Starševstvo +

Starš enostarševske družine in služba z variabilnim, večizmenskim in evropskim delovnim časom

Moja prijateljica je po 18 letih službovanja v javni državni ustanovi, prejšnji teden dobila odpoved delovnega razmerja. Razlog? Odklonila je premestitev na drugo delovno mesto. Razlog? To delovno mesto ima variabilni delovni čas, ki se giblje od 8 - 18 zvečer in še dlje.

Mobbing, ki ga je preživljala v službi, je trajal skoraj dve leti. Težko verjamem, da bi po 16 letih postala moteč člen ali odveč (njenega delovnega mesta niso zaprli) ali nesposobna. Verjamem pa, da je šla novemu nadrejenemu na živce, ker je obvladala svoje delo, ker je bila samostojna in pridna. Že prej mi je govorila o šikaniranjih, ki jih doživlja v službi in da se ne bo pustila, ker ima sina, za katerega mora skrbeti, pa se ji je kljub temu uresničila nočna mora, dobila je odpoved. Pred tem jo je nadrejeni hotel na “mehak” način spraviti na drugo delovno mesto, za katerega pa je ona vedela, da ima nesprejemljiv delovni čas za njeno družino in ga je zavrnila.

In v čem je problem, da tega delovnega mesta ne more sprejeti. Njen sine je star 4 leta in hodi v vrtec, ki je odprt od 6 - 16 ure. Nič dlje. Živita popolnoma sama, v vasi, v kateri se s sosedi pozdravlja, kaj več pa ne. Nima staršev, bratov, sester, prijateljic, ki bi ji priskočili na pomoč pri varstvu sina in tako je zanj popolnoma odgovorna. Zjutraj ga odpelje v vrtec, popoldan pride ponj in je z njim do naslednjega jutra. Nikomur ga ne more zaupati v varstvo (jaz živim stran od nje cca 45 km, kar pomeni, da je moja pomoč nemogoča  - razen v izjemnih primerih). Ko mali zboli, ostane ona doma. Kako bo, ko bo šel v šolo in če ne bo OPB-ja v šoli, si zdaj niti predstavljati ne upa (živita v zelo stari hiši poleg potoka in strmega klanca in ga nikakor ne more puščati samega doma).

Torej … njeno delovno mesto ji je zagotavljalo kvalitetno opravljanje del in nalog v službi, primerno je bilo njeni izobrazbi, in ji omogočalo skrb za družino - sina. In zdaj?
Zdaj je čisto obupana. 18 let ni majhna doba, ki jo človek pusti v nekem podjetju, v kolektivu, med znanci in prijatelji. 18 let je pravzaprav izredno dolga doba in v teh letih nikoli ni pomislila, da bo ostala brez zaposlitve, da bo dobila odpoved, da se bo njeno delo v tej ustanovi tako zaključilo. Odpoved jo je čisto potrla.

Zdaj je doma, bolana in objokana. Okoli nje skače njen sine, ki ne vpraša ali ima mama denar za čokolino, ali bo imela bencin za vožnjo do vrtca in nazaj, ali ima energijo za igranje z lego kockami. Po naravi je bojevnica. V življenju je šla skozi vsemogoče preizkušnje in vedno je izšla kot preživela. Bo tudi tokrat?
_____________________________________

Sprašujem se koliko staršev enostarševskih družin je ranljivo na tak način kot ona?
Koliko se jih trese za svoje službe, puzajo po kolenih in delajo vse kar jim nadrejeni naložijo, samo zato, da ne bi ostali brez službe?
Koliko jih zavrne boljše delovno mesto zato, ker je delovni čas le-tega nesprejemljiv?
Koliko jih dela na slabših delovnih mestih samo zato, ker je delovnik tega delovnega mesta bolj ugoden za preostale obveznosti, ki jih starš enostarševsek družine ima poleg službe?

Evropski delovni čas ….. še ena od preštevilnih nebuloz, ki smo jih malomarno vpeljali v naša življenja. Pa ni toliko problem v tem času kot v tem, da vse spremljevalne institucije (šole, vrtci) ne glede na potrebe staršev in spremembe njihovih delovnih pogojev, še vedno delajo po starem kopitu - od 6 do 16. To, recimo, je še ena cvetka v kretenizmih našega sistema.

Koliko staršev prav zaradi tega sistemskega / organizacijskega / malomarnega lapsusa vsak dan živčno dirka po cestah iz enega v drugi kraj, koliko otrok je v varstvih snažilk, ki po uradnem zaključku delovnega časa vrtca le-tega čistijo in mimogrede popazijo še na nekaj malčkov, katerih starši delajo po evropskem delovnem času.
______________________________________

Moja prijateljica je po 18 letih ostala brez službe. Zdaj bo iskala novo, ki bo imela delovni čas v razponu od 6 do 15.30 ure. Jo bo našla? Kje? V Ljubljano se ne more vozit, ker živi na Bledu in v pol ure iz Ljubljane niti po pomoti ne bo prišla v vrtec po sina. Kje torej? Kako bosta s sinom živela?

Ko se mami “utrga” ali kako doseči, da mulci pospravijo svoj “svinjak”

Sobotno jutro se je začelo kot običajno. Tamala je ob osmih prilezla k meni na kavč in prižgala risanke, jaz sem jo božala in objemala. Pogovarjali sva se o šoli in njenih treh ustnih opominih (hej, pa šele 29.9. smo). Okoli desetih je pricapljala še tavelika in bil je čas, da dom oživi. Razdelila sem delo in ajdi … gremo pospravit stanovanje.

Tamali sem pokazala kako se čisti vodni kamen v kopalnici, tavelika je šla v trgovino po fasngo. Nato sem pospravila poletne čevlje in iz kleti prinesla zimske. Med pospravljanjem se mi je iz vreče stresel pesek in hajmo pomest. In sem se odločila, da pometem celo stanovanje. Itak ga moram po tleh pomit, torej … bo vsaj dobro pometeno pred pomivanjem.
Pometem predsobo. Tamala me je že pred začetkom pometanja nervirala s tem, da je kao pomila za pralnim strojem, jaz pa sem videla še veliko smeti po ceveh in ploščicah. Vem, da je površna in da me ta njena površnost že od nekdaj spravlja ob živce. Zanjo je takoj vse dobro ( ne moti je, če krožnike pomije samo na pol, če v umazano perilo odnese samo eno nogavico, druga pa ostane pod posteljo). In že sem bila nanervana. Grem dalje pometat in pridem do njunega brloga (del sobe, ki je njuna soba) Tavelika je med tem časom pomivala kuhinjo. Hočem pomest pod tamalino mizo pa ne gre. Hočem pomest pod tavelikino mizo, pa tudi ne gre. Pod mizami umazane nogavice, majice in modrček, pa polno smeti, nekaj revij, listov, torba, kabli od računalnika in polnilca za telefon … in se mi je utrgalo.
Z vso silo sem zagnala v kot škatlo z zvezki, ki nima tam kaj počet, ker imata ogromno predalov (v katerih je sama krama), ki so namenjeni prav zvezkom. Stoli so bili zavozlani med kabli in sem kar oba skupaj vrgla po tleh. S stolov so se usule cunje, za katere vsak dan težim, naj jih pospravita. Pod temi cunjami so bile umazane cunje, pa vsak dan sprašujem, če imata kaj za oprat. Sicer vedno odgovarjata, da nimata, ampak očitno imata. Joj, bože.

