Starševstvo +

Marija in Jezus sta bila enostarševska družina, Jožef pa Jezusov očim

Iščem in iščem, pa v tem svojem kratkem Svetem pismu ne najdem nič takega, kar bi res lahko citirala. Piše pa tako, da je bila Marija devica in noseča v 6 mesecu, ko se ji je prikazal angel Gabrijel in ji povedal, da bo tisto, kar bo rodila božji in ne Jožefov sin (Kratko Sveto pismo, Nadškofijski ordinarijat v Ljubljani, št. 1690 – str. 352). 

Dejstvo je, da Jezus ni bil Jožefov sin. Po Svetem pismu. To lahko pomeni tudi, da je v bistvu bil Jožefov sin, pa je bil tako poseben, da so Jožefu njegovo biološko očetovstvo kratkomalo “odvzeli” ali pa da se je Jožef usmilil Marije, ki je zanosila z nekom drugim, in posvojil Jezusa, ki bi bil drugače … milo rečeno nezakonski, grobo rečeno pa pankrt.

Torej … skozi celo Jezusovo življenje se vleče pripoved o njem in njegovi materi, Jožef niti ni omenjen kaj dosti. Stoji ob strani, umaknjen, ponižen, neviden, bolj nuja kot samoumeven člen družine, prej statist kot eden glavnih igralcev. Pač Marijin mož in Jezusov … kaj že? Očim.

Če to tezo razvijamo dalje, je bilo čisto možno, da je bila Marija posiljena in zato nezakonsko noseča. Lahko pa tudi, da je bila zaljubljena v nekoga, ki je bil po stanu višji od nje in poroka z njim ni bila mogoča ali pa je imel že izbrano ženo in se z Marijo pač ni mogel poročiti. Ali pa … je bila Marija vlačuga, kurba, radodajka in je zanosila z nekom, katerega imena pač ni vedela ali ker je bila neprevidna. Vse to bi bilo lahko razlog, da je bila noseča z nekom drugim in ne z Jožefom.

Po drugi strani pa bi lahko Jožef bil tisti, ki si je drznil vzeti žensko nižjega stanu in je zato ostal brez vsega ter v revščini z Marijo. Lahko pa je bilo tako, da je se Jožefu lepo noseče dekle zasmililo in ji je sklenil pomagati. Vse kombinacije so možne ob predpostavki, da Jožef NI Jezusov oče.

Jožef ima res izredno stransko vlogo in najbrž ga sploh ne bi bilo, če po krščansko ne bi bila “pravilna in edina prava” družina sestavljena iz oče+mama+ otroci. Pa še to ne veliko otrok, ampak prav v tem primeru (in v drugih družinah, poveznih z Jezuovo prav tako) z enim otrokom, kljub temu, da je nekako … pričakovano, da bosta starša imela toliko otrok, kolikor jih bo “dal Bog”.

Ne bom se na tem mestu spuščala v vse kontradiktornosti, ki jih ponuja že sama “sveta družina” in verski nauki, ki so se spleli okoli nje. Najbrž večina niti noče o tej družini premišljevati na tak način. Se mi pa vseeno zdi zanimivo, da v bistvu častimo/častite/častijo sestavljeno družino  – mama+sin+očim in ne biološko družino -mama+sin+oče.

Hmm … le zakaj se verni očetje in možje ne zgledujejo po Jožefu? Jožef vendar ni bil patriarh, pa tudi glava družine ne, še manj je imel sploh kakšno besedo pri hiši, je bil pa tih, miren, neviden statist, dopolnilo družinskih slik.     Ja vem, igrati Boga je … bolj kul.

P.S.: ne me prepričevat, da narobe interpretiram božje besede.    Poznam vse možne interpretacije, zdaj sem razvila novo.

11 žensk, 1 moški in 14 otrok – Poročilo z zabave enostarševskih družin

Zabava za enostarševske družine v Mariboru je uspela … in je bila, roko na srce, nad vsemi pričakovanji. Bilo je fantastično.
Poleg hrane in pijače je bila najbolj pomembna … družba. Družba na nek prav poseben način podobnih staršev in otrok.

V sobi je bilo največ … mam. Bilo nas je v bistvu skoraj toliko kot otrok, le da nas je samo 6 imelo svoje otroke s seboj. Ko je kateri od otrok poklical “Mama” se je obrnila … točno tista mama, ki jo je klical. Fascinantno, res. Ni šlo, da bi kdorkoli zamenjal mamo za “mamo”. Pri očetu pa je bilo drugače. Ker je bil eden in ta eden je imel s seboj dva otročka, je bila … mogoče za tiste, ki “Oči” kličejo redko ali pa sploh nikoli (ker jim je umrl)  ta beseda … ne vem, ne znam razložiti, pa beseda “čudna” ni prava. Tamali so ga občasno poklicali “oči” ko se je igral z njimi in z najmlajšimi se je res veliko igral (so se šli avijončke, vlakce, keglje). Oče je vendar močan, da te lahko dvigne v zrak in zavrti, lahko te zadrsa po parketu kot kegelj ali pa naredi vlakec iz otrok in ga potiska po parketu. Kako so uživali …

Tavečji so se zabubili v sedežno in se šli steklenico resnice. Ko smo jih opazovali smo se spominjali svojih najstniških let. Družba fantov in deklet, ki so se, nekateri prvič drugi drugič, videli, se spoznali in že bili nerazdružljivi.

