Starševstvo +

Posebna kategorija otrok ali posebna kategorija staršev?

Ali imamo v Sloveniji res posebno “kategorijo otrok”, ki terjajo posebni sistem?  V Združenju MOČ trdimo, da ne.

Rejenci bi naj bili deležni sistema, kot ga imajo vsi drugi otroci v času, ko niso v vzgoji in varstvu pri starših. Enakega in enakovrednega!! Sedaj tega evidentno ni. Imamo diskriminatorni sistem, ki za rejence ureja vse (izvajalce, nastanitev, finance,..) po bistveno nižjih standardih. V rejništvih iz socialnega dna!
Da je (zaradi večinske zadovoljnosti) tam skrajna revščina, se da preprosto matematično dokazati. V normalno “stoječi” družini (nad pragom tveganja revščine) namreč rejništvo mora bistveno znižati standard, kar bi, če bi bila tam vsaj dostojna življenjska raven, seveda sprožilo tudi negodovanje izvajalcev. Danes pa je večina “zadovoljnih” (tako ministrstvo, ki se ukvarja z zadovoljstvom rejnikov namesto rejencev in argument “zadovoljstva” uporablja kot argument proti kakršnimkoli spremembam), kar samo po sebi dokazuje njihov mizerni standard. Rejništvo ga le v popolni revščini ne bi moglo zniževati. Je torej revščina?
Imamo pa posebno kategorijo staršev (ogromno število rejencev, ki so v rejništvu zaradi zlorab in nasilja staršev), za katero pa ni posebnega sistema.

Ironija pa je, da se po zlorabi in nasilju nad lastnim otrokom, teh staršev ne kaznuje ali rehabilitira (ni sistema), se jih le “nagradi”. Preživljanja (nekaterih) lastnih otrok so (praktično) odvezani (prevzame ga v celoti država, beri: davkoplačevalci). Doma obdržijo še kakšnega otroka in rodijo drugega, ki tudi ostane pri njih, izberejo novega partnerja z otroki (postanejo očimi in mačehe), lahko celo delajo kot vzgojitelji in varuhi drugih otrok, ostanejo jim (niso v ničemer omejene) vse roditeljske pravice, dobijo socialno podporo (ki je iz centra nakazana na tekoči račun rejnika kot “nadomestilo” preživnine starša!!)…o vsem pomembnem v zvezi z otrokom pa še vedno imajo pravico odločati. Dali so ga (s preprostim soglasjem so se “rešili” skrbi in preživljanja) v “štiriindvajseturni vrtec ali dom”. Le da je država tem otrokom priskrbela posebne (zakaj, če otroci niso nič drugačni od drugih otrok?) “vzgojitelje”, ki jih je (poleg kakršnekoli kvalifikacije) usposobila še v dvanajsturnem tečaju. Njihova storitev staršev rejencev nič ne stane!! Pa saj tudi ni draga!
Še večja ironija pa je, da ostane otrok/rejenec “zataknjen” v tem sistemu preživljanja brez jasno razmejenih pravnih razmerij neverjetno število let (48)…in živi pri izvajalcih, ki tudi imajo neverjetno število let (85)…pristojni pravijo: “ker se je navadil”.

Gre za ureditev v evropski socialni in pravni državi. Koga bi to (poleg Združenja MOČ) še moralo “brigati”? Ali pa motiti!
MOČ

Vzroki za nastanek enostarševskih družin – I. del

Nadaljevanje tega posta.

Pravijo, da se vse začne z razhodom. Pa ni čisto tako. V veliko primerih so vzroki za razvezo / razpad izvenzakonske zveze znani že leta prej, preden dokončno poči film in en ali oba rečeta, da imata dovolj. Pa so razlogi za to sila različni. Med njimi je pogosto nasilje, tako fizično kot psihično ali kombinacija obeh. Nekdo prenaša pretepanje in žalitve deset in več let, nekdo celo trideset – ženske v poznih letih v Varnih hišah niso več izjeme, drugi zaključijo pot nasilja preden se sprevrže v kalvarijo. Nekatere ženske gredo najprej v Varno hišo, iz nje včasih nazaj, včasih pa tudi ne. Drugi gredo domov k staršem, tretji v najem ali pa postavijo partnerja pred vrata skupnega doma.

Ni malo primerov, ko se en odloči za odhod zato, ker drugi pije. Alkoholizem je dejstvo, ki ga na noben način ne moremo zakriti in ga sprevrženo podpira cela družba. Žal zaradi njega trpi veliko družin, izmed katerih se nekatere ločijo, v drugih se alkoholik ubije, v tretjih se on in z njim cela družina pozdravi, v nekaterih pa alkohol tako ali drugače uniči življenja vsem članom.

