Starševstvo +

Kaj, če ne plačuje?

Otroka ne morete nahraniti z ljubeznijo. Naj si še tako želite čustva niso vnovčljiva na blagajni v trgovini z obleko in obutvijo. Tudi šolskih položnic in stanovanja ne morete plačevati z ljubeznijo in skrbjo. Za vse to je potreben denar.

V členu 103 ZZZDR piše, da so starši dolžni »svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati«. Starš, ki ne živi z otrokom, je torej dolžan plačevati preživnino za otroka, preživnina pa je namenjena pokrivanju otrokovih finančnih potreb, potreb, ki jih ne moremo zadovoljiti z ljubeznijo in skrbjo.

Ko se starša razideta se dogovorita o višini preživnine za otroke. Starš, ki je zavezan k plačevanju preživnine (v nadaljevanju zavezanec) le-to plačuje v mesečnih zneskih ali pa … je ne plačuje. Razlogi za neplačevanje so različni. En izmed njih je ta, da se na tak način nagaja drugemu staršu. Ni redko, da se zavezanec ne strinja z višino preživnine, načinom nakazovanja oziroma smatra, da ni dolžan finančno prispevati za svojega otroka. V vsakem primeru je zelo pomembno, da se ob dogovoru o preživnini dogovori, da se le-ta plačuje na transakcijski račun, saj se z bančnimi izpiski lahko dokazuje ne-plačevanje. Nakazovanje na roko ali preko »posrednikov« toplo odsvetujem.

In potem se zgodi, da en mesec ni nakazila. Pa potem je in ga spet ni. Zavezanec plača pa ne plača, otrok pa potrebuje in mu je treba vseeno kupit, ga nahranit, spravit spat v toplo posteljo in poslat na šolski tabor. Kaj narediti? Možnosti je več. Lahko se gre v tožbo. Tožbo za izterjavo zapadle preživnine ali zvišanje obstoječega zneska lahko starš vloži sam ali preko odvetnika, ki ga lahko plača iz lastnega žepa ali zaprosi za brezplačno pravno pomoč, če ima nizke dohodke. Pripravljalni spis, vložitev tožbe in prva obravnava stanejo skupaj tam nekje okrog 100 eurov, odvisno katerega odvetnika vzamete. Sama sem pred slabim leto dala 89 eurov. In potem se začne čakanje.

Čaka se lahko zelo dolgo, tudi pol leta in več. Edina uteha je ta, da bo preživnina, če se toži za zvišanje, višja od meseca vložitve tožbe, če pa se toži zaradi neplačevanja pa je zadeva zelo drugačna.
Po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) gre starš lahko v izvršbo neplačane preživnine na podlagi izvršilnega naslova sodne odločbe o preživnini ali notarskega zapisa o njej, vendar stroške izvršbe plača sam. Poleg teh stroškov mora plačati tudi varščino za plačilo dela in stroškov izvršitelj po členu 38.a ZIZ. Možne so izjeme.
Z dokumentom o izvršbi gre starš, ki ve, da zavezanec nima premoženja, ki bi se ga lahko rubilo, na Jamstveni in preživninski sklad, kjer otroku po členu 21. c Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu (ZJSRS) pripade nadomestilo preživnine. Za neplačevanje preživnine se šteje če preživnina ni plačana tri mesece zapored ali če jo zavezanec plačuje neredno in v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo ni plačal treh povprečnih preživnin. Zanimivo je, da je v ZJSRS-ju navedena tabela višine preživnin, ki so, mimogrede, mizerne, pa vendar … tabela v tem zakonu obstaja, sicer pa je ni.

Po ZJSRS-ju tudi lahko Jamstveni sklad opusti izterjavo preživnine od zavezanca po členu 28.a, ki pravi, da »sklad lahko preživninskemu zavezancu odpiše dolg delno ali v celoti, kadar izvršba ni bila uspešno končana ali izvršba ne obeta uspeha za poplačilo terjatve«.Ta člen se mi zdi izredno sporen in kontradiktoren s členom 194 Kazenskega zakonika (KZ), ki pravi, da se zavezanec, ki ne plačuje preživnine in/ali s tem celo ogroža preživljanje upravičenca, kaznuje z zaporom od enega do treh let. O tem, kaj točno to pomeni, pa prihodnjič.

