Starševstvo +

Čar nedolžnosti

To je ena od tem, ki je v naši družini zadnje mesece med “Top 10″ najbolj debatiranih tem.    K postu o njej pa me je vzpodbudil Mojčin komentar pod tem postom. Kdaj izgubiti nedolžnost? Kdaj prvič seksati in s kom? Kdaj smo dovolj zreli – ne samo telesno, pač pa tudi mentalno?

Sama sem izgubila nedolžnost pri 15 letih. Kadar se s tamalima pogovarjam o tem jima povem, da sem bila premlada, sicer sem sicer sama hotla, a sem bila vseeno daaaaleč preveč otročja, da bi vedela kaj to pomeni, je pa res, da tega ne bi spremenila, ker če bi, bi bil moj prvi seks prav tako pri 15 letih, le da bi bil posilstvo. S tega vidika je potem bolje, da imam prvi seks v spominu kot seks s fantom, ki sem ga imela na svoj otroški način rada, absolutno pa noben seks z njim ni bil vreden besede seks, temveč je bil samo penetracija in basta.

Če bi bilo po moje, moji hčeri ne bi seksali tja do 25 leta (hihhi  slišim njun smeh kadar jima to rečem. No, ponavadi jima rečem, da če bi bilo po moje sploh nikoli ne bi seksali, pa me potem tamala vpraša kako mislim imet pri svojih 40+ vnuke )))   ). Do kakega 18 leta pa sigurno ne. Pa še kakšno leto dlje bi bilo čisto ok, nič ne bi zamudili, nič jima ne bi ušlo. Bi pa preskočili obdobje bednih seksov, v katerih bi bili bolj ko ne samo objekt potešitve nekoga drugega, pa podajanja iz rok v roke.
Sama bi, če bi bilo pač drugače kot je bilo, definitivno počakala tja do 19-20 leta in takrat, ko bi se odločila, da si želim, bi se najprej poučila o seksu in vseh posledicah, ki jih prinaša (od nosečnosti, spolnih bolezni, do spolnih praks – poz, načinov vzburjanja, ipd) potem pa …

Hmmm … tukaj se mi še zatakne. Ne vem kaj je bolje, izgubiti nedolžnost (kako romantičen izraz) z amaterjem, ki ga prvič namoči vate in nima pojma o predsemenski tekočini, o načinih vzburjenja, ki bi podrl vse kar leze in miga in ima tebe rad toliko časa, dokler mu ne “daš”     ali z nekom, ki je tega vešč, ki bo tvoj učitelj in ob katerih boš spoznala umetnost ljubljenja. Hmmm … dilema, ni kaj.

Kakorkoli … 15+ in 15+tja do 18-19 se mi zdijo definitivno leta, v katerih dekleta (pustimo fante ob strani) niso zrela za vstop v svet spolnosti in so prelahke tarče izkoriščanja za naslade drugih. to, namreč, da hoče vska fant s tabo seksat, ne pomeni, da si popularna in frajerka, ampak pomeni, da ti daš, tvoje prijateljice pa ne, fantom pa je vseeno kam ga vtaknejo, da je le toplo. In bolj kot frajerka si “kurba” in “lahka”. V mojih časih so fantje spoštovali tsite punce, ki niso dale    oz. ki dolog niso dale (mesece in leta), tiste pa, ki smo šle kot za šalo, pa smo bile “pokvarjeno blago”, ološ. Taka miselnost obstaja še danes.

Torej … moj nasvet je ostati nedolžna toliko časa, dokler nisi popolnoma prepričana, da veš v kaj se spuščaš in si s fantom, ki ve za kaj se pri seksu gre in kako se mu streže.  Naivnost se namreč lahko zelo drago plača – ne samo z nosečnostjo, tudi s spolnimi boleznimi, vnetji, neplodnostjo, ipd – česar pa seks kot tak ni vreden. Z nikomer.
Jasno je, da mojima hčerama ne bom mogla preprečit seksa, ki/če si ga bosta “zaželeli” prej, stavim pa na naše pogovore na to temo in upam, da bosta čimkasneje stopili v ta svet. Ko enkrat začenš namreč ni poti nazaj,v čas nedolžnosti, v čar nedolžnosti, ko je tvoje telo samo tvoje, ko vanj nihče ne poseže, ko se igraš sama z njim in se imaš lepo. Seks ni nujno lep, ne njno boleč, vendar velikokrat je, če pa to storiš z bedakom, pa ti bo celo življenje žal za to.

Pri moških je tako, da se nekateri urijo te veščine pri prostitutkah ali radodajkah” ali “ta lahkih”. to rpi njih ni nič takega. Zdaj ali se urijo ali samo praznijo je drugo vprašanje. Ženske pa se pri seksu ne praznijo, se lahko samo razdajajo ali pa uživajo. To dvoje ni isto. In vsake punce, ki stopi v svet spolnosti zato ker je hotela komu ustreči, ker je mislila, da bo tisti fant njenega “darila” vesel ali ker je hotela biti frajerka, ki je iskreno žal.

Analni spolni odnosi so “in”, vaginalni pa “out” – tako sporočilo dobivajo najstniki

O tem sem se pogovarjala na blogu glavca.blog.siol.net z doc. dr. Mlakarjem. Pogovor se je sukal okrog okuženosti s HIV in kako informacijo o tem sprejemajo HIV pozitivni. Bom kar kopirala najin pogovor:

