Starševstvo +

Moja hči

Sedla sem v vrsto poleg odra. Nasproti je na drugi strani sedela ona, moja najstarejša hči. Ko sem gledala njen obraz, njen nasmeh, ko mi je pomahala in mi poslala poljub, sem zajokala. Moja hči …

Pred dnevi je končala deveti razred osnovne šole. Jeseni se odpravlja v nov svet, v srednjo šolo na drugem koncu Slovenije in v internat. S seboj bo vzela spomine na osnovno šolo in spomine na naše skupno življenje. Ob vikendih se ne bo več vračala v svojo staro otroško sobo, saj se selimo v nov dom, tako da po tem poletju vstopa v resnično nov svet.
Med valeto sem se spominjala časa od njenega rojstva dalje. Želela sem si jo že nekaj let prej, preden sem jo prvič stisnila v objem. V mislih sem si slikala podobo deklice sinje modrih oči in pšenično dolgih las. Želela sem si Ines in Ines je prišla v moje življenje. Rodila se je mesec in pol prezgodaj in bila je tako drobna. V njej je bilo toliko silne želje po življenju, da je pila mleko z mojih prsi še ko je bila v topli posteljici. Moja hči …

Bila je moje sonce. Vsak večer sva se gugali v gugalniku in pela sem ji uspavanke. Ne spomnim se, da bi kdaj drugače zaspala. Ponoči sem šla ponjo ter jo dala k prsim, da se je do jutra crkljala. Kmalu zatem ko je shodila, je že plezala po kamnitih stopnicah. Bila je strašno radoveden otrok in je ob vsakem večjem deževju tekla na vrt ter nabrala lonček deževnikov. Ko se mi je pri nekaj več kot dveh letih skrila in sem jo po uri iskanja našla v travniku, kjer me je hihitajoč se čakala, sem prvič začutila, koliko mi to bitje pomeni. Še vedno jo vidim v njeni najljubši majici iz tega obdobja, na kateri je naslikan Hugo.
Po rojstvu sestrice je šla v vrtec. Nikoli ni jokala ali cepetala, ko sva šli zjutraj tja. Tudi učiteljice so bile nad njo navdušene, saj je bila sila samostojen otrok. V tem je šla celo tako daleč, da je sestrico že pri nekaj več kot štirih mesecih učila jesti z žlico. Eh, tega, kaj vse sta skupaj ušpičili, kaj vse je pokazala sestri, med drugim to, kako se spleza iz posteljice in kako se gre zadenjsko po stopnicah v pritličje, se sploh ne da opisati. Vsakič, ko gledamo slike, se spomnim kakšne prigode

Spomnim se, ko je šla v prvi razred. Prijazna in družabna kot je bila, je imela vedno dovolj prijateljev okoli sebe. Takrat je bila tudi že moja »desna roka«. Znala je pogreti mleko in narediti čokolino, pospravljala je igrače in varovala sestro. Čeprav jima nikoli nisem naložila te skrbi od nekdaj skrbita druga za drugo. Ko sem kupila pograd se je odločila za zgornjo posteljo in na njej spi še danes. In še danes je ne postilja, ima pa še vedno iste medvedke in punčke zatlačene med steno in posteljo. Spomini na šolo pa so še tako sveži … Devet let ni malo in v teh letih je skopnelo strahospoštovanje do učiteljev, ostalo pa je spoštovanje do tistih, ki so ji pomagali, jo podpirali in jo vzpodbujali, ko ji ni šlo.

Učila sem jo poštenosti, odkritosti ter izogibanja laži. Učila sem jo tudi prijaznosti, odprtosti ter odgovornosti do sebe, narave in drugih ljudi. Kadar sva se sprli je svoje vztrajanje pri določeni stvari argumentirala in če je imela prav oz. so bili moji argumenti slabi, sem popustila. Mogoče je tudi zaradi tega postala sijanja sogovornica.

Petnajst let spominov se je takole vrtelo pred mojimi očmi. Njenega otroštva je nepreklicno konec. Še nekaj let in postala bo odrasla. Če sem jo do sedaj lahko varovala pred nevarnostmi, ji pihala koleno, ko je padla v peskovniku in ji brisala solze, ko je bila žalostna, bo čez nekaj let sedla v avto in se podala po naših cestah sama. Najbrž ne bom zatisnila očesa dokler ne bom pred hišo zaslišala njenega avta. Vedno bo moj otrok.
Upam, da ne bo zabredla v mamila, alkohol, neprimerno družbo. Dala sem ji polno dobrih nasvetov, trenirala z njo vstop v odrasli svet, zdaj pa … zdaj pa bo šlo počasi zares. In popravnega izpita ni.