Dostikrat je pika na i skok čez plot. Poznam zgodbe, ko je bilo na videz vse super, dokler en ni dobil v roke mobilnika drugega partnerja. Ali ko je prišel predčasno domov in našel partnerja v postelji z drugim/drugo. Ali, še huje, ko je en sredi večerje ali namesto dober dan oznanil, da se bo odselil, ker se je zaljubil oziroma ima drugega partnerja. O ja, to so grozni šoki, ki v ljudeh povzročajo neslutene razsežnosti maščevanja in sovraštva. Vprašali boste zakaj. Ko se človek prvič veže se dostikrat veže »za vedno«, pogostokrat vsaj en od partnerjev misli resno da »v dobrem in zlu«. Uvid, da je ta »za vedno« trajal samo nekaj let ali da je samo en pripravljen partnerju stati ob strani v težkih situacijah zna biti izredno travmatičen.

Razlog za razhod partnerjev je tudi naveličanost. Temu lahko rečemo tudi zdolgočasenost, ki se kaže v odtujenosti, izogibanju doma, ostajanju v službi do onemoglosti, ipd. Napačno postavljeni temelji partnersko zvezo slej ko prej porušijo. Žal se tega ne zavedamo že na začetku.
Pred leti sem brala raziskavo, v kateri so primerjali uspešnost zakonov, sklenjenih preko ženitnih posredovalnic v ZDA in na Japonskem. Razlika je osupljiva. V ZDA, in isto velja za zahodno Evropo, se pari večinoma najdejo na podlagi spolne privlačnosti in zunanjega izgleda. Vse ostalo – cilji, želje, pogledi na svet, družino in vrednote, so manj pomembni. Na Japonskem pa se partnerji iščejo po drugačnem principu. Primerjajo družinsko poreklo in družbeni status, izobrazbo, karierne načrte, življenjske cilje, osebne vrednote in poglede na družbo ter družino. Pomembno je, da partnerja mislita podobno, da prihajata iz podobnega okolja, kajti … Partnerstvo je veliko več kot samo seks in »oh, on ima tako lep glas«. Skratka, na Japonskem ostanejo pari, ki se spoznajo preko ženitnih posredovalnic, skupaj v 74%, v ZDA v 25%.
Kakorkoli … ločitve in razpadi izvenzakonskih zvez so dandanes družbena realnost, ki zahteva pozornost in razumevanje tako razlogov, ki pripeljejo do tega trenutka kot posledic, ki temu sledijo.

Ljudje velikokrat že prej, preden se resno vežejo in preden imajo otroke slutijo, da veza ne temelji na zdravih temeljih. Partner je bil mogoče že prej v drugih zvezah nezvest ali pa je že dolgo prej preden se je vezal začel po malem popivati. Mogoče je že kdaj prej udaril ali jemal mamila. Na žalost je tako, da slabih stvari v zaljubljenosti nočemo videti in naj nam okolica še tako dokazuje, da ta človek res ni za nas smo pripravljeni iti zanj tudi z glavo skozi zid. Včasih se okolica seveda moti, naš notranji čut pa nikoli.

Kolumna 7 dni, 21. 1. 2009

Rejništvo … temelji zanj danes enaki kot pred 100 – 150 leti

(…) Kakorkoli že, proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja so se po hišah vaških dojilj, am, baj in rejnic zbirali otroci delavk, obrtnic, služkinj, dekel. Če so bili med njimi tudi otroci “boljšega porekla”, je šlo skoraj izključno za nezakonske otroke žensk, ki so hotele “prikriti svojo sramoto” zaradi nenapisanih ali pa, v primeru učiteljic, zapisanih vedenjskih in poklicnih pravil.

Do leta 1871, ko je bila ukinjena ljubljanska, oziroma do leta 1879, ko je bila ukinjena tudi tržaška najdenišnica, je precejšen del tega prometa z otroki potekal organizirano in na državne stroške. Ženske, ki so se hotele za zmeraj znebiti otroka, so rodile bodisi v porodnišnici bodisi doma in oddale novorojenčka v najdenišnico. Od tam so jih prej ali slej poslali v rejo na deželo. Kot vse kaže, to ni povzročalo kakšnih posebnih problemov, kajti plačilo je bilo, vsaj za tedanje razmere, dokaj visoko. Dosti večji problem je bilo v tem, da so oblasti te stroške občutile kot prehudo breme in se mu zmeraj bolj upirale. In prav to – ne pa, recimo, pretirana tankočutnost in človečnost – je pripeljalo do ukinitve najdenišnic. V kranjskem deželnem zboru so vsaj deset let temu vprašanju posvečali izjemno pozornost. Posebej veliko hude krvi so zbujale deželne meje oziroma vprašanje “domovinske pravice”, zlasti zato, ker so bili na Kranjskem otroci najbolj poceni:

“Kar počez se za enega otroka skozi 10 let na Kranjskem plačuje po 24 goldinarjev, v druzih deželah pa po 44 goldinarjev za eno leto … tedaj skupaj 60 tavžent 5 sto in 85 goldinarjev,” so leta 1869 poročale Novice s seje zbora. (…)
“Nobena stvar,” poročajo Novice leta 1870, “kranjski deželi ne prizadeva toliko stroškov kakor otroci nezakonskih staršev. Zavoljo tacih žensk in moških mora dežela, to je, morajo plačevalci davkov nositi velika bremena in ubogi otroci niso vendar pri vsem tem še usmiljenja vredne sirote. Imenujejo se “špitaraji” ali “najdenci”, ker večkrat jih brezvestna mati položi kam, da jih najdejo usmiljeni ljudje.
Tacih najdencev kranjskih mater v vnanjih dežel je bilo konec rožnika letošnjega leta 796, v ljubljanskem špitalu in po deželi pa 1032, tedaj skupaj 1828.”