Kolumna  7 dni 25.3.2009

Kdo vpraša otroke?

Kolumna 7 dni, 18.3.2009

Ko gresta starša narazen se morata dogovoriti o preživnini in o stikih med otroki in staršem, ki ne bo živel z njimi. Preživnina za otroke se določi čez palec, stiki pa se največkrat določajo po vzorcu – vsak drugi vikend in od sredah. Priznam, kadar premišljujem o tem kako je očetu, ki je bil vsak dan z otroki, potem pa se mu naenkrat ti vsakodnevni stiki odrežejo in določijo novi, si ne morem kaj, da me ne bi stisnilo pri srcu. Za očeta, ki ima svoje otroke nadvse rad mora biti to grozno. Še toliko bolj, kadar se z bivšo partnerko ne razumeta in mu stike omejuje oz. mu pri njih nagaja. Najbrž to velja tudi za kakšno mamo, ki ne dobi otrok v skrbništvo, a tozadevno je vendar več očetov, ki se znajdejo pred odločbo o stikih kot mam.

Seveda so pri določitvah stikov tudi izjeme. Ena med njimi je skupno skrbništvo, ki pri nas še ni razširjeno, pri katerem pa morata biti starša osebi, ki se znata dogovarjati, oddvojiti čustva od odgovornosti do otroka in res funkcionirati kot starša. Tak način skrbništva lahko pomeni »mehko« prehajanje otrok iz enega doma v drugega kadar starša živita blizu drug drugemu in sprotno delitev stroškov zanje, lahko pa pomeni tudi to, da so otroci pol meseca pri enem in pol meseca pri drugem staršu ali kakšno drugo podobno varianto. V tujini poznajo tudi »skupno gnezdo«, kjer otroci živijo ves čas v enem stanovanju, starša pa se v njem izmenjujeta. Variant na skupno skrbništvo je torej kar nekaj, temeljni pogoj pa je odraslost staršev, ki tako skrbništvo izvajata. A kot rečeno, je to pri nas še vedno bolj redkost kot ustaljena praksa, zato se bom podrobneje posvetila stikom in preživnini, ki je določena kadar skrbništvo dobi en od staršev.

Stiki in preživnina so pravica in dolžnost starša, ki ne živi z otroki. Ne samo pravica in ne samo dolžnost, saj, kot pravi drugi odstavek 5.a člena ZZZDR … “starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja.” S preživnino torej starš skrbi za zadovoljevanje materialnih potrebe otroka, s stiki pa za zadovoljevanje čustvenih in psihosocialnih potreb. Žal se velikokrat zgodi, da na CSD-jih stike tolmačijo izključno kot starševo pravico. Mogoče zato, ker v 105.a členu ZZZDR-ja v prvem odstavku piše, da imajo starši »pravico« do stikov z otrokom in da se stiki izvajajo predvsem v otrokovo korist, vendar to velja v primerih, ko otroku stiki s staršem niso v korist ali ga celo psihično in/ali fizično ogrožajo.

Kako pa je s tem v praksi? Velikokrat je tako, da se otrok sploh ne vpraša kaj si oni želijo. Odrasli se dogovarjamo zanje, odločamo zanje, vemo, kaj je dobro zanje, njihovega mnenja, torej mnenja otrok, ki se jih to najbolj tiče, pa ne slišimo ali preslišimo ali se nam zdi nepomembno. Da je temu res tako potrjujejo primeri, v katerih otroci do potankosti določijo stike, navedejo dneve in ure, ko bodo pri vsakem od staršev, ter aktivnosti, ki bi jih z vsakim staršem radi počeli, pa starši odločno zavrnejo tak predlog. Zakaj? Zato, ker se ne strinjajo s tem, da bi bil otrok toliko čas pri enem oz. drugem, popolnoma pa spregledajo dejstvo, da so stiki namenjeni otroku in ne njim. No, tudi njim, toda prvenstveno zadovoljevanju otrokovih potreb. Nagajanju in preprečevanju stikov se rado pridruži tudi neplačevanje preživnine in tako je otrok s strani enega starša prikrajšan na vseh področjih.