Mame in oče (ko ni bil najmlajšim igrača) smo se posedle na stole in se prav tako spoznavale. No, jaz sem večino poznala, nekatere pa se med sabo niso. Bilo je fantastično biti v družbi takih, ki imajo toliko skupnega, da smo se celo na račun zelo resnih in bolečih stvari lahko šalile – oh ta naš črn humor okrog preživnin, stikov, sodišč (da vsaj enkrat nismo resne in obupane, ko teče beseda o teh stvareh).

Po dveh ali treh urah sem ugotovila, da sem res nekoliko iz vaje kar se tiče majhnih otrok. Ko so večina šla na sprehod in je doma ostalo samo pet najmlajših … sem za trenutek doživela kratek stik. Tako so bili glasni in tako so vreščali med pojanjem po stanovanju, da sem prav glasno prosila za pet minut tišine. Seveda moja prošnja ni bila uslišana. Pa nič zato. Sem šla pa med kadilce, na verando, na mir in tišino in celo eno cigareto sem si po štirih mesecih prižgala.

Moji hčeri sta ugasnili ob 22.30 in morala sem zapustit zabavo. Preveč ljudi je bilo že aboniranih za spanje v tem domu, jaz pa sem si že teden dni prej rezervirala sobo pri drugi mami. In smo šle spat. Ampak ostali so žurali dalje. Bojda do druge ure ponoči in bojda so mame popadale prej kot otroci (in celo smrčale so). 

Tako … takole se zabavajo enostarševske družine. Z otroci, glasno in veselo. In predvsem s srcem.

Kako hudo je biti sam, ko tisti, ki ga neizmerno ljubiš, leži … pod zemljo

Jokam. Danes sem poslušala oddajo Med štirimi stenami -  “Prazniki v enostarševskih družinah”, ki smo jo posneli prejšnji teden. Poslušala sem sebe in podoživljala tiste minute za mikrofonom.

Spomnila sem se in čutila sem v svojem glasu, da sem medtem, ko sem govorila o vdovah in vdovcih ter njihovih otrocih in tem, naj gredo na pokopališče prižgat svečko svojemu staršu / zakoncu in naj se pogovarjajo z njim, jokala. Jokala sem tudi danes med poslušanjem oddaje in jokam zdaj, ko jo ponovno poslušam. Jokam pa zato, ker …

Pred dnevi sem spoznala Ireno, mamo dveh majhnih navihanih frockov in vdovo moža, ki ga je neizmerno ljubila. K njej sem prišla na kavo in pogovor, odšla pa z občutkom … da sem prvič čutila bolečino in žalost in neizmerno željo po biti z nekom, ki ga ni več.
V solzah mi je pripovedovala o njegovi bolezni, njegovi trmi, ko je hotel v službi dokončati začeto delo, pa kako ji je govoril, da je zdrav in se pretvarjal, da je vse v redu. Pripovedovala mi je o tem, kako je šele zadnji teden preden je umrl izvedela, kako zelo je v resnici bolan in kako strašno težko sta se poslovila drug od drugega. Ko je zadnjič odhajala iz bolnice je počasi drsal po hodniku za njo in jo lovil s pogledom. Še zadnjič je stekla k njemu in ga poljubila, nekaj ur zatem je bil že v komi.
Noč, v kateri je umrl, ni spala. Čakala je na njegov klic in čutila, da je nekaj strašno narobe. Ko je zjutraj prišla v bolnico in je bil je že mrtev. Kako strašno je trpela …
Nekaj dni zatem je med jokom začutila, kot bi jo nekdo pobožal po licu. Kot bi nekdo sedel poleg nje v prazni dnevni sobi in ji v mraku delal družbo.

Od njegove smrti je minilo dobro leto, ona pa še vedno živi z njim. Kot bi se v trenutku njegove smrti čas ustavil. Če ne bi imela otrok bi kar obstala v tistem času, v njunem času, v njuni ljubezni, njunemu skupnemu življenju. Tako pa … mora naprej.
V hiši je vse tako, kot je bilo, ko je bil on še živ. “Tisto omaro je on popravil, tukaj bi moral še eno desko pritrdit. Letos sva hotela vrt uredit, pa kuhinjo kupit novo. Tole sliko je imel rad, pa tole so vse njegove knjige. Na tej sliki smo vsi skupaj, na tem kavču je najraje sedel,” mi je pripovedovala.  
Koliko žalosti, koliko ljubezni in koliko brezupnega upanja je v njej. In koliko zamere … ker je umrl tako mlad, ker se ni čuval, ker mu in bilo mar zanj, ampak za vse druge, ker jo je pustil samo …

To vse je dala meni. Žalost, obup, željo po še, neizbežno dejstvo, da je konec, da svojega moža NIKOLI VEČ ne bo objela, ga poljubila, se z njim prepirala, smejala, mu kuhala, prala, ga čakala, ko je bil na službeni poti, …

Je možno, da človek ljubi preveč  in ali je možno, da nikoli ne nehaš ljubiti?
_________________________________

Letos bo njeno drugo novo leto brez moža. Prvega je prejokala, pa drugega? Kako je hudo je biti sam, ko tisti, ki ga neizmerno ljubiš leži … pod zemljo.

Svojih hčera nikoli ne bi kaznovala z odvzemom žepnine

Moji hčeri dobivata žepnino od svojega 8 leta starosti. Do letos sem jima vsak ponedeljek (bolj ali manj redno) dajala od 200 – 500 sit, odvisno od višine mojih dohodkov. Letos prvič dobita od 10 -20 eur na mesec.
Žepnine jima v vseh teh letih nisem nikoli vzela ali ukinila. In zakaj ne?

