Starševstvo +

Praznična žalost

Po večerji je pospremila otroka v posteljo, ju pobožala po laseh in poljubila za lahko noč. Priprla je vrata in sedla za mizo poleg novoletne jelke. V dlani je objela svoj obraz in se zazrla v lučke. Počasi so ji po licih spolzele prve solze. Kako drugače je bilo lansko novo leto, ko so bili še družina, ko je bil še poleg nje in sta zvečer skupaj spila kozarec vina ter si zaželela še eno srečno skupno novo leto. Poleti je umrl v prometni nesreči in ona je ostala sama z otrokoma. Skozi vsakdanjik se še prebije, prazniki pa v njej vzbudijo nepopisno bolečino in željo po …

V koliko domov potem, ko se pogasnejo luči, ko se vse umri, ko otroci pospijo in starši ostanejo sami, potrka žalost. Ko se tiho usede poleg človeka in z njim obsedi v tišini. Kako težki so lahko prazniki … V Sloveniji je veliko starejših ljudi, ki so sami in osamljeni, ki nimajo nikogar, s komer bi podelili misli, čustva, srečo in žalost. Veliko je tudi enostarševskih družin, v katerih se tako otroci kot starš na glas ali tiho vsak zase sprašujejo zakaj je to novo leto drugačno, zakaj drugega starša več ni kako drugače je bilo, ko so bili še skupaj. Pa družine, v katerih so nasilneži in alkoholiki, kjer se ostali člani družine poskrijejo v svoje kote, če jih imajo, in skoraj otrpnejo v upanju, da vsaj ta večer ne bo padla roka nanje, da ne bodo bežali z doma, da bodo vsaj ta večer mirno zaspali. Koliko žalosti …

Sama ne maram novoletnih praznikov. Ne maram vsiljenega veselja, ne maram prijaznosti, ki je bolj izraz prazničnega pritiska kot resnične prijaznosti. Obdarovanje mi ne gre od rok, prav tako ne peka in priprava kuharskih specialitet. Če bi bilo po moje bi postavila malo smrekico in si za novoletni večer postregla s piškoti, ki jih imam najraje. V miru bi se zvečer stisnila s hčerama in si zaželela še eno skupno novo leto, kot smo ga preživele.

Novoletni prazniki me že od nekdaj, pravzaprav od najstniških let dalje, navdajajo z žalostjo prav posebne sorte in zame so dokaj veliko psihično breme. Očitno sem take sorte in mi je v tem času težko biti vesela in nasmejana, a moram biti, ker živim s hčerama, ki pa se praznikov zelo veselita in imata tudi letos polno načrtov kako jih bosta preživeli. Za vsak dan že vesta s kom in kam bosta šli, samoumevno se jima zdi, da bomo šle tudi skupaj okrog, da bomo okrasile stanovanje, skuhale kaj prazničnega … Zdi se, da sta srečni, da jima je vse super, pa vendar tudi pri nas, kljub temu, da z njunim očetom že 11 let ne živimo skupaj, pridejo trenutki, ko katera mimogrede pomisli kako bi bilo, če bi bili skupaj, če bi praznovali kot »prava« družina.

Prazniki niso samo čas veselja, sreče in radostnega pričakovanja. Ne veselijo se vsi novega leta in na odhajajoče ne gledajo vsi z zadovoljstvom. Nekaterim je žal za odhajajočim letom, ker je bilo mogoče njihovo zadnje z njim/njo, med tistimi ljudmi, v tistem okolju. Nekateri v njem puščajo razbitine svojih zakonov, drugi gredo na novoletni večer na grob svojega prerano umrlega sorodnika, tretji vzamejo v roke družinske albume in obujajo spomine na čase, v katerih so se počutili srečne, ljubljene, sprejete. Koliko je ljudi, ki se bojijo novega leta, ker vejo, da ga zaradi bolezni ne bodo preživeli. Koliko je tistih, ki ležijo v bolnicah in se borijo za svoje življenje, pa tistih, ki si želijo dočakati le še pomlad? Vsi ti ljudje si zaslužijo srečo in zdravje v novem letu, pa je vsi ne bodo imeli. In zato je ta praznična evforija zanje toliko bolj boleča.

Kolumna  Zavod Zlata leta

Božič je verski praznik

Ko sem bila majhna smo na božični večer po hiši kropili. Kako je lepo je dišalo po kadilu. Babica je hodila prva in žebrala molitve, jaz in sestri pa smo stopicale za njo in se hihitale. Včasih je bila prav huda na nas, a kaj, ko je bil obred za nas otroke bolj zabava kot resno blagoslavljanje hiše.