- dejstvo je, da je bil denar, namenjen tem otrokom pravzaprav stran vržen, ker je večina otrok pomrla. Do desetega leta naj bi jih bila živa le še slaba polovica vseh, oddanih v rejo.

(…) Če izvzamemo peščico zdravnikov in seveda poslance deželnega zbora, ki pa so jih vodili predvsem finančni motivi, rejništvo na Slovenskem vse preteklo stoletje ni zbujalo nobenih pomislekov. Veljalo je za popolnoma samoumevno prvino življenja in čeprav ni na voljo nobenih zanesljivih statističnih podatkov (najdenišnice so poskrbele le za del rejencev), je mogoče reči, da je bilo tudi zelo popularno. Tako kot so se iz Primorske izseljevale ženske, ki so se namenile dojiti in negovati tuje otroke, so se iz večjih mest selili otroci, da bi našli dom pri ljudeh, ki so bili pripravljeni skrbeti zanje.  Motiv je bil povsod isti – denar.

Ta pridobiniški motiv za rejništvo je razviden skozi vse stoletje. Nobena posebna skrivnost ni bila, da ranjci veliko raje hodijo po rejence v tržaško kot v ljubljansko najdenišnico. Celo vso prvo polovico 19. stoletja, ko se šni bilo železnice in je bilo treba vso pot do Trsta prehoditi (če je bil kandidat za rejnika reven, kot jih je bila večina), so kmečke ženske in moški najraje hodili v po “Tržačane”; zanje so dobili skoraj dvakrat toliko denarja na leto kot za ljubljanske “špitalarje”. Za kajžarske družine je oskrbnina pomenila kar precejšen dohodek. Nobena skrivnost ni bila, da so fantje dosti bolj priljubljeni kot dekleta. Kot delovna sila so bili bolj uporabni, za nameček pa so predpisi vrsto desetletij omogočali, da se lahko domači sin izogne vojaški službi, če družina za nadomestilo lahko ponudi koga drugega, se pravi rejenca ali posvojenca. (…)

Vendar bi bili pristranski, če bi nealtruistične motive pripisovali samo siromašnim družinam. Leta 1881 je Lovro Serajnik tožil tudi nad brezčutnostjo premožnih ljudi, ki “radi vzamejo kakega vbogega, zapuščenega otroka kot rejenca, in sicer najrajši takega, ki je blizu tiste starosti kot njihov lastni otrok in ki nima staršev, ali pa se ne ve, kje so. Dobro delo je,” pravijo, ter tudi o kerščanski ljubezni šepetajo. No, že res, vse lepo. A kdor tej stvari bolj na dno pogleda, bo razun malih izjem zapazil, da rejenec od hvalisane kerščanske ljubezni kruto malo ve, ter da so premožni starši najdenca prav za prav le zarad tega v hišo vzeli, da se njih sinček ne dolgočasi, da ima sužnja, s katerim sme počenjati vse. Koliko žalostnih ur ima tako sirotle, koliko bridkih solz pretoči, ki so tem bridkeje, ker se točijo na skrivem. Kajti ko bi se rejenec pritožil, slišal bi hitro: “Kaj pa hoče ta, li ni za dosti, da smo ga v hišo vzeli” itd. Ako hišni otrok rejenca razžali ali celo do krvi rani, hm – to je malenkost – bo kmalu bolje. Apa se kaj tacega naopak pripeti, pojó vse sdruge strune.”

(…) Nad otroki, ki so prišli v rejo iz družin, zlasti če so bile revne in neurejene, pa ni nihče opravljal niti (…)  navideznega nadzora. Nobenih pravil ni bilo, kdo sploh lahko vzame k sebi tuje otroke, koliko jih sme biti, kakšni minimalni pogoji morajo biti izpolnjeni, kakšne so dolžnosti rejnikov do otrok in tako naprej. (…) Župani in drugi krajevni veljaki so posebej radi dajali zapuščene in osirotele otroke v problematične hiše, se pravi najbolj revnim, bolnim, shiranim in na posteljo priklenjenim ljudem. S tem so tako rekoč ubili dve muhi na en mah oziroma z enim prgiščem denarja odpravili dva socialna primera. Otrok je dobil streho nad glavo, rejniki pa nekaj denarja in vso pomoč, ki jo je mogoče izsiliti iz majhnega otroka.

(…)Ne kaže dvomiti, da je institucija rejništva ali amstva od nekdaj vključevala tudi prikrito “fino” obliko detomorov.

(A. Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 319 – 335)
_______________________________________________

V naslednjem postu bom potegla vzporednice med rejništvom danes in nekoč. Razen detomorov, so temelji zanj nekoč in danes presenetljivo … enaki. Ne velja za vse rejnike, za večino pač.

Rejništvo – Ahilova peta Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

Resnici na ljubo to ni edna Ahilova peta tega ministrstva, je pa ena bolj boleči.