Na začetku leta nakupim vse za šolo. To je tudi moj edini nakup svinčnikov, radirk, ravnil, nalivk, flomastrov in kar je še takega. Kar izgubita, zlomita, pokvarita, kupita sami z žepnino. nikoli mi niti ne rečeta, če jima kupim nalivko ali bombice ali kaj drugega. Vesta, da jima ne bom dala. Tudi revije si kupujeta sami, pa sladkarije tudi.

Delata. Res delata. Pomivata posodo, kuhata, obešata in pospravlajta perilo, pomivata stanovanje (ki ga jaz nikoli ne pomijem, pomivam samo po tleh), odnašata smeti in med tednom hodita celo v trgovino po hrano, če je med tednom zmanjka.

V šoli sta pridni. Razen tuintam kakšne slabe ocene in kakšnega odgovarjanja sta pridni, se učita, skrbita za svoje obveznosti in praktično ne vem, da hodita v šolo. To pomeni, da ne sedim z njima doma, da ne “visim” na govorilnih urah, da ju ne priganjam k domačim nalogam in jima ne pregledujem zvezkov, da ju ne sprašujem z kontrolke in sploh ne vem kdaj jih imata. 

Sta izredno samostojni. Ko je tamala zlomila zdravstveno kartico, jo je šla sama zamenjat. Ko je bila bolana, je šla sama k zdravniku. Tavelika plačuje položnice – razdeli denar in glede na to, koliko ji ga dam, plačuje položnice. Sami se dogovorita za obveznosti, bodisi v šoli ali po njej.
Tamala si z žepnino kupuje telefonsko kartico, denar pa tudi varčujeta in si kupita kakšen modni dodatek, ki jima ga jaz ne bi kupila (rokavice, ogrlica, lasnice, trakove, uhane). __________________________________

Zaradi vseh teh razlogov mi nikoli ni padlo na pamet, da bi ju kaznovala z odvzemom žepnine. In ju nikoli nisem. Žepnino si zaslužita in z njo kupujeta tisto, kar bi jima sicer morala kupit jaz. In komaj čakata, da bosta v srednji šoli, ko se jima bo povišala na 30 eur / mesec.  

Prednovoletni žur enostarševskih družin 2007

Se bo godil v soboto, 22.12.2007 od 14 ure dalje v središču Maribora.

Vabljeni starši enostarševskih družin (očetje, mame, vdove ,vdovci, samski, ločeni, itd) z otroci ali brez.
Po dosedaj zbranih podatkih nas bo 12 odraslih + 16 otrok v starosti 22 mesecev – 16 let. Zabava, srečanje, spoznavanje, igranje in uživanje, bodo potekali do poznih ur, poskrbljeno pa je tudi za spanje za tiste, ki ste / smo od daleč.

S seboj prinesite nekaj pijače, nekaj prigrizkov, spalko ali deke, pižame in zobno krtačko. Pa dobro voljo in copate, kakopak.

Za vse, ki bi se zabave radi udeležili / udeležile, pošljite prijavo na naslov starsevstvo.plus@gmail.com ali pokličite na tel 051 603 171

Problematični ljudje ali ljudje s problemi

Včasih mi je bila besedna zveza “problematični ljudje” nekaj … samoumevnega. Tisti, ki so imeli probleme, so bili pač problematični in družine, ki so imele težave, so bile problematične. Vse to je šlo mimo mene, dokler …
Dokler nisem prisluhnila tej besedni zvezi.

problematični ljudje

problematilčne družine

problematični otroci

problematični starši

problematične skupine

Te besedne zveze so kar nenadoma dobile drugačen prizvok. Postale se težke, označujoče, dokončne, brezupne in negativne.
Problematični otroci so otroci, ki so sami po sebi problem. Vse kar je povezano z njimi je problem in ta problem je sestavljen iz nešteto malih problemov – od obnašanja, karakterja, govorjenja, do oblačenja, pisanja, znanja, komuniciranja, dojemanja in dihanja zraka – vse, kar je v povezavi s temi otroci je problem. Enako je s temi družinami, odraslimi, skupinami.

Delati z ljudmi, ki so sami po sebi problem, je … milo rečeno … nehvaležno, brezciljno in tratenje časa, saj je problemov enostavno preveč in če bi hoteli vse popravit / rešit / odstranit, takega človeka … sploh ne bi smelo bit. Z drugimi besedami bi to lahko pomenilo, da je problematične ljudi lažje .. ubiti kot “popraviti”.

Dejstvo pa je, da ljudje nismo problematični. In nismo sestavljeni iz problemov in ni nas lažje ubit kot popravit. Ljudje imamo probleme, težave, stiske, situacije, znajdemo se v življenjskih momentih, ko ne znamo naprej in ko potrebujemo pomoč, nikakor in pod nobenim pogojem pa nismo problematični.

Družine imajo probleme in niso problematične družine.

Otroci imajo probleme in niso problematični otroci.

Starši imajo probleme in niso problematični starši.

Skupine (npr. romi) imajo probleme, niso pa problematični.

Nekdo, ki je alkoholik, ni problematičen človek, temveč človek s problemom – alkoholom.
Otrok, ki mu ne gre v šoli ni problematičen otrok, temveč otrok s problemom – mogoče koncentracijo ali razumevanjem.
Družina, v kateri vlada nasilje ni problematična družina (kajti veliko njenih članov je lahko brez osebnih problemov), temveč družina s problemom – nasilnim družinskih članom.

Torej … med problematičnim človekom in človekom s problemi je ogromna razlika. Nepredstavljiva. Prva besedna zveza “problematičen človek” človeka marginalizira, druga besedna zveza “človek s problemi” pa kliče na pomoč.