Potem smo imeli večerjo. Božično večerjo. Miza je bila obložena s hrano, predvsem tako, ki je med letom nikoli nismo jedle. Najraje sem imela filo polnjenega piščanca. Mmmm … če samo pomislim nanjo se mi pocedijo sline. Od mize nismo smeli dokler nismo vsi pojedli. In kako težko sem s sestrama čakala na dovoljenje, da gremo lahko stran, čeprav se je za mizo zbrala cela družina in smo se prav prijetno pomenjkovali. V sosednji sobi smo namreč že popoldan postavili smrekico in jaslice in vedele smo, da bo po večerji pod smreko natrosil sladkarije … Ne, ne Božiček, pri nas je nosil Jezušček.

V mojem otroštvu, pa to ni tako daleč nazaj, nismo poznali Božička. Morda smo slišali zanj, a nosil nam darov on ni. Na božični večer je pri nas nosil Jezušček, ki smo ga vsi komaj čakali. Otroci seveda zaradi sladkarij, babica pa zato, ker je bila vse življenje globoko verna in je svojo vero tudi živela. In kako drugače je preživljati božič v okolju, ki goji do božiča globoka verska čustva, kot pa v okolju, kjer postavijo jaslice zato, ker se le –te pač takrat postavljajo, pod smreko naložijo daril, ker jih nosi Božiček in prepevajo komercialne božične pesmi. Mi smo poslušali “Sveto noč, Glej zvezdice božje, Angelci vsi prihitite …” in doživljanje božiča je bilo povsem drugačno. Res čarobno.

Leta bežijo, odrasla sem. Že leta nazaj sem nehala hodit v cerkev, tudi hčera ne vzgajam v verskem duhu. V cerkvi se že dolgo več ne počutim doma, še vedno pa prepevam cerkvene pesmi, ki sem jih včasih prepevala na koru. Nimam se za vernico in tudi jaslic ne postavljam, a nekje globoko v meni so spomini, ki mi jih je dala tudi babica s svojim načinom praznovanja verskih praznikov in s svojo globoko ter predano vero. Ona ni igrala, ona je to živela.
Včasih se sprašujem ali je prav, da hčerama puščam odprto pot, da ne hodimo v cerkev in oni dve ne k verouku. Saj sta hodili nekaj let, a vere kot take nista začutili – če sem odkrita je pri njunih letih niti jaz nisem čutila in sem bila prisiljena hodit k verouku -, ker pa jaz ne hodim k mašam, pa tudi onidve ne hodita. In zakaj ne hodim? Najbrž zato, ker sem tekom let videla vse preveč kvazi vernikov, ki vere niso živeli, ampak so se zgolj deklarirali kot verniki. V določenem trenutku sem se vsega tega ne-verskega obnašanja prenažrla in zapustila versko skupnost. Od takrat dalje gojim svojo vero, vero vase, v svoje zmožnosti, sposobnosti, energijo in tako učim tudi hčeri. Pa vendar …

Ob božiču, ki ga po televiziji, radio, časopisih in v trgovskih centrih promovirajo kot družinski praznik, nam nihče ne more ponuditi tistega, kar je pri njegovem doživljanju najbolj pomembno in to je vera, notranja vera, ki daje temu prazniku resničen smisel. Ne filan piščanec, ne darila, ne jaslice ampak mi smo tisti, ki smo pomembni, mi smo tisti, ki dajemo temu prazniku smisel. Kaj pomaga zbrana družina, če se za pogrnjeno mizo njeni člani sprejo in kaj pomaga gora daril, če starši otroka sicer ne opazijo. Vera, pristni in medosebni odnosi, zavedanje sreče, ki jo imamo tisti, ki nismo sami, to je tisto, kar nam nosi božič.

Včasih mi je tako žal, da se od babice nisem naučila več …

Kolumna 7 dni, 24.12.2008

Nevarni tujci? Mene je posilil sovaščan.

Letošnje leto je pomembno za mojo družino. Hčeri sta iz otročkov postali najstnici, začeli sta hodit ven, se dobivati s prijatelji, ki jih vseh ne poznam, na srečanja se vozita tudi z vlakom v Ljubljano, skratka njun svet ni več samo šolsko igrišče in travnik pred blokom.

