Starševstvo +

Minljiv “za vedno”

Nadaljevanje tega posta.

Kako ostati starš, ko mine partnerska zveza? S tem vprašanjem se prej ko slej srečajo vsi partnerji po razhodu. Spomnite se, kako ste se razhajali v najstniških letih in še potem, preden ste spoznali tistega, s katerim ste želeli biti »za vedno«. Ko je izhlapela telesna privlačnost in ste ugotovili, da se vaši cilji in pogledi na življenje razlikujejo ali ko ste izvedeli, da vas drugi vara, ste enostavno prekinili vezo in šli po svoje. Seveda je tudi takrat konec bolel, toda če ste bili tisti, ki drugega niste hoteli ne videti ne slišati, je bilo to izvedljivo. Nič skupnega nista imela, zaradi česar bi se morala videvati. Oba sta šla naprej. Včasih ste prebolevali, jokali in si prisegali, da se nikoli več ne boste vezali, spet drugič ste si oddahnili in svobodno zadihali. 
Potem ste spoznali partnerja s katerim ste zaživeli v prepričanju, da je »za vedno«. Pa je ta »za vedno« trajal nekaj let in sta šla narazen. Razdelila sta si premoženje, izrekla take in drugačne besede, a ne glede na to s kakšnimi čustvi sta se razšla je med vama ostalo nekaj, kar vaju veže skupaj. To so vajini otroci in za katere sta dolžna skupaj skrbeti. A kako skrbeti skupaj zanje, ko pa se ne moreta videti, ko se vam trga srce, ko ga gledate, ko niti njegovega glasu ne morete poslušat in ko se vam vsakič, ko na telefonu zagledate njegovo številko naredi velik cmok v grlu?

Marsikdo ne more preko teh čustev in jih filtrira na odnosu otrok do drugega starša. Nekateri otroke ščuvajo proti drugemu staršu, drugi onemogočajo stike, tretji ugrabljajo otroke, četrti otroke pustijo in gredo, saj jim je lažje opustiti skrb zanje kot prenašati prisotnost bivšega partnerja ali pa jim za otroke res ni mar. Nobena varianta ni ne pravična ne korektna do otrok, kajti otroci … Če bi bilo po njihovo bi bila mama in oče skupaj, a po njihovo tako ali tako ni, pa naj jim bo vsaj znosno.
Vem, težko je človeku, ki je čustveno prizadet, katerega ego je na stopnji ničle razložit in doumet, da se mora pogovarjati z bivšim partnerjem, s prav tistim, ki ga je tako zelo prizadel, ki mu je bodisi razsul sanje bodisi otežkočil odhod iz zveze, v kateri ni hotel, mogel ali želel več ostati. Nekateri so sposobni ostati razumski in čustveno hladni vsaj na začetku, a slej ko prej udarijo čustva na dan z vso silo in če ni v bližini drugega ventila, so ventil teh čustev … otroci.

Glede na to, da ni redko, da se otroci najdejo med dvema ognjema, da je izredno pogosto izživljanje negativnih čustev še leta po razhodu in da se tako igra med dvema ognjema kot izživljanje čustev izražata na iste načine v večini primerov, bi lahko to obdobje poimenovali postločitveni sindrom. Ljudje padejo vanj in jih ne izpusti dokler ali ne izživijo vseh čustev ali jih strezni zunanji dejavnik – zboli otrok, drugi partner se popolnoma umakne, spoznajo novega partnerja ali kaj drugega.

V Društvu Starševstvo plus organiziramo srečanja enostarševskih družin, v katerih starši lahko v varnem krogu izlijejo svoja čustva kot so razočaranje, obup, sovraštvo, jeza, samoobtoževanje, občutek izgube smisla življenja in dobijo potrditev, da niso edini, ki tako čutijo, da so ta čustva normalna, da pa jih je potrebno dati iz sebe na »varnih krajih« in ne preko otrok.

Vse tiste, ki ste se znašli v začaranem krogu destruktivnih čustev vabim, da se nam pridružite v soboto, dne 21.2.2009 ob 10.30 uri na srečanju enostarševskih družin v Splošni knjižnici Ljutomer, Glavni trg 1, Ljutomer. S seboj lahko pripeljete tudi otroke. Za varstvo je poskrbljeno.