1. katarina  pravi:
   27.11.2008 ob 10:42
   si predstavljam da so odzivi na to sporočilo podobni kot jih je doživljala moja mama, ki je imela bolnike z rakom. ko so hodili iz konziliarne sobe eni v solzah, drugi besni, tretji nejeverni, četrti …po pravici povem, da je me strah za moji hčeri, ki bosta zdaj zdaj stopili v svet spolnosti in potem, kar mi pripovedujeta, da se pogovarjajo med vrstniki, sploh ne vem kako se bosta znašli (v šoli imajo absolutno premalo predavanj o spolnosti, fantje pa se izobražujejo preko porničev in tako je začelo med njimi krožit “vedenje”, da je normalen seks analni seks, da punca pri tem zelo uživa, da je seks brez kondoma varen – ker če kondoma ne uporabljajo porno igralci, ki menjavajo parnterje, potem je ta fama o kondomih res prenapihnjena, da je menjavanje partenrjev in skupinski seks super, itd. ).
2. doc.dr.Boštjan Mlakar  pravi:
   27.11.2008 ob 11:40
   @Katarina:
   Se strinjam z vami, da je sicer v šoli (po šoli,…) veliko spolnosti (praktične…), saj mladi prično z spolnimi odnosi vse bolj zgodaj, da pa pouka o spolnosti praktično ni, ker bi se naj ta tematika obravnavala pri vseh predmetih…Rezultat je, da se tej temi vsi izognejo, ker je tudi profesoricam neprijetno…. Mladi se torej učijo z interneta in analni seks je definitivno predstavljen kot modna zadeva, je “kul” in “in”. Ne me narobe razumeti, nič nimam proti analnemu seksu, je lahko prijeten tako za žensko kot moškega (v obeh vlogah…) vendar pa je potrebno povedati, da so marsikatere variante, ki jih tam vidimo plod dolgotrajne prakse in da enostavno vsega ne gre poizkusiti, če smo še nedolžni pa sploh.
   Glavno sporočilo naj bo, da je analni seks najbolj rizična oblika seksa glede možnosti okužbe z SPB in HIV in da se moramo za to obliko spolnosti dobro pripraviti, predvsem pa si jo mora želeti tudi pasiven partner/ka. Kondom pa je zakon.
3. katarina  pravi:
   27.11.2008 ob 11:58
   g. Mlakar: absolutno. tisti, ki spolno živimo že kar nekaj let in smo te stvari poskusili zelo dobro vemo kako se tem stvarem streže – kaj vse je potrebno, da par res uživa v vseh teh spolnih praksah, koliko zaupanja je nenazadnje potrebno za tak užitek in da to ne paše vsem in vedno in povsod, toda otroci imajo popolnoma zgrešene informacije. moji hčeri sta zdaj v 8 in 9. razredu in v vseh teh letih so imeli 2 uri spolne vzgoje, pa še to samo tisto, kar je po učnem načrtu, otroke pa, jasno, zanima še vse kaj drugega. pa je potem smeh, ko fant vpraša če je normalno, da mu ga punca fafa. kaj odgovori učiteljica? da je normalno. ja, seveda je, toda spet kakor za koga in normalno je tudi to, da jo fant liže. ups, pa smo pri problemu, ki je prisoten že leta in leta. zakaj je za fante – govorim o najstnkih, tako samoumevno, da jim ga punca fafa, obratno zadovoljevanje pa je bljak in fuj?
   tudi puncam se zdi to, da bi jim polovilo oralno dražil fant, nekaj nepojmlivega. fafanje je pa samomevno. tako je bilo že v mojih najstniških letih in potem tja do 20+ punce sploh ne vejo kaj pomeni uživanje, draženje spolovila z jezikom, doživljanje orgazma, ….seveda je kondom zakon … ampak kljub temu lahko dobiš hepatitis C, kar ni hec. kako preprečit to okužbo? kar tako na test ne moreš (jaz sem imela napotnico od zdravnika za ta test), da bi se pa preventivno zavaroval tako da se ne bi poljubljal ali oralno dražil spolovila … hmmm …
4. doc.dr.Boštjan Mlakar  pravi:
   27.11.2008 ob 16:16
   @Katarina: Se strinjam, da je ogromno tabujev glede ženskega uživanja, orgazma itd. Vendar se stanje vsaj malo popravlja, saj o tem problemu že srečamo članke v ženskih revijah. Menim, da je za moškega, najvsezadnje tudi za njegovo samozavest in samopodobo dobrega ljubimca pomembno, da je ženska zadovoljena, vendar je to že druga tema.
   Glede okužbe s hepatitisom C pa vas moram popraviti, verjetno ste imeli v mislih hepatitis B, z poljubljanjem in oralnim seksom se lahko okužimo tudi s sifilisom, herpesom,…vendar JE ŽAL TAKO, DA JE popolnoma VARNO le, če imamo izključno enega partnerja ob predpostavki, da sta se pred pričetkom skupnega spolnega življenja pretestirala in sta si brezpogojno zvesta, torej monogamna.
5. katarina  pravi:
   27.11.2008 ob 17:30
   se opravičujem, ja. ta hepatitis sem mislila, ki ga veliko ljudi ne jemlje resno. tudi najstniki o njem le malo vejo.ja, članki v ženskih revijah. mar ni zanimivo, da so v revijah, ki so namenjeni ženskam, dejansko pa bi se o tem morali informirati moški. me pa zanima – vendar najbrž ni mogoče raziskati – kako vplivajo porniči s to “zadnjo modo ” (analni seks) na moško populacijo. jih kaj več proba seks z moškim, je kaj več bigamije …
6. doc.dr.Boštjan Mlakar  pravi:
   28.11.2008 ob 16:53
   @Katarina: Res bi bilo zanimivo raziskati ali “moda analnega seksa” vpliva na spolno obnašanje moških. Vsekakor pojavljanje prizorov, kjer moški analno seksajo (z žensko) vpliva na željo povprečnega moškega, ki je po naravi “radovedno bitje”, da poskuša na takšen ali drugačen način to poizkusiti, sploh v smislu, če vsi zakaj ne bi tudi jaz. Da žensko pripravi, do tega pa je seveda potrebno bistveno več “napora” in ščepec znanja. Če bo prvič za partnerko boleče bo zgodba zaključena. Moški se potem z dejstvom sprijazni ali pa začne iskati alternativne rešitve, med katere se gotovo prikrade tudi ideja, da bi več sreče poskusil z moškim. Tisti, ki zelo cenijo svoj “moški ego” se prepričujejo, da če bodo v aktivni vlogi to še ne pomeni, da so geji, da jih itak zanima samo poskusiti… “Čistokrvi strejti” si poiščejo prostitutko in stvar moralne diskusije je kaj je bolj sporno…Z zdravstenega vidika je vsekakor bolj rizično seksati z žensko prostitutko, možnost za nabor SPB je večji kot pri povprečnem mladem geju…Z moraliziranjem okoli analnega seksa naredimo več škode kot koristi, popolnoma pravilnega univerzalnega recepta pa žal ni. O tej temi se moramo pogovarjati z partnerko/partnerjem in se dokopati za oba sprejemljive rešitve.

________________________________________________

Ne bom dosti dodala. Najstniki se večino stvari o seksu naučijo iz porničev. To je destvo. Upam si trditi, da fantje bolj pogosto gledajo porniče kot punce. S starši se še vedno pre-malo otrok pogovarja o spolnosti spontano, neobremenjeno in odprto. Če starši seksajo samo zvečer in v temi, potem res ni kaj dosti razmišljat zakaj je tako. V šoli imajo dosti premalo spolne vzgoje, da bi s predavateljem dobili zaupen odnos, da bi se sprostili in vprašali tudi bolj delikatne stvari. In tako jim ostajajo porniči.

