Posledice spolnega nasilja, ki jih male punčke nosijo s seboj v odraslo življenje
Se odpira. Malo po malem govorimo o tem, kdo napiše svojo izkušnjo in sestavlja se slika polna bolečine. Niso tujci tisti, ki zlorabljajo otroka, posiljevalci in spolni nasilneži morda prav zdaj sedijo v vaši kuhinji in kramljajo z vami, ali pa hodite k njim na obisk. Njim zaupate svoje otroke, jih jim celo nič hudega sluteč dajete v varstvo med poletnimi počitnicami. Dedek, babica, bratranec, sestrin mož, bratova žena, sosedin sin … ljudje, ki jih poznate, ki jim zaupate, ki se vam zdijo normalni in vsakdanji so najpogosteje med tistimi, ki male otroke oropajo otroštva, ki oskrunijo njihovo telesno nedotakljivost in uničijo duševni mir. Ne, niso vsi taki, ne upam pa niti reči, da je malo takih ali da jih je veliko. So taki in ne vi ne jaz ne otrok ne ve kdo izmed njih je tak, dokler … dokler ni prepozno.
Povejte svojim otrokom, kaj jim nihč ne sem delati, kako se jih nihče ne sme dotikati. Da ne boste čez deset in več let poslušali svojega otroka, ki vam bo skozi solze pripovedoval o posilstvu, ki se je zgodilo …. “se spomniš, ko sta nas z očitom peljala na obisk k bratrancu? Tisto poletje se je zgodilo, mami.”
Naj napišem svojo zgodbo. Kot 6 in 7 letno punčko me je tetin mož med počitnicami pri njiju večkrat zlorabil tako, da me je po mednožju božal z oslinjenimi prsti in mi jih vtikal v nožnico. Nikomur nisem povedala. Zgodaj sem se začela samozadovoljevati, kot najstnica imela veliko simpatij, ki pa sem jim ušla takoj, ko bi postalo resneje-intimno, imela sem napade tesnobe, kar je bilo pripisano odraščanju, nihala v razpoloženjih, prenajedala sem se in potem hujšala in še danes je tako.. Med študijem sem se zlorabe vedno bolj zavedala in šele predno sem se poročila, sem povedala fantu, saj mu nikoli ni bilo jasno, zakaj na sredi spolnega odnosa “zamrznem” sploh ob določenih pozah in gibih, dotikih…in povedala sem staršem, ki so sicer imeli zelo strogo vzgojo, in o tem nismo nikoli več govorili. Imava dva čudovita otroka, vendar sem po obeh porodih padla v hudo depresijo in se zdravila. Prvič nisem spregovorila o bolečini, ki sem jo nosila skoraj 30 let, drugič pa sem o tem na zdravljenju spregovorila. Saj ni da bi vse življenje dan in noč razmišljala o zlorabi, nekako sem se naučila živeti s tem. Nisem pa prenesla vsega tistega bolečega tiščanja prstov ginekologa na vseh pregledih v nožnico, ko je preverjal zaprtost mater. vratu . Ob tem sem vsakič znova podoživljala zlorabo. Mogoče me je zato najbolj “prizadelo” po porodih. Možakar je umrl, ni pa zadoščenja. Zrasla sem v zelo občutljivo in ranljivo žensko, ki nase vleče vso krivdo sveta, nedostopno, na zunaj močno, v samoti pa prestrašeno, polno sramu in gnusa.
Zakaj sem se odločila napisati mojo zgodbo? Še sama ne vem dobro… s skoraj vsakim dnevom se zbudim spominom na posiljstvo. Če pa čez dan na ta dogodek že pozabim, se zvečer spravim gledati televizijo, in ga skoraj ni kanala, na katerem nebi bilo zgodbe o posilstvu,… in spet so tu spomini…
Zgodilo se je, ko sem bila stara šest ali sedem let. Ne vem točno,… vsega kar se spomnim, ni povezano ampak so samo koščki, kot bi sestavljala sestavljanko.