Izpod vseh teh stvari sem uspela pomest ven goro smeti. Zraven sem vpila kakšne packe imam doma, da takih svinj ni v največjem svinjaku, da kako ju ni sram, da sta lahko tako leni in se jima ne da niti umazanih cunj posravit v umazano perilo. Uf, kako sem vpila. Tavelika je priletela kot torpedo in začela jezikat nazaj, da ja, da imam spet svoje žute minute, da kaj zdaj težim, da imata tako itak vedno. Pa ja seveda, saj to JE problem, da imata tako kljub temu, da jima vsak dan, ampak res vsak dan težim, naj pospravita, naj odneseta papirčke od čokolad in palčke od lizik, pa naj cunje zlagata v omaro. Tamala je pristopila čisto potihem in se mimo mene spravila v kot pospravljati zvezke. Da je ja ne bi opazila. In je najbrž tudi ne bi, če mi tavelika ne bi vrgla naprej, da kaj se vedno spravljam nanjo, da ima tamala tiste cunje na stolu in da je to njena škatla in da so smet injene. In sem se obrnila k njej. Tavelika ima popolnoma prav. Njena miza in stol in vse kar je njeno je še kar nekako pospravljeno, tamala je pa prava packa in njen kot je pravi svinjak. Še ko pospravi ni pospravljeno. Pa obe enako učim, prisežem, pa je tamala … čista zmešnjava in površnost. Zanjo je vse takoj dobro. Ji rečem, naj leptop pospravi, pa ga iz kavča prestavi na mizo. Ja ne, no. Pospravi ga v predal, ki je namenjen leptopu, ne na mizo, ne na stol, ne na posteljo, ne nikamor drugam. V predal. Jooooj ……..

Ko sem pometla že drugič, sem dvignila jogi od tavelike. Koliko papirčkov od čokolad …. Spet se mi je usul plaz. Pa kako si lohk tolk lena, da ne pospraviš tega smeti. Pa ti si res prava svinja, majkemi. Jaz nisem tvoja mama, to je pomota. In ona meni nazaj, da ja, da se tudi ona sprašuje če je res moja hčerka, ker se samo derem nanjo in ji težim. Pa zakaj sem jo sploh rodila, če ji zdaj skos težim, da če hočem, da lahko gre. Aja, kam pa, me je zanimalo. Ja, ven. A res? Kar ven. Pa pejt, spoki se. Pa zvečer ni treba hodit nazaj. In sem metala papričke izpod njenega jogija, ona je nabirala solze, obraz je postajal jokajoča grimasa in sem spet znorela. Kaj je? A zdaj boš pa emo, al kaj? Ti pomagam cmizdrit al boš ti men pomagala pospravit svojo svinjarijo? Pejt ven, zgin, se je drla name. Aja, a zdej moram pa jaz ven? Bež no bejž. A sem jaz tista, ki si dela zaloge futra pod jogijem, ki zbira papričke od čokolad, ki čez dan tarna, da je debela, ponoči se pa baše s sladkarijami? Ven, zgin, pust me, je tulila. To je moja postelja, to je moja miza, pust me. AAA napaka. Tole tukaj ni nič tvoje, sem z roko pokazala po stanovanju. To je vse moje, M O J E. Jaz sem to kupila, jaz to plačujem. In imam vso pravico dvignit tvoj jogi in imam vso pravico odpret tvoje omare in imam vso pravico pomest pod tvojo mizo (kam se je zgubila tamala? Aja, v kotu pospravlja zvezke). Nimam pravice brat tvojega dnevnika, vse ostalo pa, draga moja, je moja pravica. Jasno? In je bila vsa solzna, vsa v “pejt ven” efektu.
Vtistem je tamala prav potiho zložila zvezke spet v škatlo in jo dala v omaro. In se mi je spet utrgalo. Kam si dala škatlo? Daj ven to. Zakaj si dala to tja? A je tam prostor za škatlo? Kje smo se zmenile, da bodo zvezki? In? Dala si jih nazaj v škatlo, ki je strgana?Zakaj imaš glavo? Da misliš z njo in sem jo potrkala po čelu. Da jih takoj pospraviš tja, kjer si ti rekla, jih boš imela, drugače jih direkt v smeti odnesem. Pa cunje … da nisem več vidla niti ene nogavice pod tvojo posteljo, jasno. Pa pospravi si mizo in to v 15 min, sicer vse zmečem v vrečo. Jebemti … da mi spucata svoj svinjak v nulo. Da vaju ni sram. Niti pomest ne morem, tolk svinjarije imata povsod. Pa kable odvozlajta, sicer jih bom jaz odvozlala v kontejner. In sem še četrtič pometla tisti del sobe.

Skuhala sem kosilo in do konca kosila smo se že skulirale. Ob 17,20 gremo gledat Heri Poterja in jaz sem spet potok, ki mirno teče. Seveda sta vse pospravili z nadzvočno hitrostjo in jaz sem zadovoljna najemnica pospravljenega stanovanja.
_______________________________________

Ampak ne razumem … točno vesta, da bom kad tad znorela, če ne bosta pospravljali za sabo, pa kljub temu naredita v tednu dni pravo svinjarijo v svojem delu sobe (ki je največji in najbolj frekventen). Točno vesta kakšne izpade imam, ko začnem rohnet, da me ne ustavi niti bager, pa kjub temu. Kot bi me zanalašč izzivali, kot bi prav čakala, da se nabere tak kup cunj in papirčkov, da mi dvigne pokrovko in začnem lajat. Pa smo se že 100x pogovarjale o tem in sem jima že 100x rekla, da se meni res ne da prepirat z jima, da mi je bedno se dret nanju, popravljat za njima pa še bolj neumno in da razumeta slovensko in vesta kaj pomeni poraviti sobo, pa … eto. Opet. Kot da se ne bi pred tem prav nič pogovarjale o tem.
Enkrat … prisežem, enkrat bom samo vzela veliko modro vrčeo in vse zmetala vanjo pa hajdi v kontejner. Pa da ju vidim potem.

