Starševstvo +

Otroški dodatek

Zgodovina otroškega dodatka sega v čas II. Svetovne vojne, ko so v Nemčiji vpeljali redni otroški dodatek za petega in vsakega naslednjega otroka. Cilj tega socialnega transferja je bila večja rodnost, saj je Nemčija potrebovala veliko prebivalcev za svoje politične interese. Slovenci smo socialni sistem »dobili« od Nemcev in s tem tudi otroški dodatek. Cilj le tega je danes resda zapisan drugače, toda … v osnovi bi

V Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) v 65. členu piše, da se »… z otroškim dodatkom staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda po tem zakonu«. Vse lepo in prav, a že tukaj se postavi vprašanje koliko nekomu, ki je v najvišjem razredu pomeni 19,20 evrov otroškega dodatka za prvega otroka. Najbrž veliko manj kot pomeni 110,41 evrov otroškega dodatka tistemu, ki je v najnižjem razredu. Kot drugo se postavlja vprašanje zakaj bi to pravico imeli vsi otroci oziroma starši, izjema so le tisti z ekstremno visokimi dohodki. Zakaj ne bi otroški dodatek dodeljevali tistim, ki so v resnici potrebni državne pomoči pri finančni skrbi za otroke, ter poskrbeli, da te pomoči ne bi izkoriščali taki, ki do nje niso upravičeni. Tako bi namesto 56,74 evrov za prvega otroka, kolikor dobi starš, ki je v četrtem dohodkovnem razredu, dobil 100 ali več evrov za prvega otroka. Temu bi jaz lažje rekla konkretna pomoč, kajti 56,74 evrov pač ni konkretna pomoč, temveč bolj Blažev žegen.

V zvezi z otroškimi dodatki v družbi obstaja fama, da imajo enostarševske družine ogromne bonuse. Resnica je kakopak povsem drugačna. Enostarševske družine dobijo za vsakega otroka dodatnih 10% otroškega dodatka, kar praktično pomeni, da starš, ki je v tretjem razredu (od spodaj navzgor) dobi namesto 71,95 evrov za otroka 79,14 evrov. No ja, dvomim, da bi se kdo zaradi tega drobiža ločeval.

Otroški dodatki so vezani na družinski dohodek preteklega leta kar je, vsaj v teh časih, lahko prava katastrofa za družino, če v tekočem letu izgubi glavni ali edini dohodek, otroški dodatek pa ostane enak. Seveda tako ne bi smelo biti, a si strokovnjaki na CSD-jih dovolijo sami odrejati kaj je pomemben podatek za spremembo višine otroškega dodatka in kaj ne. 102. člen ZSDP sicer določa, da je potrebno obvestiti CSD v primeru izgube zaposlitve, vendar je to bolj ko ne mrtva črka na papirju, saj strokovnjaki sami ugotavljajo če so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oz. o spremembi priznanja pravice. Tragikomično je mišljenje teh strokovnjakov, da izguba službe ni zadosten razlog za ažurno povišanje otroškega dodatka in tako zavestno puščajo družine na pragu ali pod pragom revščine.
Sama sem te dejstvo doživela zadnjič pred tremi leti, ko sem oktobra ostala brez zaposlitve in bila štiri mesece doma. V vsem tem času sem prejemala enak otroški dodatek kot v času zaposlitve. Ko sem naslednje leto aprila spet uveljavljala pravico do otroškega dodatka, a sem bila takrat že polno zaposlena, pa sem dobila le-tega znatno višjega na račun dohodkov iz prejšnjega leta. Razumljivo? Logično vsekakor ne. Višji otroški dodatek sem potrebovala v času brezposelnosti, a so mi ga odobrili šele post festum in to za celo leto.

Naj se vrnem na začetek. Hitler je z uvedbo otroškega dodatka načrtoval višjo rodnost in jo tudi dosegel. Kaj pa z otroškim dodatkom dosega naša država? Zdi se, kot da so otroški dodatki sami sebi namen in izrojen socialni transfer.

Kolumna 7 dni, 27.5.2009

Nelogično

27. člen Zakona o socialnem varstvu našteva dohodke, ki se po tem zakonu štejejo za lastni dohodek in odhodke, ki se priznavajo kot odhodki lastnega dohodka. Pri tem je zanimiv peti odstavek, ki pravi takole »Od lastnega dohodka se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršljivega pravnega naslova.« Čudno? Na prvi pogled najbrž ne, na drugi pa je kaj hitro jasno, da je nekdo s točno določenim namenom vrinil ta stavek v ta člen.