Starši, in stari starši ki so naju ponavadi pazili so odšli v za dva dni, ali nekaj takšnega,… in so naju dali v oskrbo bratrancu, ki je bil star okoli dvajset, petindvajset let. Zakaj govorim naju… ker je bil z mano še mlajši brat. Za katerega srčno upam, da ničesar ne ve, in da je baraba držal besedo. Sprva je bilo vse super, do takrat smo se vredu razumeli. A ko je padla noč, in je bil čas za spanje,… se je začelo. Ležal je na sredini, in čakal, da brat zaspi, po tem, pa me potiho, “nežno” božal. Ko sem mu potiho rekla: “Ne, nočem!” Je rekel, da se bo obrnil na drugo stran, kjer je ležal brat. Z vso ljubeznijo, ki jo imam do brata, sem držala jezik za zobmi, in tako me je posilil analno. Potiho in “nežno”.
Naslednje stvari, ki se je spomnim, je naslednji dan. Zadnji dan, ko sva bila v njegovi oskrbi. Brat je bil ves vesel njegove prisotnosti, saj ga je imel že od nekdaj rad. A jaz, od tiste noči naprej, zaskrbljena, zamišljena, nesamozavestna, in spisek, ki se nadaljuje… Spet je bilo vse vredu,… dokler brat ni odšel na stranišče, se mi zdi, ne vem, tokrat ga ni bilo zraven. Bilo je pri njemu v stanovanju,… tokrat me je posilil na njegovem kavču.
In to je vse kar se spomnim iz mojih mladih let. Vse, na kar pomislim. Vse kar mi polni glavo. Brat še danes njega brez skrbi omenja ter se spominja zabavnih trenutkov, in res upam, da se njemu to ni zgodilo. Sam ne ve, za mojo zgodbo, in upam da je nikoli ne bo.
Težko je živeti s tem. Sem ranljiva oseba,… če se kdo zadere name, padem v jok, sem nekomunikativna, pri dvajsedih letih nimam prijateljice oz. prijatelja, nimam socialnega življenja, pa vendar sem socialno bitje. Strah me je samo iti ven, do trgovine, ni važno,… Ker ga velikokrat srečam,… naj bi mu bilo žal, je rekel, taaakooo žal… Jaz pa samo premišljujem o tem, kaj bi storila, če bi dobil otroka. To me trga… Tako zelo si želim, da jih ne more imet, tako zelo… Skrbi me za otroka, ni je hujše zlorabe, kot zloraba s strani očeta, ki bi mu moral zaupati, in bi moral otroke imeti rad, in jim ponuditi varnost…. Premišljujem, kaj storiti, če ga res dobi,… Povedati ženi? Ne vem… Sam ji gotovo ni…
Ne vem, ali me naredi “grdega” človeka, misel na to, da si želim, da bi bil že dolgo mrtev?
Ja, težko je živeti s tem, pa vendar živim. Za spodbudo k lepšemu življenju sem zelo hvaležna mojemu fantu, s katerem sva v vezi že skoraj pet let, in me vedno in povsod podpira. Brez njega nebi zmogla.
Vedno si želim, da se mi to nebi zgodilo, pa vendar, potem ne vem kaj bi postalo iz mene. Sama se imam za drobrega človeka, pomagam ljudem, čisto preveč, ker vedno jaz “nasrkam”, ampak vedno… Zame je postalo zaupanje v ljudi, nekaj tujega, redko komu zaupam, pa še to s težkim srcem. Starejša kot sem, manj rada imam ljudi, in vse bolj obožujem živali. Živali, so mi moje zaveznice, moja prava ljubezen. Zato nikoli ne bom razumela ljudi, ki pravijo, da se je nek morilec in posiljevalec obnašal kot “ŽIVAL”… Zakaj žival? Žival je čista, živi z dneva v dan, in ne ve, kdaj je ne bo več, ubija pa zaradi hrane in preživetja, ne zaradi užitka. Človek… hja, človek je LAHKO čisto nekaj drugega, nekaj nagnusnega, nekaj… groznega.
Bolj kot kakršno koli posiljstvo, me je pa bolelo to, da ko sem povedala mami, je bila prava stvar, ki me je vprašala, če si stvar zmišljujem. To me je zabolelo, zabodlo, kot sablja čez srce. In to je stvar, ki je nikoli v življenju ne bom pozabila. Nikoli.