Salomonova vroča linija

:)   Včasih, leta nazaj, je bil Radio Salomon moja omiljena radijska postaja. Takrat je bila na sporedu vroča linija ob petkih in sobotah od 18-20 ure. Ponavadi so klicali moški. No, razmerje je bilo tako na oko 40/4 v prid moškim klicateljem.  Iskali so ženske za žure, klepete, pijači, avanturo in vedno pogojevali starost žensk. Nikoli mi ni bilo jasno, kako imajo moški lahko tako omejene zahteve: Ni važno kakšna je, sam da je stara od 20 do 25 let. Ja, seveda.

Enkrat, ko sem spet poslušala te ne-zahtevne klicatelje, sem poklicala tudi sama. Bila sem sama, želela sem se s kom pogovajarjat in eto … Vroča linija se mi je zdela pravi naslov. Editi sem povedala (in seveda javno v eter), da iščem sogovornika, ki bo ….. (tisti, ki me berete redno že veste, kakšen mora bit,) … za pogovor. Seveda sva se pri tem obe nasmejali, priletela je še kakšna ne-pomembna informacija o dolžini … avta in še preden sem odložila slušalko, se je začel naval klicev. Klicali so tja do druge ure ponoči in jaz se seveda nisem javljala, ker je bilo klicev absolutno preveč. Nekaj jih je tudi poslalo sms-je, na katere pa prav tako nisem odgovorila. Bilo mi je zelo zelo žal, da sem klicala, saj so telefonski klici trajali še v soboto in nedeljo in posamezni vztrajneži so klicarili še ves naslednji teden.
No, med temi sms-ji je pač bil en, ki mi je bil nekako poseben. Ne vem zakaj. Mislim, da je napisal, da ve, da imam zdaj polno klicev in ko bodo le-ti ponehali, naj ga pokličem, da se dogovoriva za srečanje.  ?? Nisem ga klicala, je pa on mene poklical naslednji dan. Uh, kakšen glas. Pa kasneje kakšen stas … še isti večer sva seksala … in ostala skupaj 5 let. Jap, tako sem spoznala svojega zdajbivšega.  

________________________________________

Včeraj zvečer smo šle s tamalima na rojstni dan. Med potjo sem slučajno poslušala radio in … glej ga šmenta, vročo linijo. Milan (ne poznam) je govoril o tem, da si želi avanture in naj bo ženska stara 30-35 let. To je bilo vse. Pa sem si mislila: čakaj malo, če bi rad samo avanturo in ti ni važen izgled ženske, potem pokliči prostitutko in pojdi k njej. Namesto da eni XY plačaš pijačo, pa večerjo, pa po možnoti še hotel (in na koncu nezadovoljen odideš domov), plačaš profesionalko, ki bo najverjetneje cenejša in kvalitetnejša. Tamali sta se zadaj režali in ena je rekla, naj ga pokličem in se malo zezam z njim. Jaz, seveda, ne bodi lena, odtipkam tel. številko in pokličem …. vročo linijo v eter. 
Najprej sem seveda povedala, da bi jaz tudi rada tipa za avanturo, ampak … da hočem točno določen tip moškega. In smo šli …. 185+, 100+, barva las, oči, velikost rok, :)  da zna grdo govorit, da je mešanec med to in to narodnostjo, da živi sam, da ni intelektualec, da ni mamin sinko, da ima globok glas, da …. uf, mislim, da sem kakih 7 min naštevala samo to, kakšnega tipa hočem. Potem sem opisala še sebe, na koncu povedala, da je to hec, da nikogar ne potrebujem, da sem samo hotla pokazat, da imamo vsi ljudje neko predstavo o tem, s kom bi šli v posteljo, na pijačo, v kino. Aja, pa da sem že nekoč klicala in da vem, da me zdaj čaka tornado klicev in da res ne bi rada, da (če že kličejo), da me pokliče kak 80 kg tipček in me prepričuje, da moram probat z njim. 
_____________________________________

Telefon je zvonil od trenutka ko sem povedala svojo tel, številko (ker jo je pač lepo povedat, če že “rajcam” ljudi) dalje, pa tja do polnoči, torej 5 ur neprekinjeno. Vmes so letela tudi sms sporočila, ki sem jih shranila, ker se mi zdi zanimiv način, na kakšnega moški osvajajo ženske. Takole so pisali (po vrstnem redu):

1. Svaka ti čast, to so besede na radiu.  - No, tega tipa bi, recimo, poklicala, če bi že hotla s kom it ven.

2. Kdaj bi se pofukala? - S tabo? Nikoli.

3. Ali mi pošlješ slikco zdaj? - Zakaj?

4. Lepo te prosim, da mi pošlješ slikco na mms zdaj, da vidim, kako lepa si, pa od kod si.  - Mar se po sliki vidi od kod sem?

5. A te je strah? - on je pred tem sms-jem klical vsaj 10x.

6. Hej. Psst. Vidiš tisto zvezdico na nebu? Nikomur ne povej, da ti jo jaz podarjam. Še malo, pa se bo utrnila zate. - Kjut, ampak jaz sem eksplicitno zahtevala packa v postelji, ne pa romantika. Hvala za utrinek.

7. Mislim, da si dosta komunikativna. Slušam vruču liniju. Ja malo vem slovenski, vem srpskohrvaški. 45 let, čao.  - Z njim bi, recimo, šla na kavo, ker se mi zdi pogumen.Najbrž bi mi imel veliko za povedat.

8. Imam čas. Danes se lahko dobima in odpeljema v Portorož.  - Zakaj pa v Portorož? (ja, saj vem, kaj je mislil s tem, no)

9. Jou, da mi je videt te tvoje totalno vroče lastnosti. Kajti moram ti reč, da to so tiste najače dobrote, ki jih jaz obožujem. To je tisto pravo zame. Sem visok 192 cm, teža 106 kg, odkrito dokaj športne postave, črne lase in rjave pouti. Direkt po tvoji meri. Lp - Tehnični podatki so čisto ok, vse ostalo pa … kr neki. Totalno vroče lastnosti - kaj je to? Moja višina, teža, barva las?? WTF?

10. Škoda ker ne želiš orodje tapravo - To je prišlo po kakem 20 klicu dotičnega orodjarja.

11. Slika penisa (če katero zanima, ji pošljem s tel. vred).

12. Oj, ko naročen sem zate. - Tale ni slaba. (Kasneje sem videla, da sem se prav z lastnikom tega sms-ja pogovarjala.)

13. slika lastnika penisa (če katero zanima) . Moja sestra, ki je govorila z njim,  pravi, da ima jebački glas.

14. Jst mislm, da sm taprau zate. Odpiš. - Misliti se pravi nič vedeti. 

15. Zdravo, sem fant za avanture. Peljem se delat in sm slišal tvoj glas. Sem športnik iz Ljubljane.  - Žal pa jaz nisem ženska za avanture.

