19.02.2008
Dan kot dan. Vstala sem ob pol sedmih, si umila lase, se oblekla in šla v službo. Med potjo sem poslušala Radio Aktual in …. uau, samo en poslušalec je poklical in povedal mnenje o novonastali državi RK.
Ko sem prišla v pisarno sem najprej prižgala luči, grelce in računalnike, šla v drugo sobo pomit đezvo in pristavila za kavo. Med tem časom sta prišla oba šefa in delovni dan se je začel. Prišel je en, pa drugi delavec iz proizvodnje, prihajale so stranke, tu in tam sem skočila na net pregledat svoje omiljene strani, zvonili so telefoni, delo je teklo kot vsak dan.
Malo po deseti uri pokliče Moj, da mi vošči lep dan in da mi pove, da se je zaletel. Uf, si mislim, je moralo bit pa grdo, da se je on zaletel. Vozi izredno previdno, dobro in varno, ima pa konstantno smolo z avtomobili. Zadnji avto ima kaki dve leti in v tem času so ga na parkirišču že dvakrat zadeli, danes pa še spredaj. Mater … nič, moram dalje delat, se slišiva kasneje. Še lupčka in adijo.
Čez nekaj časa spet zazvoni moj telefon. Na drugi strani takoj prepoznam glas tamaline razredničarke. Prva misel: Najbrž me kliče zaradi govorilnih ur. Že pred nekaj dnevi sem taveliki naročila, naj učiteljici reče, da me pokliče, ko bo imela čas in … evo, najbrž je to. Pa ni bilo to. Klicala me je zato, ker je tamala pospremila sošolko domov, ker ji je bilo slabo in je sama med potjo padla, se udarila v glavo in sedaj leži v šoli. Prosila me je, če lahko pridem v šolo ponjo in jo odpeljem v bolnico.
Niti ni do konca povedala, so se mi že vsule solze. V grlu se mi je naredil cmok in šef je takoj videl, da z mano nekaj ni v redu. Ko sem odložila telefon in se obrnila k njemu, je samo rekel naj hitro grem, da bo vse ok. In sem šla …
___________________________________
Med potjo sem jokala in se mirila. Moj me je tolažil, da kaj paničarim, da bo vse ok, da ni nič takega, toda … Jokala sem bolj zaradi šoka kot zato, ker bi premišljevala kaj je z njo. Ko sem jo zagledala sem si oddahnila, ker sem videla nasmeh na njenem obrazu, vseeno pa sva šli v Zdravstveni Dom, kjer so mi svetovali, naj jo dva do tri dni opazujem, če bi slučajno začela bruhati ali bi ji postalo slabo.
___________________________________
Dan se je začel tako kot vsak drug dan. Niti pomislila nisem, da se lahko karkoli zgodi meni ali Mojemu ali tamalima ali komurkoli od mojih. Čas je mineval lahkotno, kot dan pred tem in kot mesec pred tem. Potem pa … udari v to lahkotnost in neobremenjenost novica, da je moje dete padlo, da leži v šoli …
Tamala ni točno vedela, zakaj sem jaz tako resna, zaskrbljena in objokana. In sem jo vprašala kako bi se počutila ona, če bi ji sporočili, da sem se jaz na poti v službo ponesrečila in ležim v bolnici. Bilo bi ji grozno, seveda, in tako sem se počutila tudi jaz.
__________________________________
Niti pomislim ne, da bi se ji v šoli kaj zgodilo. Prav tako kot ne pomislim (včasih pa), da bi se meni kaj zgodilo na poti v ali iz službe. In potem taki trenutki tako zelo bolijo. Ker se zavem kako malo je potrebno, da se mi podre svet, moja fikcija, da sem varna.
Kako trhlo je naše prepričanje, da imamo vse pod kontrolo in da smo gospodarji svojih življenje. :) Pa smo daleč, daleč od tega.
19.02.2008
IZJAVA SOCIALNEGA CENTRA ROG O DOGAJANJU V AZILNEM DOMU NA VIČU IN POZIV K UKREPANJU
V Azilnem domu na Viču (v nadalj. AD) so se zadnje tri tedne dogajale stvari, ki zbujajo zaskrbljenost. Te so v prvi vrsti posledica kriminalizacije prosilcev za azil in strukturnega nasilja, ki se izvaja nad njimi v vse ostrejši obliki. Ta se kaže v vse pogostejšem odrejanju pridržanja prosilcev za azil na zaprtem oddelku AD, kjer velja strog zaporniški režim.