Kaj je v porniči “In”? Analni spolni odnosi. Še vedno je veliko več porničev, kjer se ne uporabljajo kondomi, v kombinaciji z analnim spolnim odnosom, kjer moški samo porine penis v ženski anus pa je verjetnost rane, okužbe, ipd. idealna.
Ne bom debatirala o tem ali je analni spolni odnos normalen ali ne. Spolne prakse so stvar posameznikov oz. parov, vsekakor pa je analni spolni odnos kot ga vidimo v porničih ne-naraven, boleč in odbijajoč. Žal pa v filmih le redko kje vidimo “postopek” kako pripravit žensko (ali moškega) do tega, da se mišica sprosti, da penetracija zelo malo ali pa nič ne boli in da tak seks tistemu, ki je pasiven sploh postane všeč. Je pa zanimivo, da moški analno seksali bi, s prstom pa anusa dražili ne bi. 

Kakorkoli … Zadnji odgovor doc.dr. Mlakarja daje misliti. Koliko je moških, ki bi radi poskusili analni seks, pa partnerka ni zato. In grejo k prostitutki ali poiščejo geja. Koliko moških – vezanih - je biseksualcev? Koliko vplivajo porniči na to kako se tisti, ki jih gledajo, spolno vedejo? Obstaja posebna seksualna moda, ki jo narekujejo porniči? 
________________________________________________

Po vseh teh letih – torej od mojih najstnišklih let dalje – se še vedno ni spremenilo dojemanje fafanja.    Resno. To, da punce fantom ližejo (po domače fafajo) penis je normalno, sprejemljivo, samo po sebi umevno. To, da bi pa fantje puncam lizali spolovijo je pa, milo rečeno, bljak. In tako razmišljajo fantje in dekleta od 12+. Žalostno? Realno. Zanima me koliko to vpliva na punce – kako dojemajo spolnost, kako dojemajo sebe v spolnosti (kot objekt, kot nekoga, ki “ustreže” fantu, ali kot enakopravnega parnterja). Mah … tako smo kao odprti, pa na drugi strani tako neprodušno zaprti.

Naj starš še toliko časa preživi s svojim otrokom ga ne more imeti pod popolnim nadzorom

Definitivno sem danes s tamalima veeeliko več časa kot sem bila pred cca dvema letoma. To je bil sicer moj namen, toda da ga bom tudi uresničila … ben, super, sem zadovoljna in rezultati so vidni.

Konkretno gre takole: zjutraj ju poljubim za adijo. Potem ju pokličem okrog 14 ure, v kolikor me ne pokličeta že prej, da kaj potrebujeta ali da je kaj nujnega za sprintat ali za kupit ali da sta dobili petko, recimo. 
Domov pridem skoraj vsak dan takoj po službi, tj. ob 16.30. Že prej jima naročim, kaj mora katera naredit v stanovanju – pomit posodo, pomest, obesit ali pospravit perilo, ipd. Potem običajno kakšno uro izležavam na kavču in se pogovarjam z njima, ali sedim z njima pred računalnikom in mi kažeta svoje spletne strani, ali pa se afnam pred kamerco, da se mi vse njune prijateljice režijo. Ob 18 uri gledam Svet na Kanalu A, potem se s tamalo zamenjava in gre ona gledat … (sej veste katero nadaljevanko), jaz pa semle gor. Običajno dan prat perilo vmes, vednoo gosteje zamesim štrudel ali si naredim kaj drugega za jest, če pa kuham, pa skuham za vse (ampak običajno to naredi tamala). Ob 20 uri se ponavadi spravim dol, včasih posedm do 21 ure, ampak vmes se pogovarjamo o šoli, simpatijah, planih za vikend, ipd. Včasih, redko, gremo na sprehod po trgovskih središčih, večinoma pa smo najraje doma. Jutri gremo že ob 14 iz kranja v Ljutomer in že zdaj pakiramo in se dogovarjamo kako bomo to speljale.

In tako vsak dan. Le redko grem po službi še kam drugam, k prijateljici na kavo ali na kvačkanje – zadnjič sta ravno zato, ker sem potem v petek šla sama v Ljutomer, prišli tamali z vlakom v Ljubljano in smo šle skupaj na kvačkarijo. V resnici sem v bistvu veliko z njima, zanima me vse kar počneta a čtudi sem toliko z njima, se zgodi, da ne vem vsega, kj vsega, niti po ppomoti ne vem tistega, kar ne smem izvedet. Recimo to, da tavelika kadi čokoladne čike (o tem moram še pisat), pa da po šli hodi v Prešernov gaj, pa da tamala po šoli tu in tam zavije kam, kamor ne sme nihče drug. In to je to. Naj bom še tako veliko z njima vedno obstaja čas, ko ju nimam pod nadzorom in ko lahko počneta kar se jima zahoče. In? Kaj naj? Pustim službo in ju nadzorujem 24/7, da ne bosta ušpičili kakšne bedarije? Come on …

Sama veliko vlagam v naše pogovore – danes smo se, recimo, pogovarjale o tej temi - prenašanje spolnih bolezni, sporočila, ki jih pošiljajo porno filmi, ipd. Iščem njuno mnenje, luknje v njunem znanju in način njunega razmišljanja. Kristalno jasno mi je, da ju niti po pomoti ne morem obvarovat ničesar, kar se jima lahko zgodi zunaj doma, kar me sicer na momente boli in spravlja celo v prav posebne vrste obup (če bi bila jaz Borova mati, sigurno ne bi bila na prostosti, ker bi sama obračunala z zdravniki). Kot starš se znajdem kakor vem in znam, da obvarujem svoje mladiče pred prezgodnjim padcem iz gnezda, a zagotovila, da bosta takrat, ko bo čas, resnično odleteli iz njega pripravljeni, nimam in ga nima nihče. In to je tisto, kar me včasih najbolj boli.

Torej … toliko sem jaz s tamalima. Se mi zdi, da nikoli prej nisem bila toliko, ker sem delala drugačno službo, vsaj 7 let od 7 – 18 /20. Ampak ko gledam nazaj se mi zdi, da me tako kot me potrebujeta zdaj, torej v najstniških letih, ko se hočeta pogovarjati in ko potrebujeta pogovor, nista potrebovali. In v ktakem tempu bom vztrajala še 2 leti, dokler ne gresta v internat. Bom pač štiri leta bolj ko ne živela samo za hčeri. Kaj pa je to proti večnosti?! 