Kolumna Revija 7 dni, 18.2.2009

Ko umre človek, ki ti je pomenil vse na svetu

Skoraj ne mine dan, da se ne bi srečala. Jaz in moj »sosed«, človek, ki živi v bližini moje službe.
Letos si bo na ramo naslonil sedmi križ. Sam je. No, ne čisto sam, ima nekoga, ki ga skrbi zanj, s katerim se pocrklja in vsake toliko časa preživi vikend, a v svoji biti je sam. Smisel njegovega življenja je bilo partnerstvo z ženo, ki jo je nadvse ljubil in katere smrti ne more preboleti. Saj navidez je šel naprej, v svoji notranjosti pa nosi njo in njuno skupno življenje.

Zadnjič sva sedela v gostilni in kramljala o njegovih spominih. O ženini smrti nisva še nikoli govorila. Vedela sem, da je umrla za rakom, drugega pa ne. In je pogovor zašel v področje trpljenja pred smrtjo, pa je povedal, kako je trpela njegova žena.
»Bila je v bolnici,« je rekel. »Roke in noge … večina telesa je bila črna. Samo še možgani so delali. Ni več ne jedla ne pila, bila je živi mrtvec. Vsak dan sem bil ob njej, ji pisal na listke vprašanja in nanje lahko le še z očmi pritrdila ali zanikala. Hčeri sta tedaj še v šolo hodili, pa sta le občasno prišli pogledat mamo. Zanju to ni bilo prijetno, jaz pa sem hotel in moral biti tam, kajti …« V očeh so se mu nabrale solze.
»Ko je umirala, ko sem gledal njeno telo, telo, ki sem ga ljubil 25 let, … ko sem gledal njen obraz, se dotaknil njenih ustnic, … Kakšna bolečina je to. Tega se ne da opisat. Ko pred tabo umira človek, ki ti pomeni vse na svetu; ko vidiš, da ga življenje boli, pa mu ne moreš pomagat. Oh … In potem je prišla medicinska sestra in je rekla, naj se s hčerama poslovimo, ker bo umrla. Poljubil sem jo na čelo in na usta, dvakrat. Pobožal sem jo po licu in ji rekel, da peljem samo hčeri domov. Iz oči sem ji bral, da ve, da se zadnjič vidiva. Trgalo me je po celem telesu in bilo mi neznosno, pa nisem smel pokazati zaradi hčera. Imelo me je, da zavpijem na ves glas, da izprosim še en dan njenega življenja, pa … Te bolečine ne bom nikoli pozabil, pa njenega pogleda, … «

Skupaj sva jokala. Tam, v gostilni, sredi vrveža sva se ujela v trenutek njegovega najbolj bolečega spomina. Osem let je že od takrat, pa ne mine dan, da ne bi šel na pokopališče. In midva skoraj vedno govoriva o njej, njegovem življenju z njo, njunih pogovorih.
Doma je vse tako kot je bilo, ko je žena še živela. Albumi so spravljeni v vrsti, v kopalnici še vedno na toaletni mizici leži njena krtača. V kuhinjskih omarah je hrana zložena tako kot jo je zlagala ona in kuhinjske krpe odlaga tam, kamor jih je odlagala ona. Njene obleke so v omari in slike tam kamor jih je ona dala. Kot da nikoli ne bi odšla.

Težko je človeku, ki je ljubil z vsem svojim bitjem, ostati sam. In težko se je vezati na koga drugega, ker je spomin na tistega, ki ga je ljubil, v njegovih žilah, koži, pogledu, besedah. Živiš naprej, pa kot da bi živel dvojno življenje … eno tukaj in eno tam, z nekom drugim, ki je za okolico mrtev, zanj pa živ in resničen. Čudak? Ne, človek, ki je in ki še ljubi.

Kolumna Zlata leta

Prevare bolijo

Nadaljevanje tega posta.