1. Poskus samomora v azilnem domu
Prosilca za azil iz Rusije sta bila prijeta 8. februarja zvečer. Zoper njiju je bilo odrejeno pridržanje na zaprtem oddelku AD, ker sta bila brez dokumentov in ker naj bi obstajal sum zlorabe azilnega postopka. 11. februarja v času kosila sta si v jedilnici AD prerezala žile na rokah. Ko so jima v Kliničnem centru oskrbeli rane, sta se upirala vrnitvi na zaprti oddelek AD. Varnostniki naj bi uporabili silo, da so ju zopet podvrgli strogemu zaporniškemu režimu zaprtega oddelka AD. Prosilca za azil sta se tedaj odločila za gladovno stavko, ki še traja. Odgovorni v AD trdijo, da je psihiater njuno stanje ocenil kot normalno in da ne potrebujeta posebne psihiatrične ali psihološke oskrbe. Vendar je bilo med pogovorom z njima očitno, da sta obupana in sploh v slabem psihičnem in fizičnem stanju. Poleg tega sta panična, ker jima ni jasno, kakšen je njun položaj, kakšen nadaljnji postopek ju čaka in koliko časa bo trajal, kako dolgo bosta še zaprta ipd. Počutita se ogrožena in trdita, da se jima zaposleni v AD posmehujejo in z njima slabo ravnajo. Prosilca za azil sta tudi povedala, da je 14. februarja eden od njiju pričel krvaveti iz ran. Nekdo iz zaprtega oddelka AD naj bi poklical urgenco, vendar reševalci niso prišli do njiju. Odgovorni v AD ta dogodek zanikajo in trdijo, da naj bi k prosilcema za azil prišel zdravnik v spremstvu prevajalke, vendar sta prosilca zdravniško pomoč odklonila. Na urgenci so povedali, da so s primerom seznanjeni in da bo za fanta poskrbljeno, vendar niso hoteli podrobneje govoriti o tem.
Režim v zaprtem oddelku AD, kjer je prosilec za azil lahko pridržan do 4 mesece, je izjemno strog. Pridržani nimajo stikov niti z drugimi prosilci za azil, ki so nastanjeni izven zaprtega oddelka, kaj šele z zunanjim svetom. Pridržanim je dovoljeno zgolj, da se ob lepem vremenu dve uri dnevno sprehajajo po ograjenem dvorišču pod strogim nadzorom varnostnikov. Fanta pravita, da bosta z gladovno stavko nadaljevala, dokler ju ne bodo premestili na odprti oddelek AD. Trdita, da ne želita oditi oziroma pobegniti iz AD, pač pa si želita, da bi jima bilo omogočeno svobodnejše gibanje znotraj območja AD.