Kako se izračuna preživnina za otroka

Plačevanje preživnine za otroka je obveza starša, ki ne živi skupaj z otrokom in je jasno definirana v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ta obveznost nastane s trenutkom, ko je očetovstvo vpisano v rojstni list otroka, za mater se smatra ženska, ki je otroka rodila. Če vpisa ni se smatra, da je oče neznan in se ga ne terja za preživnino.

V Sloveniji se preživnine določajo čez palec. Nekomu sodišče določi 50 eur za otroka, drugemu 150, tretjemu 300 eur. Tabela, ki bi določala minimalne zneske, pri nas ne obstaja, zato prihaja do ekstremnih razlik. V Nemčiji, na primer, imajo določeno tabelo po starosti otroka in znesku dohodka zavezanca. Najmanjša preživnina tako znaša 281 eur za otroka starega od 0 – 5 let za zavezanca, ki ima do 1500 eur mesečnih dohodkov.

Kako se izračuna preživnina? Uradno sicer ni obrazca za ta izračun, pa vam ga bom predstavila jaz. V ta izračun so zajeti vsi stroški, ki so povezani z življenjem otroka.
- Najemnina oz. vzdrževanje stanovanja/hiše
- Hrana, čistila in drugi pripomočki v gospodinjstvu
- Šolska prehrana / tabori / ekskurzije / izleti / oz. vrtec, varuška, oprema za dojenčka (voziček, posteljica, banjica, stolček …)
- Higienski pripomočki – vložki, ličila, šamponi, mila, geli, kreme oz. plenice in pripomočki za nego malega otroka
- Obleka in obutev, frizer
- Hobiji oz. interesne dejavnosti (mesečno plačilo + oprema, rekviziti)
- pri najstnikih pride v poštev žepnina, obiski kino predstav, koncertov
- Šolske potrebščine (knjige, zvezki, pisalni pribor, torba, copati, telovadna oprema …)
- Poletne počitnice
- V primeru, da je otrok bolan, bi se moralo upoštevati tudi stroške zdravil
- itd.

Vsi ti stroški se razdelijo na dvanajst mesecev, mesečna skupna vrednost stroškov pa se potem deli z dva – pol za očeta, pol za mamo.
Od primera do primera je odvisno kako dolg je seznam stroškov in kaj obsega oziroma koliko starša lahko otroku privoščita. Načeloma naj bi bilo tako, da po razhodu staršev otrok obdrži isti standard kot ga je imel prej, v resnici pa je nemalokrat tako, da le-ta pade oz. se prilagodi. Starejši kot je otrok večji so stroški zanj in to je tudi najpogostejši razlog, da starši, pri katerih otrok živi, na sodišča vlagajo tožbe za zvišanje preživnine. Zavezanci za preživnino so le-to dolžni plačevati do otrokovega 18 oziroma do 26 leta, če se šola.
V praksi je tako, da se tabela naredi samo za tiste stroške, ki so znani, tisti pa, ki nastanejo nenapovedano, recimo nenadna bolezen ali nenapovedan šolski izlet, pa jih povečini krije starš, pri katerem otrok živi.
Velikokrat se zgodi, da želi zavezanec zmanjšati uradno določeno preživnino tako, da drugemu staršu obljublja, da mu bo dal še tako »po strani« nekaj denarja za otroka, če le privoli v manjšo uradno preživnino. Dotična izsiljevanja so povezana tudi s trditvijo, da bo tako starš, pri katerem je otrok, dobil bistveno višji otroški dodatek, ki se določa na podlagi dohodkov družine, tj. dohodka starša, uradno določene (pa ne nujno plačane) preživnine, štipendij, dijaškega / študentskega dela, idr.. V Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) je v 65. členu tabela za izračun otroškega dodatka in kaj hitro je jasno, da so taka izsiljevanja brezpredmetna. Otroški dodatek ni večji za npr. 50 eur, če je preživnina za 50 eur manjša.

Starši se morajo zavedati, da so v prvi vrsti sami dolžni preživljati otroke in ne država. Preživnina je torej del starševske odgovornosti in dolžnosti do otrok, otroški dodatek pa državna pomoč.