Ko sta hoteli prvič ven sem bila odločno proti. Da sta premladi, sem rekla. Pa sta vztrajali in pritiskali name, jaz pa sem se začela spopadati z meni do tedaj neznanim strahom – strahom pred tem, da bi se mojima otrokoma zgodilo kaj, na kar ne morem vplivati in česar ne morem preprečiti. Večino staršev je strah, da bo njihov otrok zabredel v slabo družbo, da mu bodo podtaknili drogo, da se bo zapletel v kak pretep, mene pa je najbolj strah spolnega nasilja.

Bilo mi je 15 let in že nekaj časa sem ob vikendih ponoči ušla od doma, starša me namreč nista pustila, in šla v disko. Včasih peš, včasih sem štopala. Nikoli nisem pomislila na to, da se mi lahko zgodi kaj slabega. Tudi takrat ne, ko mi je sovaščan predlagal, da me pelje v disko. Popolnoma sem mu zaupala, bil je poročen, ugleden, spoštovan. V bistvu sem se počutila kot prava srečnica, ker me bo peljal v disko ravno on. V soboto zvečer me je čakal na dogovorjenem mestu in odpeljala sva se. Vendar ne v disko. Peljala sva se daleč stran na izlet, kot j rekel on. Ustavila sva se v gostilni kjer je naročil vino, ki pa ga nisem pila. Trmarila sem, da hočem v disko in da mi je obljubil, on pa se je delal, da me ne sliši in užival v večeru. V avtu me je skušal poljubiti, pa sem ga odrinila češ, kaj počne, saj je vendar poročen, pa toliko starejši od mene, pa se všeč mi ni. Razjezil se je in siknil, da tega večera ne bom nikoli pozabila. Ko sva se peljala proti domu je zavil v gozd in mi ukazal, naj se slečem. Šokirano sem odvrnila, da ne, da naj me pelje domov. Udaril me je enkrat, dvakrat in odpela sem hlače. Ne tistega večera ne njega in ne njegovega avta ne bom nikoli pozabila. Posilstva se pozabit ne da. Doma nisem nikomur povedala, počutila sem se skrajno umazano in ponižano. Leta in leta sem potrebovala, da sem bila sposobna o tem spregovorit, podoživet vse tiste trenutke, zaživeti z njimi in sprejeti posilstvo kot del svojega življenja. In potem

Potem moji dve deklici postaneta najstnici in prideta v leta, ko se njun svet razširi in hočeta ven s prijatelji. Če sem do zdaj skrbela zanju jaz, bila povsod z njima, pazila na to s kom se družita in vedela kje hodita, zdaj ne bom več njuna senca. Moja preteklost me je dohitela, vsi občutki so udarili na plan in soočila sem se s svojim strahom. S hčerama sem se pogovorila o tem, jima razložila, da so to moji strahovi, da pa me je bo najbrž vedno strah zanju, ko bosta zunaj. Dogovorile smo se, da ju bom jaz vozila na zmenke in nazaj in da želim vsaj na videz poznati njune prijatelje. Četudi se mi včasih ne da v Ljubljano in nimam kaj početi dve ure, ko sta onidve s prijatelji, sem raje dve uri v avtu in berem knjigo kot pa da bi ju pustila sami in bi si kasneje očitala, če bi se jima kaj zgodilo.

Vem, da svojih hčera ne morem zaščititi pred nevarnostmi, ki jima pretijo v odraslem svetu. Lahko pa ju o njih temeljito poučim. Moja moč je namreč omejena in kmalu bom še ena od tistih staršev, ki ponoči v polsnu ali pred televizijo čakajo na prihod otroka z žura. Samo upam lahko, da bosta hčeri moje nasvete upoštevali in ne bosta puščali svoje pijače na mizi, poskušali drog, se vozili s pijanimi vozniki in sedali v avta … Koga? Pravijo, da se je treba bati tujcev. Mene je posilil sovaščan, ki ni bil tujec.

Kolumna 7 dni, 17.12.2008

Male, a pomembne, starševske stvari

Ko sem bila najstnica mi je mama večkrat pripovedovala kako se je odrekala stvarem zato, da je dala meni in sestrama. Takrat sem se do grla najedla njenih zgodb, ki sem jih doživljala kot očitke češ »sebi sem trgala od ust, da sem tebi dala« in si obljubila, da sama ne bom tako živela. »Najprej bom jaz, potem pa otroci«, se je glasil moj sklep. Maminih zgodb nisem razumela.

