Kako pa je tebi ime? Kkkkkatarina / Jecljanje in jecljavci
To je bilo v mojem otroštvu in mladosti eden od najbolj osovraženih vprašanj. Naslednji je bil, recimo, tale:
Kakšen kruh boš? Pppppol ššššštruce bbbbbelega.
__________________________________
Jecljam. Od vedno. Oziroma od kar vem zase. Zajecljam besede, ki se začnejo na K, H, N, Š, M, P in podobno. In včasih je bila to moja največja mora. Pravzaprav je bilo največja mora moje ime, ki se začne na K. Kako ti je ime, Kdo si pa ti, Kaj si pa ti za ena, ipd. vprašnja so me včasih spravljala tudi v jok. Pa ne, da bi me bilo kdaj sram jecljanja. Ne. Bila sem besna nase, ker sem črko K raztegnila v minute. Za razliko od moje sestrične, ki je postala feferonasto rdeča in je utihnila ali pa se sploh delala nevidno, samo da ji in bilo treba odpret ust, ker je res, ampak res neznosno jecljala, sem jaz kar naprej otresala jezik in ko sem se zajecljala, sem ponavadi šepnila joj ali šit ali fak ali kaj podobnega, udarila z nogo ob tla, zajela zrak in zategnila kkkkkk od začetka.
_________________________________
Jecljam. Priznam. In ni me sram in še manj mi je nerodno. V bistvu se sama sebi zdim včasih smešna, ker vztrajam in hočem povedat do konca ne glede na to, da na koncu jecljam že vsako besedo.
Jeclja tudi moj oče. 
In moja mama je prepričana, da jecljam zato, ker me je tepel po hrbtu, ko sem bila mala. Zelo dobro se spominjam teh pretepov, ko sem se zvila v gubo in me je lahko udaril samo po hrbtu. Mama je stala kje v bližini in moledovala Samo po hrbtu ne in si mogoče kdaj očitala, da je jecljam zato, ker me oče po hrbtu JE.
V osnovni šoli sem kakšno leto hodila k logopedinji. Učila me je naj besedo, ki jo jecljam, zapojem, ampak to je bilo še bolj smešno kot jecljanje samo. Če sem bila v razredu vprašana in sem morala recimo deklamirati pesem in sem zategnila kakšno besedo v pesem, so se sošolci še bolj smejali kot če sem samo navadno zajecljala. In sploh so bila spraševanja pred tablo prava nočna mora in bruka.
Tudi če sem znala, nisem mogla pokazat znanja, za deklamiranje pa itak nisem nikoli dobila več kot 2 ali 3, ker nisem bila nobene pesmi ali predstavitve sposobna povedat brez premora ali zatikanja. Tovarišice kot da niso razumele, da zatikanje ni enako jecljanje.
__________________________________
Ko smo še živeli v Štepanjcu, sem velikokrat morala po kruh. Ker nisem mogla normalno izgovoriti pol štruce belega ali en hlebec belega, sem se delala mutavo. Prav res. Na list sem napisala kaj bi rada in prodajalki pokazala listek. Pa ne vem … zakaj mi moja mama nikoli ni verjela, da me je groza it v trgovino po kruh. Zanjo je bilo to vse tako simpl, zame pa …
__________________________________
Konec osnovne šole sem občasno brala pri mašah v cerkvi. Zanalašč. Hotela sem se otresti te jecljavosti in … mislim, da nisem velikokrat povlekla besede. Sploh mi je šlo konec osnovne šole in v srednji šoli vedno bolje in vedno manj sem jecljala. Nekako sem prebrodila nervozo, strah in nelagodje govorit v družbi in danes jecljam občasno. Kadar sem živčna, kadar prehitro govorim ali ko se prepiram.
Tudi moj oče jeclja, kadar je živčen in se prepira. Najini prepiri so bili zato v časih, ko sva še živela skupaj, prvovrstna komedija. Niti enega stavka nisva mogla dokončati, včasih še besede ne in to je njega na momente tako razbesnelo, da me je v silnem besu in pogledu na moj nasmejan obraz (režala pa sem se zato, ker je jecljal in ni mogel besedno izrazit svoje jeze) mahnil. Enako sama pri sebi opažam da me, ko se prepiram s tamalima in začnem jecljati, pograbi silna želja udarit tistega, s katerim se prepiram. Pa ja. Jaz začnem jecljati, tistemu drugemu je to smešno in se začne režati, jaz pa sem jezna in potem besna in potem … no, nisem še nikoli udarila, ampak čutim sama pri sebi to moč, to nagonsko silo ustavit smeh nasprotnika.