Kolumna 7 dni, 11.3.2009

Otroci so skrb obeh staršev

Moj oče, rojen na Kosovu, je pri treh ali štirih letih šel živeti k stricu, ker mu je umrl oče. Mati se je morala ponovno poročiti, saj bi kot samska ženska težko preživela, z majhnim otrokom pa je nihče ne bi maral. In tako je moj oče moral stran, njegova mama pa se je ponovno poročila. Moj oče nikoli ni postal del tiste druge družine.

Še ne tako dolgo nazaj so tudi v naših krajih otroci, ki so jim umrli starši (en ali oba), morali zdoma. Če jim je umrl oče so v nekem obdobju morali zdoma, saj je zakon zapovedoval, da morajo otroci imeti uradnega skrbnika in to ni mogla biti ženska, če pa je umrla mati, pa oče sam ni mogel skrbeti za otroke. Očetje so se pogosteje ponovno poročali, matere redkeje. Tiste, ki so obdržale otroke pri sebi so se borile z revščino in odrinjenjem. Tak primer je, recimo, literarna junakinja Hudabivška Meta.

Da je bilo temu res tako, izvemo tudi iz pravljic. Med prebiranjem le-teh sem naletela na nekaj zanimivosti. V 65 od 212 pravljic bratov Grimm nastopajo enostarševske družine. Starši v teh pravljicah pošiljalo otroke proč – spomnite se na Janka in Metko, ali pa se ponovno poročajo. Liki mačeh so vsi po vrsti zlobni in želijo otroke ugonobiti. Tak primer pravljic sta Pepelka in Sneguljčica. Mama samo 22-krat nastopa v vlogi starša enostarševske družine in samo trikrat kot kraljica. Večinoma je revna starka z eno ali tremi hčerami. Nasprotno pa je veliko pravljic, kjer so očetje kralji. Glede na to, da so pravljice pisane v 19. stoletju je logično, da je več enostarševskih družin v sestavi oče in otroci, saj so matere umirale pri ali ob porodih. Mimogrede tako lahko ovržemo trditev, da so mame od vedno dobivale otroke v skrb kadar se je družina preoblikovala. Zgodovina namreč dokazuje, da je bilo prej, preden je bil uveden institut ločitev za vse ljudi, več enostarševskih družin v sestavi oče in otroci kot mama in otroci.

Tudi v današnjih pravljicah najdemo dosti takih, v katerih nastopajo enostarševske družine. Naj jih nekaj naštejem: Aladin (mama + sin) in njegova Jasmina (oče + hči), Haidi (njena prijateljica Klara + oče), Lepotica in zver (oče + hči), Pika Nogavička (oče + hči), Slonček, Dumbo (mama + sin), Ariela (oče + hči), Levji kralj (mama + sin), Bambi (oče + sin), Veveriček posebne sorte (mama + sin), Ostržek (oče + sin) in še kakšno bi našli. Zanimivo mar ne? Še bolj zanimivo je, da v teh pravljicah ni mačeh in očimov, starši nadvse skrbno in predano skrbijo za svoje otroke, jih branijo in jim stojijo ob strani.

Enostarševske družine smo take kot smo zdaj, novost. Nikoli prej nismo starši kljub razhodu ali smrti drugega starša tako množično skrbeli za svoje otroke kot skrbimo zdaj. Če so jih nekoč oddajali v rejo, sorodnikom ali jih enostavno odgnali od doma, zdaj skrbimo zanje in jih imamo zelo radi. Še več, zdaj za otroke kljub razhodu še vedno skrbita oba starša. So pa dejstva, zaradi katerih je bilo staršem nekoč težko živeti v enostarševski družini, ista kot so bila nekoč. Organizacija in prilagajanje v družini nista tak problem kot je problem finančno vzdrževanje. Naša zakonodaja je na tem področju tako slabo urejena, da nemalo družin pristane v ali na robu revščine zato, ker sodni mlini meljejo prepočasi in zato, ker se ne uredi sistem preživnin in njena višina, načina izplačevanja in z njimi povezanih izvršb, zapornih kazni ter v končni fazi nadomestnega plačevanja preživnin iz jamstvenega preživninskega sklada. A o tem prihodnjič.

 Kolumna Revija 7 dni, 4.3.2009