Partnerji se razhajajo na različne načine. Nekateri vržejo karte na mizo, si razdelijo premoženje, se dogovorijo, kje bodo otroci, kdaj bodo lahko z drugim staršem, kako visoka bo preživnina, si sežejo v roke in ostanejo prijatelji. A takšnih je malo. Večina jih gre narazen tako, da gre eden z olajšanjem, drugi pa s sovraštvom v sebi. Eden ima občutek, da se je rešil iz pekla, drugi ima občutek, da je bil izigran, eden si je že uhodil pot naprej, drugi čuti, da izgublja vse, kar mu je kaj pomenilo. Pri nekaterih razhodih je že takoj videti sovraštvo, maščevanje in bes, pri drugih prihajajo ta čustva na površje počasi. Otroci pa so nekje vmes. Kot pri igri Med dvema ognjema. Največkrat imajo oba starša enako radi (pustimo ob strani primere, ko se enega na smrt bojijo in komaj čakajo, da gresta oče in mati narazen, samo da bo v hiši mir), z obema bi bili radi in manjši otroci se na prav poseben način čutijo krive za nastali položaj (nemalokrat slišimo samoobtožbe, da “gresta mami in oči narazen, ker on ni bil priden, ker sta se jezila nanj, ker ni pospravljal igrač”). Večji običajno že razumejo in vidijo, da se starša drugače obnašata, da eden joka, drugi pa hodi pozno domov ali sploh ne. Otroci se o tem pogovarjajo tudi med seboj oziroma vidijo sošolce in prijatelje, katerih starši se razhajajo, in po tem sklepajo, da bo tako tudi pri njih doma. Ene je strah, drugim odleže. Globoko v sebi pa vsi vpleteni čutijo, da se končuje nekaj, kar je bilo zastavljeno, da bi trajalo večno. Ljudje se namreč še vedno vsaj prvič vežemo trdno prepričani, da bo trajalo večno. Otroci, ki se rodijo v teh zvezah, pa prav tako jemljejo za samoumevno, da sta oba starša v njunih življenjih nenehno prisotna. In potem se izkaže, da ima večnost krajši rok trajanja in da prisotnost staršev ni samoumevna.

Prevare bolijo. Upam si trditi, da varanje partnerja najbolj prizadene, še posebno če se mu niti sanja ne o tem in če je prepričan, da živi v srečnem partnerstvu. Soočenje s tem dejstvom je zato neznosno boleče. Prevarani se mnogokrat sprašujejo, kako naprej, oprostiti in pozabiti ali … Kadar se pogovarjam z žensko, ki je bila prevarana, nemalokrat slišim, da je obupana, da si ne predstavlja življenja naprej v skupnosti z moškim, ki ji je za hrbtom počel take stvari. Izguba zaupanja boli. In tudi pred otroki ne morejo dolgo hliniti veselja in da je vse v redu, ker jih izkušnja prevaranosti preveč boli in razžira od znotraj. Kako dalje? Ostati ali oditi? Kaj narediti z vsemi negativnimi čustvi, ki se porajajo? Kako se soočiti z navali obupa, brezizhodnosti, z občutkom izgube najbolj dragocenega, družine, kakršna je bila?

Vzroki za nastanek enostarševskih družin – II. del

Najbolj žalosten razlog za razhod partnerjev je bolezen. Take zgodbe bolijo na prav poseben način. Pred leti sem spoznala žensko od katere se je mož ločil potem, ko so ji zdravniki povedali, da ima pred seboj samo še kakšno leto ali dve življenja. Kako žalostno jo je bilo gledati, uničeno že zaradi bolezni, potem še zaradi ločitve. Niti ni vedela povedati kaj jo bolj boli, vsekakor pa je bilo od njenega moža skrajno brezčutno in nečloveško, da je prihajal k njen po otroke s svojo novo partnerico, za katero se je kasneje izkazalo, da je bila njegova ljubica še v času, ko sta bila onadva poročena. Edina svetla luč v tej zgodbi so bili otroci, ki so bili na vso srečo dovolj stari, da so lahko odločali kje bodo živeli in matere na koncu njene življenjske poti niso zapustili. Kako pa bi bilo, če bi bili majhni, pa niti pomisliti ne upam.

Tudi bolezen otroka je lahko razlog za ločitev. Vsakdo si želi zdravega otroka, a vsem se ne rodijo. Za nekatere je taka življenjska preizkušnja pretežka in enostavno odidejo iz družine. Moja prijateljica ima sina starega 7 let z avtizmom in duševno prizadetostjo. Sama je z njim že dobra štiri leta, partner je odšel kmalu zatem, ko so otroku postavili diagnozo. Ko bi vsaj včasih lahko izpregla in se pošteno spočila. Pa se ne more, ker otroka ne more nikomur zaupati, ker je posebne vrste otrok, ki zahteva posebno vrsto pozornosti. Kje si, oče?

Žalosten vzrok za nastanek enostarševske družine so tudi prometne nesreče. Znanka je dve leti nazaj dopoldan sedela v pisarni in opravljala svoje delo, ko je po radiu slišala obvestilo o prometni nesreči. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da bi bil lahko v njej udeležen njen mož. Bil je mrtev na kraju nesreče. Za njim so ostali žena in trije mladoletni otroci. Šok, obup, sesutje sveta. Najprej sploh ni vedela kako in kaj. Bilo ji je za umret. Potem se je počasi pobrala, uredila dokumente in pogledala na situacijo razumsko. Urediti je morala pokojnino, pregledati finančno stanje in na srečo sta bila oba zavarovana, da je lahko iz zavarovalnine pokrila hipoteko, ki sta jo vzela ko sta obnavljala hišo. Zdaj, po dveh letih, še vedno na momente sliši njegov glas in zvečer ob točno določeni uri nagonsko pogleda skozi okno na dovoz. Še vedno ne more verjeti, da je res odšel.

