Prevare bolijo
Nadaljevanje tega posta.
Partnerji se razhajajo na različne načine. Nekateri vržejo karte na mizo, si razdelijo premoženje, se dogovorijo, kje bodo otroci, kdaj bodo lahko z drugim staršem, kako visoka bo preživnina, si sežejo v roke in ostanejo prijatelji. A takšnih je malo. Večina jih gre narazen tako, da gre eden z olajšanjem, drugi pa s sovraštvom v sebi. Eden ima občutek, da se je rešil iz pekla, drugi ima občutek, da je bil izigran, eden si je že uhodil pot naprej, drugi čuti, da izgublja vse, kar mu je kaj pomenilo. Pri nekaterih razhodih je že takoj videti sovraštvo, maščevanje in bes, pri drugih prihajajo ta čustva na površje počasi. Otroci pa so nekje vmes. Kot pri igri Med dvema ognjema. Največkrat imajo oba starša enako radi (pustimo ob strani primere, ko se enega na smrt bojijo in komaj čakajo, da gresta oče in mati narazen, samo da bo v hiši mir), z obema bi bili radi in manjši otroci se na prav poseben način čutijo krive za nastali položaj (nemalokrat slišimo samoobtožbe, da “gresta mami in oči narazen, ker on ni bil priden, ker sta se jezila nanj, ker ni pospravljal igrač”). Večji običajno že razumejo in vidijo, da se starša drugače obnašata, da eden joka, drugi pa hodi pozno domov ali sploh ne. Otroci se o tem pogovarjajo tudi med seboj oziroma vidijo sošolce in prijatelje, katerih starši se razhajajo, in po tem sklepajo, da bo tako tudi pri njih doma. Ene je strah, drugim odleže. Globoko v sebi pa vsi vpleteni čutijo, da se končuje nekaj, kar je bilo zastavljeno, da bi trajalo večno. Ljudje se namreč še vedno vsaj prvič vežemo trdno prepričani, da bo trajalo večno. Otroci, ki se rodijo v teh zvezah, pa prav tako jemljejo za samoumevno, da sta oba starša v njunih življenjih nenehno prisotna. In potem se izkaže, da ima večnost krajši rok trajanja in da prisotnost staršev ni samoumevna.
Prevare bolijo. Upam si trditi, da varanje partnerja najbolj prizadene, še posebno če se mu niti sanja ne o tem in če je prepričan, da živi v srečnem partnerstvu. Soočenje s tem dejstvom je zato neznosno boleče. Prevarani se mnogokrat sprašujejo, kako naprej, oprostiti in pozabiti ali … Kadar se pogovarjam z žensko, ki je bila prevarana, nemalokrat slišim, da je obupana, da si ne predstavlja življenja naprej v skupnosti z moškim, ki ji je za hrbtom počel take stvari. Izguba zaupanja boli. In tudi pred otroki ne morejo dolgo hliniti veselja in da je vse v redu, ker jih izkušnja prevaranosti preveč boli in razžira od znotraj. Kako dalje? Ostati ali oditi? Kaj narediti z vsemi negativnimi čustvi, ki se porajajo? Kako se soočiti z navali obupa, brezizhodnosti, z občutkom izgube najbolj dragocenega, družine, kakršna je bila?
Žogca pravi:
Ko te piči kača, se bojiš tudi martinčka. Si pa mislim, da mora najbolj boleti tiste, ki so najbolj sveto prepričane, da njihov pa česa takšnega ne bi mogel nikoli … Veliko žensk sicer upa, da je moški zvest, vendar se zavedajo dejstva, da jih je toliko in toliko nezvestih. Nekatere pa so res prepričane, da “se kaj takšnega” lahko zgodi samo tistim, ki niso tako v redu kot njihova družina. Če živiš v takšnih iluzijah, te potem po moje sesuje še veliko bolj.
17.02.2009 ob 15:07
Svecka pravi:
Današnje stanje je pač tako da imamo vsi polno rit, nenehno nam perejo možgane z raznimi stvarmi (predvsem mediji, razni samooklicani strokovnjaki,..), prehiter tempo življenja, potreba po nenehni izboljšavi, pumpanju svojega ega, razkazovanju, in še bi lahko naštevali v nedogled.
Eden glavnih vzrokov pa je da se dandanes nobenemu več ne da truditi za svojega partnerja in rajši hop čez plot iščejo izboljšanje v svojem monotonem življenju.
Prav tako manjkajo v odnosih resni pogovori, ki bi rešili marsikatero normalno razmerje. Preprosto se danes ljudje s svojimi partnerji ne pogovarjajo. Ljudje pač nismo bralci misli in ne moremo vedeti vsega kaj tare, želi partner.