Zakon o brezplačni pravni pomoči se navezuje na zgoraj omenjeni člen v svojem 14. členu. Tudi s tem načeloma ni nič narobe. Brezplačno pravno pomoč (BPP) namreč lahko dobijo državljani Slovenije pod točno določenimi pogoji, ki lahko na tak način pridejo do pravne pomoči. Narobe pa je, ko sta 27. člen in prosilec za brezplačno pravno pomoč v konfliktu interesov.

Dostikrat se zgodi, da se po BPP obrnejo starši enostarševskih družin, ki se odločijo za tožbo preživnine bodisi ker zavezanec le-te ne plačuje ali redno ali sploh ne, bodisi ker je le-ta prenizka. Cenzus za BPP je resnično nizek. Moja prijateljica ga je pred kratkim presegla za nekaj več kot 20 eur. Njen dohodek je bil na družinskega člana 465,33 eur, cenzus pa je 443,40 eur. Od njenega odhodka niso odšteli niti kredita niti najemnine za stanovanje, v katerem s sinom živita, niti vrtca, skratka nič, še več, v odločbi, v kateri so ji obrazložili zavrnitev, so podčrtali stavek, s katerim so ji obrazložili, da je edini priznani odhodek plačana (ne dobljena) preživnina in nič drugega. Pri tem so se sklicevali na peti odstavek 27. člena ZSV. In to je ta absurd, o katerem bi rada spregovorila besedo ali dve.

Moja prijateljica je vložila tožbo za zvišanje preživnine, ker je ta, ki je sodno določena, sramotno nizka – znaša komaj 50 eur za triletnega otroka, ki hodi v vrtec in ki z mamo živi v podnajemniškem stanovanju, povrh vsega pa je bivši partner niti ne plačuje redno. Otroka preživlja takorekoč povsem sama, čeprav ima otrok očeta, ki bi moral deliti skrb za otroka z njegovo mamo. In zdaj absurd, ki je popolnoma skregan z logiko. Ta moški ima pravico do BPP ker ima uradno minimalno plačo, v odhodek pa se mu upošteva preživnina, ki jo ali pa tudi ne plačuje, moji prijateljici pa se ne prizna absolutno noben odhodek – niti najemnina za stanovanje, niti vrtec, niti, v končni fazi, njena finančna skrb za otroka, Skratka nič. Pa če samo malo logično razmislimo nam je jasno, da bi tudi pri njej lahko kaj hitro določili preživnino, ki jo plačuje za otroka in ji to upoštevali kot odhodek, toda ne … ona je za otroka dolžna finančno skrbeti, noben njen strošek se ne priznava v odhodek, na drugi strani pa se preživnina, ki je sramotno nizka in bi prav tako morala biti izvzeta iz priznanih odhodkov, ker so starši za otroke dolžni skrbeti, njenemu bivšemu partnerju priznava v odhodek. Ne, ne razumem, popolnoma mi je nelogično in me res zanima kdo je ta stavek spravil v 27. člen ZSV in s kakšnim namenom.

Časi cankarjevskih mater se nepreklicno končujejo. Ženske nismo več pripravljene vsega potrpeti, tiho in ponižno skrbeti za otroke ter jemati za samoumevno, da so očetje bolj ko ne abstrakten pojem, realno prisoten le takrat, ko je treba udarit ali kaznovat. Pri vsem skupaj je absolutno nerazumljivo in nesprejemljivo dejstvo, da država tako preko svojih zakonov kot preko sodne prakse očete podpira pri izmikanje izpolnjevanja obveznosti preživljanja svojih otrok. Dvomim da tega dejstva ne vidi, bolj verjetno je, da ji je za to vseeno ker smo večinoma ženske tiste, ki skrbimo za otroke, ženske pa naj bi bile tihe, mile, potrpežljive, itd. Res neverjetno, da očetje z dovoljenjem države zanemarjajo in opuščajo skrb za lastne otroke.

