Slava ima visoko ceno. Kdo si jo upa plačati in ali jo je sploh vredno plačati?
Že dolgo nazaj sem pisala na to temo, zdaj pa spet premišljujem o tem. V bistvu so me k temu vzpodbudile volitve v ZDA in, seveda, naše prihajajoče tudi.
Ko se človek takole izpostavi, dvigne glavo iz množice ali naredi kaj novega, posebnega, ekstremnega, zanimivega, ga drugi opazijo. Jasno. Od vedno je bilo tako. Tisti, ki v takem človeku vidijo napredek ali vsaj premik, bodisi v novo smer ali naprej po poti, takega človeka podprejo. Ga sprejmejo z odprtimi rokami, mu pomagajo oziroma mu ne odmagajo. Drugi, ki ne marajo izstopanja iz povprečja ali mislijo, da so samo oni tako posebni, da so lahko “nekaj več” oziroma so nesposobni doseči karkoli “več”, pa takega človeka takoj popljuvajo. Normalno? Naravno?
Če bi človek imel to možnost, da bi že od majhnega vedel, da bo, ko bo velik, slaven, poznan, pomemben, bi vso svojo mladost skrbno pazil, da ne bi storil prav nič takega, kar bi ga kasneje lahko diskvalificiralo v tekmi za predsednika ali v vlogi žene slavnega moža. Ja, vse življenje bi skrbno pazil, da ja ne bi naredil kakšno neumnost ali kaj takega, kar bi se potem, ko bi postal slaven, pojavilo na rumenih straneh in prežvekovalo po družabnih srečanjih. Pa ne gre tako, mar ne. Ljudje smo, ko smo mlajši, nastniki in komaj odrasli, radovedni, počnemo marsikaj. Marsikdo tudi naredi kakšno neumnost ali se poda na tvegano, nelegalno pot preživetja, ki pa jo potem, ko se spravi na zeleno vejo, opusti. Pa je zato slab človek?
Spomnim se, ko so nekemu predsedniškemu kandidatu očitali, da je v mladosti kadil travo. In? Kaj naj bi to pomenilo? Da ni primeren za predsednika? Da je narkoman? Kaj?
Pa ko je Švarcneger kandidiral je bilo prav tako vse rumeno od njegovih mladostnih fotografij z raznimi ženskami in kako da je bil nasilen do njih in kaj vse je počel z njimi. Čemu je bilo to potrebno? So ga želeli na tak način diskvalificirati? Prepričana sem, da Švarci nikoli ni premišljeval o tem, da bi bil .. kaj že? … prvi človek Kalifornije. Če bi to vedel, bi najbrž marsikaj naredil drugače, no, vsaj tako, da ga med kampanjo ne bi mogli tako žolčno pljuvati. Pa vseeno … je zato, ker je imel nekoč kobajagi veliko žensk slab človek?
Kaj daje človeku dovoljenje, da je slaven? Kakšen mora biti? Lep, suh, nasmejan, prijazen, bogat, izobražen, razgledan, z neomadeževano preteklostjo, … kakšen mora biti človek, da bi ga vsi sprejeli in da bi od vseh dobil mandat, da je lahko slaven?
Vsi tisti, ki odstopajo od tega, si torej ne zaslužijo biti slavni. Imajo napake, čudno preteklost, niso dovolj izobraženi, skratka bolj kot to, da naredijo nekaj dobrega, nekaj posebnega, nekaj novega, nekaj … kar pač nihče še ni naredil oziroma da se upajo potegovati za mesto, ki je prestižno in/ali cenjeno, zaželjeno je pomembno to, da so … omadeževani, pomanjkljivi, ranljivi.
Recimo … Ivan Kramberger. Ni važno, kako pameten je bil in kako so ga cenili ljudje, tisti, ki jim je stopil na prste - in bilo jih je veliko, so v njem videli samo kmetavza z opico, klovna v politiki in norca, ki je delil denar. Njegova smrt - bil je ustreljen, ni bila vredna podrobne raziskave. Zakaj le? Saj je bil itak čudak in nekaj posebnega.
Torej … tisti, ki jim iz različnih razlogov uspe priti na površje in nase opozorijo bodisi s svojo pojavo, delom, zamislimi ali preprosto z načinom življenja, se morajo zavedati, da njihova pojava in njihovo delo ne bosta predmet družbenih tračev, temveč bo ljudi bolj kot oni sami zanimalo, s kom so v preteklosti spali, kakšne droge so jemali, kaj ne-legalnega so počeli, s kom so se družili, na kakšen način preživljali, kaj govorili in kaj jedli. To jih bo zanimalo še toliko bolj, če bodo Slavni svojo preteklost skrivali ozrioma je sami ne bodo obešali na veliki zvon (in zakaj bi jo?). Če pa bodo sami govorili o sebi in pikantnih podrobnostih iz svojega življenja, pa bodo …
… dolgočasni, kot je Angelina Joli , ki je novinarjem sama povedala vse o svojih “življenjskih lapsusih” in je bolj ko ne dolgočasna za rumene strani. Je lepa, uspešna, ni pa tračarsko zanimiva. In ima, vsaj kar se tega tiče, mir pred brskanjem po svoji preteklosti in morebitnim diskreditiranjem v javnosti zaradi nečesa, kar je nekoč naredila.
__________________________________
Torej … če ste kdajkoli naredili karkoli zaradi česar bi ljudje s prstom kazali na vas in vam “grozi”, da boste postali slavni, znani ali preprosto prepoznani, je najbolje, da o vsem tem spregovorite sami in še preden kdo drug spregovori o tem namesto vas. Tako se boste bržkone izognili javnemu linču in zgražanju, lahko pa vas bodo zaradi tega ljudje še bolj imeli radi.
Tisti, ki ste v preteklosti naredili res kaj “groznega” - recimo bili v zaporu zaradi nasilja ali preprodaje mamil ali, bog ne daj, kadili travo ali celo bili v komuni ali … kaj vem … rodili pri 15 leti in dali otroka v rejo ali naredili splav in se ne kesate … se raje v velikem loku izognite možnosti biti slavni, znani, prepoznani. Tvegate izgubo lastnega dostojanstva, še več, svojim najbližjim boste nakopali sramoto. Tudi, če imate briljantno idejo ali če ste ustvarili res nekaj posebnega … ne izpostavljajte se, saj vas bodo prej kot pohvalili za vaše delo in trud, raztrgali zaradi vaše preteklosti.
Slava ima visoko ceno in vprašanje, če se jo splača plačati.
Komentarji so onemogočeni!