Zgodbo pišem s solzami v očeh… No pa mi je končno zmanjkalo besed 
Luka pravi:
Ma ja ta svet je na vse strani samo zelo krut.
31.07.2008 ob 21:35
katarina,
lepo je, da si dala to enkrat tudi na papir. Sedaj ti bo lažje.
Zdaj si zgodbo preberi še enkrat. Pomisli, da jo je napisala neka druga oseba.
Kaj bi tej osebi svetovala?
Naj oprosti in zaživi polno življenje, ali naj pestuje stare spomine?
Jaz te pa vprašam: pred kom in čim se skrivaš, da to še vedno pestuješ v svojem srcu?
Ti je tega treba?
Ne, ti ni!!
Ti to pomaga pri življenju? Ne, ti ne!
Torej, zakaj tega ne pozabiš, oprostiš tema osebama in sebi, in zaživiš srečno življenje?
Zakaj vpletaš preteklost v sedanjost? Ko pa lahko živiš tudi brez preteklosti in si ti enostavno ti?
In s svojim drgagim uživaš brez predsodkov.
Ni bilo prav, da so te posilili. Ampak ni tvoja krivda. Ti si bila otrok.
Oprosti temu otroku v sebi, da je molčal in da ni bil uslišan. Oprosti na račun sebe, sedaj. Zato, da lahko živiš polno življenje.
Si tega sposobna?
Si!
Če pa nisi, je res nekaj narobe s tabo. In rada vlačiš preteklost za sabo. Ki ti pa niti malo ni potrebna.
A o tem moraš razčistiti sama s sabo.
P.S.
Ti pomeni več preteklost kot sedanjost?
Odgovori si sama.
Bodi lepo.
31.07.2008 ob 23:42
katarina pravi:
vlatka: ti dve zgodbi nisza moji, jaz sem svoje že dala na pipir kar nekaj časa nazaj.
ti dve zgodbi sta zgodbi dveh žensk, ki sta si upali napisati svojo izkušnjo. upam, da je to njun začetek.
kar pa se tiče mene, pa mi preteklost pomeni ogromno. prihodnost pač ne, ker je nisem preživela. preteklost pa sem in to je moje življenje. se pa ne valjam po njej in mažem z njo.
1.08.2008 ob 07:29
1tastar pravi:
“Stare punčke” pa so potem nasilne, da očetje rabijo varno hišo v Maribori!
1.08.2008 ob 13:57
katarina pravi:
1tastar: res ne bi škodovalo, če bi kakšeno bedarijo zadržal zase. pri tem in tistem drugem postu. za vsako ceno moraš pljunit, a ne.
1.08.2008 ob 14:04
swislar pravi:
Katarina, občudujem tvoj pogum.
Sam kot starš ne morem niti pomisliti, da bi kdo kaj takega storil mojemu otroku..in strinjam se, velika odgovornost je na strani staršev…
Žrtev travmo skrije nekam v podzavest in se na nek način od nje ogradi. Reakcija ostale družbe je, hmm, dostikrat licemerska, večkrat je celo žrtev zlorabe deležna obsojanja, nezaupanja…kar nedvomno celotno travmo še poglobi.
Samo dejstvo, da se pa žrtev ozavesti s travmo, se z njo sooči in odloči za razrešitev in svojo izkušnjo deli z drugimi pa terja pogum, ki je nedvomno daleč nad ostalimi, posebno tistimi, ki so v prvi meri poklicani za pomoč.
Srečno!
1.08.2008 ob 15:18
ID pravi:
A je kdo ze kdaj slisal, kaj pomeni beseda “travma”? Guess not.
2.08.2008 ob 11:53
seamus pravi:
@ID - po SSKJ zelo hudo, zelo težko doživetje
Kaj je poanta tvojega posta?
2.08.2008 ob 15:44
katarina,
potem pa v redu.
Ni pa v redu, da živiš v ‘preteklosti’.
Včerajšni copati so bolj izrabljeni kot jutri novi jutrajšnji.
Lp
4.08.2008 ob 01:44
katarina pravi:
jasno, vlatka, a za tiste jutrišnje danes še ne vem, če jih bom dočakala.
4.08.2008 ob 07:23