Zaradi pre-nizke plače ne morem delati kot socialna delavka

Ne, ne hecam se. Res ne. Končno sem dobila občutek, da bi pa lahko dobila službo v kakšnem CSD-ju, naredila tisto nesrečno pripravništvo ter strokovni izpit in začela delati kot socialna delavka, ko sem s sanjarjenj o tem spet padla na trda tla.
Priznam, da sem o tem premišljevala kar nekaj časa. Se poigravala z mislijo, kje vse bi lahko delala, komu bi lahko pomagala, kakšne projekte bi lahko speljala, delavnice, podpodrne skupine … Zdaj pa me je spet vse minilo. In vedno je tako. Kadarkoli namreč dobim preblisk (informacijo, podatek ali preprosto upanje, da se nekje odpira oz. prazn idelovno mesto socialnega delavca), se mi po minutah sanjarjenja vse skupaj sesuje v prah. Bom razložila.

Štiri leta sem hodila na fax (ki še zdaleč ni bil poceni). Nekako normalno se mi je zdelo, da ljudje s faxi in s strogo specializiranim znanjem niso in ne morejo bit slabo plačani, pa čeprav so to socialni delavci.

Zanje je pač nekako … kako bi človek rekel … samoumevno, da radi delajo z ljudmi, da so (ali pa naj bi bili) človekoljubi, ki jim je delo v užitek in plačilo zanj bolj ko ne … neka nuja, nagrada. Socialni delavci pač radi delajo in bi naj bili neke vrste prostovoljci. Saj že njihovo ime pove, da so SOCIALNI – ta beseda zveni nekako kot … reven, ubog, na robu, oz. prostovoljec, zastonjdelavec, socialc pač. Vse kar se začne z besedo socialno ima prizvok nečesa na robu, odrinjenega, pomoči potrebnega. In tako se socialni delavci izgubijo v socialnih pomočeh, socialnih stanovanjih, socialnih problemih in kar je še socialnega.

Občutek imam, da ima tudi država občutek, da so socialni delavci zastonj delavci. Njihovo teoretično znanje je sicer – izreden študij – visoko finančno ovrednoteno, praktično delo pa je nekaj bolje plačano od dela fizičnega delavca na gradbišču. Pa še to … je tko tko. Socialni delavci namreč prvih 9 mesecev oz. v pripravniški dobi dobijo 542 eur neto in nič na roke, gradbiščni delavci pa skoraj vsi (torej ne vsi in to ni pravilo) dobijo še kakih … kaj pa vem, takole na oko … 200 eur.
Nekaj dni nazaj sem se pogovarjala s socialno delavko, ki je na CSD-ju zaposlena 5 let. Zanimalo me je koliko je plačana in postregla mi je s podatkom, da dobi 690 eur neto. Je to hec? Ne ni, je odvrnila. S tem, da ne dela 8 ur na dan, ampak vsak dan še malo ali dosti več in da ima poleg redne službe še delavnice, ki so, normalno ali ne, zastonj in so tretirane kot njeno prostovoljno delo in dokaz njenega človekoljubja. Pa da ne bo pomote, socialna delavka, ki ima za sabo že 25+ delovnega staža, ne dosega plače 1000 eur neto , kar je kako toliko, kot jaz dobim v svoji službi.

In premišljujem. Spet. Kako, za boga, naj jaz opravljam poklic, za katerega sem se izšolala in ki je v drugih delih sveta izredno čislan, pri nas pa … eh, socialka (in zamahnejo z roko). Je potem čudno, če ljudje slabo ali malomarno ali nezavzeto delajo in delajo po liniji najmanjšega odpora. Saj človek rad dela prostovoljno in zastonj, ampak da bi pa po sele dneve in 40 let skupaj delal za kruh in vodo, pri tem pomagal ljudem, sam pa hodil okoli kot največji klošar … je pa le malo prehudo in skregano z logiko.
Že pri gradbiščnih delavcih sem opazila, da tisti, ki so najslabše plačani, tudi najslabše deljo. In obratno. In tako je najbrž povsod. Tudi na CSD-jih. Ker zdaj vem, da njihov dodatno delo ni plačano, sem jim prav čudim, da imajo toliko volje in energije, da po svoji službi še popoldan delajo z ljudmi, namesto da bi v kakšni drugi službi služili dodaten denar za preživetje.

Roko na srce. Niti z 542 eur, niti z 690 eur sama svoje družine ne morem preživljati. Lahko pa postanem hud socialni problem, kar pa bi bilo navkljub veliki želji, da delam v sociali, prevelika žrtve.

Postavlja se mi vprašanje, zakaj država tako malo ceni socialne delavce in druge delavce, ki delajo na CSD-jih? Se ji zdi njihovo delo nepotrebno, manjvredno? Bi jih rada ukinila ali bi rada, da kar sami počasi poniknejo? Na Škotskem, kamor sta lansko leto odšli dve moji sošolki, imajo socialni delavci-začetniki plačo 2.921 eur neto, v popisih poklicev, ki jih iščejo v ZDA, Avstraliji in Angliji pa je pred dvema letoma poklic socialni delavec dobival najvišje točke (zakaj nisem takrat šla? ker še nisem diplomirala). Jasno je torej, samo naša država misli, da se na FSD-ju šolajo prostovoljci in da je to tako nizek poklic, da se njegova plača enači s plačami fizičnih delavcev brez poklica in brez odgovornosti.

Vsakič, ko pridem z mislimi tako daleč, da si spet zaželim delati to, kar sem študirala, se potem žalostna zavem, da delo z ljudmi pri nas ni spoštovano in pomembno. Je pomembno, ko gre kaj narobe, ko pride v javnost kakšna malomarnost, nevestnost, napaka, sicer pa ne. Spoštovano pa …

Torej … zaradi pre-nizke plače ne morem delati v sociali. In če bo šlo tako naprej ne bom mogla delati nikoli. No, mogoče potem, ko bosta hčeri odrasli in šli na svoje, jaz pa bom potrebovala manj denarja in bom mogče z 542 eur ali 690 eur neto preživela mesec. Prej pač ne.

