerjata ju vprašam kaj čutita. Uuuu, ubila bi jo, tako mi gre na živce ali Jooo kako je sovražim ali Kako bi jo udarila zdaj  so pogosti odgovori. Pa?? Ne bo je ne ubila, ne pretepla, šla se bo v drugo sobo ohladit ali se bo pogovorila o tem kar ji gre na živce in kako se počuti. Dala bo ven svoja čustva, jih ubesedila in se jih naučila na verbalen in neverbalen način izražat. Zame so namreč vsa čustva sprejemljiva in dovoljena in naravna (ker tudi so) in je prav, da se jih naučimo izražat. Čutimo jih skozi celo življenje, ne moremo jih zanikati, zakaj jih potem ne izražamo??

Zakaj se teh čustev bojimo, zakaj jih negiramo? Morda zato, ker se ne znamo na pravilen način soočat z njimi, ker se nam zdijo premočna, ker so nas od majhnega učili, da niso naravna, da so torej prepovedana, izkrivljena?

Ta čustva so povsem naravna in normalna in prav je, da tako čutimo, saj nam ta čustva sporočajo, da se z nečim ne strinjamo, da nam je nekaj nesprejemljivo, da nečesa ne toleriramo, da skratka nekaj za nas ni ok. Naučiti se jih moramo le ubesedit in podat svoje argumente zakaj se z nečim ne strinjamo, zakaj nečesa ne maramo in ne prenesemo, zakaj nam je nekaj nesprejemljivo.
Da o zamerah sploh ne govorim.

Mladiči in nasilje med in nad njimi

Mladiči, tako človeški kot živalski, so nemočni, nebogljeni, ljubki, prisrčni, otroški. Večinoma. In človeku se kar milo stori, ko jih zagleda. Ne poznam nikogar, ki ne bi znal mačjega mladiča nežno prijeti v dlan in ga pobožati. To izvlečejo iz nas mladiči – nežnost, milino in pazljivost, da ga ne bi poškodovali. Ko pa so tako krhki.

Po noči, v kateri sva si jaz in naša mala neprostovoljna in nenačrtovana sostanovalka delili posteljo, sem se odločila, da spregovorim o tej vrsti nasilja, ki ga jaz nočem razumet, o katerem se ne govori, za katerega ne vemo od kod izhaja (in ga eni mladiči izvajajo nad drugim).

Govorim o tem: (slika je delete)

To, kako je moralo tega mladiča boleti ko so mu odrezali (rez je čist in na dlaki se pozna, da je moralo biti orodje zelo ostro) rep, nikoli ne bomo vedeli in tudi ne želim vedeti (iz preprostega razloga, ker je bila bolečina najbrž neživalska in nečloveška). Tudi tega, zakaj so otroci (najstniki najbrž) to naredili, ne bomo nikoli izvedeli (kot nismo izvedeli zakaj so fantje iz Tržiča mučili in razstreljevali mačke ter svoja grozodejstva popisovali v zvezek).

Mladič je ležal na parkirišču dva ni, DVA dni in ko ga je moja sestra pobrala ji je starejši gospod rekel, naj ga vzame. Zakaj ga ni vzel on, ki ga opazuje že dva dni? Zato, ker že ima doma eno mačko. Aha ….. pa tudi v zavetišče tega mladiča ni peljal ali kam drugam. Pustil ga je na parkirišču.
Ta mladič se ni premikal in če ga moja sestra ne bi opazila, bi ga povozila. Negibno je ležal tam, iz repa mu je tekla kri. Čakal je na smrt. Najbrž.

Ko smo se dobile v bolnici in mi ga je pokazala, je še vedno negibno ležal pod sedežem avta in samo oči so izdajale, da je živ. Kaj narediti z njim?
Kaj narediti z živim bitjem, ki je nemočno, močno opešano in ranjeno? Kaj bi storili vi?

Veliko ljudi gre mimo. Najlažje se je obrnit vstran in se delat, da tega ni. Nekateri te mladiče vzamejo, jih odpeljejo k veterinarju in včasih se zgodi, da prekolnejo trenutek, ko so ga vzeli. Znanec je za zdravljenje dveh takih mladičev do sedaj odštel že preko 300 eur. Drugi žival posvojijo in poostane njihov hišni ljubljenček. Četrti pokličejo zavetišče in jo odpeljejo tja, peti …. jo do konca ubijejo.

Kaj, za boga, tera ljudi, da so tako okrutni? Kaj je v glavah naših mladičev, da so sposobni prizadejat tako bolečino drugim živim bitjem? Meni in mojima hčerama na kraj pameti ne pride, da bi komurkoli škodovale, še pajka nesemo ven. Da pa nekdo vzame nož in namerno mački odreže rep … 

Zoran Predin se je ponorčeval iz pesmi Stoji učila zidana (za njo je stara jablana, ta jablana je votel panj, sinica znosi gnezdo vanj …), toda ta pesem nosi prav grenko sporočilo, kako objestni, zlobni in nasilni so naši mladiči. Nekateri njihovo zlobo opravičujejo s tem, da so tudi sami deležni nasilja in mučenja, vendar jaz mislim, da to ne drži. Koliko otrok je kaznovanih (fizično / psihično), pa nikomur ne storijo nič žalega. Nekaj mora bit v človeku …. da postane tako krut, da se znese nad drugim, povsem nemočnim. Nekaj mora biti že v kali gnilega, da je človek zmožen takih dejanj.

Žal zob za zob ne gre, ker teh mučiteljev nikoli nihče ne najde. Tako kot tistih ne, ki podirajo gnezda, ubijajo jajca, …. Da so naši mladiči izredno nasilni lahko vidimo že zelo zgodaj. Mene osebno ni toliko strah tistih, ki so po karakterju glasni in dominantni, bolj me je strah tistih, ki so mirni, tihi. Taki so v vrtcu pravi diktatorji. V šoli so med najbolj krvoločnimi in kot odrasli so taki ljudje najbolj hinavsko zahrbtni. In taki hinavci tudi svojega nasilja ne demonstrirajo javno in človek na človek, ampak se znašajo ali nad živalmi ali nad šibkimi ljudmi (ženskami, otroci, starejšimi).

Tile mucki, dali smo ji ime Capa, je bila prizanešena smrt. Crklja se v varnem zavetju našega doma. Rade bi jo obdržale, vendar me je strah obiska veterinarja, ker denarja zanj nimam. Najbrž ima garje in gliste, rano bi bil otreba pregledati, pa tudi nogo, na katero šepa.  

Pozna kdo koga, ki bi jo pregledal brezplačno, jaz pa plačam zdravila? Mi lahko kdo pomaga?