Zdaj grem pa obesit perilo in s tamalo gledat Umore na podeželju. 

Preživnina – ni sodišče tisto, ki zavlačuje, pač pa moj ex

Meseca maja sem vložila tožbo za zvišanje preživnine potem, ko sva se z očetom tamalidveh dve leti bodla o njeni višini. Pa ni šlo za to, da hočem višjo preživnino (po njegovo več denarja zase), pač pa je šlo za to, da prav v resnici zanju plačuje premalo, mimo preživnine pa jim kupi tako malo stvari, da jih lahko mirno spregledam. In ker ni šlo drugače sem pač maja meseca vložila tožbo za zvišanje. Ja, seveda, on se je delal norca iz tega.

V novembru pokličem svojo odvetnico in jo povprašam kako je, bmo kaj kmalu na vrsti, ima kakšne informacije ozadevi. Jap, prišla je sodba. Sodba? Jap. Gospoda so dvakrat vabili na sodišče, pa se ni odzval. Pošte ni hotel prevzeti in so zaključili, da se strinja s tožbo, dosodili preživnino, pa doplačilo le-te od meseca moje vložitve tožbe in moje stroške z odvetnikom. Aleluja. No, bila sem prepričana, da je to storil nalašč, saj sva bila ves ta čas na vezi, se videvala, pogovarjala o tem. Rekel mi je, da odvetnika ne bo najemal, ker je predrag, po mailu sem mu morala poslati detajlno izdelan stroškovnikza tamalidve in dokazilo, da res plačuje premalo (134 eur za eno) in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bo kaj narobe. Pa … je bilo.
___________________

15 dni je rok do pravnomočnosti sodbe in gospod si le zmigal svojo rit, najel odvetnico in se pritožil. Za nameček si še meni poslal mail v katerem se sprašuješ kakšna država je to, da ti brez tvoje prisotnosti izda sodbo. WTF? Kakšen si pa ti človek, da se delaš neumnega, da s tožbo nisi seznanjen in da si bil v času vročanja spisov odsoten iz države, ko pa vendar že od vsega začetka veš za tožbo, stroškovnik ti je bil uradno poslan po mailu, debatirala sva o njem, strinjaš se, da plačuješ premajhno preživnino … Po drugi strani pa mi groziš, da se boš umaknil v tujino, da boš preselil svoje delovno mesto drugam, da imaš svoje življenje in potrebuješ denar zase.

Si kdaj pomislil kako se počuti tamala, ko ji nosiš same zjebane telefone, sebi pa si takoj po tistem, ko so ti ga ukradli, kupil telefon za 100 eur? Pa ko hodiš po tujini, greš na počitnice s svojo bejbo, pa s prijatelji po izletih, tamalih pa niti na svoj rojstni dan nisi povabil, kaj šele na počitnice ali na novoletno praznovanje? Jasno, da se sama sebi zdim na momente totalno neumna in debilna, ko ti dovolim, da prihajaš k tamalima domov (torej tudi k meni), si z njima kadarkoli želiš in imaš čas zanju, da o tebi nočem rečt nič slabega in te celo zagovarjam. Včasih me ima, da bi ti zavila vrat ali te utopila v žlici vode. In mi gre tvoje infantlino obnašanje na bruhanje.

Vem, da boš do nezavesti zavlačeval postopek na sodišču, dokazoval, da imaš majhno plačo in ogromne stroške, po možnosti še zamenjal delodajalca v tem času ali prepisal avto na brata. Vem, da si prepričan, da preživnino za tamali porabim zase in da si na tvoj račun privoščim razkošno življenje, a stroškovnik je kljub tvojemu prepričanju neizprosen in jaz zahtevam samo tisto, kar hčerama pripada – da plačuješ polovico stroškov zanju in da se obnašaš odraslo in odgovorno.

Mi je jasno, da si cepljen na denar. Ko sva šla narazen, si vsega obdržal ti in nikoli te nisem tožila za razdelitev skupnega premoženja. Nič nisi dal zraven ko sem tamalima kupovala otroško sobo, za tistih 100 eur, ki si jih dal zraven pri koloniji, pa ne bom šla na kolena. A kljub temu vztrajam, da tamalima omogočiva življenje, ki jima ga lahko glede na najine dohodke, to pa nikakor ne pomeni, da boš ti na njun račun (oz. moj, ker jaz dajem zanju toliko več kolikor ti daješ manj, kar je že poseganje v mojo privat lastnino s tega zornega kota), užival brezskrbno življenje. Delaj kar hočeš, toda tamalima daj tisto, kar si zaslužita in to ni en sfakan leptop za 60 eur, ampak računalnik kot se šika. Če ga pa ne moreš kupit, pa tudi tega šita ne nosi.

Aja … pa tvoj izgovor, da sem jaz kriva, da tako živimo, ker sem šla stran od tebe … Bodi vesel, da sem šla, sicer bi znalo bit, da bi bila že nekaj let vesela vdova. Odrasti že enkrat.

Imeti otroka po 40 letu je … kaj?

Pred časom sem pisala o umetnih oploditvah in svojem mnenju o tej temi. Še vedno vztrajam, da je medicina z umetnmi oploditvami naredila medvedjo uslugo ženskam, otrokom pa namesto mam dala babice. Ob zanemarjanju dejstva, da je z umetnimi oploditvami drastično upadlo število “starih tet”, narašča število “babic”, ki svoje otroke v prvi razred pospremijo pri 40+ letih.

Današnje pisanje ni namenjeno provociranju in ponovnemu vzplamtevanju ognja, temveč sem čisto naključno našla debato o  temi ali imeti oz. ne imeti otroka pri 40+ letih. Med odgovori so tudi naslednji:

Stara sem 41 let in imamo dojenčka. Vse lepo in prav, radi ga imamo nadvse, ampka jaz sem čisto preč. Od preveč dela, nespanja, se komaj še vlečem. Se že bojim kaj me še vse čaka. Mi je res žal, da se nisem že prej odločila za otroka.
_______________________

Moja mama je imela dva dojenčka kreeepko po 40, eden od teh sem bila jaz. Mama v meni in majhni otroci oz. zgodnji pubertetniki…zame najslabša možna kombinacija. Pa je bila zelo aktivna ženska. Ampak to so leta za postati babica, ne mami.
_______________________

Tudi moja mami je bila vitalna in super 40+ ko me je imela. Tudi pri meni najslabša kombinacija za pubertetniška leta, pa tudi za kasneje.(pa je drugače super in ljubeča ženska)
______________________