16. A ne upaš ( je napisal lastnik slike penisa) - Ja, pa res ne. Ko pa imaš tako veliko anakondo. 

Pogovarjala sem se z enim klicateljem. Če ne bi praznovali rojstnega dneva in se imeli super, bi mogoče še s katerim, tako pa … Itak ni bila poanta mojega klica v tem, da najdem nekoga za one night stand, je bilo pa zanimivo (eto, spet en klic) spet na lastni koži videt, kako “lačni” so moški in kako trzajo na vse kar diši po ženski. Zanima me ali je obratno tudi tako.

Dolgočasje v partnerski zvezi ali kaj si želijo/potrebujejo ženske

(Tale zapis je posvečen moji prijateljici.)

Ženska se počasi bliža 30 letom. Je izredno fit, simpatična, postavna. Ima pretanjen občutek za modo, do maksimuma skrbi za svoj videz in telo.
S partnerjem živita skupaj že osmo leto.  Njuna zveza je podobna tej iz tega verza:

ljepe žene prolaze
svi ih redom opaze
pogledam ih čak i ja
ali ti baš nikada

dobro su obučene
kakve li su svučene
to se pitam čak i ja
ali ti baš nikada

Spoznala sta se na plavanju. Oba sta trenirala, oba sta bila fit. Z leti in s počasnim drsenjem v monotonost, navado, dolgočasje veze, se je partner zapustil. No, zapustila se je tudi ona, toda le za kratek čas. On pa se je čisto polenil. Ne rekreira se več, po službi gre takoj domov, s priajtelji ne hodi nikamor, po cele dneve gleda televizijo ali igra igrice na računalniku. Ona pa je …. lačna.

vjeran si mi
dosadan
misliš da si
normalan

kad te zovem
kući si
svake noči
samnom si

Že dolgo več ne hodita nikamor. Ne v kino, ne v disko, ne ven jest, nikamor. Ona hodi na plesni tečaj, pa v savno, pa na aerobiko, on … pred računalnik.
Izgubila je občutek, da jo opazi, da jo vidi, mu je všeč, da si je želi zato, ker je ona taka kot je, da ga privlači njeno telo, da ga vzburja, da ….  In išče ta občutek drugje. V pogledih drugih moških.

umorna sam umorna
da ti budem jedina
hoču da se takmičim
svaku redom otkačim

sa ljepšom me prevari
i drugoj se povjeri
ako mi se vratiš tad
voljet ču te ko nikad

umorna sam umorna
da ti budem jedina
daj mi s nekom ženom rat
nisi ni ti brate  brat           
                                                 (Selma Bajrami - Ljepe žene)

Koliko je takih partnerskih zvez, kjer se partnerji obnašajo, da so zadeli lotka, da je to to, di end, da bo ta človek poleg njih do konca življenja, njim pa ni treba popolnoma nič več narediti za njih?

Lepe ženske niso lepe samo zase in za svojega partnerja (in obratno, seveda). Če je ženska lepa, če skrbi zase, če ji je pomembna njena zunanjost, ji je pomembna tudi zunanjost njenega partnerja. Nihče si ne želi zavaljenega zapuščenega partnerja (izvzeta bolezenska debelost). Brrrr me kar zmrazi, ko pomislim, da bi imela doma takega partnerja. Sploh pa si ne morem predstavljati, kako se počuti ona, ko vsako noč leže k njemu … Navada je železna srajca, vem. 

Če mislite, da ne smete z očmi slačiti drugih ženske (in ženske moških) se motite. Dajte. Bodite živi. Dajte svoji ženski razlog, da tekmuje, da je še lepša, da še bolj skrbi zase, da se “bori” za vas, pa čeprav samo v svojem imaginarnem svetu.
To nam je všeč, čeprav tega za živo glavo nikoli ne bomo priznale. Tudi moja prijateljica ne, pa čeprav ji berem z obraza, da bi lomila kola, če bi se katera ženska približala njenemu partnerju na 20 cm.  

Vsi mladiči so iz enega gnezda, pa ima vsak drugačne spomine na otroštvo in starše

Odkar več ne komuniciram z mamo in očetom so se razmere v moji primarni družini zelo spremenile. Vsaj zame. Občutek imam, da smo se razdelili na dve skupini, tisto ZA in tisto PROTI (ni treba ugibati, katera je večja), na tisto, ki stoji za svojimi besedami in tisto, ki se hrani z informacijami drugih. No, jaz sem zelo očitno v tisti, ki stoji za svojimi besedami, dejanji in mnenjem in ne odstopam niti za tren oka.
Fascinira pa me to, kako zelo, kar preveč zelo drugačne spomine imamo me tri sestra na naša otroštva, na starše, na njuno obnašanje, na zaznavanje okolice, itd. Kot da bi nikoli ne živele v isti družini, kot bi sploh ne bile iz istega gnezda. Po eni strani me to zelo žalosti, po drugi pa ugotavljam, da se sicer sestri grdih/bolečih/neprijetnih dogodkov spominjata le, ko jima z muko razstrem težke žametne zavese, s katerimi sta zakrili te dogodke.
______________________________________

Nekoč smo na faxu debatirali o tem, kakšne vloge igrajo v družinah prvo, drugo, tretje in naprejrojenci, kako doživljajo svoje družine, kako se počutijo.
Jaz sem kot prvorojenka vedno lomila led. Za vse sem bila prva in običajno dežurni krivec kadar je bilo med nami tremi kaj narobe. Name sta oče in mama prelagala odgovornost za jutranje vstajanje, spletanje kit tamali (ki nikoli ni hotela pravočasno vstat in sem zaradi nje velikokrat jokala), zaklepanje stanovanja. Ko smo bile zunaj sem morala paziti kje sta, kaj počneta, s kom sta. Najbrž sta starša mislila, da se počutim super kot odgovorna oseba za tamali, toda počutila sem se grozno, preobremenjeno, preveč odgovorno. Za večino stvari, ki so se zgodile, sem bila kriva ali vsaj odgovorna. Prav tako sem edina razumela da moj oče pije, da se z mamo prepirata, da mamina modrica ni od zaletavanja v omaro, da …. Eh, bilo je toga ….
Drugorojenka ali tasrednja je bila …. drugorojenka. Luštkana pupa, občutljiva, z majhnimi prstki zaradi katerih ni mogla postiljati postelje, prisrčna, znala je balansirati med čustvi mame in očeta in res ji najbrž v naši družini nikoli ni bilo osebno nič hudega.
Tretjetrojenka ali tamala je bila … sonček. Tatina maza, njegovo najmilije. Oh, vsi očetovi in mamini upi so bili položeni v njeno zibko. Ona bo odvetnica, raje zdravnica. Ona edina ne bo razočarala, iz nje nekaj bo, blablabla. Skoraj nikoli kaznovana, prej zagovarjana ker je pač najmlajša in zato manj odgovorna za svoja dejanja.

