29.07.2008

Še ene poletne počitnice v katerih moji hčeri sami skrbita zase

Objavljeno v Enostarševske družine, Vzgoja avtor katarina

Nerada pišem o enih in istih stvareh, toda nekatere stvari se ponavljajo in med njimi so poletne počitnice, v katerih se nam trem totalno sesuje ritem in bolj ko ne postaneta hčeri samorastnici, moja vloga pa je zreducirana na živi bankomat. Letos ni nič drugače, le starejši sta in še bolj samostojni in jaz sem še bolj ponosna nanju.

Še tri dni in gresta, pardon, v četrtek gresta. V kolonijo za celih 14 dni in kakor komaj čakam, da gresta, tako že zdaj vem, da mi bo dolgčas in da ju bom pogrešala (kako bom sploh preživela njun odhod v internat čez leto in dve?). Komaj čakata na odhod.  Z vsemi prijatelji sta že dogovorjeni, spoznali sta tovarišico, poznata nekaj deklet s katerima bosta v skupini. Jutri bosta vse zložili v potovalki, kupit gremo še potrebščine za osebno higieno, zamenjati eure v kune (njun oče se je letos izdano izprsil in dal vsaki po 100 eur), v četrtek ob pol štirih pa … bom spet jokala ob pogledu na odhajajoči avtobus. Jaz sem taka cmera …

Skratka … do danes, dne 29.7.2008, nisem med tednom skuhala niti dva kosila. Recimo, da vem, kaj jesta, ker vidim ostanke makaronov in ker gremo skupaj kupovat vem, da kupimo največ makaronov (rižote, špinača ipd. je daleč preveč zakomplicirano za njiju oz. kakor pravita sami, je tu mač posode za pomit po takem kosilu). Ponavadi jima pustim denar na začetku tedna, potem pa kupujeta kar potrebujeta in mi nosita račune, da na koncu vidim kaj sta kupovali (pa še niti enkrat nisem preverila).
Ne pomivam in ne pospravljam posode. Niti ne pometam in ne zalivam rož.  Samo perilo dam prat, kdo ga obesi, zloži, pospravi … me ne zanima, sami si porazdelita delo. Vem samo to, da tamala kuha, tavelika pomiva.

Pred mesecem dni sem jima kupila sezonski karti za bazen. Njun oče je bil sicer proti, toda meni se zdi bolje, da sta vsak dan na bazenu kot pa non stop pred računalnikom. Seveda je tavelika kljub temu na masn-ju in v nekem second life-ju vsak dan po nekaj ur, tamala pa gre na bazen in se razgibava. Se mi pa zdi - pa ne samo zdi, to je dejstvo - da toliko denarja, kot ga dam letos tamalima, nisem dala še nikoli. Iz “Mami, a mi daš za Smrkljo” sem prišla na “Mami, a mi daš mal denarja, gremo ven s prijateljicami” ali “Mami, a mi daš za barvico in maskaro?”. In če slučajno pozabim zakaj tožim njunega očeta za višjo preživnino, se na to spomnim vsaj enkrat na mesec, ko po novem hodita k frizerju. Pred letošnjim poletje nikoli nista hodili tja, zdaj pa … ju je prvič peljal njun oče, da sta se postrigli na Emo ali Scene ali kaj je že to in zdaj je treba to frizuro “vzdrževati”. Pa gre dodatnih 30 eur na mesec za to.

Kakorkoli … Izredno ponosna sem nanju. Pospešeno vadimo variante “sam doma” in ko sta bli prejšnji vikend doma, jaz pa v Ljutomeru - bila je Kranjska noč, ki mene ne zanima, njima pa je nekaj nadvse posebnega - smo dorekle pravila:
Nikoli ne reci, da si sama doma.
Ko greš zdoma pusti vsaj eno luč prižgano, da se zdi, da sem doma jaz.
Ne bodi predolgo zunaj oz. čez uro, ki bi ti jo določila jaz. Vsaj ob desetih zvečer pojdi domov.
Prijateljev ne vabi domov, ker se boš težko kasneje, če bo šlo kaj narobe, zlagala, da sem jaz doma.
itd …

Presenetili sta me ker sta bili res ob desetih zvečer doma (pričakovala sem, da bosta kasneje, pa se niti nebi jezila nanju, kar sta tudi vedeli), pa tudi sicer je bilo vse v redu. Res je, da imam prijateljico na dohvatu ruke, ki bi prišla takoj k njima, če bi bilo kaj narobe, toda onidve tega nista vedeli. In ker mi je soed rekel, da je bil prepričan, da sem jaz doma vem, da sta dosledno upoštevali moje nasvete. Seveda ju ne morem obvarovati pred nečem, čemur se ne moreta izognit, lahko pa vsaj zmanjšamo riziko, da se jima kaj zgodi.