Misterij izbora “najugodnejšega ponudnika”

Kot veste, je pri javnih naročilih in pri drugih javnih projektih vedno v igri “najugodnejši ponudnik” (ne najkvalitetnejši ali najboljši). To navadno pomeni, da posel dobi tisti, ki bo … seveda … najcenejši. Bodisi daleč najcenejši ali pa pač najcenejši, pa čeprav le za nekaj 100 eur.

Pri javnih naročilih je vedno tako, da vsi potencialni ponudniki dobijo isti popis, iste zahteve. Neredko se zgodi, da je popis “pisan na kožo” enemu ali dvema ponudnikoma, ostali pa se mučijo in iščejo materiale, ki so predpisani (zahtevani, suflirani, kakorkoli že) v popisu. In potem …

Pri velikih javnih naročilih je tako, da je odpiranje ponudb javno. Zberejo se vsi ponudniki in ovojnice s ponudbami se odprejo pred vsemi. Takoj je jasno kd oje “zmagovalec” razpisa. Najugodnejši ponudnik. Toda … naj vam povem, kako lahko nekdo postane le-to.

1. obstaja možnost, da je to podjetje, ki je dejansko ponudilo zahtevane materiale in je res najcenejše

2. obstaja možnost, da je to podjetje, ki je ponudilo – ne zahtevanih temveč – alternativne materiale, ki dosegajo zahteve materialov iz popisov, niso pa tisti, ki jih popis suflira.

3. obstaja možnost, da zmaga podjetje, ki je ponudilo zahtevane materiale, pozabilo pa je vkalkulirati nepredvidene stroške ali kaj drugega in je bil ozato najcenejše

4. obstaja pa možnost, da zmaga podjetje, ki je v dogovoru z investitorjem ali naročnikom ali kom drugim znotraj teh dveh zanalašč pozabilo vkalkulirati določene postavke, ker se je dogovoorilo, da bodo to dodatna dela.

Dejstvo je, da se pri nas že leta v gradbeništvu gibljejo cene dela navzdol, cene materialov navzgor. Slednje kupujemo od tujcev, ki jih proizvajajo in oni nimajo problemov z dvigovanjem cene – materiali so kvalitetni, mi pa imamo težave obdržat ceno dela, še več, ne moremo ji dvigovati, ker nas ogroža konkurenca iz juga in vzhoda.

Tako pri javnih naročilih in pri masi dela cene le-tega drastično padejo. Podjetja, ki so enormna, ki morajo imeti veliko dela, da njihova mašinerija drži tempo, pa morajo vzeti tudi “na videz” slabše plačano delo, kar pomeni, da se morajo potegovati tudi na razpisih, kjer so določene ali predvidene cene sramotno nizke. Ker je logično, da s takim plačilom ne bodo pokrila vseh stroškov dela, se ali vnaprej ali spotoma dogovorijo za dodatna dela, ki bodo pokrila dejansko vrednost izvedenih del. Jasno?

No, za to, da se vnaprej dogovorijo za dodatna dela, ni dovolj le kvaliteta izvedenih del, ampak tudi … seveda … provizije, ki jih tisti, ki odločajo o dodatnih delih, odobrijo. Tem provizijam lahko mirno rečemo podkupnine, korupcija, kakor komu drago. To je denar pod mizo, denar za to, da je na razpisu zmagalo podjetje, ki ni ponujalo vsega, kar je bilo predpisano.
Dodatna dela niso poceni. Noup. Ponavadi so svinjsko draga. V njih so vračunane tudi podkupnine, kar pomeni, da je naročnik plačal invsticijo + kraje na njegov račun. Ampak … koga to briga, itak ni dokazljivo.

Najugodnejši ponudnik je lahko kdorkoli in ko jaz slišim za to in kasneje za dodatna dela, ki so pri taistem projetku nastala, si mislim …

Kot veste, je pri javnih naročilih in pri drugih javnih projektih skoraj vedno v igri “najugodnejši ponudnik” (ne najkvalitetnejši ali najboljši). To navadno pomeni, da posel dobi tisti, ki bo … seveda … najcenejši. Bodisi daleč najcenejši ali pa pač najcenejši, pa čeprav le za nekaj 100 eur.

Če mislite, da so Zakoni dovolj za razumevanje pravne ureditve naše države, se prekleto motite

Zakone, vsaj nekatere, zelo do pretežno dobro poznam. Poleg tega, da sem imela strokovna predavanja iz njihove vsebine, sem si jih tudi sama večkrat podrobno prebrala in tolmačila. Zato in pa zato, ker vem, kje jih iskati sem bila kar nekaj časa prepričana, da so Zakoni najvišji akti države, ki opredeljujejo in določajo postopke, pravice, dolžnosti državljanov in državnih inštitucij.

No, živela sem v zmotnem prepričanju. Niso Zakoni edini akti (so pa edini res javno dostopni) in ne urejajo samo Zakoni te stvari. Obstajajo še … Pravilniki. Le- ti so praviloma “varno” spravljeni v predalih državnih birokratov, nedostopni državljanom in na sploh nevidni.
Državljani si torej lahko pogledajo in preberejo Zakone in so na podlagi le-teh prepričani, da jim nekaj pripada (ali da nekaj kršijo), potem pa jim birokrat potegne iz predala Pravilnik in pokaže na nek člen, ki še dodatno pojasnjuje (širi ali demantira ali sabotira ali pač dela bedaka iz tistega, ki je prebral Zakon) Zakon in na podlagi katerega državljan potem ugotovi, da … glede na Pravilnik ni upravičen do pomoči ali ne bo kaznovan ali kaj drugega.

