Starševstvo +

Mir posebne vrste

Življenje v enostarševski družini ni sestavljeno samo iz žalosti, štrikanja enega konca meseca z drugim in čaranja.
Ena od lepših stvari v enostarševski družini je mir, ki se naseli v stene doma, sploh če je bil prej dom poln nasilja, vpitja in alkohola. Ta mir je težko opisati, spremljajo pa ga spokojnost, občutek varnosti in olajšanje. Prihajaš domov in te ni strah kaj te čaka doma – je partner pijan ali trezen, ni te strah, da boš morda tepen ali vsaj ozmerjan z najhujšimi žaljivkami. Zvečer ležeš spat in veš, da nihče ne bo sredi noči zvonil ter preklinjal vse po vrsti, ker ne bo mogel odklenit vrat. Ko se zjutraj zbudiš veš, da je vse tako, kot si pustil zvečer in da nikomur ni treba polagati računov zakaj posoda ni bila zvečer pomita ali kdaj in kaj bo danes za kosilo. To je posebne vrste mir, spokojen in neopisljiv

Ko si sam z otroki si tudi čas razporediš po svoje. Greš kamor hočeš, kadar hočeš, za kolikor časa hočeš. Nikogar ni, ki bi te čakal doma, ki bi mu polagal račune kje in s kom si bil. Lahko se družiš s svojimi prijateljicami, lahko prespiš pri njih, lahko greš za ves vikend z otroki na obisk, skratka sam odločaš o svojem času.

Finance so ponavadi v začetku problem zato, ker je potrebno stroške prilagoditi prihodkom. Včasih je to prava nočna mora, večinoma pa se v letu, dveh navadiš »čarati« in »štrikati konec s koncem«. Tudi sama marsikdaj ne vem kako mi uspe priti skozi mesec, a ko potem pregledam položnice in seštejem vse tiste iz prejšnjega meseca mi je jasno, kje sem dobila denar. Pa nič zato … vsaj dvakrat na leto se zaostanki pri položnicah vedno pokrijejo – ko pride regres in ko pride poračun dohodnine. Dokler nihče ne ve, kako se pride skozi mesec, se vedno pride. In je prijetno, ko sam razpolagaš z denarjem, sploh če to vzameš kot izziv in ne samo kot obveznost.

Vzgoja je včasih naporna, ker si sam ko kaznuješ in ko hvališ. Pridejo tudi dnevi polni obupa in dvomom vase, a to so le redki trenutki. Otroci načeloma radi sodelujejo in nam skušajo ustreči, od nas pa je odvisno kako to usmerjamo in katere dobre namene sejemo. Avtoriteta je pomembna, avtoritarna vzgoja pa ne. Zdrava mera starševstva in prijateljskega zaupanja je najboljša formula za življenje v družini zato, ker se imajo družinski člani radi in ne zato, ker so prisiljeni živeti skupaj.
Z najstništvom pridejo prvi občutki samosti. Otroci začnejo hodit ven s prijatelji, si po svoje organizirajo prosti čas, starš pa se … nekako ne najde v njihovih planih. To obdobje znabiti sila čustveno naporno in stresno, pa vendar … Trenutki, ko si skupaj z otroki so zato še toliko bolj dragoceni.

S hčerama živim bolj ali manj sama več kot 11 let. V tem času sta iz otročkov zrasli v najstnici, to jesen gre prva že v srednjo šolo. V tem obdobju je bilo polno vzponov in padcev, kar nekajkrat sem si lizala čustvene rane in sredi noči med premišljevanjem kako preživeti družino jokala v blazino. Bili so tudi trenutki, ko me je zajel popoln brezup in nisem videla izhoda iz svoje situacije, potem pa … Stvari so se počasi same postavile na svoje mesto, naučila sem se čarati, se nič več spraševati kako bom, ker vem, da moram; sproti določamo prioritete in prilagajamo želje realnemu stanju. Vse tri imamo vcepljeno v zavest, da se na mestu stati ne morem in da se vse stvari rešijo.
Enostarševstvo je odgovorno in na trenutke zapleteno, se pa človek v njem nauči odgovornega ravnanja z denarjem, načrtovanja in fleksibilnosti, uživanja v lastni iznajdljivosti in razvijanja novih veščin preživetja. Biti starš v enostarševski družini je sposobnost posebne sorte.

