Starševstvo +

Bi kupili hišo, toda NE v okolici Ljubljane? Pametna odločitev. Pojdite živet v puščavo.

Nadaljevanje včerajšnjega posta

In zdaj si oglejte nepremičnine, ki so uro, dve ali tri IZ Ljubljane, povsem dostopnih cen in za tiste, ki imajo radi izzive - tudi gradbene, pravi užitek.

Torej …

Majšperk (Ptuj) adaptirano 2000 - 120 m2 = 65.000 eur (parcela cca 1000 m2)

Benedikt, zgrajena 1988 - 150 m2 = 95.000 eur (parcela 4.500 m2)

Drstelja, zgrajena 2004 - 360 m2 = 64.500 eur (parcela 600 m2)

Drvanja, zgrajena 1997 - 120 m2 = 95.000 eur (parcela 4.500 eur)

Modraže, zgrajena 1915 - 90 m2 = 67.000 eur (parcela 22.581 m2)

Obrež , adaptirana 1989 - 45 m2 = 29.000 eur (parcela 2.294 m2) - ta bi bla lahko moja

Ljutomersko območje, zgrajena 1937 - 91 m2 = 80.000 eur (parcela 9.974 m2) - takoj bi jo imela

Turnišče, zgrajena 1987 - 190 m2 = 55.000 eur (parcela 1.400 eur)

itd. (stran nepremicnine.net je pregorela in ne morem nadaljevati )

Torej? Ste se zamislili nad cenami in tem, kar ponujajo na drugem koncu Slovenije? Brez skrbi, tudi tam imajo hiše, ki stanejo pol mio eur in so kot iz pravljice. Malo si poglejte, pa boste videli ponudbo. to zgoraj, kar sem vam dala jaz, je sicer manjšina ponudbe, pa vendar … je realno, je sprejemljivo in konec koncev je izziv.

Da ne boste samo sanjali o svoji nepremičnini …

Zahvaljevanje in objokovanje Drnovšku po smrti več nič ne pomeni

Ne bi, pa bom. Sem čakala, videla in slišala marsikaj in zdaj sem si ustvarila mnenje.

Leto ali dve sem bolj ko ne poslušala novice o obnašanju in delovanju Drnovška, ki so bile vse prej kot “normalne”. Da je čudak, da je egocentrik, da je postal drugi Dalajlama, da se vede neprimerno njegovemu položaju, da … skratka negativne, posmehljive in porogljive novice.
Ena od pik na i je bilo njegovo “priznanje” hčere, kar se je meni osebno tudi zdelo bedno in patetično. Ampak … jaz si o njem nikoli nisem ustvarila mnenja kljub temu, da so najbolj odmevale prav slednje - negativne in porogljive novice o njem.

Njegovih knjig nisem brala in jih tudi ne bom. Po nekaj prebranih odlomkih sem presodila, da ni povedal prav nič novega, nič takega, kar ne bi učile vse vere sveta in kar bi dejansko ne pisalo tudi v knjigah Dalajmale in podobnih. Jih je pač malo obrnil ali zapisal s svojimi besedami in predstavil kot svoje.

Bolezen, za katero je bolehal, je težka, izčrpljujoča in pogosto tragična. Ni bil ne prvi, ni zadnji, ki je bolehal za njo. Je pa zanimivo kako je najprej prisegal na alternativo, na koncu pa pozival ljudi, naj verjamejo in zaupajo uradni medicini. Ta njegova poteza, priznam, je bila tudi meni nenavadna.

Kakorkoli … mnenja o njem nimam, ne poznam njegove življenjske poti, ki me tudi ne zanima, verjamem pa, da ljudje, ki pripovedujejo o njegovi pomoči, govorijo resnico in nimam razloga, da ne bi verjela, da je ljudem pomagal. Istočasno pa me je motilo njegovo pozivanje ljudi k skromnosti, on pa si je sezidal luksuzno hišo. :)  Ja, kontradiktorno.

Zdaj, po njegovi smrti in pogrebu in zaprtju vseh žalnih knjig, pa sem si ustvarila mnenje o naši družbi. Torej …
… ko je bil še živ in ko so se mediji delali norca iz njega in ko so se mu posmehovali in ko je Janša zelo odkrito izražal negativizem do Drnovška … kje je bila vsa ta masa ljudi, da bi ga branila?
Zakaj se ni po njem imenovala kakšna ulica ali trg že za časa njegovega življenja? Je res potrebno, da človek umre, da se mu družba pokloni za zasluge?

Zelo podobno obnašanje družbe je bilo ob smrti Jožeta Pučnika, ki so mu post festum posvetili letališče Brnik in se mu zahvaljevali za zasluge, zaživa pa so ga degradirali na rob družbe. Da ne omenjam Rudolfa Maistra, pa še bi našli ljudi, ki se jim je družba šele po smrti zahvaljevala.

Veste, zahvaljevanje po srmti, postavljanje spomenikov, žalovanje in objokovanje, poimenovanje ulice, trga, letališča … je popolnoma brezpomembno za umrlega. Drnovšku je zdaj popolnoma vseeno. Še več, on za to sploh ne ve, najbrž je umrl z občutkom, da je nepomemben, odrinjem na političen rob, skregan na smrt z Janšo in drugimi, nerazumljen, bolan. Pa vendar … zdi se mi, da se nikoli ne bomo nič naučili iz takih primerov. Pa vendar … dobro bi bilo, da ljudje vejo, da po smrti ni možno več nič spremenit.

O mrtvih vse dobro, pravijo.