Največ sem se družila s tasrednjo, saj sva bili dve leti narazen. S tamalo pa dosti manj, pa niti ne vem zakaj. Najbrž zato, ker sva imeli čisto druge prijatelje, pa tudi karakterno sva si popolnoma različni. Sta pa nekje v mojem 7 razredu (smo po dve leti narazen) postali tasrednja in tamala skoraj neločljivi.
______________________________________

O naših starših imamo različno mnenje. Moje je, seveda, najbolj neizprosno. Z mamo in očetom se že leto dni ne pogovarjam, ker sta mi ob zadnjem obisku rekla, da moj zdajbivši ne sme več z mano k njima na obisk (pred tem pa sva ju 4 leta obiskovala). No, z očetom že prej 9 in več let nisva govorila, tako da …. mi niti ni bilo težko pretrgat tistih nekaj nitk, ki so nas še povezovale.
Moji sestri pa sta z njima v kontaktu, seveda. In tukaj sedaj nastopijo težave/razprtije/nestrinjanja/zamere.

Ena izmed sestra je oni dan rekla, da je mama slaba, da veliko dela, da je bolana, skratka da bi bilo mogoče fino jo obiskat. Hm, sem rekla. In zakaj je slaba? Pa saj veš, da mora odplačat kredit za hišo. Ja, seveda vem, normalno. Ampak kdo je pa kriv, da mora na stara leta delat, ko bi lahko uživala v penziji (ki ni slaba), hodila okrog, si privoščila kakšne toplice … In smo bili sredi borbe. S sestrama se vedno skregam zaradi maminega dela. Mama je namreč pred leti šla v nakup hiše, čeprav je imela lepo dvosobno stanovanje v Ljubljani. Ne, je hotela obdržal hišo svojih staršev in je prodala to stanovanje ter se zapufala do grla. Ampak … halo, kdo je kriv za to? V tisti hiši živita sama z očetom, 4 sobe oz. eno nastropje je prazno in se ne uporablja, v drugem pa imata preveč prostora zase. Celo hišo sama vzdržuje s svojo penzijo (ker oče vse zapije kar mu ne pobere banka) in ker je hiša stara je bilo treba zamenjati vodovodno inštalacijo, pa kopalnico in stranišče prenoviti, pa novo kuhinjo je dala, pa prenovila dnevno sobo, pa …. dela, prenavlja, … zame popolnoma nesmiselno razmetavanje denarja. In zato je uboga, bolana, zmatrana. Hej …. ampak to res ni moj problem. Pa saj je tvoja mama, me zgroženo gledata sestri. Ja in?? Kaj imam s tisto bajto jaz? - no, jaz potem vedno izpadem trdosrčna, brezbrižna, nerazumevajoča. In se sprašujem, ali sama česa ne vidim zaradi česar bi morala bit sentimentalna.

Kadar se pogovarjamo o spominih na očeta, skoraj vedno postaneta slabe volje. Kako si lahko zapomnim same slabe stvari, se hudujeta nad mano, kaj res nimam nobenih lepih spominov. Pa mi jih vidve povejta, jima odvrnem. Ups … najmlajša se še spomni, kako zelo ponosen je bil oče vedno nanjo (ker je bila v OŠ odlična in se je vpisala na Šubičko, naprej pa itak ni bilo več pomembno, ker bo o gimnaziji sigurno odvetnica ali zdravnica - pa ni ne eno ne drugo). Ampak to s onjeni osebni spomini, zaradi katerih je bilo njeno otroštvo lepše, moje pa prav nič.
Tasrednja je hodila na oblikovno in mama je neštetokrat rekla, da je ona poseben otrok, mil, fin, umetniški tip, oh in kako lepo diši njena koža Jaz sem bila pa čisto razočaranje, človeški spodrsljaj, uničevalka njunega zakona (ker sem očeta dobila z drugo), sramota za družino. Oh, kolikokrat je mati vzdihovala nad menoj … da iz mene ne bo nič. Jap, seveda.

Velikokrat je tako, da jima moram do podrobnosti razlagati kak dogodek in vse okoli njega, da se jima malo po malo odpre meglena slika na tisti pripetljaj, izvirnih čustev pa dostikrat ne moreta podoživet. Kot bi negativne, boleče, slabe, neprimerne spomine na otroštvo zaklenili globoko v podzavest in sploh nikoli ne bi obstajali (ali pa se jih v resnici ne spomnita, ker sta bili do dogajanja v naši družini indiferentni). . Zato, seveda, tudi ne razumeta, zakaj z mamo več ne govorim, zakaj hočem, da se mi opraviči za vse, kar NI naredila zame. Pa ni poanta v njenem opravičilu, vem, da tega ne more izreč. Vem, da ne more. Jaz pa nočem več biti poleg nje.

Relacije mama-hči od nas treh poznam samo jaz. Samo jaz imam otroke, zato sem si pred časom tudi vzela pravico soditi svojim staršem. Vzela sem si pravico položiti karte na mizo in zahtevati odgovore. Zakaj si naredi/a to? Zakaj ono? Zakaj mi tukaj nisi pomagal/a? Zakaj si se delal/a, da je vse v redu? Zakaj sem bila tukaj nevidna? Zakaj ……. Hočem odgovore, pravico imam do njih. To, da sta me futrala do 20 leta jima ne daje nobenega odpustka za njune napake. Hočem, da se mi opravičita.
Moji sestri nista in najbrž nikoli ne bosta prišli do te faze odnosa otrok-starš. Do očeta in mame gojita samo lepe spomine in prijetna čustva. Oče je star, betežen. Pa kaj, če je bil prej tak in tak, zdaj je star, treba mu je oprostit. Toda jaz mu ne bom. Ne bom in to ni isto kot da mu ne morem. Ne bom mu in zdaj sem čustveno že tako daleč od njega, da mi ne pomeni nič. Prav nič. kot bi bil živ pokopan.
_____________________________________

Vse tri smo iz istega gnezda, pa se zdi, da nikoli nismo živele v eni (isti) družini. In kako naporni so pogovori o spominih, ki niso skupni, ki so popolnoma različni. In se sprašujem …. zakaj je že žlahta strgana plahta? Kje se občutek ne-pripadnosti družini začne?

(da sploh ne omenjam kako pravo malo obsedno stanje imamo zaradi brata).

Od kod otrokom “sovraštvo in prezir” do učiteljev

Prav zanimivo se mi zdi opazovanje naraščajočega “sovraštva” do učiteljev pri svojih hčerah.

V osnovno šolo sta obe moji hčeri stopili s strahospoštovanjem. Učiteljica je bila boginja. Če je rekla, da se mora hči postavit na tepalnice, se je le-ta do nezavesti metala z glavo ob tla. Prvih nekaj let smo zato imeli “strašne borbe”zaradi učiteljičinih zahtev.