Pred časom sem spoznala ga. Vido Berglez, predsednico Združenja Moč in preko nje prišla do osupljvih podatkov, ki se nanašajo na rejništvo v Sloveniji. Sem mislila, da je samo enostarševstvo siva cona, pa vidim, da je rejništvo tudi. OMG …

Za začetek objavljam članek, ki bo naslednji teden izšel v Reviji 7 dni. Nato se bom lotila posameznih primerov rejništva, v katerih bomo vsak pristoji CSD posebej povprašali kako in kaj je s tem primerom. Če bo potrebno bom objavila tudi uradne odločbe CSD-jev in MDDSZ. Podrobno se bom posvetila nepravilnostim tako v sistemu kot v praksi. To bo še veselo …
Vabljeni vsi, ki vas tematka zanima ali imate konkretne izkušnje oz. ste osebno vpleteni v kakšno izmed nikolikončanih rejništvih zgodd. Pišite mi na mail katarina.zarki@gmail.com

____________________________________________

Kako je v “kraljestvu” rejništva?

Pogled skozi “odlični” informacijski sistem.
Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so se že (pre)velikokrat pohvalili, kako izvrsten, učinkovit, uspešen in sodoben rejniški sistem imamo in kako temelji na dobri zakonodaji ter še odličnejšem informacijskem sistemu. Kako daje dobre rezultate. Pa poglejmo!
Vida Berglez, predsednica Združenja MOČ

Kaj ponuja zainteresirani javnosti, kaj naj bi ponujal in kako utemeljuje hvalo?

Podatke o rejništvu je mogoče videti na spletni strani pristojnega ministrstva. Toda le o številu rejnikov, rejencev, njihovem spolu, prostih mestih in o številu izvajalcev sorodnikov. Iz teh podatkov gotovo nihče ne more kaj veliko sklepati. Še manj ukrepati. Če bi namreč kdo želel utemeljeno hvaliti učinkovitost sistema, bi namreč bilo potrebno slediti podatkom o učinkovitosti ukrepa. Vsaj temu, koliko časa potrebujejo centri za socialno delo, da opravijo svojo zakonsko dolžnost – odpravo vzrokov za rejništvo. Toda v tem primeru bi potrebovali podatke o vzrokih. Pa jih ni. Vsak center za svoje območje sicer vodi nekakšne podatke, ki pa se ne ujemajo z zakonsko določenimi vzroki. Zakon namreč določa le tri vzroke:
otrok je brez staršev,
otrok je pri starših ogrožen
otrok iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših.
Informacijski sitem je vzroke razširil na petnajst možnih vzrokov in glej ga zlomka, možni vzrok je tudi “drugo”. Pustimo zdaj ob strani dodatna vprašanja kot na primer: kdaj bi torej bilo možno, da ukrep rejništva ne bi bil utemeljen? Prav vsaka situacija je torej godna za rejništvo.

Poleg tega se za vsakega rejenca v informacijskem sistemu vodi le en razlog, ki pa ni nujno pri obeh starših enak ali isti. Kateremu staršu pripada, informacijski sistem ne pove. Tako prav v resnici nihče nima celovitega podatka o vzrokih, ki naj bi obstajali pri obeh starših, sicer bi naj otrok živel pri tistem, ki takšnih vzrokov nima. To torej nekako “ne gre”. Je vredno poskusiti s podatkom o tem, kako dolgo trajajo ukrepi rejništva? Je ukrep res začasen? Ta podatek je znan. A nastopi težava, ker odlični informacijski sitem ni sposoben enostavnega zbira in izpisa teh podatkov. Tako je bilo mogoče pridobiti le podatek za vsakega posameznega rejenca posebej (fotokopija računalniškega izpisa s prikrito identiteto) in nato ročna obdelava. Vsa zadeva kaj malo pritrjuje trditvi o sodobnem in odličnem informacijskem sistemu. In terja izredno veliko nepotrebnega zastarelega dela. Tako slovenska javnost še nikoli doslej ni bila seznanjena s celovitim podatkom. Združenje MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših, ga bo v nadaljevanju teksta ponudilo.

Potem so tukaj še druga zanimiva vprašanja. Koliko so stari otroci v rejništvu? So v ukrepu res samo otroci, saj zakon pravi, da gre za vzgojo in varstvo otrok? Koliko so stari izvajalci rejniške dejavnosti? Kakšne zdravstvene težave imajo ali jih nimajo otroci?

V kakšnih razmerah živijo rejniki?

So rejniki zdravstveno sposobni opravljati svoje delo? Koliko otrok je v rejništvu zgolj s soglasjem staršev – če kdo more sploh razumeti, kaj to pomeni in kako je mogoče otroka odložiti na ramena davkoplačevalcev s preprostim soglasjem in se tako odpovedati svojim dolžnostim – skrbi in preživljanju lastnega otroka? Koliko otrok je bilo staršem odvzetih in koliko staršem je odvzeta roditeljska pravica, ker so svojega otroka ogrožali? Je zoper vse takšne starše sprožen kazenski postopek, saj je takšno ravnanje kaznivo? No, kaznivo je že opuščanje skrbi za otroka in preživljanja, ki se zgodi z vsakim soglasjem za rejništvo… Koliko rejencev ima določene skrbnike, ki namesto staršev skrbijo za otroka in kako je to v skladu z ohranjenimi roditeljskimi pravicami staršev? Kdo skrbi za premoženje rejencev in kako? Morda isti organ, ki sprejema pritožbe na delo skrbnika? Nekaj odgovorov v nadaljevanju.