Kolumna 7 dni, 20.5.2009

Sto evrov za najstnika

Splošno prepričanje veliko zavezancev za plačevanje preživnine je, da s tem denarjem preživljajo drugega starša in ne skupnega otroka. Od kod zavezancem to prepričanje ne vem, vem pa, da je v veliko primerih prej obratno in da pravzaprav tisti starš, ki ima otroka pri sebi, na nek poseben perverzen način preživlja svojega bivšega partnerja.

Veliko mam in očetov, ki so po ločitvi ali razpadu izvenzakonske skupnosti dobili v skrb in vzgojo otroke je vsaj enkrat, če ne večkrat, slišalo od bivših partnerjev, da plačujejo preživnino njim ter da jo tako ali tako porabijo zase in ne za otroke. Seveda je ta izjava absurdna, saj s 50, 100 ali 200 eur pač ne more nihče preživeti, če tudi sam ne dela in ne dobi kolikor toliko dostojne plače

Dejstvo je, da je v naši državi izredno veliko preživnin določenih sramotno nizko. Ponekod pri določanju le –te sodniki upoštevajo tudi otroški dodatek, ki ga absolutno ne bi smeli, saj je jasno, da je njegova višina vezana na preživnino in dohodek, drugje nasedajo lažem in izmišljotinam zavezancev za preživnino, ki uradno ne delajo nič, neuradno pa vozijo avtomobile v vrednosti 20.000 eur in več, hodijo na luksuzna potovanja, nekateri med njimi pa imajo celo prikazan minimalni dohodek. Vsakemu normalnemu človeku je takoj jasno, da v vseh teh primerih nekaj ni v redu, našim sodnikom pa … Zato, ker sodišča določajo sramotno nizke preživnine, popolnoma skregane z realnimi stroški in potrebami otroka, veliko več za otroke porabi tisti starš, pri katerem le – ti živijo, drugi pa pri skrbi ne participira oziroma zaradi sodne odločbe primakne kakih 50, 100 ali 150 eur. Redki so primeri, kjer dejansko oba plačujeta polovico stroškov in kjer se o večjih nakupih dogovorita in razdelita strošek.

Kaj naj si človek misli o sodniku ali sodnici, ki za najstnika določi preživnino v višini 100 eur? To bi pomenilo, da otrok pri, recimo, 14 letih, na mesec potrebuje za svoje preživetje 200 eur, kar pa tisti, ki imamo toliko stare otroke, vemo, da je premalo, saj je samo šolska položnica v višini 70 eur, da o obleki, stanovanju, hrani doma, šolskih potrebščinah, interesnih dejavnosti, itd. sploh ne govorimo. In ko tak najstnik leto kasneje stopi v srednjo šolo, kje se samo stroški šolskih potrebščin drastično povišajo, na štipendijo pa tudi ni računati, je takoj jasno, da je preživnina v višini 100 eur za toliko starega otroka nesmiselna in vredna vse graje.

Največ preživnin – kar 22.589 – je določenih v razredu od 80 do 120 eur, nekaj manj – 18.404 – pa v razredu od 120 do 200. Skupno je določenih 64.283 preživnin. Sodišča so v preko 42.500 primerih sodelovala pri določitvi le-te bodisi s sodno poravnavo ali določbo. Ti podatki so sami po sebi dovolj zgovorni, da lahko upravičeno pokažemo s prstom na sodišča in jih povprašamo zakaj določajo tako sramotne preživnine in od kje jim prepričanje, da je otrok tako malo vreden. Ob tem pa velja ponovno opomniti na tabelo Preživninskega sklada, ki ima še bolj nerazumljive in ponižujoče zneske nadomestil preživnine. Kdo jo je sestavil?

Pred časom sem naredila podroben stroškovnik za svoji dve hčeri. Če bi jaz in njun oče plačevala polovico stroškov, bi vsak plačal po 230 eur na mesec za vsako. A ker moj bivši partner plačuje samo 130 eur za vsako mu sama vsak mesec dam 200 eur, ki jih namenim hčerama namesto njega. V bistvu preživljam svoji hčeri in še svojega bivšega partnerja, kar je obratno dejstvo od razmišljanja zavezancev za preživnino, ki sem ga napisala v začetku. Ne živijo oni nas, temveč živimo mi njih. Osupljivo? Vsekakor. Tudi nerazumljivo, definitivno pa pogled iz tega zornega kota vso situacijo postavi v novo luč.