Kolumna 7 dni, 29.4.2009

Uskladitev preživnin

Danes je prišlo obvestilo, da se na podlagi količnika uskladitve preživnin in nadomestila preživnin za leto 2009 preživnina za moji hčeri od 1.4.2009 uskladi za 2,3% ali konkretno iz 131,89 eur na 134,92 eur mesečno. Razlika je cele 3 eur, kar zadostuje za štiri litre mleka ali tri štruce kruha, za kino vstopnico pa več ne. Saj ne vem ali bi se smejala ali jokala. Te vsakoletne uskladitve preživnin so namreč brutalno posmehovanje resničnemu življenju.

Doma imam dve najstnici. Ena ima 15, druga 13 let. Pred dvema letoma so se stroški zanju drastično povišali. Prišli sta v zadnjo triado osnovne šole, kjer se podražijo tako šolske potrebščine kot izleti in tabori. Začeli sta redno hodit k frizerju, se ličit, hodit s prijatelji ven in ker je Kranj blizu Ljubljane tudi z vlakom tja.Vse to sama zelo konkretno čutim tudi v finančnem smislu, saj jima dajem žepnino in mimo te še kakšen evro. Pa to še zdaleč ni vse, to so samo na prvi pogled vidne spremembe, ki nastanejo, ko otročki postanejo najstniki.

Starši imamo bolj ko ne vedno iste ali podobno visoke dohodke, ki pa se zdaj zaradi izgube službe ali nižanja dohodka prej drastično nižajo kot višajo. A kot da to ni dovolj, se še država dela norca iz nas, staršev. Še posebej iz enostarševskih družin.

V veliki večini enostarševskih družin je tako, da je en starš zavezanec za plačevanje preživnine, drugi pa otroke preživlja z vsemi svojimi dohodki. Absolutno nemogoče je razdeliti vse stroške, ki so povezani z otrokom, in največkrat je tako, da zavezanec plačuje neko pavšalno vsoto, drugi starš pa plačuje vse ostalo. Da ne bo pomote, otroci niso samo strošek, so veliko več, a ljubezen in navezanost starša na otroka ne utišata kruljenja želodca in ne pomirita želje po novih čevljih. Kakorkoli … Te preživnine se sodno določijo in potem se vsako leto valorizirajo s količnikom, ki je 2,3%, kar pomeni nekaj fičnikov višjo preživnino ne glede na to, da je otrok mogoče prišel v drugo obdobje, iz otroštva v najstništvo, iz osnovne šole v srednjo ali na fakulteto, ali kaj drugega. Če starš ne gre v tožbo za zvišanje preživnine ostane taka kot je bila določena leta in leta, le vsako leto za nekaj eur višja. Človek bi se kar zjokal.

V Nemčiji imajo tabelo preživnin. Po njej so določene preživnine po višini dohodka in starosti otroka. Najnižje preživnine so določene takole:  
od 0-5 let          281 eur 
od 6 – 11 let     322 eur
od 12 – 17 let   377 eur
nad 18 let         432 eur

To so najnižje preživnine in manj kot toliko se ne more plačevati. Pri nas tabele, razen pri Preživninskem skladu, za katero pa sumim, da so jo sestavili ljudje, ki nimajo pojma o tem, koliko potrebuje otrok za preživetje, kaj šele za kvalitetno zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, nimamo. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na svojo internetni strani objavlja zneske preživnine in predvidevam, da nikomur tam ni nerodno zapisati, da so preživnine določene od 20 eur dalje  ter da kar 10.233 otrok prejema preživnino v znesku od 60 do 80 eur in da so bile celo s sodno poravnavo določene preživnine v znesku 0,00 eur.