Samomori so še en vzrok nastanka enostarševske družine. Ne predstavljam si občutka otrok, katerih eden od staršev naredi samomor. Poznam pa sestri, ki sta očeta našli obešenega na podstrešju in o tem ne govorita, čeprav je minilo že več kot pet let od takrat. Dejstvo pa je, da je bil oče težak alkoholik in nasilnež in je mama odleglo, ko se je obesil.

Naj omenim še en vzrok nastanka enostarševske družine, o katerem se v javnosti nikoli ne govori. To je, da mama zapusti družino. Enostavno odide. Razlog je lahko kakršenkoli. Sama poznam dva in sicer ko spozna drugega moškega in gre z njim (pa se potem v nekaterih primerih po nekaj letih želi vrnit v družino) ali gre zato, ker ne vzdrži družinskega tempa, odgovornosti in nalog, ki jih prinašata materinstvo in družina. Ob tem se postavlja vprašanje, koliko več bi bilo teh primerov, če bi družba popustila pritisk, ki materam vceplja moralno dolžnost, da za otroke skrbijo in jih imajo pri sebi ne glede na to ali to želijo/zmorejo ali ne. Ne poznam namreč ženske, ki bi ob ločitvi možu prepustila otroke v skrb in vzgojo, sama pa plačevala preživnino in imela stike z njimi. Nimamo vse ženske materinskega čuta, med nami so tudi take, ki so jim otroci odveč, so pa tudi primeri, ko mati ve, da bodo otroci pri njej finančno na slabšem kot bi bili pri očetu, pa … poznate katero, ki bi dala otroke iz tega razloga očetu v skrb? Poznate katero, ki bi si upala priznati, da ni za otroke?

Kolumna Revija 7 dni, 28.01.2009

Razlogi za rejništvo

Saj ni res, pa je, bi lahko mirno rekli ob uradnem seznamu razlogov, zakaj so otroci v rejništvu. Tukaj in zdaj.
Po zakonu obstajajo trije razlogi in sicer:
- ker otrok nima svoje družine
-  ker iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših
-  katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju v katerem je živel

Splošni razlogi? Absurdno. Dejanski razlogi so taki:

1 = neustrezne socialne razmere
2 = neustrezne družinske razmere
3 = zdravstvene težave enega ali obeh staršev
4 = prestajanje zaporne kazni
5 = zapustitev otroka
6 = smrt enega oz obeh staršev
7 = mladoletnost matere
8 = zloraba s strani staršev
9 = nesposobnost enega ali obeh staršev
10 = vedenjske težave otroka
11 = prekomerno uživanje alkohola
12 = uživanje nedovoljenih drog
13 = otrok se je sam odločil
14 = težave v odraščanju
15 = drugo

Kaj pomeni to “drugo”?
In kaj pomeni, da se otrok sam odloči? Nočem niti pomisliti na možnost, da se ena ali obe moji hčeri odločita, da hočeta stran do mene (ker jima, recimo, težim, naj pospravljata svojo sobo) in gresta v rejništvo.
Zloraba s strani starša? Za kazen, ker je bila hči spolno zlorabljena, jo dajo še v rejništvo, mama in oče ter ostali otroci pa ostanejo skupaj. In kakšna pomoč je nudena zlorabljenemu otroku v rejništvu?
Težave v odraščanju? Kakšne težave?

Zdajle je v rejništvu:
8 otrok starih do 1 leta
25 otrok starih do 3 let
121 otrok starih do 7 let
282 otrok starih do 12 let
451 otrok starih do 18 let
288 otrok starih nad 18 let (meja ni določena)
skupaj 1186 otrok

Eh, saj so vendar samo otroci. Komu mar, če so za dekle in hlapce na kmetijah, če so pepelke v “urejenih” družinah. Saj se ne ve kako živijo, nihče ne preverja dejanskega stanja na terenu. Pobija se jih ne, torej … Nekaj jih gotovo živi v urejenih družinah in odraščajo normalno, nekaj pa jih trpi neznosne muke, tudi spolne in druge zlorabe. Zlata sredina pa … se ne ve, nihče nima podatka.