Moja otroka nista moja last
Z mojima hčerama živim že 14 oziroma 12 let. V tem času sem se strašno navezala nanju in velik del moje srčne strani pripada njima. Moje življenje je z njima dobilo popolnoma nov smisel in čeravno sem bila mlada, ko sem ju rodila, prvo pri nepolnih 21, drugo leto in pol kasneje, bi ju, če bi spet živela, imela prav tako zelo kmalu. Se mi zdi, da je bilo vse tako … spontano, brez živčnosti in kompliciranja. Kar naenkrat sta shodili, šli v vrtec, nato v šolo in zdaj … zdaj bosta šli kmalu v srednjo šolo.
Letošnje leto pomeni za mojo družino definitivno prelomnico otroštva in mladostništva. Prvič sta sami odločali kako bosta preživeli dopoldneve; bosta šli na bazen ali ne; bosta hodili skupaj ali ne; si bosta kuhali ali ne; bosta šli k očetu na počitnice ali ne. Prvič sem jima dala denar za to, da sta nakupovali hrano, si planirali pohajanja s prijateljicami po mestu. Nič več nisem slišala »Mami, kupi hrano« ampak »Mami daj denar, da si kupiva hrano«. Sprva je bilo vse skupaj zame šokantno, saj sta bili hčeri izredno samostojni in sem bila bolj ko ne samo »financ minister«, potem pa sem pomislila na to, da to najbrž pomeni to, čemur veliko staršev pravi, da se otroci odcepljajo od njih. Da gredo svojo pot, postajajo samostojni, sami odločajo o sebi, svojem prostem času, prijateljih in hobijih in celo o tem kako bodo porabili svoj denar in celo kdaj ga bodo porabili.
Prihodnje leto gre najstarejša hči v srednjo šolo. Odločile smo se, glede na to, da sem kupila hišo v Prlekiji in se bom preselila tja, da bo šla v internat, mlajša hči čez dve leti za njo. To bo velik korak za mene kot starša in za njo kot otroka, ki je 15 let bolj ko ne sleherni dan preživel s svojo mamo. In če je v našem okolju sila neobičajno, da gre otrok v internat, je to v Prlekiji in Prekmurju nekaj samoumevnega. Ne za vse, za veliko otrok pač. Zdaj pa se s tem dejstvom soočam tudi sama in na meni je, da predelam svoje občutke tako glede dejstva, da moji hčeri nista več majhni punčki, ki bi hodili spat po risanki in bi jima zjutraj spletala kitke, kot glede dejstva, da sem še vedno pomembna oseba v njunem življenju, vendar pa ju moram spuščati stran od sebe, da bosta lahko od mene odšli in se kasneje vrnili kot moji prijateljici.
Priznam, da mi je včasih strašno hudo. Sedim v tišini sama s seboj in se spominjam njunega otroštva, ko sta hodili k meni spat, ko sem ju crkljala, ko smo se hodile na igrišče igrat, ko sta mi risali risbice in mi pripravili zajtrk s kruhom, na katerega sta položili rožice. Ko sem ju rodila, ko sem ju dobila v svoje naročje in jima odprla svoje srce in dušo mi nihče ni rekel, da bosta nekega dne začeli živeti po svoje; da se ne bosta več crkljali z mano, mi nosili risbic, da bodo v njuna srca počasi toda zagotovo vstopali tudi drugi ljudje, da se bo naš skupni čas skrčil in bosta svoj čas namenili drugim ljudem. In čeravno sem se tega na razumskem nivoju zavedala, me na srčni strani boli. Ker vem, da bosta šli, da morata it in da nista moji.
Sta moji hčeri, nista pa moja last. In tako kot mama medvedka spusti v svet svojega mladiča, tako kot ptičji mladiči odletijo po svoje, tako bosta šli moji hčeri. Z vsem, kar jima bom do takrat dala v njun nahrbtnik – dobre nasvete, delovne navade, odnose do okolja in ljudi, življenjski optimizem, opozorila in dobre želje. Le upam lahko, da bo v njem čimmanj slabih stvari, da bosta potem, ko bosta odšli, prišli z veseljem nazaj in jima bom lahko prijateljica, tolažnica, ko me bosta potrebovali in ko jima bo hudo.
Kolumna 7 dni, 19.11.2008