“Mami, učiteljica je rekla, da moram it v kino gledat tisti film,” je tečkala hči. Naslednji dan bi naj šli gledat Garfilda, ki sta ga že gledali z očetom, pa še cd jima je prinesel domov. In sem, jasno, rekla, da ne. “Ampak mami, učiteljica bo huda. Je rekla, da moramo vsi v kino,” je bila že vsa solzna tamala.
“Ja in? Ti reci tvoji tovaršici, naj ti sama plača kino, ker si ta film že vsaj 125x gledala, ga znaš na pamet in jaz niti po pomoti ne bom plačevala kina za ta film. Če ji pa kaj ni jasno, pa naj pokliče mene, se bom jaz pomenila z njo.”
Tamala je to, jasno, povedala v šoli in ostala tisti dan doma. Taki pogovori so se potem ponavljalo vedno, kadar so šli gledat kakšen film, ki smo si ga skupaj že ogledali, ali ko so šli v Kekčevo deželo, v kateri sta bili tudi že vsaj 10x.

Dogajalo se je, da smo skupaj reševale kakšno nalogo in sem jima pokazala drug način računanja, reševanja določenega tipa naloge, pisanja spisa, pomnenja angleških besed, itd. Nemalokrat sta prišli domov žalostni ali jezni, češ, da nimam pojma, da učiteljica tega ne dovoli, da zahteva, da delajo po njenem načinu. Seveda sem penila. Da to pa ne, da morata poskusit več načinov in se sami odločit, kateri jima je bližji, da kaj se tovarišice grejo, da jima turijo točno določene načine reševanja nalog, da je to čist neumno in ne dovolim takega poneumljanja, itd.
Taki pogovori so se postopno nalagali in nalagali, bilo jih je vedno več, vedno večkrat sta kontrirali učiteljem in končno je ena izmed njiju rekla, da so učitelji bedni, da jih ima poln kufer, da si vedno zmišljujejo nekaj novega in da se jim sploh ne da dopovedat, da se da stvar rešit tudi drugače. Bomba je torej počila.

To se je zgodilo pred kakima dvema letoma. Zdaj sta v 7 in 8 razredu. Skoraj ne mine dan, da ne bi slišala kako je ta in ta učitelj beden, kako pretirava, kako ga ima poln kufer, kako bi ga najraje nekam poslala … Nekaterih učiteljev odkrito ne preneseta, z drugimi kao nekako shajata. O strahospoštovanju pa ….

Prišli sta iz ene skrajnosti v drugo. Žal pa to opažam tudi pri njunih vrstnikih. Vsi ti najstniki, ki so zdaj tik pred koncem osnovne šole, so vstopili vanjo s strahospoštovanjem, ki je bil takorekoč prirojen. Učitelje so spoštovali, se jih bali, jih kovali v zvezde, zdaj pa … Če bi misli ubijale, bi bili vsi učitelji mrtvi in to večkrat na dan. Zakaj??

Od kod to sovraštvo, prezir, togota, zasičenost, naveličanost? Zavedam se, da imam nekaj pri teh občutkih svojih hčera tudi jaz zraven. Če bi vedno stala za učiteljivimi zahtevami, jih podpirala ne glede na to kako neumne se mi zdijo njihove zahteve, bi jih mogoče dlje časa spoštovali. Ali pa tudi ne. Ne verjamem namreč, da se starši vseh najstnikov tako obnašajo do učiteljev, da vsi starši vzpodbujajo samostojno razmišljanje svojih otrok in jim stojijo ob strani, ko le-ti vztrajajo pri svojih načinih učenja.

Koliko imajo pri vzpodbujanju negativnih občutkov učitelji sami? Zakaj se oni obnašajo tako rigidno, zakaj oni ne vzpodbujajo lastnega razmišljanja otrok, zakaj jim ne dovolijo, da se dokažejo tam, kjer so res dobri in jih ne pohvalijo, ko pokažejo kaj novega?

Ne, niso vsi učitelji taki. Moj nesojen tast je izvrsten učitelj matematike in fizike, pa čeprav ima samo 155 cm v višino in borih 50 kg. Učenci ga imajo strašno radi in čeprav uči na eni od ljubljanskih osnovnih šol, učenci ne špricajo njegovih ur in so vsi pozitivni.
______________________________________

Pojdite enkrat v kakšno osnovno šolo in povprašajte otroka iz 1 - 3 razreda kaj si misli o svoji učiteljici. Isto vprašanje nato zastavite otroku iz 7-9 razreda. Osupljiva, žalostna in šokantna je razlika.

Štrajk bo. In jaz bom tam z novo himno.

Tolk, da veste, da štrajk bo. In jaz bom tam s transparentom, ki sem ga obljubila že v enem od preteklih postov.

Pa ne, da bi delala škodo svojemu delodajalcu, ampak zato, ker mi grejo na živce tisti, ki dobesedno kradejo denar vsem ostalim, živijo od tega, da družbeni kapital - ki so ga spretno pokradli v tranziciji - pretakajo iz leve na desno in obratno, briga pa jih za ljudi, ki delajo v njihovih podjetjih. Da o teh, ki smo jih mi, nevedna raja, postavili za naše voditelj, sploh ne govorim. Kako že pravi Boris Jež novodobnim bogatinom? Roparski baroni.

Z podjetji, ki jih imajo v lasti, ne delajo kaj dosti, pretakajo kapital po njih, ga plemenitijo in harajo po Sloveniji z nakupi in spajanji različnih podjetjij in ustvarjajem fake bogastva. Fake bogastvo za zaposlene, za lastnike pač ne.

Kako je rekel Marx? če bi bil delavec plačan toliko, kot dejansko naredi/ustvari, n0beno podjetje ne bi imelo dobička. Torej??

Ne bom spet pisala o tem, kako nategujejo gradbene delavce, kako mizerno plačo jim dajejo, bajte, ki jih oni zidajo, pa prodajajo po 200.000 eur. Marš. Pa čistilke, ki delajo za minimalca, pa varnostniki, pa proizvodni delavci …. Vsi na barikade, vsi v štrajk.

Me prav zanima kaj bi naredili, če bi avioni, avtobusi, vlaki in druga prevozna sredstva obstala. Pa če bi črpalkarji zaprli pipce in si nihče ne bi mogel natankati bencina. Pa trgovke ne bi odprle vrat, pa vsi zdravniki in medicinske sestre bi ostali doma. Pa šole bi ostale zaprte in vsi proizvodni delavci bi imeli frej dan. Na gradbiščih ne bi nihče delal in na letališčih in avtobusnih in železniških postajah tudi ne. Pa cestninske postaje bi bile prazne (in rampe seveda dol). Pa na mejnih prehodih ne bi bilo nikogar in policisti in vojaki bi si vzeli frej dan. Restavracije, kvarne, hoteli, lokali, vse bi bilo kjuzo.
En dan, pa drugi, pa tretji, pa četrti … pol bi pa začeli gnjaviti politike in stratege, direktorje in lastnike in vse tiste pametnjakoviče, ki se imajo za haj klaso. Za nekaj več, za krem dela krem.