Jaz sem imela četrtega otroka pri 42. Vse v redu, celo pomladil me je. Moja tašča pa je imela pri 43 drugega, ko je bil sin že odrasel. Ne, ni bilo v redu, bila je prava babica. Utrujena, nesposobna. Torej je vse odvisno od ženske, tako od njenih telesnih kot “psihičnih” značilnosti.
No, prvega otroka jaz pri 40+ ne bi imela.
_______________________

če bi zanosila, bi ga obdržala, načrtno se pa za otroka pri teh letih ne bi več odločila.
_______________________

Jaz se pri 40+ ne bi odločila za otroka. Treba je vedet, da, če bo otrok študiral bom jaz krepko 65+ (verjetno že v penziji), otrok pa, če bo priden bo doštudiral in iskal službo.
S sedanjo plačo in nato verjetno minimalno penzijo, ker nisem iz Lj, otroku študija niti nebi mogla privoščit.
Menim, da so leta čez 50 za vnuke in ne za lastne otroke.
______________________

Moja sodelavka je imela otroka pri 42 in še malo čez. Ko je šel v prvi razred je imela skoraj 50. Tolkla jo je mena, bilo je hudo. Stalno je bila na bolniški, zaradi sebe ali zaradi njega. Zdaj bo šel ta fant študirat in sodelavka si je morala poiskati popoldansko delo (IMA SKORAJ 60), ker drugače se jim ne bo izšlo. V kratkem gre v penzijo, mož je že. Študiral bi seveda v Ljubljani, kar pomeni stroškov še pa še.
_______________________

če si pri 40 še vitalna, vprašanje če boš pri 55 ali 60 sploh še zdrava. seveda se to lahko zgodi tudi ženski pred 30 letom a verjetnost je veliko manjša.

Jaz sem imela tak splet okoliščin, da sem prvič rodila pri 30, drugič 34. Imam ogromno energije, vitalen človek, ampak me je nočno vstajanje pri obeh sesulo do tal. Pa prvo leto jasli, ko sta bila oba bolana….Noro. Tretjega pri 38 ali kasneje zagotovo ne več. 8 let je to vse skupaj trajalo, dovolj imam.
Kako bo s puberteto….Upam, da še ne bom v meni. Če bo pa ta kombinacija, bo pa menda res hudo.
________________________

Prvega sem imela pri 24 in drugega pri 26. Pa ni bilo prezgodaj, kvečjemu bi jih lako imela kakšno leto prej. Mislim, da velja tisti rek – vse ob svojem času. Poznam pa primer, ko sta zakonca reševala zakon in imela še enega otroka. Ona je bila stara 41 let. Otrok je sedaj star 12 let, pred parimi leti mu je mamica umrla za rakom. Živi z očetom, ki gre na 60. Sicer zelo lepo skrbi zanj, ampak to ni to. Otrok pogreša mamo, oče pa je tudi že ves bolan.
_______________________

Nočem posploševat, niti pametovat, ker sem mlajša. Lahko samo povem en primer – in sicer moja prijateljica je bila rojena, ko je bilo njena mami 40 let. Šele pred kratkim mi je povedala, kako zelo ji je bilo nerodno zaradi mamine starosti, ko je mama kdaj prišla v šolo. Res so zdaj drugačni časi in rojevamo vedno starejši, ampak vseeno.
_______________________

Tudi jaz mislim, da bodoči starši ne smejo biti egoistični in imeti otroka samo zato, ker si ga ONI tako zelo želijo, treba je gledati predvsem na otroka in kaj mu to prinese.
______________________

Sem otrok strašev, ki sta bila stara, mami 40 in oče 45, ko sem se rodila. Genracijsko je to velika razlika. Imela sem srečno otroštvo, generacijski razliki navkljub. Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 27 let. Svojih vnukov ni dočakal. Mami je umrla, ko sem bila stara 43 let, vnuke je dočakala, ampak je bila žalostna, ker “jim” ni bila kos in ni mogla početi z njim stvari, ki jih je želela. Tudi jaz, razen ene stare mame, s katero sva se oboževali, nisem poznala svojih starih staršev, ker so prej umrli.
MOja otroka imata samo še eno babico.
_______________________

Pa če pustimo vse to ob strani, mene bolj kot vse to ob takih odločitvah skrbi dejstvo, da so jajčeca, iz katerih je otrok spočet “stara” toliko let, kot je stara mati.
In 40 let stara jačeca so stara jajčeca, ne glede na to, kako je mati mladostna in polna energije…- zato je možnost okvar in bolezni otroka toliko večja….
_______________________

Tudi jaz pri svojih letih nosim v sebi otroka, ki ga rada spustim na plan in mogoče bom celo čez 10 let “polnoletna”. Je pa res, da se za otroka po 35 ne bi odločila, raje čakam na sterilizacijo. Katera pa se v pomoje “babičnih letih” počuti dovolj vitalno in zdravo in nima strahu, da rodi otroka s posebnimi potrebami, pa kar v nosečnost in rojevanje, zakaj pa ne. Vendar to pa za mene ni. Aja, pa j… jaz gene, so stvari ki mi sladko dol visijo, glavno da drugo stoji.
_______________________
Mojega moža je imela tašča pri njenih 44-tih letih. Prvi otrok. Ja, žal se jo je mnogokrat sramoval. Zakaj? ker je šla ona v pokoj v letu, ko je on šel v prvi razred.
Poslušaš njo: bilo je super, je imela dosti časa zanj in družino (ja seveda, idealno tudi če gledam iz svojega zornega kota:-)
Poslušaš moža: nočna mora, mamica v penziji, siva, stara, nezmožna se udejstvovati pri raznih aktivnostih, da o kasnejšem odnosu in razumevanju najstnika ne govorim. ko je bil polnoleten je bila njegova mama stara 62 let. Prav tako oče.
Danes je stara 84, bolna. Starejše vnuke lahko počuva, manjšega ne. Je starejša od moje babice.
Ona pravi da je srečna, ker ima sina, vnuke. Verjamem da je. Tudi mojega moža ne moti več njena starost, ker je sram že davno prerasel in na starše danes gleda drugače.
Ampak dejstvo je, da je njuna starost zelo vplivala na življenje mojega moža in ga skozi vso mladost obremenjevala.
_______________________
Sama sem pri 30-tih verjetno zaključila s porodi. Saj srce si želi še kakšno malo štručko ….. glava pa ve da v današnjem tempu in načinu našega življenja, bi bila uresničitev moje želje zelo egoistična odločitev. Ker štručka pač raste, ima lastne potrebe in želje in ni edina …. pred njo so še drugi …
_______________________________________________