2. Izvajanje pritiskov na prosilca za azil
Odgovorni v AD pravijo, da sta poskus samomora in gladovna stavka zgolj strategiji prosilcev za azil. Odgovorni v AD obtožujejo, da sta fanta k temu nagovorila dva druga prosilca za azil. Slednja, ki sta nameščena na odprtem oddelku AD, zdaj poročata o hudih pritiskih, ki jih nanju izvajajo odgovorni v AD. Razlog za tovrstno šikaniranje naj bi bilo dejstvo, da sta zadnje tri tedne o grozljivih razmerah v AD obveščala medije in posledično javnost. Ogorčena nad tem, da se razmere v AD zaostrujejo, sta medije opozorila na to, kako osebje AD krši pravico do zasebnosti prosilcev za azil, omejuje njihovo svobodo govora in na sploh arbitrarno izvaja svoje pristojnosti. O tem so poročali Žurnal 24, Mladina, Indirekt, oddaja Tednik na RTV Slo, Radio Študent. Odgovorni v AD na njiju pritiskajo, tako da ju kaznujejo za povsem banalne kršitve hišnega reda. Da si odgovoren za kršitev, zadošča, da te zatoži kakšen uslužbenec AD. Posebnega disciplinskega postopka ugotavljanja kršitve, v katerem bi imel domnevni kršitelj hišnega reda možnost povedati svoje mnenje in druge pravice, ni. Primer kršitve, za katero je bil eden izmed fantov kaznovan, je jemanje hrane iz jedilnice. Varnostnik je namreč trdil, da je vzel 30g marmelade. Ko se je eden od fantov nekoč razburil zaradi tovrstnega nepoštenega obravnavanja in ni hotel sprejeti krivičnega opomina o kršitvi, je bil kaznovan s prepovedjo izhoda naslednji dan. Iz tega razloga ni mogel pravočasno v službo. Prosilci za azil imajo namreč na podlagi 78. čl. Zakona o mednarodni zaščiti pravico do dela in zaposlitve. Obenem hišni red določa, da morajo biti prosilci za azil v AD med 22. uro zvečer in 6. uro zjutraj. Konkretna prosilca za azil sta redno zaposlena, vendar je njun delovni čas fleksibilen. Včasih pričneta z delom zelo zgodaj, zaradi česar morata, če želita biti pravočasno na delovnem mestu, oditi iz AD pred 6. uro. Drugič pa zaključita z delom pozno in se lahko vrneta v AD šele po 22. uri. Zato morata za odhajanje na delo pridobiti posebne dovolilnice vodstva AD. Prosilci za azil težko dobijo zaposlitev. Če jim odgovorni v AD arbitrarno in neupravičeno onemogočajo odhajanje na delo, je njihova zaposlitev ogrožena.
Šikaniranje se je zaostrilo, ko sta prosilca za azil z zaprtega oddelka AD poskusila narediti samomor. Obstaja sum, da skuša uprava AD tragični dogodek zlorabiti za discipliniranje prosilcev za azil, ki sta toliko pogumna, da si upata opozarjati na razmere v AD, in za ustrahovanje drugih prosilcev, ki bi potencialno razmišljali, da bi se uprli zoper kršitve svojih pravic na podoben način.
3. Poziv SC Rog odgovornim uradnim organom, varuhinji človekovih pravic, nevladnim organizacijam, aktivistom, medijem in zainteresirani javnosti
Dejstvo je, da je v interesu vseh, da fanta, pridržana na zaprtem oddelku AD, ki sta izgubila veliko krvi in sta izčrpana zaradi gladovne stavke, prenehata s samouničevalnim vedenjem. Iz dosedanjih izjav uprave AD izhaja, da se odgovorni v glavnem ukvarjajo s tem, kdo je kriv za njun poskus samomora. To je nepravilen pristop. Situacijo je treba razrešiti takoj in na način, da fanta ne bosta utrpela dodatnih škodljivih posledic. Prav tako je treba vplivati na upravo AD, da preneha ustrahovati in kaznovati prosilce za azil, ki opozarjajo na neustrezne razmere v AD.
Situacija v AD je sicer zapletena. Izjave prosilcev za azil se razlikujejo od trditev zaposlenih v AD. V SC Rog smo mnenja, da je napačno izhajati iz domneve, da prosilci za azil lažejo ter da so poskusi samomorov in gladovne stavke zgolj strategije, s katerimi želijo izsiliti ugoden izid azilnega postopka ali izpust iz zaprtega oddelka AD. Prvič, tovrstna strategija ne more biti uspešna. Drugič, AD je totalna institucija. V evropski azilni politiki je odrejanje pridržanja prosilcev za azil vse bolj pogosto, s čimer se želi omejevati dostopnost pravice do azila. Ker je interes oblasti, da omejuje azil, vse večji, velja toliko bolj skrbno preverjati vsako informacijo o sumu zlorab ali neprimernih