Kako že gre tista od Iztoka Mlakarja?

Pred več kot dvesto leti
nam štorja govori
so strašno bli nervozni
naši nonoti

Če kej jim je sfalilo
če kej jim ni blo prou
su grofa tko ku prasca
nataknli na kou

In vse so mu pobrali
kr vrednega je blo
požrli v grajski kleti
vse vino vse meso

in pole so grofico
pa ben tisto pustmo stat
da vidli pot domov bi
so še zažgali grad

la la …. la la …. la la la la la la

Kako gre naprej??? To bi bila lahko naša himna.

Zdej praujo da ne djela
več takih se reči
ko zdej baje živimo
u civilizaciji

kjer treba ti ni delat
če dobro znaš gobcat
ma če garaš ku živina
pej muorš gobc držat

Jaz sem ku zdej se reče
nekvalificiran kmet
an ku vsak kmet znau
vedno sem dosti potrpet

nervozen zdaj ratavam
pomagat si ne znam
ma sej nisem kriv če take
jest prednike imam

la la la … la la la …. la la la la lala

U meni zdej prebuja
spet puntarski se duh
marsktero vidim mono
ko žre zastonj kruh

an druzga nč ne dela
ku samo iz kruha drek
ma čakte čakte pršu bo
zlati srednji vek

An takrat ko spet pride
tisti zlati cajt
ne skrbte znou orodje
si bom pravo najt

sem se modernizirou
sekire nimam več
ma tudi z motorko
bi padla glava preč

P.S.: Ima kdo original zapis bodoče himne ??

Grde besede, preklinjanje in kakšen smisel ima to

Opozorilo: tale post ni namenjen otrokom do 18 starosti in odraslim z občutljivim želodcem!!!!

Že kar nekaj časa opažam, da nekateri blogerji z lahkoto uporabljajo ti. grde besede, ki si jih sama nekako …. ne dovolim zapisovati s svoje poste. Občutek imam, kot da ne sodijo v pisano besedo in se jim raje v velikem krogu izognem. Toda …. da ne bo kdo mislil, da jih ne uporabljam v vsakdanjem pogovornem jeziku. Moje poznavanje kletvic in grdih besed je primerljivo s tovrstnim besednim zakladom prekaljenega mornarja ali gradbenega delavca (seveda, od njih sem se tudi učila).

Že dolgo delam v okolju, kjer so ti. grde besede povsem vsakdanje. Pogovor v stilu: “O pizda smo se dons najebal. Tist one, pizda mu materina, ni šu noter in smo moral vse razbit. Stranka je čist popizdila. Pa kaj nej. Najprej sva misnla vse pustit nej gre u tri pizde materne, sam pol sva vseen nardila.” je nekaj popolnoma normalnega v mojem vsakdanu. Pa to ni še nič. Med delovnim časom se samo pizd in kurcev in odfukanih stvari najem za dobro malico in … je potem čudno, če dobim v roke račun na katerem je napačno obračunan material in rečem naj grejo v dotičnem računovodstvu, ki je izdalo račun, v kurac, če ne znajo obračunat popustov.

Zanimivo je, da bolj ali manj uporabljamo ene in iste kletvice, s katerimi vedno poudarjamo tisto, kar je šlo narobe, kar ni bilo prav narejeno, kar je bilo zjebano … Dejansko uporabljamo ti. grde besede za poudarjenje svojih čustev in situacij, ki so nas iztirile. Nikakor jih ne uporabljamo vedno in kadar se pogovarjamo o tehničnih stvareh, izdelavi pohištva, kadar komuniciramo s strankami ali se pogovarjamo o čem kar je čisto iz konteksta našega dela ne preklinjamo in ne uporabljamo ti. grdih besed. Torej … kaj nadomeščamo z njimi.
Npr.:
- namesto da delavci rečejo, da je bila stranka huda, ker montaža ni potekala po načrtih, rečejo, da je stranka popizdila. Vsi vemo, kaj slednje pomeni in to ne pomeni, da je bila samo huda. Pa tudi samo besna ni bila, ampak še kaj več.

- namesto da rečejo, da so nezadovoljni ker se stranka ne more odločit rečejo: a jebemu mater, če ne ve kaj bi rada, pa nej gre u kurac. Slednje pomeni, ne da se ne more odločit, ampak sploh ne ve kaj bi rada in prav res drka v glavo.

- namesto da rečejo monterji, da so se danes nadelali in so utrujeno rečejo: pizda sem se dons nafuku, zmatran sm ko pička. Slednje ne pomeni, da je samo fizično utrujen, pač pa tudi psihično in da je bilo delo izredno naporno.

- namesto da rečejo da so siti tega, da si je stranka premislila in hoče povsem novo ponudbo rečejo: a jebemu mater, se že preserava. To ne pomeni, da so je siti, pač pa imajo občutek, da bodo s to stranko tudi v prihodnje težave.

- namesto da rečejo, da montaža ni potekala po planu, da se elementi niso pravilno spajali, da je prišlo do komplikacij pri odstranjevanju starih elementov, rečejo, da je bilo vse v pizdi, da so jebali ježa in da so se fukali cel dan, zdaj so pa čist zjebani. To pa nikakor ne pomeni, da so seksali ves dan z ježem, ampak da je bilo delo prekleto težko.

Zgornji primeri jasno kažejo, da ti. grde besede pomenijo bistveno več kot bi lahko povedali z ti. lepimi besedami, da imajo bistveno širši in globji pomen. Zato jih delavci tudi uporabljajo.

Med takimi ljudmi se gibljem že nekaj let. Tako izražanje mi je prišlo v kri, čeprav se zelo trudim, da v pogovorih s strankami, prijateljicami in hčerami ne uporabljam kletvic in ti. grdih besed. Vseeno rečem prijateljici po telefonu, ko se peljem domov, da sem sfukana (ali zjebana ali imam vsega poln kurac), pa ko rešujem hčerino domačo nalogo in ne znam rešit enačbe izstisnem med zobmi skoraj neslišno, da naj gre enačba v tri pizde materine. Ko sem slabe volje ali imam slab dan rečem, da sem v kurcu, kar pomeni, da imam res res res slab dan.
_____________________________________

Dogaja se mi, da spoznam ljudi, ki organsko ne prenesejo ti. grdih besed. Imajo vso pravico do tega. Vendar … Ta njihova pravica se ustavi pri tem, da se želijo družit z mano, pa od mene pričakujejo, da bom govorila enako kot oni, torej uporabljala enak besedni zaklad kot oni. Jaz pa se nočem prilagodit. Prvič zato ne, ker se mi zdi moje izražanje čisto ok, drugič zato ne, ker se nikomur ne bom prilagajala in tretjič zato, ker se mi zdi, da prav nihče nima pravice meni diktirat, kako se bom izražala. (Ko mi je zadnjič sestrin fant rekel, da sem vulgarna, sem se odločila da bom v njegovi bližini še bolj vulgarna, da bom prav zavestno uporabljala najbolj sočne kletvice in da bom delala na tem, da se ne bo več hotel družit z mano.) Moje izražanje temelji na mojem počutju in če sem sproščena se izražam na en način, če sem utrujena ali tečna ali žalostna se izražam drugače, če sem v poslu spet drugače. Sama si diktiram izražanje, ne dovolim pa, da mi ga kdo drug.