vir in vir 

_______________________________________________
 

Izbrala sem tiste odgovore, ki potrjujejo moje razmišljanje o tem, da je nosečnost pri 35+ oz. 40+ nepremišljeno in egoistično dejanje. Zakaj?
Majhni dojenčki so tako luškani, a ne. Majčkeni, z majhnimi prstiki, noski, tako nebogljeni, potrebni cartanja, negovanja, naše pozornosti. Jasno, da znajo biti tudi hudo hudo naporni -  krči in nespečnost sta samo dva od tistih “a lahko ne” lastnosti dojenčkov. In te štručke rasejo in rasejo. Joj, kako so lušni, ko naredijo prve korake, pa ko blebetajo, pa se stiskajo k nam, pa smo mi njihovi bogovi. In potem grejo v prvi razred in nas razganja od ponosa. Potem pa … hop, kar naenkrat postanejo mulci, smrkavci, nesramneži, lenuhi, dom postane vojno območje, vsak dan se borba kdo bo koga … ti pa imaš 50 let in se ti res ne da, nimaš ne energje ne volje se bost s komerkoli, že s tem, da zjutraj vstaneš in greš v službo imaš težave. Pa to sploh še ni vse. Ta mulc še kar rase in vedno več zahteva. “Stari, daj denar” ali “Stara, danes me ne bo domov”.
Ko ta mladič pri tvojih 55 – 60 letih dokonča srednjo šolo in ti misliš, da se ga boš pa le rešil, gre dalje na fax in ti ga še vedno živiš, mogoče ne več s plačo ampak s penzijo.
Če je priden in redno študira, diplomira pri tvojih 65 – 70 letih. Svaka čast. Takrat bom jaz že mogoče prababica, ti pa boš glede na trend še vedno živel s svojim “dojenčkom” pod isto streho, mu pral in likal in dajal denar, skratka skrbel zanj. Aleluja.

Ne govorim na pamet. Otroke imam zelo rada. Tudi majhne. Z muko sem predelala željo po še enem, dveh, ker vidim kaj pomeni imeti najstnika, koliko energije zahteva, kolko pozornosti, pogovarjanja, prilagajanja in pri 50 letih definitivno ne bom imela toliko energije in volje kot ju imam sedaj, da bi se toliko posvečala svojemu najstniku. S tega stališča bi bila uresničitev moje želje po še enem otrku zgolj in samo egoistična izpolnitev želje po dojenčku, po nekom, ki me bo kobajagi pomladostil.

Moja prijateljica ima pri 42 letih osmega otroka. Ve za moj stališče. Včasih me – ali pa se samo meni zdi – postrani pogleda. Moja druga prijateljica ima pri 42 sina edinca v prvem razredu, moja tretja prijateljica ima 45 let in štiriletnega mučka, itd. Poznam ženske, ki imajo otroke tako stare in niti malo jim ne zavidam. Jim nimam kaj zavidati. Pri njihovih letih bom jaz končno odložila breme (ki to ni, je način življenja, ki ga prinesejo otroci) skrbi in odgovornosti za otroke, one pa so šele na začetku.

Ni vse v tisti majhni štručki, otroci so še vse kaj drugega kot male nebogljene kepice.

Moja otroka nista moja last

Z mojima hčerama živim že 14 oziroma 12 let. V tem času sem se strašno navezala nanju in velik del moje srčne strani pripada njima. Moje življenje je z njima dobilo popolnoma nov smisel in čeravno sem bila mlada, ko sem ju rodila, prvo pri nepolnih 21, drugo leto in pol kasneje, bi ju, če bi spet živela, imela prav tako zelo kmalu. Se mi zdi, da je bilo vse tako … spontano, brez živčnosti in kompliciranja. Kar naenkrat sta shodili, šli v vrtec, nato v šolo in zdaj … zdaj bosta šli kmalu v srednjo šolo.

Letošnje leto pomeni za mojo družino definitivno prelomnico otroštva in mladostništva. Prvič sta sami odločali kako bosta preživeli dopoldneve; bosta šli na bazen ali ne; bosta hodili skupaj ali ne; si bosta kuhali ali ne; bosta šli k očetu na počitnice ali ne. Prvič sem jima dala denar za to, da sta nakupovali hrano, si planirali pohajanja s prijateljicami po mestu. Nič več nisem slišala »Mami, kupi hrano« ampak »Mami daj denar, da si kupiva hrano«. Sprva je bilo vse skupaj zame šokantno, saj sta bili hčeri izredno samostojni in sem bila bolj ko ne samo »financ minister«, potem pa sem pomislila na to, da to najbrž pomeni to, čemur veliko staršev pravi, da se otroci odcepljajo od njih. Da gredo svojo pot, postajajo samostojni, sami odločajo o sebi, svojem prostem času, prijateljih in hobijih in celo o tem kako bodo porabili svoj denar in celo kdaj ga bodo porabili.
Prihodnje leto gre najstarejša hči v srednjo šolo. Odločile smo se, glede na to, da sem kupila hišo v Prlekiji in se bom preselila tja, da bo šla v internat, mlajša hči čez dve leti za njo. To bo velik korak za mene kot starša in za njo kot otroka, ki je 15 let bolj ko ne sleherni dan preživel s svojo mamo. In če je v našem okolju sila neobičajno, da gre otrok v internat, je to v Prlekiji in Prekmurju nekaj samoumevnega. Ne za vse, za veliko otrok pač. Zdaj pa se s tem dejstvom soočam tudi sama in na meni je, da predelam svoje občutke tako glede dejstva, da moji hčeri nista več majhni punčki, ki bi hodili spat po risanki in bi jima zjutraj spletala kitke, kot glede dejstva, da sem še vedno pomembna oseba v njunem življenju, vendar pa ju moram spuščati stran od sebe, da bosta lahko od mene odšli in se kasneje vrnili kot moji prijateljici.
Priznam, da mi je včasih strašno hudo. Sedim v tišini sama s seboj in se spominjam njunega otroštva, ko sta hodili k meni spat, ko sem ju crkljala, ko smo se hodile na igrišče igrat, ko sta mi risali risbice in mi pripravili zajtrk s kruhom, na katerega sta položili rožice. Ko sem ju rodila, ko sem ju dobila v svoje naročje in jima odprla svoje srce in dušo mi nihče ni rekel, da bosta nekega dne začeli živeti po svoje; da se ne bosta več crkljali z mano, mi nosili risbic, da bodo v njuna srca počasi toda zagotovo vstopali tudi drugi ljudje, da se bo naš skupni čas skrčil in bosta svoj čas namenili drugim ljudem. In čeravno sem se tega na razumskem nivoju zavedala, me na srčni strani boli. Ker vem, da bosta šli, da morata it in da nista moji.
Sta moji hčeri, nista pa moja last. In tako kot mama medvedka spusti v svet svojega mladiča, tako kot ptičji mladiči odletijo po svoje, tako bosta šli moji hčeri. Z vsem, kar jima bom do takrat dala v njun nahrbtnik – dobre nasvete, delovne navade, odnose do okolja in ljudi, življenjski optimizem, opozorila in dobre želje. Le upam lahko, da bo v njem čimmanj slabih stvari, da bosta potem, ko bosta odšli, prišli z veseljem nazaj in jima bom lahko prijateljica, tolažnica, ko me bosta potrebovali in ko jima bo hudo.