Primer:

Lansko leto sem konec oktobra ostala doma. Brezposelna, prijavljena na Zavodu in z določenim nadomestilom plače. Ker je bila moja neto plača 222.000 sit sem bila upravičena do najvišjega nadomestila za čas brezposelnosti, ki je bil (in je najbrž še) 120.000 sit neto. Razlika med dohodkoma je bila katastrofalna in čeprav sem hčeri takoj odjavila od šolske prehrane in se dosledno držala tega, da avta nisem uporabljala (in trošila bencina), da nikamor nismo šle, že prvi mesec nisem prilezla skozi. Razlika v dohodkih je bila pač prevelika.
Sem premišljevala in … se domislila, da najbrž se pa otroški dodatek poviša, če starš ostane brez službe oz. če se mu dohodek drastično zniža. Do takrat sem dobivala nizek otr. dodatek, z novimi dohodki pa sem “zlezla” kar nekaj razredov nižje in … glede na to, da se otroški dodatek namenja otrokom, bi naj bilo jasno, da se poviša oz. regulira z ostalimi dohodki družine.

In sem vzela v roke Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ter prebrala 102. člen, ki pravi takole:

102.člen
(obveznost sporočanja sprememb)
…

Vsakdo mora sporočiti centru (CSD) dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki vplivajo na priznane pravice, njihovo višino in obdobje prejemanja, v 8 dneh od dne, ko je taka sprememba nastala oziroma je zanjo zvedel.

Spremembe, ki jih je treba sporočiti centru so: sprememba števila družinskih članov, zaposlitev ali izguba zaposlitve enega od vzdrževalcev družine, začetek opravljanja samostojne dejavnosti ali zaposlitev otroka po 15. letu starosti, namestitev otroka v rejniško družino ali drugo obliko institucionalnega varstva.

Če se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice iz tega zakona, center začne postopek po uradni dolžnosti.”

Enkrat sem že bila na CSD-ju zaradi tega in referentka me je odslovila, češ da ta člen ne velja tako kot si ga razlagam jaz. Pika.
Seveda s takim odgovorom nikakor nisem bila zadovoljna in sem napisala pismo MDDSZ v katerem sem navedla vse okoliščine, v katerih se je znašla moja družine ter, seveda, mojo interpretacijo 102. člena, v katerem izdrecno piše, da moram v OSMIH DNEH CSD-JU JAVITI VSE SPREMEMBE, KI VPLIVAJO NA PRIZNANE PRAVICE, MED NJIMI TUDI ZAPOSLITEV OZIROMA IZGUBO ZAPOSLITVE. Jasno? Kot beli dan. Izgubila sem zaposlitev, kar pomeni, da je to sprememba, ki jo moram javiti CSD-ju in tam preučijo spremembe, ki so nastale in odločijo ali je potrebno izdati drugo odločbo (torej višji otr. dodatek) ali ne. Ja, slednej odločijo kar sami, kar tako. nikjer v Zakonu namreč napiše na kakšni podlagi to odločajo in jaz pri bogu nisem mogla vedeti, da obstaja še kakšen pravni akti, ki to določa.

Odgovor, pa ne iz MDDSZ, temveč iz CSD Kranj, je bil takle:
opozorilo !!! – lahko preskočite čreva, sem označila, kje se začne dejanski odgovor na moje pismo:

ZADEVA: Pravica do višjega otroškega dodatka – pojasnilo

Dne 11.01.2007 ste nam v elektronski obliki poslali vaš dopis, ki ste ga predhodno istega dne poslali na elektronski naslov direktorice Direktorata za družino na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ge. Majde Erzar.
Dne 18.01.2007 smo s strani MDDSZ prejeli vaš dopis, ki ste ga dne 11.01.2007 posredovali na elektronski naslov majda.erzar@gov.si, s pripisom, da ste pritožbo zoper našo odločbo vložila neposredno na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, zato nam je ministrstvo na podlagi 2. odstavka 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06- uradno prečiščeno besedilo) poslalo pritožbo z naročilom, da pri obravnavi pritožbe upoštevamo določila 240. do 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V kolikor pritožbe ne bomo obravnavali, moramo celotno zadevo odstopiti pristojnemu ministrstvu.
Iz vašega dopisa, ki smo ga prejeli dne 11.01.2007 ni razvidno, da se pritožujete na izdano odločbo (zadnja izdana odločba o otroškem dodatku je bila 10.04.2006 za obdobje od 01.05.2006 do 30.04.2007), ampak je razvidno, da ste prosili za mnenje, če je bil odgovor, ki ste ga prejeli na centru pravilen. Ker vašega dopisa center ni mogel obravnavati kot pritožbo na odločbo, vam pošiljamo odgovor na vaše vprašanje o upoštevanju  spremembe višine otroškega dodatka, ki ga bomo posredovali tudi v vednost pristojnemu ministrstvu.  

Dne 22.01.2007 pa smo prejeli še vašo vlogo za spremembo višine otroškega dodatka, ki ste nam jo poslali po prejemu obvestila s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, skupaj s pogodbo o zaposlitvi od 01.02.2006 do 02.11.2006 in odločbo Zavoda za zaposlovanje Kranj, da prejemate denarno nadomestilo med brezposelnostjo za čas 6 mesecev od 03.11.2006 02.05.2207.

