Pisanje bloga je obrodilo sadove
Pred časom sem pisala o tem, da sem strenirana, da pričakujem negativne odzive, ne pa pozitivnih pohval. Pa prebiram druge bloge in velikokrat vidim, da imajo zapisan seznam revij, časnikov, v katerih so imeli objavljene intervjuje in članke, pa seznam knjig, ki so jih napisali, pa naslov diplome, ki so jo zagovarjali … Meni še na kraj pameti ne pade, da bi napisala tak seznam. Še več, še ko imam kje objavljen kak članek ali intervju o tem ne obvestim skoraj nikogar, večinoma post festum povem najbližnjim prijateljem, kje je bilo objavljeno. Zakaj? Zato, ker pričakujem negativne odzive v stilu “glej, kako se duva” ali kaj je to takega, če jo je nekdo intervjujal” ipd. Tako je, tako sem strenirana, pa vendar …
Kljub vsemu sem se odločila, da se pohvalim s tem, da moje pisanje ni zaman, da so ga drugi opazili, da je ljudem všeč, da se v mojih zgodbah prepoznajo in da sem dobila tudi pogodbo, preko katere bom pisala … ne zastonj, temveč za denar. To pa je tudi glavni vzrok, da sem ne pišem več vsak dan, da niti nebom več pisala vsak dan, ker bom zgodbe in razmišljanja odslej “vnovčevala”.
Pred časom me je obiskala novinarka revija 7 dni in naredili sva intervju. Našla me je preko mojega bloga. In ker ji je bilo moje pisanje všeč, so mi ponudili pisanje kolumne. Danes je izšla moja prva in jaz sem zelo ponosna na to.
Tukaj se nahaja tudi moj intervju.
Poleg teh dveh objav sem imela članke tudi v reviji Jana, pa v Oni, pa Bonbonu (priloga Večera), pa v Financah. Sodelovala sem tudi že z RTV Slovenija (pogovorna oddaja in prispevek v Dobro jutro), pa še kje. Ampak s tem se ne hvalim, tale kolumna pa mi je pomembna, saj dokazuje, da je imel moj učitelj slovenščine g. Kadicev napačno mnenje o mojem pisanju. jaz sem od nekdaj vedela, da dobro pišem, le nikogar to ni zanimalo, učitelj pa mi je celo skušal dokazati, da je moje pisanje ničvredno. Če bi me že v osnovni šoli kdo vzpodbujal … bi bilo morda marsikaj drugače. Ampak tega nikoli ne bom vedela.
Skratka … upam, da bom kolumno pisala na tak način kot sem pisala blog in da bom še za kakšno revijo oz. časnik pisala po pogodbi.
Mimogrede: novinarka je v začetku najinega intervjuja uporabila citat točno tistega posta,v katerem mi je Marko Crnković predlagal, naj že enkrat neham pisati in utihnem. Naključje? Omenil je odgovornost do javnosti … vprašanje, kakšno je njegovo mnenje o tem, da je bila taista misel o tem, da bi kar umrla, objavljena v reviji. Ja, odgovornost do javnosti … kaj pa odgovornost do sebe?