Kolumna 7 dni, 19.11.2008

Kaj imata skupnega socialno delo in gradbeništvo?

      Mene, jasno.

Revija Ona, zadnja številka  – članek

Revija Večer – intervju

Časopis Nedeljski Dnevnik – članek

Revija Bonbon - članek  

Nika, kje je tisti članek o kruhu? 

Skratka, manjka še prvi članek v Jani, pa v Oni, pa tisti o kruhu, pa o delavcih, ki je bil objavljen v financah, pa zdaj pišem enega, pa … Prisežem, da nisem nikoli načrtovala kaj takega.  ))   In naslednja kolumna bo prav na to temo – primerjanje tujih delavcev s socialnimi delavci? V kakšnem kontekstu? Vem, pa ne povem.  ))

Kako težko je včasih biti starš in sprejeti resnico

Že nekaj časa opažam pri svojih hčerah nekaj, kar kot Katarina razumem in sprejmem, kot mamo pa mi je strašno hudo in iščem v sebi odgovore, zaka je tako, čeravno je jasno kot na dlani, da je temu tako zato, ker sta si hčeri … različni, kot smo si pač različni ljudje.

Nočem tega videt, delam se, da tega ni, še vedno jima govorim isto kot vsa leta do sedaj, pa vendar je vedno bolj očitno, da ne bo tako in strah me je dne, ko bo tavelika odšla in bova s tamalo ostali sami in bo resnica butnila na dan. Če bi bilo po moje ne bi, ampak … Mogoče pa ne bo tako …

Tavelika mi je tako podobna. Včasih, ko jo opazujem, se ujamem v razmišljanju o tem, v kakšno žensko bi odrasla, če bi imela drugačno otroštvo, druge starše, če bi rasla v drugačnem okolju, med drugačnimi ljudmi … Kar nekaj lastnosti imam, ki jih najbrž ne bi imela, če bi … Pa ni tistega “če”, je samo to kar je in vse kar mi ostane je to, da gledam taveliko, se vidim v njej in ji pustim, da je to kar je, in je ne omejujem in posiljujem z nečim, kar ni. In ni tudi to, kar bi si jaz želela da je. Tega ne potrebuje, ni take sorte in nič ne pomaga, da se meni trga srce zaradi tega.

Mogoče … mogoče bo pa potem, ko bo odrasla, drugače, si mislim. Ali pa si dajem lažne upe, čeprav že vnaprej dvomim, da bo kaj drugače. Še bolj po udarilo na dan, če je to “podedovana” lastnost in vsa ta leta, ko sem delala na tem, da bi bilo drugače, so pri tem povsem nepomembna.

Obe imam rada za umret, a kot mama in kot človek mora sprejet njune različnosti in sprejeti tudi to, da mogoče ne bo tako, kot sem si želela, kot sem se trudila, da bi bilo. Kako težko je včasih biti starš in sprejeti resnico.

Kar v Ljubljanski kotlini zavračajo kot čefurjado, je v Prlekiji in Prekmurju samoumevno

Huh kako dolg naslov. Sem že z njim vse povedala, pa vendar. Še malo razlage.

Torej: pikica na I temu postu in pripadajočim komentarjem. Ni vsa Slovenija nacionalistična, niti ne velja to za vse Slovence. Velja za točno določene, ki jih moti VSE, kar ni kao Slovensko – od bureka do muzike in temne polti dalje. Trdim, da je teh največ tam, kjer je dejansko najbolj mešana družba, tj. Ljubljanska kotlina – od Ljubljane do Jesenic, če kdo ne ve kaj je to, in še kakšen otoček kje drugje. Tako kot so bile včasih (mogoče so še) Fužine sinonim za slovenski Geto, strah in trepet vseh zavednih Slovencev (ne vem zakaj, meni so bile vedno kul), bog ne daj, da bi tam kdo od njih živel, tako so vsi ljudje s koreninani južneje od Kolpe ČEFURJI. Vsi, ne samo kao tisti, ki nosijo trenerke in zlatne lance oko vrata, pa za pasom dva mobitel aparata. To so priče za djecu.

Je pa zanimivo, kdo hodi v ”čefurske lokale”. Jap, tudi Slovenci so tam, ki ob nedeljah jejo govejo župo, tenstan krompir, dunajski zrezek in solato (kao slovensko kosilo        ), ob sobotah pa žurajo v čefurskih lokalih. In kao Slovenci pa ne hodijo v trenerkah okoli. In nimajo zlatih verižic. Kretenizem … 

Torej … tisto, kar je mene začudilo in v bistvu šokiralo, ko sem začela redno hodit v Ljutomer, je to, da v tistem koncu vsaj dva radia (Rogla in Viva, pa menda še Maxi) brez težav vrtita tudi ne-slovensko glasbo, pa ne mislim na angleško ali nemško ali italijansko. Govorim o vsaj hrvaški glasbi, ne če tudi srbski, bosanski. Na teh dveh radiih sem prvič slišala novo uspešnico skupine E.T. – Prazan stan, ki jo je v Ljubljanski kotlini potem vrtel tudi radio Salomonov (ki ima tudi edini v tistem koncu oddajo z naslovom Balkanjada). Si lahko mislite, da naravnost uživam v poslušanju radia, ki ni diskriminatoren do glasbe, ki me ne posiljuje z non stop istimi anglo štancami, zraven katerih lako mirno zbruham govejo župo, tenstan krompir, dunajski zrezek in solato.