Kako je mogoče izvedeti kaj več? Ni preprosto. Za Združenje MOČ je bila to leto in pol trajajoča izkušnja. Toliko časa je namreč bilo potrebno, da je združenje zbralo osnovne podatke. Ne odgovore na vsa zgoraj postavljena vprašanja. Kako to? Takole je bilo:
Septembra 2007 je združenje preko elektronske pošte poslalo na vseh dvainšestdeset centrov za socialno delo dve zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Eno v zvezi z rejenci in drugo v zvezi z rejniki. Peščica centrov se je nemudoma ustrezno odzvala, kot na primer: CSD Brežice, Dravograd, Ljubljana Center, Logatec, Postojna, Ribnica, Sevnica, Trbovlje, Vrhnika in še kakšen. Pri večini pa na žalost ni bilo tako. Nekaj se jih je zavilo v že poznani molk in večina jih je izdala zavrnilne odločbe. Našla sta se še dva centra, ki sta dostop do informacij mastno zaračunala. CSD Laško je terjal za štirideset fotokopij 170 evrov, račun je izstavil tudi CSD Slovenj Gradec za “3 ure odbiranja in posredovanja podatkov”, ki so zajemali devet rejencev in osem rejnikov. Delo so seveda opravili v rednem in že plačanem delovnem času.
Ob tem se je postavilo do danes še neodgovorjeno vprašanje, kako je mogoče, da javni zavodi, ustanovljeni za isto dejavnost, ki naj bi uporabnikom po vsej Sloveniji nudili iste storitve, morejo izvajati tako zelo različno prakso. In kakšno nesrečo za svojo denarnico imaš, če imaš stalno bivališče v Laškem ali Slovenj Gradcu na primer. Vseh podrobnosti na tem mestu seveda ni mogoče opisati, a bilo jih je še veliko. Na primer ta, da so nekateri terjali elektronski podpis, a so ga terjali preko elektronske pošte brez lastnega elektronskega podpisa.
Združenje se je odločilo, da bo vztrajalo, a spisati petdeset pritožb, za katere niti samo ni bilo več prepričano, da so utemeljene!? Saj bi bilo potrebno nekakšni uradni odločbi javnega zavoda vendar zaupati…
Narediti informacijski pooblaščenki tolikšno delo? Kasneje se je izkazalo, da je to bilo vendarle potrebno narediti, toda najprej so bile spisane le štiri pritožbe. Informacijska jim je v glavnini pritrdila in centrom naložila posredovanje podatkov. Januarja 2008 za eno in februarja 2008 za drugo zahtevo. Zdaj je nastal problem, saj so bili že zbrani nekateri podatki na datum september 2007, za tiste zavrnitve, na katere ni bila spisana pritožba, pa je bilo že vse zamujeno. Zato sta na vseh 62 centrov “potovali” ponovni zahtevi, ki sta terjali podatke za leto 2008. Seveda lepo opremljeni z elektronskim podpisom. A kdo bi verjel! Kljub jasni odločitvi objavljeni na spletni strani Informacijske pooblaščenke, so pričele kar deževati zavrnilne odločbe. Nekaj je vmes prispelo podatkov in nekaj je bilo spet molkov. Nič ni pomagalo. Tokrat je združenje Informacijsko pooblaščenko zasulo z vsemi pritožbami na zavrnitev in na molk. Le računov centri to pot niso več pošiljali, a tudi elektronskega podpisa si večina še ni uredila

Zavrnilne odločbe pa… Od posameznikov na centrih smo izvedeli, da jim je zavračanje “svetovala” Skupnost centrov za socialno delo. V svoji zavrnilni vnemi je na centrih prihajalo do prepisovanja, ki je prepisovalo še napačne nazive centrov in iste številke odločb. Toliko o tem, koliko je mogoče verjeti uradni odločbi javne službe.
V zvezi s podatki o rejencih smo podatke končno zbrali, v zvezi z rejniki pa še do danes niso rešene vse pritožbe.

Kakšni so torej s težavo pridobljeni podatki?