Človek zato, ker uporablja kletvice in ti. grde besede še zdaleč ni pokvarjen. Uporaba takih besed pomeni le, da se giblje v krogu ljudi, ki se izražajo zelo podobno, da se je torej prilagodil. Pokvarjen človek je nekaj čisto drugega in iz mojih izkušenj jih je veliko veliko več med tistimi, ki se izbrano izražajo, vse besede zavijajo v tujke in preproste misli blebečejo v kot čreva dolgih stavkih.
____________________________________

No, jaz bom na blogu še vedno pisala v lepem slovenskem jeziku brez ti. grdih besed. To je samo v vednost, da sem zelo doma v kletvicah in ti. grdih besedah in … če ga preveč cuknem se mi lahko odfuka.

Vse najboljše za tvoj rojstni dan, bratec

Spodobi se in prav je, da javno voščim svojemu bratu za 24 rojstni dan (hehehe obrnila sem številke, jasno).

Dakle, brate, sve najbolje za tvoj rođen dan.
Jedva čekam, da dođeš u Sloveniju (a to če bit 11.10.2007. Jo kako sporo prolazi vrijeme.).
Prvo ču te istuč (to sam ti obečala već hiljdu puta), a onda izljubit. Spavat češ, naravno, kod mene (pa mislim, da i nečeš mnogo spavati) i upoznat češ sve moje prijatelje i prijateljice.

Jedva čekam, da te zagrlim.

Skupaj bova 4 dni in skupaj bova delala vse tisto, kar bi morala delati zadnjih 30 let. Vse sem že splanirala, samo še uresničit se mora. Joooo, komaj čakam, da ga vidim.

Jaz sem ponosna levičarka

Od vedno.

Mama mi je pravila, da sem imela ob rojstvu levo roko mrtvo in mi jo je kar nekaj časa razgibavala preden sem začela z njo migati. Nato sem jo uporabljala več kot desno roko.
Spomnim se, da me je nekje pri 5, 6 letih oče na vso silo hotel preusmeriti v desnoroko. Mama ni dovolila (hvala ji) in moje levoročne spretnosti so se razvile do popolnosti. Sem namreč čista levičarka. Popolnoma vse delam z levo roko.

Kot levičarko so me nemalokrat v šoli postavljali ob stran. Nisem lepo pisala na tablo, pri pisanju z nalivnim peresom sem sproti mazala črnilo. Sošolcem se je zdelo moje pisanje - obračanje roke, čudno, bolano, nenormalno. Jaz pač nisem imela težav z levo roko. Res je sicer, da me mama nikoli ni uspela naučiti štrikati in kvačkati, vse ostalo pa sem obvladala. Razen … razen rezanja.
V četrtem razredu je bilo, če se ne motim. Z očetom sva šla v Kosovo in v Prištini smo v neki gala restavraciji jedli kosilo. Naročili so mi zrezek v omaki in ko sem ga hotela razrezati, rezati pa nisem znala, je cel zrezek pristal … na tleh. Bilo mi je nepopisno hudo ker sem blamirala očeta, toda … kaj za vraga mi je pa naročil zrezek ne da bi mi ga razrezal.

Nekje pri 13 letih sem se odločila, da se bom naučila igrati orgle. Dedek je igral orgle, jaz sem pela na koru in bilo je skoraj samoumevno, da se bom naučila tudi igrati na orgle.
Doma smo imeli piano in sprva je učenje potekalo brez težav. Igrala sem tudi na …. pozabila sem kako se reče, med pianom in orglami, …. imeli so ga v kaplaniji … saj ni važno … vendar sem po dveh letih igranje opustila. Leva roka me je namreč tako bolela med vajami, da je bilo tako meni kot moji učiteljici kristalno jasno, da nikoli ne bom pianistka ali organistka.

Ko sem imela na levi roki gips, sem se zelo dobro naučila pisati z desno roko. To mi je še danes ostalo, čeprav zelo redko pišem z desno roko.
Leva roka je tudi hitrejša od desne. Ko tipkam se vedno jasno vidi, kako prehiteva in tipkarskih napak imam vedno malo morje.
Pišem, jem, režem, okopavam, zalivam, držim … vse delam z levo roko. Vedno vedno z levo.

Nikoli se nisem počutila diskriminirano zaradi tega, dokler nisem prišla na faxu do stolov, ki imajo pritrjene mizice. Tiste frdamane mizice so narejene za desničarje in vsa študijska leta sem bila prikrajšana za udobno sedenje na tistih stolih. Vedno sem godrnjala in se pridušala, da se mi dela krivica in kako je možno, da ravno na našem faxu diskriminirajo levičarje. Tisti, ki ste levičarji in ste kdajkoli sedeli na tistih stolih veste o čem govorim. Res ni prijetno sedeti na njih, pisati na desno stran, ko pa si levičar.

Oče tamalih dveh je levičar. Je bil levičar, pa so ga že kot malega “preusmerili” v desničarja. Tamala se je rodila kot levičarka. No, dejstvo je, da ima možgane razvite kot levičarji, piše pa z desno. Že pri prvem testiranju pred vstopom v šolo je bilo jasno, da ima možganske organske “napake”, ki se zdaj v 7. razredu manifestirajo kot zamenjevanje črk in smeri strani geometrijskih elementov, nerazumevanje abstraktnih pojmov, računaje poštevanke na prav določen način, nezmožnost razumevanja daljših besedilnih nalog … Vse te “napake” so vidne, toda pomaga ji nihče. Dokler bo bo, ko ne bo, bo pa padla. Tako je bilo mnenje komisije lansko leto.

Levičarjev poznam kar nekaj. Vedno znova me fascinira pogled na njihovo pisanje, obračanje roke, vlečenje črk. Vsak po svoje, vsak malo drugače. Ko katerega srečam pa imam občutek kot bi srečala katerega od “svojih”.
_____________________________________

Če si slabe volje, si zjutraj vstal z LEVO nogo.
Če kakšne stvari ne znaš naredit, imaš dve LEVI roki.
Če si pri določeni stvari neroden, si LEVAK.
Če ti je nekdo v oporo in pomoč, je tvoja DESNA roka.

No, jaz sem IZREDNO PONOSNA LEVIČARKA, ki sem svojemu direktorju v pomoč samo, če me vzame za svojo LEVO ROKO.