Pa da ne omenjam koncertov glasbenikov z “juga”. Kot za šalo nastopajo po tamkajšnjih diskotekah (celo to imajo v tistih koncih, ja). Na momente lahko tako celo pomislim, da ne živim več v zadrgnjeni, nestrpni Sloveniji (Ljubljanski kotlini), v kateri ti sosedje grozijo z deportacijo, če slučajno v nedeljo ne zavrtiš Avsenikove Slovenije, ampak Kitića.
Tolk o ne-strpnosti. In zato zelo dobro vem, da NI cela Slovenija Ljubljanska kotlina, da se ne naježijo kocine vsem Slovencem, ko nekdo na vrtu posluša čefursko muziko. Nasprotno, še zaplešejo zraven.

Mimogrede: me zanima kolk tistih, ki se deklarirate za Slovence, zna Avsenikovo Slovenijo (pa tale je tudi zelo lepa, tale mi je pa itak najbolj pri srcu)), kdo pozna Fliserja, Budau, Sepe, Pepel in kri, Pestnerja (ups, on pa ni Slovenec), Leskovarja. Kolk vas ima doma slovensko glasbo, pa ne samo Sidharto ali Turbo Angels. Ja ja, ni Slovenija samo dunajski zrezek in jaz znam skoraj vse slovenske pesmi – zimzelene in goveje, na pamet.

Ni slovenstvo samo to, da živiš s Sloveniji. Biti Slovenec je veliko bolj kompleksna zadevščna. vprašajte zamejce, oni so bolj Slovenci kot domorodci v Sloveniji.

Skratka … včasih je meni pred mano nerodno kako zelo sem Slovenka, kako ne sprejemam tujk v svojem besednjaku – srbohrvaške besede pa uporabljam zanalašč v točno določenih primerih. Poznam slovensko glasbo, poznam slovensko zgodovino in sem ponosna, na … kaj že? Skratka … kje torej živijo slovenceljni?   :)  

Butalci, pa Slovenceljni, pa … kaj še?

Denar ne smrdi

Zato res ni pomembno kako ga dobimo, samo da ga imamo. Ker ko bom šla v trgovino kupit kruh in mleko me prodajalka ne bo vprašala kje sem ga dobila temveč bo pričakovala, da ga imam.

Na kaj pomislijo moški, ko vidijo mlado žensko v stiski? Brez denarja, v totalni finančni krizi? Govorim o tistem čisto primitivnem razmišljanju, ki ga imamo tudi ženske. No, na kaj? Kaj ima ženska, česar moški nima? In kaj je sposoben moški kupit od ženske, česar pri drugem moškem ne bo dobil?

Ljudje smo za denar pripravljeni delat karkoli. Karkoli ponavadi pomeni čistiti tuja stanovanja, sanitarije, lokale, delati za tekočim trakom, pometati ceste – in sem prepričana, da na ta dela pomisli veliko žensk, ko ostanejo brez službe. “Sem pripravljena tudi skrete pucat, samo da preživim otroke” in “Tut za tekoči trak grem, če bo treba, samo da dobim denar”. Na kaj pa pomislijo moški, ko so v finančni stiski? Na kakšno drugo fizično delo, recimo v gradbeništvu ali delo za tekočim trakom? Ne vem, vprašam. Mogoče prej pomislijo na krajo, tatvino, s posojanjem, dilanjem. Ne vem.
Kdaj in kako globoko v dreku pa mora bit človek, da gre v službo v tujino, recimo ženska za barsko plesalko ali varuško otrok ali …
Je že kdo slišal, da bi ženska rekla, da se gre prostituirat, da bo zaslužila denar?

Gledam naše družbene razmere in premišljujem kdaj bo pri nas prišlo tako daleč (ali je že prišlo?), da bodo mlade ženske šle prostovoljno v tujino, tako kot grejo Ukrajinke, Rusinje, Slovakinje, Bolgarke, … Mlade ženske, šolane, samske in z otroki, gredo v tujino prostovoljno (ali pa jih odberejo na “sejmu” med tistimi, ki so se zadolžile pri mafiji in morajo svoj dolg odslužiti – slišano, ne pa tudi videno) za denarjem.

Ženska ima telo, ki ga lahko proda. Kupcev nikoli ne zmanjka, pravzaprav jih je toliko, da povpraševanje po ženskh telesih venomer narašča. Nove, nove, nove … še in še in še. To je moški svet, v katerem so ponudniki in kupci moški, ženske so le sredstvo za zaslužek. Denar ne smrdi.

Koliko žensk se je v Sloveniji že odločilo za prostitucijo, ker niso videle drugega izhode iz svoje finančne krize? Koliko se jih je odločilo za to v tujini, koliko doma? Podatek neznan. Denar ne smrdi, otroka ne moreš nahranit z ljubeznijo in objemi, čiščenje sanitarij je marsikateri ženski vsakdanje delo, s katerim si prislužijo plačo. Ženska telesa na trgu povpraševanja /ponudbe … Kaj vse dela finančna kriza, pomanjkanje delovnih mest, slabe plače in višanje praga revščine …

Ženska ima telo, ki ga lahko proda, a trg se ne brani niti moških teles. Mladih, mišičastih … vse za zadovoljevanje povpraševanja … Denar ne smrdi. Na telesu pa se tudi ne pozna.
Globalna trgovina brez meja, ki sprejme prav vsakega prodajalca in je vedno polna kupcev. Namesto pomivanje stranišč in pometanja cest izbereš cestni vogal ali stanovanje v stolpnici. Denar ne smrdi, v trgovini te ne bodo vprašali kje si ga dobil, ko boš kupil kruh. Otrok te ne bo vprašal kje si ga dobil, ko mu boš domo prinesel igračko. Samo ti veš kako si ga zaslužil.

Zakaj je potem tako pomembno kaj kdo dela? Zakaj potem tisti, ki se prodajajo za denar na drugih delovnih mestih in ne na hrbtu, zviška gledajo na tiste, ki prodajajo za denar svoja telesa? Je denar prvih več vreden kot denar drugih? Morda pa je tistemu, ki gre vsak dan v stanovanje v stolpnici lepše kot tistemu, ki gre vsak dan v pisarno v drugem nadstropju. Morda pa ima prvi stranke, ki se obnašajo vljudno, prijazno, drugi pa ima dan poln znerviranih in zateženih strank. In ko se zvečer srečata v trgovini pri delikatesi …

Denar ne smrdi … ne tisti, ki je zaslužen s čiščenjem stranišč, ne tisti, ki je zaslužen s prodajanjem spolnih uslug, ne tisti, ki je zaslužen s pisanjem člankov. Kako smo vsi isti, le razlogi zakaj nekdo počne kakšno delo so lahko nerazumno različni.