Preživnina za moji hčeri se je torej dvignila za cele tri eure in nikomur, razen meni, ni nerodno. Še več, nikogar, razen mene, ne zanima, ali preživnina, ki je določena, sploh zadostuje za pokritje polovice stroškov vsake od hčera. Že peti mesec namreč čakam na odločbo Višjega sodišča, kamor se je sodba, ki je bila izrečena na Okrožnem sodišču v Kranju, preselila potem, ko se je oče mojih/najinih hčera pritožil nanjo. Nikogar ne zanima kako živimo in čeravno bi naj tudi po ZZZDR bile družinske zadeve obravnavane prednostno, bo junija minilo eno leto, kar sem vložila tožbo za zvišanje preživnine in še vedno ni bilo pravnomočno razsojeno. Otroci pa rasejo …

Kolumna 7 dni, 22.04.2009

To delajo vrata

Gledala me je naravnost v oči in šlo ji je na jok. Bilo mi je neprijetno. Stala sem nedaleč stan od nje in nisem vedela kaj naj naredim.
Njena hči se druži z mojo hčero zato sem približno vedela, kaj se dogaja pri njih doma. Z družino živi za rjavimi vrati blokovskega stanovanja, za enimi izmed teh rjavih vrat, za katerimi se pišejo usode malih, nevidnih ljudi.

Srečali sva se po naključju. Pred nekaj meseci, kmalu potem, ko je ostala brez službe, se je končno uradno ločila. Že pred tem je spakirala kovčke in s štirimi otroki odšla iz njegove hiše v občinsko dvosobno stanovanje. Še zdaj spijo na jogijih in imajo obleke v potovalkah. Pa nič za to, važno, da imajo mir, da otrok nihče ne tepe in da jih ni strah priti domov. Mala miza v kuhinji jim služi za mizo in pult. Na njej imajo nekaj posode in prenosni električni štedilnik, na katerem si skuhajo zajtrk in večerjo. Včeraj so pekli palačinke. Iz vode in moke jih je naredila.

Niti pomislila nisem, da blizu mene živi nekdo s tako stisko, nekdo, ki hodi lačen spat in dan za dnem tuhta kako se izkopati iz živega blata, ki ga vleče vase. Najbrž to delajo ta rjava vrata, ki so vsa enaka, ljudi za njimi pa je sram reči, da potrebujejo pomoč, da nimajo, da ne vejo kako bodo, da so ostali brez vsega. Kdo pa ve, kako je z njimi? Otroci še naprej hodijo v šolo, starši pa se skrijejo in postanejo nevidni. Spravljajo položnice na kupček in v trenutkih samote zajokajo. No, ona je jokala pred mano, jaz pa sem … Meni pa je bilo nerodno. Ne zgodi se pogosto, da vidim odraslega človeka jokati. Ne ve kaj naj stori. Z Zavoda je dobila nadomestilo plače v višini 390 eur, samo najemnina za stanovanje pa je 370 eur. Z otroškimi dodatki pokrije še nekaj stanovanjskih stroškov, potem pa je z denarjem konec. Bivši mož ne plačuje preživnine, sama pa nima ne denarja ne volje za tožarjenje. Uradno je namreč njen bivši mož brezposeln, za izvršbo pa nima denarja, čeprav bi s tem papirjem lahko šla na Preživninski sklad in dobila nadomestilo preživnine. Že pred tedni je vložila prošnjo za subvencionirano najemnino, toda odgovora še vedno ni dobila. Ko je klicala na Občino so ji rekli, da ni samo ona poslala vloge in da naj pač počaka na odgovor. To lahko pomeni, da bo tudi ta mesec morala plačati polno najemnino.

V šoli so ji za dva otroka subvencionirali prehrano, za tretjega ne. Bo že nekako. Če pa ne bo, pa bo ostala dolžna. Zdaj jo bolj skrbi plačilo poračuna elektrike in vode. Oboje ji lahko odklopijo, česar pa si ne more predstavljati, ali pač. Še nekaj mesecev nazaj niti pomislila ni, da ji bo liter mleka in nekaj jajc pomenilo toliko, da bo zaradi tega jokala. Zdaj se ji vse skupaj zdi kot nočna mora, iz katere se bo vsak čas zbudila. Ali pa tudi ne. Bolj verjetno je, da se bo v njej znašlo še več staršev s svojimi otroci.