Milo rečeno čudni. Kar četrtina “otrok” je starih več kot osemnajst let in nezanemarljivo število jih je starejših od 26 let! Najstarejši “najdeni” je rojen leta 1950.
Kako izvajalci izvajajo svojo dejavnost vzgoje in varstva kar četrtine odraslih, poslovno sposobnih ljudi, ni jasno. Ali pa gre zgolj za finančni transfer – namesto obveznosti staršev in v resnici ne gre za vzgojo in varstvo otrok, kakor je deklarirano rejništvo.
Kako dolgo so v rejništvu? Manj kot 10 odstotkov pod eno leto in kar 63 odstotkov več kot pet let, okoli 5 odstotkov več kot 18 let in najdlje je v rejništvu nekdo, ki je tam že 42 let… po pridobljenih podatkih, iz katerih te letnice niso povsod razvidne. Tako je čisto mogoč še kakšen večji “rekorder”! Toliko o začasnosti ukrepa in odpravljanju vzrokov.
O zdravstvenih težavah rejencev le toliko: klasifikacija v tem informacijskem sistemu je zastarela, izrazi so neprimerni in med štirinajstimi možnostmi je pogosto uporabljen izraz “drugo”. Čudi tudi podatek, da na nekaterih centrih nobeden od rejencev, ali pa silno malo, nima prav nikakršnih težav: ne čustvenih, ne prilagoditvenih… Na drugih centrih pa je bilo zdravstveno stanje rejencev temeljito proučeno (CSD Domžale). Veliko je otrok z motnjami v razvoju, pri čemer se postavlja vprašanje ustrezne obravnave teh otrok, saj so izvajalci (zahtevana je le kakršnakoli kvalifikacija) usposobljeni za svoje delo le skozi dvanajsturno “usposabljanje”.

Kaj pa izvajalci javne službe institucionalne rejniške dejavnosti?

Med njimi so nekateri rojeni leta 1925 in nekaj tam okoli leta 1930… Zdravstveno niso pregledani; zakonodaja tega ne terja. Nekateri vzgajajo in varujejo tudi po sedem rejencev in še v zadnjem času se k posameznikom v nasprotju z zakonom namešča še četrti rejenec. Tako kar četrtina rejencev živi pri rejnikih, ki imajo nameščene več kot tri otroke. Kljub zagotovilom ministrstva, da je rejnikov dovolj na razpolago. Kje je potem ob lastnih otrocih – možnost posvečenega časa rejencu?

S kolikimi člani živijo v družini?

Nekateri centri so dali podatke, da jih vodijo, drugi so z odločbo odgovorili, da jim teh podatkov ni potrebno voditi. Kakorkoli že, spomniti je potrebno na določilo zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, ki pravi, da je rejniška dejavnost dejavnost rejniških družin vseh oseb, ki živijo z rejnikom. Če podatkov o njih ni, potem prav zares nihče ne ve, kdo vse se loteva rejniške dejavnosti v zvezi s temi nemočnimi otroki.
Poleg tega pade v oči tudi podatek, da je izredno veliko število izvajalcev, ki živijo sami ali pa z njimi živi še kakšen zakonec. Družin v zakonskem smislu tam torej ni. Kaj torej pomeni toliko hvaljena “posebnost” rejništva, da rejenci v rejništvu za razliko od zavodov – prejmejo dragoceno “izkušnjo” družine?
Združenje MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših pripravlja publikacijo, v kateri bodo objavljeni vsi natančni zbrani podatki. Podatki bodo tudi ustrezno interpretirani. Pričakuje tudi interpretacijo centrov, k čemur so že bili pozvani. V publikaciji bo pojasnjena tudi zelo različna “praksa” v ravnanju in odločanju centrov.
Združenje MOČ vabi vse zainteresirane tudi na svojo spletno stran ali k osebnemu kontaktu. Posebno tiste, ki bi želeli postati člani.

Ekonomija in etika v rejništvu
Lidija Muršič, predsednica Sindikata rejniških družin

Ko govorimo o rejništvu, nam pristojni in odgovorni vedno znova dopovedujejo, da govoriti o ekonomskem vidiku ni etično. Pa sedaj ne vemo, kaj je bolj neetično, o materialni plati govoriti in opozarjati na to, da otroci živijo v pomanjkanju, ali jih preprosto pustiti v pomanjkanju in vse preslišati? No, to celo ni več samo neetično, ampak je označeno kot “blatenje odličnega sistema”, ki ga po besedah ministrstva hodijo občudovati tudi iz tujine. A so bili ti občudovalci le nekaj študentov iz Češke in Moldavije. Da je neetično o rejenčevi ekonomiji govoriti v medijih? Saj so vendar doslej vsakokrat padli v vodo vsi “etični” poskusi, da bi o tem govorili tam, kjer je za to prostor.
Rejniška pogodba namreč izvajalca rejniške dejavnosti med drugim zavezuje, da bo skrbel za okrepitev in ohranitev zdravja, po potrebi obiskoval specialiste in terapevte, mu nudil primerne igrače, športne pripomočke in druge pripomočke manjše vrednosti!? Če straši plačajo za svojega otroka obisk popoldanske športne aktivnosti (za ohranitev in krepitev zdravja) v vrednosti 30 evrov, je to vsekakor znesek manjše vrednosti, če pa to isto aktivnost koristi rejenec predstavlja ta znesek več kakor 10 odstotkov njegove mesečne oskrbnine. Torej je v njegovem primeru to znesek večje vrednosti!? In če je to znesek večje vrednosti, kje so potem kolesa, rolerji, računalniki, izleti, dopusti… Ko potrebuje rejenec nahrbtnik za šolo, je to najmanj 15 odstotkov mesečne oskrbnine, da ga napolni, pa vsaj še dve celi.