Iz vseh dopisov je razvidno vaše vprašanje o preračunu višine otroškega dodatka v skladu s 102. členom ZSDP, ker ste 31.10.2006 izgubili zaposlitev in prejemate denarno nadomestilo za čas brezposelnosti iz zavoda za zaposlovanje. Nadalje navajate, da se je sedaj dohodek vaše družine močno zmanjšal in sicer iz 302.606,00 SIT na 199.869,00 SIT(opomba preživnina+otroški dodatki-nadomestlo plače), zato menite, da bi vam center moral otroški dodatek ponovno preračunati in odmeriti po novih dohodkih iz katerih se trenutno družina preživlja, kar pa referentka na Centru za socialno delo Kranj ni pripravljena storiti.

Posredujemo vam naslednje pojasnilo
Pravica do otroškega dodatka je opredeljena v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP) in Pravilniku o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov, ki podrobneje določa natančnejši postopek za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov, med katere sodi tudi otroški dodatek.

ZSDP v 102. členu določa, da mora vsakdo sporočiti centru dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki vplivajo na priznane pravice, njihovo višino in obdobje prejemanja, v 8 dneh od dneva, ko je taka sprememba nastala oziroma je zanjo zvedel. Spremembe, ki jih je treba sporočiti centru so: sprememba števila družinskih članov, zaposlitev ali izguba zaposlitve enega od vzdrževalcev družine, začetek opravljanja samostojne dejavnosti ali zaposlitev otroka po 15. letu starosti, namestitev otroka v rejniško družino ali drugo obliko institucionalnega varstva. Če se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice iz ZSDP, center začne postopek po uradni dolžnosti.
Pravilnik o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov, ki v členih od 45. do 50. člena podrobneje določa upoštevanje sprememb iz 102.čl. ZSDP,  v 50.čl. določa, če eden od vzdrževalcev družine izgubi zaposlitev in NE prejema nadomestila, pa je prijavljen v evidenci Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba ali ne prejema pokojnine ali delnega plačila za izgubljeni dohodek, se njegovi dohodki iz naslova bruto plač iz preteklega leta ne vštevajo v skupni dohodek družine.Iz navedenega izhaja, da  v vašem primeru ne gre za spremembo okoliščin, zaradi katerih bi bilo v skladu s 102. členom ZSDP treba izdati drugačno odločbo o pravici do otroškega dodatka. Izguba zaposlitve se upošteva šele potem, ko poteče pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, kar je v vašem primeru 02.05.2007. Takrat se dohodki iz naslova bruto plač iz preteklega leta ne vštevajo v skupni dohodek družine. V skladu s 45. členom Pravilnika DP morate spremembo o prenehanju prejemanja nadomestila in potrdilo, da ste prijavljena v evidenci Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba, centru sporočiti v 8 dneh. Spremembe, sporočene po priznanju pravice do otroškega dodatka, se upoštevajo s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Pravica do otroškega dodatka vam poteče 30.04.2007. Da boste otroški dodatek prejemali neprekinjeno naprej, morate v mesecu aprilu 2007 vložiti novo vlogo po dohodkih iz leta  2006 za vas in vaše družinske člane, spremembo izgube denarnega nadomestila pa v 8 dneh po prenehanju pravice.

_________________________________

Da skrajšam:
Pravilnik  v 50.čl. določa, če eden od vzdrževalcev družine izgubi zaposlitev in NE prejema nadomestila, pa je prijavljen v evidenci Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba ali ne prejema pokojnine ali delnega plačila za izgubljeni dohodek, se njegovi dohodki iz naslova bruto plač iz preteklega leta ne vštevajo v skupni dohodek družine. - po tej logiki bi naj jaz takrat ne bila upravičena do višjega otroškega dodatka, ker sem prejemala nadomestilo. Ampak … pomembno, naslednje leto, torej 2007, pa imam višji dodatek glede na dohodke leta 2006, ko sem bila nezaposlena. WTF????

Je komu jasno?? Ker meni, roko na srce, ni ni ne bo. In tudi drugim staršem, ki živijo v enostarševskih družinah in ostanejo brez zaposlitve, se prijavijo na Zavod in dobivajo 70% višje OD-ja oz. max 500 eur neto, če so imeli višjo plačo od 1210 eur bruto,  NI JASNO. In zakaj ne?

- prvič zato ne, ker pomoč oz. višji dodtaek potrebujemo takrat, ko ostanemo brez zaposlitve in ne takrat, ko le-to že imamo in smo se finančno že pobrali

- drugič pa zato ne, ker v Zakonu piše, kar piše in ga Pravilnik dopolnjuje na, milo rečeno, zelo čuden način. V bistvu Zakon zavaja bralce – zakaj v njem ne more pisati, da se nadomestilo plače všteva v dohodek in ni sprememba, ki bi jo morali javljati.
V Zakonu namreč piše, da moramo javit izgubo zaposlitve, Pravilnik pa pravi, da ne smemo prejemati nadomestila na Zavodu, ki se po Pravilniku všteva v dohodke oz. plačo. Pri tem ni pomembno, da so vsote plače in nadomestial le-tega bistveno in boleče različna in da družina z eno plačo zelo zelo občuti to razliko.

No, letos sem potem, ko sem se zaposlila, spet romala na CSD prijavit spremembo statusa glede na 103.člen ZSDP-UPB2 (dolžnost povračila stroškov ob neresničih informacijah). In kaj je bilo? Referent mi je odvrnil, da to ni pomembno, da se otroški dodatek obračuna na podlagi dohodkov iz prejšnjega leta (torej 2006) in da se bo naslednje leto (torej 2008) izračunaval na podlagi letošnjih prejemkov. WTF?
Pa ne rabim zdaj tako visokega otroškega dodatka, hvala lepa. Zdaj delam, imam plačo, lahko bi ga znižate. Nočete? Tudi prav. Potem pa nič. Bom preživela. Hvala. Pa da ne boste rekli, da vam nisem sporočila spremembe.