Moja druga prijateljica je ostala na cesti čez noč. Dobesedno. Je imela že vse dogovorjeno, da gre iz ene službe, iz katere je pač morala, ker ji niso podaljšali poskusne dobe, v drugo, kjer so jo komaj čakali. Potem pa so ji na dan, ko bi morala nastopiti novo službo sporočili, da je ne bodo zaposlili. Brez obrazložitve. Kar tako. In je ostala na cesti. Tudi ona je podnajemnica, ima štiriletnega sina, ki hodi v vrtec, za katerega plačuje 240 eur. Z Zavoda bo dobila nadomestilo plače v višini kakih 540 eur, s katerimi bo lahko pokrila samo najemnino in vrtec. Preživnine ne dobiva, ker na sodišču še vedno toži za očetovstvo, otroški dodatek pa tudi ne bo dovolj za stanovanjske stroške, kaj šele za hrano.

Koliko bo še takih zgodb? Koliko jih že je, »varno« skritih za rjavimi vrati blokovskih stanovanj? Kdo bo tem ljudem pomagal iz stiske, v kateri so se znašli ne po svoji krivdi? Kako naj si pomagajo sami?

Kolumna 7 dni, 15.04.2009

Stiki

Znesek povprečne preživnine v Sloveniji  po podatkih MDDZS z dne 5.2.2009 znaša 113,12 eur. Kar 22.366 preživnin se giblje v razponu od 80 – 120 eur za otroka. Uradno določenih preživnin je okrog 63.000, od katerih je Preživninski sklad v mesecu marcu tega leta 3.003 otrokom nakazal nadomestilo preživnin v skupnem znesku 222.824,07 eur. Skupna vrednost izplačanih nadomestil preživnin v letu 2007 pa je znašala 2.630.612 eur. Povprečna tako izplačana preživnina je bila visoka 70,23 eur, kolikor znaša tudi položnica šolske prehrane za eno mojo hčero.   
Si predstavljate to vsoto? 2.630.612 eur. Na drugi strani pa imamo podatek, da je sklad izterjal samo 1.100.104 eur ali 41,8% preživnin od preživninskih zavezancev, kar pomeni, da dela z izgubo, saj v državno blagajno ne vrača iz nje vzetega denarja, še manj ga »plemeniti« z obrestmi, ki bi jih z izterjevanjem preživnin izterjal. Sprašujem se, če bi delal z izgubo tudi, če bi bil v privatnih rokah.

Toliko torej stanejo državo obveznosti, ki jih ne izpolnjujejo preživninski zavezanci, plačujemo pa jih vsi davkoplačevalci. Seveda bi bilo zmotno misliti, da se vsi otroci oz. njihovi starši, ki ne dobivajo preživnine, podajo v tožbo in izvršbo. To je zgolj vrh ledene gore. Veliko se jih sprijazni s tem, da tisti drugi starš ne skrbi za otroka, največkrat ne finančno ne kako drugače.

Včasih je neplačevanje preživnine povezano z nagajanji s stiki. Zavezanec si misli, da bo na tak način vrnil drugemu staršu, ki mu nagaja pri stikih, a dejansko škoduje svojemu lastnemu otroku. Seveda s tem ne mislim, da je nagajanje s stiki dopustno in sprejemljivo. Sploh ne, saj so stiki otrokova pravica in pravica ter dolžnost starša, ki so mu dodeljeni. To je pač še eno področje, kjer se bijejo čustva dveh, ki sta si bila nekoč vse, zdaj pa se niti videti ne moreta.