Odrasla sem, rodila prvič, rodila drugič. Malo po malo sem začela odkrivati pojem »biti starš«, tiste male stvari, ki pomenijo tisto veliko ljubezen do otrok. Ko sebi vzameš in daš njim. Ko sebi ne daš niti zato, ker ti to, da daš samo sebi, ne pomeni nič.

Ko so otroci majhni je lahko. Nekaj oblek dobiš od drugih, nekaj jih sešiješ, nekaj jih drug za drugim ponosijo. Potem pa gredo počasi v šolo, kjer postane obleka pomembno sporočilo, kjer niso več vsi čevlji dobri in ni vseeno kakšno torbo nosijo. Počasi, a vztrajno, se finančni stroški za otroka večajo in za starša krčijo. Moja obljuba, da bom vedno na prvem mestu jaz potem pa hčeri, je že zdavnaj zvodenela in danes še kako razumem skrito sporočilo mamine zgodbe, ko si poleti niti v največji vročini med čakanjem na avtobus ni kupila kepice sladoleda zato, ker bi jo pekla vest, da je sebi kupila, otrokom pa ne. In najprej je kupila oblačila nam, potem pa, če je kaj ostalo, še sebi, a kolikor nazaj mi nese spomin se ne spomnim, da bi sebi kaj kupila, si je pa krila ožala in širila, pa sposojala puloverje ter leta in leta nosila ene in iste čevlje.

V moji družini že nekaj let nisem več ne na prvem, niti ne na drugem mestu. Niti več ne vem kdaj sem šla po nakupih samo zase in se niti ne obremenjujem s tem. Ni pomembno, sebe sem dala v ozadje. Spoznavam smisel starševskega občutka, da si zadovoljen, če so otroci zadovoljni. In ta občutek je pomemben, ker te kot starša osrečuje in pomirja. Seveda pa to ne velja samo za materialne stvari, kljub temu pa ne gre zanikati pomembnosti le-teh.

Danes je zapadel prvi sneg. Med potjo domov sem premišljevala kaj bosta hčeri jutri obuli za v šolo. Nimata nobenih nepremočljivih čevljev, tiste pa, ki jih imata, jih je škoda uničit v plundri in dežju. Poklicala sem starejšo hči naj me pride počakat v bližnji trgovski center. Po pričakovanju je prišla vsa premočena v svojih najljubših čevljih. Brez premisleka sva zavili v trgovino s čevlji in za obe, zanjo in mlajšo hči, sem kupila skibucke. Najprej jih ni hotela, saj so bile veliko dražje od čevljev, ki jih običajno kupujemo. Potem pa jih je le vzela. Ko sem jih plačevala sem sama pri sebi pomislila »Še dobro, da nisem plačala vseh položnic za ta mesec, sicer jima ne bi mogla kupit čevljev«, potem pa sem zaslišala hčerin glas, da zakaj jih še sebi ne kupim, ker tudi moji čevlji premočijo. Ah jaz … spomnila sem se na mamo. Jaz bom že potrpela, saj ne hodim toliko po cestah. Važno, da imata onidve nepremočljive čevlje, da bosta lahko šli v šolo in se s prijatelji zunaj igrali.

Včasih, kadar si zaželim sladoleda, najprej pomislim na tistega malega, na lučko ali kornet. Potem pa kupim večjega, banjico ali komplet desetih lučk. Še za hčeri. Če se posladkamo skupaj je moj užitek še večji, saj razveselim tudi njiju in kar veseli moji hčeri veseli tudi mene. Enako je s kinom, torticami, pico, izletom. Ne samo jaz, vse tri, a če ne vse tri, najprej onidve in potem jaz.

To so te male, a sila pomembne stvari, ki jih poznamo starši in ki jih tudi razumemo samo starši. In prav je tako, ker včasih bolijo.

Kolumna 7 dni, 10.12.2008

Nova kolumna

))))))))   še ena. Bemti, če bo šlo tako naprej mi zna zmajkati tem za moj najljubši kotiček – blog. 

Torej na portalu Zlata leta so me povabili k sodelovanju in privolila sem. Moje teme se bodo sukale okoli starosti … tistega obdobja, ki me še čaka. Moja prva kolumna je tale  - Staranje telesa in duha. Zaenkrat baje dvakrat na mesec, a kolikor poznam sebe znabiti vsak teden. 

Jaka, sem vesela. Na sliki se zelo JASNO vidijo moje gube.  )))))  Bemtiš.