___________________________________
Kakorkoli že … ne poznam prav veliko jevcljavcev, ki bi bili samozavesti in bi si upali nastopat pred množicami. Jih popolnoma razumem. Verjamem pa tudi v to, da si lahko največ sami pomagajo in to tako, da zavestno vstopajo v pogovore, da jh ni sram jecljati in da svoje misli izrazijo četudi raztegujejo besede. No, lahko pa se delajo …. mutave, kot sem se včasih jaz.
Damjan pravi:
Štepanjc? :o) V katero trgovino si hodila? (spet vprašanje) ;o)
7.02.2008 ob 20:35
lidija pravi:
Fajn, ker pišeš tudi o teh rečeh. Ravno včeraj, ko sem po dolgem času kupila Delo, sem v Oni brala članek na to temo (mimogrede, veš, da je na neko drugo temo objavljen tvoj komentar + tvoja slikca). Sem ugotavljala, da se o jecljanju čisto premalo govori. Sama poznam dve osebi, s katerimi imam občasno stike. Pa priznam, da me je kar malo nerodno, ker ne vem točno, kako odreagirat. Zgolj poslušat ali zaključit besedo sama. Si pa mislim, da mora biti težko, ko gre za pogovor po telefonu. Ja, pogovarjat se je treba in delit občutke, tudi o jecljanju …
7.02.2008 ob 21:05
Damjan pravi:
http://www.pozitivke.net/article.php/Spremeni_Osebnost_Motnja_Jecljanje
7.02.2008 ob 23:28
duko pravi:
Hvala, ker tako pišeš. Čeprav včasih ne vem, ali bi te občudoval, ali pa bi te raje kam brcnil…
8.02.2008 ob 14:10
brcnil … občudovanja ne čutim.
8.02.2008 ob 18:22
Ne poznaš jecljavcev, ki bi bili tako samozavestni, da bi javno nastopali? Že mogoče, ampak pogum za javen nastop ni edina možna oblika samozvesti. Poznam kakšnega jecljavca, ki je prav zadosti samozavesten in ima svoje mesto v družbi, povsem neodvisno od njegovega načina govorjenja. In tako je prav.
8.02.2008 ob 19:00
citiram, 1danica, samo zate: /Kakorkoli že … ne poznam prav veliko jevcljavcev, ki bi bili samozavesti in bi si upali nastopat pred množicami./
poudarek je na “VELIKO JECLJAVCEV”.
jecljavcev je veliko, prav tako kot tisith, ki grizejo nohte. ampak … ti dve skupini sta tako … nezanimivi. no, vsaj vicih se na jecljanje radi spomnijo in delajo norca iz tega. pri pogriženi nohit pa so bljak, gnus, fuj. zanimivo, mar ne.
8.02.2008 ob 19:10
andy pravi:
Točno vem kaj si prestajala oz. občasno še prestajaš. Sam namreč tudi jecljam že od otroštva. Ljudje ki nimajo te govorne napake si niti v sanjah ne morejo predstavljati kako moteča je lahko ta zadeva.
Jaz, naprimer, sem nehal hoditi na faks, ko so se začele seminarske naloge, saj jih moraš predstaviti celemu razredu…Do takrat sem pa imel vse izpite opravljene, plačan letnik.Drugi dan sem se izpisu. Ampak si vsaj sramote nisem naredu, a ne…
Drugače je pa jecljanje, vsaj moje, odvisno od veliko dejavnikov: stresa, družbe, situacije, od same besede…
Kdaj pa kar tako brez razloga ves dan ne morem izgovoriti lepega stavka.
Kdaj pa lahko ves teden lepo govorim.Toda to so redki tedni oz. dnevi.So pa zelo lepi…
LP
11.02.2008 ob 20:58
andy: take težave je imela moja sestrična. ampak njo ej bilo še sram zraven in je potem še bolj jecljala in postala še bolj rdeča in še bolj zaripla … jaz sem pa imela nek gib,s katerim sem lahko sama pri sebi ustavila to napetost in izgovorila besedo ali stavek.
si moreš mislit, da se mi je vedno zatikalo moje ime, pa kolikokrat se mora človek v življenju predstavit?
meni je bilo pa javno nastopanje izziv. in sem tudi in še vedno vnaprej povem, da jecljam, da želim, da iz tega ne delajo drame ali humoreske in naj mi dovolijo, da povem do konca. moram rečt, da do sedaj še ni bilo kakšnih večjih težav ali zadreg. je pa naporno govorit pred množico, gledat ljudem v oči, ko se ti zatakne in bi se najraje zjokal od muke, ker beseda ne gre z jezika.