Izvajalec rejniške dejavnosti prejme plačilo za delo v znesku 118 evrov na mesec, tako da na njegovo ekonomijo ni za računati, kajti če izvajalec porabi ves svoj zaslužek za rejenca, mu to še vedno ne omogoča, da bi dosegel, kaj šele presegel prag tveganja revščine. Država, ki se je z ustavo zavezala da bo otrokom za katere starši ne skrbijo, namenila posebno skrb, je v sistemu rejništva padla na izpitu. Odgovorni na pristojnem ministrstvu se zelo trudijo da rejništvo ostane oblika vzgoje in varstva, ki si je otroci resnično ne zaslužijo. Otrok, ki ga je doletel “ukrep rejništva” bi upravičeno pričakoval, da bo od tu naprej vse dobro. Pa ni!

Kaj torej? Mar govoriti o otrokovi in rejnikovi ekonomiji “ni etično”? Mar poskrbeti za otrokovo in rejnikovo ekonomijo ni etično? Pa žal celo stroka pravi, da je to “blatenje” odličnega sistema. V Sindikatu pa smo prepričani, da je takšno stanje in ignoriranje dialoga, začetek konca slabega sistema, ki v aktualni obliki dolgoročno nima možnosti preživetja. Rejništvo premore tudi veliko pokončnih in kvalitetnih izvajalcev rejniške dejavnosti, ki s svojo lastno in zasebno ekonomijo zelo dobro poskrbijo za rejence. Imamo veliko čudovitih ljudi, ki tem otrokom omogočajo lepo otroštvo, vendar to ne spremeni dejstva, da jih sistem izkorišča. Dobro je, da jih vsaj iz Sindikata na tem mestu lahko pohvalimo in se jim tudi zahvalimo …”
_______________________________________________

Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti

MDDSZ – Rejništvo

Enostarševske družine niso problem

In enostarševske družine tudi niso razpadla družine.  
Vsakič ko slišim ta dva stavka me zmrazi. Dejstvo namreč je, da enostarševske družine obstajamo od vedno, le da je bil prej nastanke zanje drugačen – smrt zakonca ali njegov odhod iz družine. Niso pa bile enostarševske družine problem, kajti če bi bile, bi ga bilo potrebno reševati, torej odpravljati, in ne sprejemati, kar počne družba. In tudi zato bi se morali tisti, ki se podajajo v pogovore o enostarševskih družinah večkrat ugrizniti v jezik, preden rečejo kaj takega.  

Z razvezo in razpadom izvenzakonske zveze ne razpade tudi družina. Le –ta ne razpade niti s smrtjo zakonca, pa tudi takrat ne, ko bodoča mama že v nosečnosti ostane sama z otrokom. Družina se preoblikuje, iz dvostarševske nastane enostastarševska ali pa je taka že v začetku. Kakšen razpad … Kaj pa smo potem jaz in moji hčeri, če ne družina? Kaj pa je moja prijateljica vdova s svojim sinom, če ne družina? Razpade ali prekine se zakonska in izvenzakonska partnerska zveza, ne pa družina. In otroci niso partnerji. Družine razpadejo iz povsem drugih razlogov in takrat res razpadejo oz. se končajo in niso več družina, ker otroci ne živijo več s starši.  

Tematika enostarševskih družin je zelo obsežna, kompleksna in v naši družbi vedno bolj prisotna. Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 je bilo od približno 428.000 vseh družin 104.000 enostarševskih. Nekateri boste rekli, da so vmes tudi take, ki se samo delajo, da so enostarševske. So, seveda so, ampak tudi med dvostarševskimi so take, ki to samo blefirajo, pa slednje ljudi ne motijo. Sama kvazi enostarševskih družin ne pozna, sem pa naredila domačo nalogo iz zakonodaje in vem, da kakšnih strašnih bonusov enostarševske družine nimamo, da bi se zaradi tega splačalo parom blefirati. 10% višji otroški dodatek in mogoče prednost pri vpisu v vrtec niso zadosten razlog. Sama imam obe hčeri v osnovni šoli pa v devetih letih nisem doživela, da bi zato, ker sem enostarševska družina imela kakšno prednost ali subvencijo.  

Zanimivo je, da v družbi prevladuje mnenje, da so vse enostarševske družine posledica razveze in razpada izvenzakonske zveze. To ni res. Med njimi so tudi vdove/vdovci, ki, vsaj tisti, ki nimajo pokojnine po umrlem zakoncu, živijo zelo slabo. Med njimi so tudi matere, katerih partnerji so poniknili potem, ko so izvedeli, da so zaplodili otroka. In tudi zato je govorjenje javnosti, da so enostarševske družine izključna posledica razveze zavajajoče in diskriminatorne do vseh drugih enostarševskih družin. Žal je tako, da se preveč ljudi ukvarja s to tematiko, ki ji pravijo problematika, pa nimajo osnovnega znanja o njej oziroma so do nje negativno naravnani. Če je bivši minister g. Bručan dejal, da smo enostarševske družine problem … se potem lahko oprosti vsem tistim novinarjem, strokovnjakom in drugim, ki mislijo podobno? Nikakor ne.  