Najbolj smešne so partnerske izjave, da je sex pogoj za zvezo, kakor tudi nenehne bedaste izgovori za skoke čez plot. Enkrat nezvest, vedno nezvest. In ta rek še kako drži, kakorkoli obrneš.
17.02.2009 ob 16:34
Nova pravi:
Stupid bitch.
18.02.2009 ob 00:31
Žogca pravi:
“Najbolj smešne so partnerske izjave, da je sex pogoj za zvezo, kakor tudi nenehne bedaste izgovori za skoke čez plot.”
Bedasto ali ne, seks je pogoj za dobro partnerstko zvezo. Ali če hočeš, brez seksa ni partnerske zveze, je samo prijatelje. Vendar pa to nikakor ni – vsaj ne zame – izgovor za skok čez plot. V kolikor vidiš, da ti zveza ne odgovarja in se nisi pripravljen truditi za to, da bi postala tebi vzdržna, izvoli, pa se loči. Ne pa, da imaš nekoga za norca in ga varaš. Četudi osebno mislim, da večina varanja ni posledica neseksa v zvezi, ampak preprosto tega, da bi ljudje še, še več in še več. Ljudje bi vse, ker jih danes tako ali tako učimo, da so tako zelo edinstveni in nekaj tako blazno posebnega, da si to vse tudi zaslužijo. Kaj zaslužijo, pripada jim.
18.02.2009 ob 11:14
katarina pravi:
no ja, jaz se imam za promiskuitetno, pa sem bila 7 let v monogamni zvezi.
pa ne prisegam in nisem pristaš zvez ena na ena. 
prej sem varala ker mi parnter kot tak ni bil dovolj (ne da mi ni ustrezal, dovolj mi ni bil, nekaj je manjkalo), potem pa sem našla nekoga, ki mi je zaposlil um, telo, čustva in še kaj in drugih še videla nisem. tako bi lahko živela do smrti monogamno.
18.02.2009 ob 11:29
Svecka pravi:
Bedasto ali ne, seks je pogoj za dobro partnerstko zvezo. Ali če hočeš, brez seksa ni partnerske zveze, je samo prijatelje.
Se strinjam, vendar smo si ljudje različni in izredno težko je najti partnerja, s katerim se boš popolnoma usklajeval. Spet je odvisno komu daš večji pomen, nekateri prisegajo samo na sex in ostale faktorje bolj kot ne zanemarjajo v razmerju, vendar se po razpadu zveze pogosto vračajo k prejšnjemu partnerju. Sam sem mnenja da je treba najti pravo razmerje v katerem bosta oba partnerja zadovoljna. Spoznal sem žensko recimo, ki ni imela nikakršne želje po predigri in je naravnost zahtevala skorajda živalsko posiljevanje, kar je bilo zame “romantika” hud šoker.
Sam osebno sem resni pristaš “zvestobe do groba” in bi se že ob manjšem skoku čez plot nemudoma ločil (četudi je noseča), saj sem globoko zaprisežen, da vem ne bom nikdar varal. To je zame čisto pravo sveto pravilo in verjamem da se da marsikaj doseči z pogovori med partnerjema.
18.02.2009 ob 20:45
Žogca pravi:
“Bedasto ali ne, seks je pogoj za dobro partnerstko zvezo. Ali če hočeš, brez seksa ni partnerske zveze, je samo prijatelje.”
Da, to hočem reči.
18.02.2009 ob 23:53
Žogca pravi:
“Sam osebno sem resni pristaš “zvestobe do groba” .”
Jaz tudi.
18.02.2009 ob 23:54
katarina pravi:
jaz pa sem prilagodljiva
sebi, seveda. starejša kot sem, bolj se prilagajam sebi. zanimivo.
19.02.2009 ob 07:27
Žogca pravi:
Jaz pa, ko gre za določene stvari, nisem prilagodljiva in nočem to postati. Se mi zdi, da bi s takšnim prilagajanjem izdala svoje bistvo.
19.02.2009 ob 08:57
katarina pravi:
žogca: hotla sem povedat, da se prilagajam sebi, ne drugim. prej sem se vedno prilagajala drugim, se trudila, da bi ugodila njihovim željam. zdaj pa delam na tem, dase prilagajam svojim željam, potrebam. sama sebe razvajam … ja? no, tudi tako lahko rečem. najprej tisto, kar paše meni, potem pa tisto, kar paše drugim.
19.02.2009 ob 10:47