12.02.2008 ob 08:05
andy pravi:
Moram rečt,da je tudi mene sram, ker jecljam. Mi je prov neumno ker ne morem narest nekaj kar je za veliko veliko večino ljudi tako samoumevno kot samo dihanje…
12.02.2008 ob 08:36
si bil kdaj pri kakšnem logopedu? si kdaj vadil izgovorjave tako, da malo zapoješ besedo, ki jo sicer zajecljaš?
12.02.2008 ob 08:47
andy pravi:
Kot otrok sem hodil k logopedu.Se ne spomnim najbolj kaj sem točno delal, ker je že res dolgo nazaj. Star sem 28 let.
Vem pa da sem mogu DO-RE-MI..itd ponavljat. Pa neke slušalke sem imel gor.
Vem pa, da je moja težava psihična. Nimam fizične poškodbe ali kaj takega.
Drugače pa, tudi moj stric jeclja…
12.02.2008 ob 10:54
Beata pravi:
Živjo!
Oglašam se na temo izpred dveh mesecev, i.s. ko ste govorili o jecljaju. Želela sem podati komentar, pa ni šlo, zato pišem sem. Tudi sama že več kot dvajset let jecljam, sem se pa preko dela na sebi naučila samo sprejemati takšno kot sem, svoje jecljanje pa vidim, kot mojo posebnost in ne kot napako ali pomanjkljivost. Pogosta izpostavljenost posmehu me je privedla do odločitve, da sem začela o težavah ljudi, ki jecljamo, javno govoriti. Tako sem nastopila tudi na 3. kongresu socialnega dela, v reviji Ona in v oddaji Labirint.
Ker se zavedam, da nisem osamljen primer, in ker je glas skupine močnejši kot glas posameznika, bi želela ustanoviti skupino za samopomoč.
Če bi sodelovanje v skupini koga zanimalo, naj mi piše na naslov:
moj.govor.moja.posebnost@gmail.com
Lp, Beata
P.s. Katarina, tudi sama sem dipl.soc.del.
30.03.2008 ob 18:06
Beata pravi:
Živjo!
Po tem, ko sem na dveh blogih objavila svoj e-naslov, se mi je oglasilo kar nekaj ljudi zainteresiranih za sodelovanje v skupini, pa me zanima še vaše mnenje glede vključitve vanjo. Ne bi rada, da bi ostalo le pri mojih besedah, da se bo skupina oblikovala, besede bi rada spremenila v dejanja. Zato bi želela vedeti koliko bi se vas vključilo v skupino. Zainteresirane pa prosim, da mi napišejo na zgoraj omenjen naslov, oziroma tisti, ki že imate moj pravi naslov kar nanj, da se dogovorimo za srečanje in na njem dorečemo glede celotne zadeve. Veliko lažje se je dogovarjati osebno, kot pa zgolj preko e-pošte.
Lep pozdrav vsem, Beata
1.04.2008 ob 21:07
BEATA: te kontakriam preko maila.
2.04.2008 ob 07:59
Starševstvo + » Vabilo na srečanje vseh, ki jecljate pravi:
[...] Moja izkušnja z jecljanjem Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0 [...]
6.04.2008 ob 21:29
Hmmm. Moje ime se začne na J, pa ga je ravno tako neprijetno izgovorit, ker jecljam. Me pa tega nikoli ni bilo sram, v bistvu sem to vedno dojemala kot neko svojo posebnost, ki me pač dela drugačno, ampak ne slabšo
7.04.2008 ob 10:07
Beata pravi:
Živjo!
Vse, ki si želite sodelovanja v skupini za samopomoč, vljudno vabim na naše prvo srečanje, ki bo v sredo, 16. aprila ob 16.30 izjemoma na Fakulteti za socialno delo (Ljubljana, Topniška 31, v prostoru za študente). Dobimo se pred vhodom fakultete.
Prvo srečanje bo namenjeno predvsem spoznavanju, na njem pa bi dorekli tudi vse potrebno, da bi skupina lahko začela delovati.
Vse, ki se srečanja ne boste mogli udeležiti, si pa sodelovanja v skupini vseeno želite, prosim, da me o tem obvestite. Prav tako v primeru, da vam predlagani dan, ura ali kraj srečanja ne usreza, mi slednje sporočite, da skupaj najdemo primerno rešitev.
Lep pozdrav vsem, Beata
10.04.2008 ob 15:40
Starševstvo + » Fascinantno: Ivan Zidar jeclja pravi:
[...] časom sem pisala o tem, kako sem sama doživljala svoje jecljanje, kako ga doživljam še sedaj - daleč od tega, da bi se ga sramovala, toda prvi javni nastop je [...]
30.06.2008 ob 18:37