Nagajanje s stiki se izvaja na več načinov. En način onemogočanja stikov je fizično preprečevanje otroku, da bi šel k drugemu staršu, ki se manifestira bodisi tako, da se otroka tik pred uro, ko naj bi se dobil z drugim staršem, odpelje drugam ali pošlje kam na obisk ali se ga, če je majhen, preprosto da spat. Drugi pogost način je »pranje možganov«, ki se dostikrat izvaja v obeh smereh, kar pomeni, da starša otroku govorita najslabše in najgrše stvari drug o drugem, bodisi resnične ali lažne. Tretji zelo pogost način je, da starš, ki ima stike, nanje preprosto pozablja ali jih prestavlja ali se zadnji trenutek premisli in jih odpove. Četrti način pa je, da starš, ki ima stike, le te odbija in jih noče imeti ter se posledično od otroka popolnoma distancira. Ker z njim nič nima,  se zanj tudi ne čuti dolžnega plačevati preživnine. V vseh teh primerih pa je, jasno, otrok tisti, ki najbolj trpi, ki ne razume kaj starša počneta in zakaj. Ali pa se, če je večji, zaveda dogajanja okoli sebe, ki pa ga hočeš nočeš boli.

V moji družini smo preživeli dva načina nagajanja. Prvi je bil zavračanje stikov, drugi pa prestavljanje, pozabljanje in odpovedovanje stikov. Seveda je bil posredi ranjen ego bivšega partnerja, ki me je na vsak način želel spraviti na kolena in prisiliti, da se vrnem nazaj. Po hčeri ni prišel ali pa je prišel z zamudo oziroma je tik pred zdajci stik odpovedal, enkrat plačal in drugič pozabil plačati preživnino, na moje prošnje naj vendar hčerama prihrani trpljenje in solze pa je odgovarjal, da hoče vse tri ali pa nobene, kasneje pa tudi, da sem za vse kriva jaz, ker sem šla stran od njega. Ta odgovor češ, da sem za vse, kar se dogaja med nama in hčerama, kriva jaz, ker sem šla stran, uporablja še danes, kadar pogovor nanese na preživnino in njeno višino.

Kolumna 7 dni, 8.4.2009

CSD Brežice – Klavdijina zgodba, II. del

(nadaljevanje)

S pomočjo varuhinjih vprašanj, postavljenih Centru, in po odločbi sodne izvedenke,da sem primerna mati in da se mi otroci vrnejo, se je to tudi uresničilo.Center mi je moral vrniti otroke.A še vseeno se je zavleklo za en mesec.
Vrniti mi jih bi morali konec marca a ker je rejnica že prejela rejnino sem jih dobila zadnjega aprila.Ne vem zakaj ni morala vrniti rejnine,jaz pa sem lahko dva meseca med počitnicami sina in sebe preživela le z 205 eur,ki sem jih dobila zase;nihče me ni vprašal če bom lahko ali če mi kaj dajo zraven,rejnica pa je dobila polno rejnino, čeprav je imela samo dekleti.Pa ni pomembno, samo da sem imela tamalga.

No tako je to z rejništvom.A moja zgodba se s tem še ne konča.Center ima še kar moč nad mano in kljub temu,da se trudim mi nagajajo iz dneva v dan.Marca,ko smo imeli razgovor kako bom,ko bodo otroci pri meni, sem zraven peljala Miha,da bi videli,da nisem čisto sama,da imam prijatelja na katerega se lahko obrnem.Povedala sva jim tudi,da bi morda v prihodnje živela skupaj,ko bi on rešil svoje težave.Takrat ga je psihologinja vprašala: ALI STE VI PRIPRAVLJENI SPREJETI TO BREME,ALI SE ZAVEDATE,DA BOSTE  S TEM SPREJELI TUDI FINANČNO ODGOVORNOST? Miha ni na to nikoli odgovoril le prikimnil je z glavo in dejal,da če bi res kdaj prišlo tako daleč bi to sprejel, zdaj pa še ne, ker še sebi ne more kaj dosti pomagat.In kaj so napisale na centru? Da z Mihom živiva skupaj,da on zame skrbi 100% in da se mi s tem zmanjša pomoč.Tako za mesec april nisem dobila centa pomoči pa tudi otroške sem dobila komaj meseca maja.