Kako široka je tematika enostarševskih družin je razvidno iz predloga Družinskega zakonika, ki leži zaprašen nekje v predalu. Nekaj malega te širine je v ZZZDR-ju, ZIZ-ju, ZJSRS-ju, celo v KZ je nekaj malega o tej temi zapisanega in še kje. Tematika obsega samo razvezo in ureditev premoženja po razvezi/razpadu izvenzakonske zveze, odločanje o skupnih otrocih – skrbništvo, stiki, preživnina, da o čustvenih šokih sploh ne govorimo in šoke doživljajo tudi tisti zakonci in otroci, katerih drugi starš je umrl. V to temo spadajo teme o mačehah in očimih oziroma o odnosih otrok do novih partnerjev svojih staršev, ureditev stikov z drugimi sorodniki, tožbe za preživnine, družinske pokojnine in skrb za otrokovo premoženje v primeru smrti enega od staršev. Skratka tematika je sila pestra in ji velja nameniti več pozornosti, predvsem pa spoštljivega govorjenja. 

Kolumna 7 dni, 14.1.2009

Načrti

Si naredite načrte za novo leto ali živite spontano oz. vaši načrti obsegajo daljši čas od enega leta? Si rečete, da bo drugo leto pa vse drugače, nehali boste kaditi in shujšali, začeli se boste ukvarjati s športom in priplezati morate na vrh Triglava? Mogoče pomislite na to, da morate v novem letu zamenjati avto in da si boste končno privoščili prave počitnice. Ste odločeni, da boste zamenjali službo ali da boste šli letos na svoje? Kaj premišljujete vsi tisti, ki ste v odhajajočem letu ostali brez službe in ne najdete niti dela na črno, doma pa imate odraščajoče otroke?

Spomnim se, od tega je že nekaj let, ko sem sama ob koncu leta ostala brez službe. Niso mi podaljšali dela za določen čas in s 1.1. sem se znašla na cesti. Bilo me je groza, kako bom v tistem času našla novo zaposlitev, ko je bila za moj foh praktično mrtva sezona. Najemniško stanovanje, dva otroka, kredit za avto … moji družini je grozila finančna katastrofa. Pa sem dobila službo v enem mesecu.
Brez službe sem ostala tudi dve leti leti nazaj, ko sem sama dala odpoved in pristala na Zavodu za zaposlovanje. Bilo me je prav tako strah kako bom preživela družino, kot me je bilo strah prvič. Službe nisem našla kar nekaj mesecev, vmes čistila stanovanja, kuhala samo jedi na žlico in vse poti prehodila peš. Doma sem bila štiri mesece in zabredla v dolgove, ki sem jih odplačevala še pol leta potem, ko sem dobila službo. Pa dolgovi niti niso bili najhujši problem, hujši je bil občutek, da sem izločena iz določenega tempa življenja, občutek, da nisem koristna. In pomislim na vse tiste, ki ste stopili v leto 2009 brezposelni ali z grožnjo izgube zaposlitve. Se veselite novega leta?

Sama ne delam enoletnih načrtov. To je zame prekratek čas za karkoli, tako za študij kot za poklicno pot. Cilje si zastavim za pet let vnaprej in potem znotraj tega časa načrtujem manjše korake. Ko potem vsake toliko časa pogledam nazaj je pogled na prehojeno pot zanimiv, pravzaprav je pot bolj zanimiva kot sam cilj. In kakor me je bilo še ne dolgo nazaj strah izgubiti službo me zdaj, ko gledam v novo leto in visi tudi nad mojo službo vprašaj, ni več strah. Če sem zmogla dvakrat, bom tudi v tretje. Najslabše od vsega je obsedeti doma, boljše od tega je čistiti tuja stanovanja, iskati priložnostno delo, delati karkoli, samo da se preživi in da ostaneš aktiven. Je pa vsekakor zdaj težje najti tudi priložnostno delo, ker je masa brezposelnih ogromna.

Ob razmišljanju o tem si ne morem kaj, da ne pomislim tudi na to, kako lažje je tistim, ki imajo zemljo in lahko vsaj hrano pridelajo doma, in koliko težje je tistim, ki živijo v blokih in je njihovo življenje popolnoma odvisno od denarnih prilivov. Če ni denarja ni hrane. Nimajo kje pridelati zelenjave, njihov vrt je bližnji nakupovalni center, tisti pa, ki imajo zemljo, pa zelenjavo pridelajo doma in jo shranijo v zamrzovalnih skrinjah ali jo vložijo.

Leto 2009 bo zanimivo leto. Sama bom najprej kupila zmrzovalno skrinjo. Potem bom spomladi prekopala vrt in posadila krompir ter posejala drugo zelenjavo, ki jo lahko vložim oziroma zmrznem. Vso tisto zelenjavo, ki jo sedaj kupujem v trgovini bom naslednjo zimo imela doma. V primeru, da ostanem brez službe bom imela vsaj manj stroškov s hrano. Vnaprej načrtujem. Za vsak slučaj. Pa vi? Imate tudi vi podobne načrte?

Kolumna 7 dni, 7. januar 2009