Moji mali odraščata. In jaz sem kot palica, h kateri se priveže mlado drevo, ko pa le-to zrase, pa palica pade stran oz. postane nepotrebna. In v bistvu vedno bolj postajamo prijateljice. Ko sem namreč taveliko v nedeljo klicala, da bi prišla domov šele v ponedeljek po službi ter ji povedala, da pride Moj k meni (v Ljutomer), mi je rekla naj ji razložim kaj dogaja in da obljubi, da se bo delala, da je odrasla in bo razumela. :)  Firbec babji. Joj, kolk ju imam rada.  :)

 
Komentarji so trenutno onemogočeni, lahko pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

14 komentarjev

  1. lordwales pravi:

    Kaj naj rečem Katarina - ponosni smo nate - saj te iskalnik najdi.si uvršča med tri najbolj obiskane blogarje. Upam da gopodinjstvo zradi pisanja postov ne trpi. kako ka zaslužki z blogom?

    jaz imam 7 objav v blogoroli in prvi honorar.

    29.07.2008 ob 20:46

  2. katarina katarina pravi:

    jaz ne zaslužim nič, vse je iz veselja. :) pišem pa ko sta tamali na svojih računalnikih. kaj pa naj počnem? sploh me ne opazita, razen če jima zmanjka kruha ali sirnih namazov …

    29.07.2008 ob 22:06

  3. 1tastar pravi:

    Če sta samorastnici, bi lahko med počitnicami že kaj zaslužili in ti ne bi bila več njun bankomat :!:

    30.07.2008 ob 09:55

  4. Katka pravi:

    Otroško delo je v Sloveniji zakonsko prepovedano.

    30.07.2008 ob 10:17

  5. katarina pravi:

    otroško delo do 15 leta. ampak tega očitno ne ve nihče, zato mi kar naprej svetujejo, naj ju pošljem delat.

    30.07.2008 ob 10:57

  6. notoriousBIG pravi:

    ˝Joj, kolk ju imam rada.˝

    do naslednjega praznjenja bankomata. tako kot nikoli več nočem videt ˝mojega˝ hahaha

    30.07.2008 ob 12:00

  7. katarina pravi:

    točno tako. :) ker, po tvoje, je ljubezen pogojena z “pridnostjo, prijaznostjo, ipd”.

    30.07.2008 ob 12:08

  8. notoriousBIG pravi:

    krh krh nekomu se je zarečeni kruh zataknil

    30.07.2008 ob 13:06

  9. katarina pravi:

    TEBI? :) MENI PAČ NE. :)

    30.07.2008 ob 13:08

  10. notoriousBIG pravi:

    ˝Zdaj hočem. Nič več ne moledujem in prosim, zdaj hočem. In vem, da to, kar hočem, ni izvedljivo. Nikoli ni bilo, nikoli ne bo. Ne padem pa več na iste izgovore, da naj počakam šeeno leto, da nima dovlj denarja za skupno življenje, da ne more ven iz stanovanja, ker ga bo dobil brat, da je Kranj predaleč od Ljubljane, da imam majhno stanovanje, da ni prostora za njegov računalnik, da ni fer, da plača pol najemnine, da …˝

    krh krh meni pač ne

    30.07.2008 ob 13:12

  11. katarina pravi:

    meni takisto ne. si mogoče kdaj pomislil na to, da vsega ne napišem? da je kaj, kar ostane zame in kar čaka na … prihodnost? sem napisala, da je vse tako kot prej? sem napisala, da sva spet skupaj kot prej? eeeee nisem. nisva več na tišini, kaj pa si mislim jaz, kaj mi roji po glavi … :)

    tisto, kar bi jaz hotela, kar bi mi pa res najbolj odgovarjalo, pa je v resnici neizvedljivo. z njim. dejstvo.

    30.07.2008 ob 13:35

  12. 1tastar pravi:

    Jaz sem med počitnicami služil že pri trinajstih!

    30.07.2008 ob 16:21

  13. тαмαяα pravi:

    @notoriousBIG: se ti ne zdijo tole komentarji za v prejšnjo objavo? Kaj ima to veze z otroci, ki so samostojni?

    Drugače pa ja - mora biti fino gledati otroke, kako postajajo počasi samostojni, čeprav… mora biti tudi malce strašljivo. Ko veš, da se znajdejo tudi brez tebe, čeprav se še “včeraj” niso niti obuli brez tvoje pomoči.

    30.07.2008 ob 22:33

  14. vlatka vlatka pravi:

    katarina,

    prisna mama. Malo prostora pa jim ja moraš dati, a ne?

    Tako ju tudi učiš samostojnosti.

    P.S.
    Človek raste. In z rastjo se spreminjajo tudi njegova mišljenja, dejanja,obljube…., ali naj nam to kdo zameri?

    Kar delaš, delaj po svoji vesti in naj te ne zbodejo puščice,čeprav si jih morda kdaj sama sprožila.

    Ti že veš ;)

    30.07.2008 ob 23:11

Prejšnja objava
Naslednja objava