Kolumna 7 dni, 13.05.2009

Tožba za zvišanje preživnine

Danes sem tako žalostna, tako globoko prizadeta. Čemim v svojem kotu stanovanja, poslušam dež, ki pada že ves dan, pravzaprav že od včeraj popoldan, in premišljujem.
Z očetom mojih/najinih hčera sva narazen 11 let. Ves ta čas sem iskreno verjela, da moram čez vse zamere in spotikanja, da moram oproščati in potrpeti zavoljo hčera, čeprav me je marsikatera njegova beseda zelo prizadela in je bilo prenekatero njegovo dejanje izraz njegove zamer do mene, ker sem šla od njega. Pa ne, šla sem dalje, govorila hčerama, da je to vseeno njun oče in da se bo že spremenil. Pa se v 11 letih v resnici, prav v resnici, ni spremenilo čisto nič. Le žlehtnoba je dobila drug obraz in zamera je dobila drugo preobleko.

Moj bivši je prepričan, da s preživnino, ki jo plačuje za hčeri, vzdržuje mene, kar je pred kratkim tudi potrdil v pismu svoji odvetnici, ko ji je pisal v zvezi z mojo tožbo za zvišanje preživnine saj sta hčeri od 2003, ko se je določila še vedno veljavna preživnina, zelo konkretno zrasli in so se njune potrebe znatno povečale. Odvetnici je sicer napisal, da se strinja z zvišanjem preživnine, a da je njegov namen v vsakem primeru določiti kar se da pošten in sorazmeren znesek preživnine za ta mali dve in samo za njiju. Ostala sem brez besed. Kadarkoli mi je prej omenil, da hoče, da gre preživnina samo za hčeri, sem mu v šali včasih odvrnila da ne, da si bom s tem denarjem jaz privoščila počitnice, niti slučajno pa nisem mislila, da je on v resnici prepričan, da s 263 eur na mesec živi mene. Zdaj vem da misli resno, vem pa tudi to, da sploh ni edini, ki je prepričan, da gre preživnina zame in ne za hčeri. In ne pomagajo nobena dokazila – računi, nakupi, ipd. ki jih opravim za hčeri, on še vedno trdi, da ta denar porabim zase.

Včeraj sem dobila sklep Višjega sodišča, ki je razveljavilo Zamudno sodbo Okrožnega sodišča. Junija lansko leto sem po dveh letih prosjačenja in moledovanja za višjo preživnino ter po dveh letih posmehovanja in poniževanja z njegove strani češ naj ga tožim, če hočem višjo preživnino, vendarle vložila tožbo za zvišanje. Na vabilo sodišča se ni odzval, niti ni v 30 dneh dvignil pošte ter odgovoril na tožbo. Najbrž je mislil, da bo tožba obmirovala, pa je sodišče vseeno izdalo sodbo, na katero pa se je pritožil. V pritožbi je navedel, da je bil v času, ko mu je bila poslano vabilo, na počitnicah, kar je izkazal s …. povratno trajektno karto. Saj ne vem kaj naj si mislim, naj se jokam ali smejem. Počutim se totalno ponižano. Ne samo, da je Višje sodišče sposobno na podlagi takega dokaza razveljaviti sodbo, on kot oče je pripravljen narediti karkoli samo da ne bi plačeval dostojne in pravične preživnine. Pri plači 1200 eur bi lahko plačeval polovico dejanskih stroškov najinih hčera, a tudi toliko noče plačevati. Na drugi strani pa brez moralnih zadržkov koristi polovico davčne olajšave za vsako hčer, ker mu jo država blagohotno priznava. V letu 2007 je namreč polna davčna olajšava pripadala vsakemu zavezancu za preživnino, ki je plačal cca 1.330 eur preživnine ali drugače 110 eur na mesec za otroka.

Zdaj sem na točki, ko premišljujem ali se je sploh še vredno truditi za vez med njim in hčerama, ali imam sploh moralno pravico o njem lepo govoriti in ga zagovarjati pred njima, ko pa je tako v oči boleče evidentno, da se dela norca iz vseh treh – in norca se dela na vseh področjih njunih življenj (obljube, stiki), in da še po vseh teh letih mojega samostojnega in neodvisnega življenja on še vedno živi v utvari, da preživlja mene, čeravno je prej obratno in jaz preživljam njega, saj namesto njega plačujem več za najini hčeri. Mar mene kdo vpraša če jaz lahko dam več?

Kolumna 7 dni, 6.5.2009