razmerah v AD. Tretjič, poskuse samomorov in gladovne stavke v AD je treba jemati posebej resno. Malo verjetno je, da je tako radikalno dejanje zgolj procesna strategija prosilca za azil. Ker ni dostopnih javnih podatkov, koliko prosilcev za azil ravna na tovrsten način, je nemogoče primerjati število prosilcev za azil, ki poskusijo narediti samomor ali se odločijo za gladovno stavko, z na primer številom priprtih oseb ali zapornikov, ki ravnajo na podoben način. Iz poročanja medijev obstaja vtis, da je v azilnih postopkih tovrstnih znamenj skrajnega obupa posameznika več kot v drugih represivnih postopkih. Četrtič, odgovorni v AD se ne morejo legitimno sklicevati na to, da prosilci za azil taktizirajo, če dogajanje v AD ni transparentno. V AD namreč delajo vse, kar je mogoče, da bi dogajanje za njihovimi zidovi ostalo kar se da skrito očem javnosti. Nekateri prosilci za azil ne morejo pridobiti dokumentov v svojih državah, v katerih so bili mučeni, jim je bila nezakonito omejena prostost ali so bili kako drugače preganjani. Zato ne morejo vstopiti v drugo državo na zakonit način. Odvzem prostosti je težak za vsakega posameznika, te prosilce za azil pa utegne pridržanje spominjati na razmere, zaradi katerih so bili prisiljeni bežati. Prosilci, ki so bili resnično preganjani, lahko zaradi razmer med pridržanjem na zaprtem oddelku AD, utrpijo še hujše travme. Nekateri namreč trpijo zaradi post-travmatske stresne motnje ali imajo druge zdravstvene in psihološke probleme zaradi preganjanja. Mednarodno pravo zato odklanja uporabo pridržanja in drugih oblik kaznovanja v azilnih postopkih. Če RS s tem, ko se v preveliki meri poslužuje pridržanja prosilcev za azil, odvrača tiste, ki bi lahko dejansko utemeljeno zaprosili za azil, je njeno ravnanje treba označiti kot državni zločin par excellence.
Zavračamo tudi uporabo sredstev discipliniranja prosilcev za azil, ki se jih arbitrarno poslužuje uprava AD. Na tak način namreč povzroča dodatno in nepotrebno napetost med prosilci, ki so nastanjeni v AD, katerih življenja so podvržena popolnemu nadzoru oblasti in sistemskemu nasilju, ki je posledica sodobnih migracijskih politik. Evropska migracijska politika ustvarja zmotno podobo prosilca za azil, ki naj bi bil nevaren, devianten subjekt, ki zlorablja azilni postopek. Ker je pridržanje prosilcev za azil vse pogostejši ukrep in ker dogajanje v AD ni transparentno, je treba resno obravnavati vsako najmanjšo informacijo o kršitvah v AD. Nesoglasja, kaj se je dejansko zgodilo v AD na Viču, so posledica dejstva, da ni jasno izdelanega in poštenega postopka, kako ukrepati, ko se pojavi informacija oz. sum o domnevni kršitvi v AD. Pristojne institucije so dolžne vsako tovrstno informacijo preveriti pri vseh vpletenih (tako pri odgovornih v AD kot tudi pri konkretnih prosilcih za azil), ne pa izhajati iz predpostavke, da prosilci za azil zgolj taktizirajo. V nasprotnem primeru namreč prosilci za azil nimajo možnosti, da bi bili slišani. Bolje je, če se sum kršitev v AD večkrat izkaže za neupravičenega, kot pa da se kakšnemu prosilcu za azil enkrat res kaj tragičnega zgodi. Ob tovrstnih dejanjih, kakršen je poskus samomora ali gladovna stavka, bi morale pristojne institucije tudi prevzeti vsaj posredniško vlogo in si prizadevati za najugodnejšo rešitev nastale situacije. SC Rog zato zahteva:
- spoštovanje pravice do svobode gibanja prosilcev za azil, na kratki rok naj se odpravi strogi zaporniški režim v zaprtem oddelku AD;
- spoštovanje pravice do izražanja, ki se jo sedaj krši tako, da se na prosilce za azil, ki se obračajo na medije in javnost, vrši pritisk;
- nudenje pravnih in drugih informacij, ki jih prosilci za azil želijo, v jeziku, ki ga razumejo;
- zagotavljanje učinkovite in neodvisne brezplačne pravne pomoči prosilcem za azil;
- stalen dostop do prevajalcev v AD.
________________________________________
Tole sem danes dobila v poštni nabiralnik od slovenske filantropije. Ker sem se z zadevo seznanila že pred časom, kdo od vas pa o tem mogoče ne ve nič, jo posredujem naprej.