Znaki spolne zlorabe otrok ali “prirojen” večji spolni nagon?

Dandanes je tako, da na internetu najdemo skoraj vse, kar so včasih raziskovalci in proučevalci našli samo “na terenu”, torej pri neposrednem stiku z ljudmi.

Internet je poln raznih forumov, enih bolj drugih manj resnih, povečini pa na njih ljudje pišejo svoje resnične dogodke, čustva, strahove, vprašanja, ki se jim porajajo. Ker so ljudje na njih vsaj na videz anonimni, si upajo pisati tudi stvari, ki jih v vsakdanjem življenju nikoli ne bi ali pa bi jih samo pod posebnimi pogoji komu zaupali. Ena izmed takih stvari so, recimo, ta tri vprašanja:

Prvo vprašanje:
Ali je normalno (vem da ni ampak me zanima vašo mnenje) da 4,5 letnika(na obisk) sleče 3 letnika (moj sin) in ga spravi v položaj kot da ga …od zadaj.
Jaz sem bila šokirana.

Drugo vprašanje:
Kot vsaka mama verjetno, sem tudi jaz prišla do tega trenutka, ko se srečam s to težavico, ki mogoče sploh ni takšna težavica. V glavnem sem mama 5-letnika,dokaj pridnega dečka. Moja prijateljica ima 5 let staro hčerkico, tudi pridno deklico. Ravno danes smo jih obiskali in sva obe s prijateljico, se pravi midve mamici, malce zaskrbljeni, saj ne veva prav, kako bi pravilno in na najboljši način postopali v takšnem primeru.
Tamaladva sta bila v dekličini sobi, sta si potegnila rolete dol. Pa ne bi nič vedeli, če ne bi imel sin narobe oblečene hlače gor, ko sta prišla ven. Deklica je imela gor oblekici, je pa imela spodnje hlačke narobe gor. Mojega tamalega je “sram” oz. mu je nerodno povedati, zakaj se je šlo, zato izvema od prijateljičine hčerkice. Sta baje seksala. ?!?!?!?!

Tretje vprašanje:
Mene pa zanima ali je normalno,da se trinajsletnica in njen štiri leta mlajši brat včasih igrata igrico mamica oči. Pri tem je prišlo včasih tudi do lizanja splovil. Ali je to v razvoju normalno? Onadva pravita da se samo igrata. Ali je to normalno razvojno in ali ima kdo take izkušnje?
____________________________________

V linikih najdete tudi odgovore, ki so jih bile te tri ženske deležne na forumu. Največ je takih, da je to normalno za ta leta, pri slednjem pa, da gre za incest.
Meni osebno se sicer nobeno od teh treh obnašanj ne zdi normalno. Da se otrok igra sam s seboj to ja, ampak da se otrok pri teh letih igra z drugim otrokom take stvari, ki jih zelo očitno (vsaj po pripovedovanju mam) ni mogel nikjer videti … pa je, milo rečeno, čudno, če ne že nenormalno.
Zakaj bi se npr. 5-letnika igrala seks, si slačila spodnje perilo in se otipavala po spolovilih? Po drugi strani pa bi bilo obema nerodno govorit o tem z mamama, ker očitno oba vesta, da to ali ni prav za njuna leta ali pa jim je kdo drug rekel, da se to ne dela (je pokvarjeno, umazano, nespodobno). In zakaj bi se 13 in 9 letnika igrala “mamico in očita” ter se lizala po spolovilih, če ne mogoče tudi zato, ker bi vsaj en od njiju to doživel kje drugje s kom drugim. Incest gor ali dol, otroka sta najbrž kje drugje izvedela za te stvari, sama od sebe se tega ne bi spomnila.
______________________________________

Kakšni so znaki, da je otrok spolno zlorabljen?
In kaj je dopustno in kaj nedopustno spolno vedenje?
Kdaj lahko z rečemo, da je nek otrok prirojen večji spolni nagon in kdaj, da je na njegovo obnašanje vplivalo nekaj iz njegovega okolja?
In ali “prirojen večji spolni nagon” sploh obstaja?
So nekateri otroci res lahko prirojeno bolj nagnjeni k spolnosti, ki se izraža na način, da otipavajo sovrstnike, igrajo spolne akte, itd?
Je možno ali verjetno, da ima otrok to prirojeno?
Ali je tako obnašanje posledica vplivov okolja, bodisi gledanja takih stvari ali pa doživljanja le-tega na sebi – torej spolno zlorabljanje? Sama se nagibam k sednjemu, torej k spolni zlorabi.

Tako majhni otroci kot so opisani v prvem in drugem vprašanju po mojem prepričanjuse prav nikjer ne morejo navzeti tovrstnih “igric”, kot samo neposredno v sodelovanju pri takem “igranju” (seveda z odraslo osebo).
V prirojen večji spolni nagon … nekako ne verjamem. Dopuščam pa možnost, da obstaja. Pa vendar … bi se demonstriral na tak način? Tako očitno s spolnim aktom, otipavanjem po spolovilih?Ta tri vprašanja sem izpostavila zato, ker moderatorji tega foruma niso odgovarjali nanje. Zakaj, ne vem. Mogoče so zbegani, mogoče ne vedo kaj odgovoriti. Mislim, da so ta vprašanja preresna, da bi jih tako ignorantsko izpuščali.