Mesec in pol brez centa s tremi otroki,ki jih je potrebno vsak dan voziti 10 km v šolo.Po moji pritožbi so mi dodelili 105 eur še vedno z istim razlogom,da Miha skrbi zame;in zopet moja pritožba.Potem sem osebno klicala na MDDSZ,da bi odšla sama k njim na sestanek in jim pojasnila kaj je na stvari;in njihov odgovor:ZASTONJ BI HODILI K NAM. MI SMO RES PREJELI VAŠO PRITOŽBO A BO PRIBLIŽNO LETO DNI LEŽALA V OMARI KER IMAMO PREVEČ DELA.VAŠE RAZLAGE NAS NE ZANIMAJO SAJ IMAMO SPIS.

Videla sem da je vse zaman, vprašala sem le še, če naj otroke za leto dni zaprem v omaro in prekinila.No nato sem obvestila varuhinjo in dosegla je,da so mojo pritožbo rešili v štirih mesecih.In njihova ugotovitev: Res Center ni ravnal pravilno. Dodeli se mi 250 eur namesto 480 ker naj bi še zmeraj Miha skrbel zame.Moja ponovna pritožba pa je dosegla le to, da je DIREKTORICA centra pisala na upravno enoto zahtevek,da se preveri dejansko prebivališče Miha ker jaz naj bi lagala zaradi interesa,da ne živiva skupaj.

Tako se je nadme spravila še upravna enota.Spraševali so moje sosede in najemodajalce mene pa niso hoteli zaslišati niti zapisati izjave.Sama sem odšla,da bi dala izjavo ali vsaj kaj zvedela.Kolikor vem mora biti vsak državljan, o katerem se zbirajo podatki, o tem obveščen in seznanjen.Na upravni enoti pa me je gospa,ki je vodila primer nadrla,da po kaj sem prišla,da jaz nisem Miha,da bi dajala izjavo,da kako imam lahko tako starega moškega,da kaj bo,  ko on ne bo več aktiven si bom poiskala drugega on pa bo padel čez dva stolčka.Ostala sem brez besed.
Naslednji dan mi je Miha povedal,da je tudi njemu rekla,da naj se zamisli,da je s takšno smrkljo,da če je vredno,da si zdaj na starost išče takšno sramoto zaradi takšne smrklje,da kaj si mislim da hodim k njej,kaj bom naučila hčerke, če si jaz ne znam poiskati primernega partnerja.Vse Mihove besede so bile zaman.Prijavila ga je na moj naslov kljub temu,da je lastnik hiše,ki jo imam v najemu jaz, to izrecno prepovedal.

No Miha je seveda napisal pritožbo in v Ljubljani so napisali:UPRAVNA ENOTA BREŽICE NI RAVNALA PO ZAKONIH IN JE KRŠILA BLABLABLA NE VEM KAJ VSE A SE NJIM PONOVNO PREPUŠČA POSTOPEK.HAAAAAAAA TO PA JE VIC!!!In zopet so se lotili mojih sosedov ,še tistih, katerih sploh ne poznam in Mihovih sosedov.Rezultat:oboji so rekli da ga vidijo.Tako so poklicali še Center,ki pa je dal lažno izjavo.Zakaj:Izjavili so,da so bili lansko leto pri meni 3krat in vsakič je bil tam Miha.Pri meni so bili nazadnje 25.12.2007 in takrat je bil res Miha pri meni.Ne zanikava,da je veliko pri meni, živi pa ne z mano, saj ima svoj dom, resda raztresen, a ga ima.

No sedaj je pred parimi dnevi prejel z Upravne enote odločbo,da odstopajo od pregona in,da ostane prebivališče tam kot je.Meni in njemu pa so le naredili sramoto po celi vasi in za točno eno leto so me vsak mesec prikrajšali za 250 eur.Ali mi bodo to vrnili in ali mi bodo sedaj ko je dokazano, da ne živi z mano dali polno pomoč ali bodo našli kaj druga????

To je na kratko toliko bilo bi še več za povedat saj je to le delček, a bi bilo preveč.Le toliko,da veste kako lahko naš blaženi CENTER ZA SOCIALNO DELO uniči življenje in iz človeka naredi klošarja.Hvala bogu,da sem imela dovolj moči za borbo a je še ni konec.