Kolumna 7 dni, 24.06.2009

Za predodelitev otrok lahko toži samo tisti, ki otrok nima v skrbi in vzgoji

Ste vedeli, da tisti starš, ki nima otroka v varstvu in skrbi, lahko toži za predodelitev otroka sebi, obratno pa starš, ki ima otroka v varstvu in skrbi, ne more tožit za predodelitev otroka drugemu staršu? Tudi jaz nisem tega vedela do sedaj, ko sem prišla na idejo, da bi naredila točno to – predlagala predodelitev hčera njunemu očetu.

Pred časom sem že pisala o tem, da sem lansko leto vložila tožbo za zvišanje preživnine, saj je zdajšnja absolutno prenizka za pokrivanje vsaj približne polovice stroškov (ali potreb, kakor vam drago), ki jih imata hčeri. Pred dnevi je minilo leto dni od vložitve tožbe, konec pa je še strašljivo daleč. Med tem časom bolj ko ne sama skrbim za hčeri, čeprav je iz vseh dokumentov, ki sem jih predložila jasno in nedvoumno razvidno, da je preživnina premajhna za vsako hčer vsaj za 100 evrov. Med dokaze o upravičenosti tožbe sem priložila fotokopije vseh položnic za stanovanje ter šolo zadnjih štirih let in šele ob tej analizi ugotovila, da so leta 2007 ti stroški absurdno porasli. Leta 2006 sem imela za eno hčer mesečno 160 evrov teh stroškov, leta 2007 pa že 230 evrov. Stroške prehrane, gospodinjstva, oblek in obutve, interesnih dejavnosti in ostalega v teh številkah sploh ni. Skratka … ob preračunavanju stroškov mi je bilo dobesedno slabo. Od mene, starša, ki ima v varstvu in skrbi otroka, zahtevajo detajlni prikaz vseh stroškov in načina porabe preživnine, od očeta, ki je zavezan plačevati preživnini, pa nihče ne zahteva tehtnih argumentov zakaj ne bi mogel plačevati višje preživnine.

V tej situaciji se seveda ne bi znašla, če ne bi imela otrok pri sebi. In sem pomislila … kaj pa, če bi se vsemu temu dokazovanju in poniževanju z druge strani izognila tako, da bi predlagala predodelitev hčera očetu. Kaj pa če bi naredila to? Če je oče prepričan, da lahko z 263 evri na mesec oziroma z 526 evri (vsak starš naj bi participiral polovico) dostojno preživi dve najstnici, potem naj ju vzame v varstvo in skrb, jaz pa bom plačevala preživnino ter imela s hčerama stike.

Odvetnica je požrla cmok, ki se ji je naredil v grlu, ko sem ji povedala svoje razmišljanje. Takega primera tožbe slovensko pravosodstvo bojda ne pozna. Pogostokrat se sicer zgodi, da oče toži za predodelitev otrok njemu češ, da je mama neprimerna, malomarna, da mu onemogoča stike, da bi pa mama tožila očeta in v tožbi navedla, da zahteva naj prevzame otroke v varstvo in skrb on ker ona tega preprosto ne zmore več bodisi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, opuščanja starševske skrbi z očetove strani, ipd., take tožbe pa še ni bilo v Sloveniji. In je baje tudi biti ne more, saj sodišče pri dodelitvi otrok upošteva otrokovo korist. Če je oče brezposeln, delomrznež, brezčutnež, bolan, nezainteresiran za otroka, itd. sodišče otroka takemu staršu ne bo pre-dodelila. Z drugimi besedami … tudi če mama nima za kruh in ne more plačati stanovanjskih stroškov ter ji grozi deložacija, tudi če trajno ostane brez službe ali je tako bolna, da za otroka ne more več skrbet … če ga oče noče, bo otrok ostal pri mami brez debate. No, mama da lahko otroka v rejništvo, a tudi to le pod pogojem, da oče podpiše dovoljenje. In če se oče ne strinja, sam pa noče prevzeti skrbi zanj … Kaj pa potem

Luknjam v sistemu ni ne konca ne kraja. Zdaj vsaj vemo, da se očetu, ki ne skrbi za otroka, ne more naložiti skrb zanj, če tega noče. Od mame pa se skrb za otroka pričakuje, je samoumevna, pa čeprav nima denarja za preživetje, ne more izterjati dostojne preživnine od očeta, ne zmore več fizičnega in/ali psihičnega napora vzgoje in skrbi za otroka, ali se z otrokom ne ujame do tebe mere, da je življenje v taki družini neznosno. Mama za otroka mora skrbeti, v to jo silita družba in sistem, oče pa le, če sam želi. Absurdno.

Kolumna 7 dni, 17.06.2009

Šla sem

Velikokrat ima tisti, ki odhaja iz družine, ki vloži zahtevo za ločitev, ki ostane sam s spomini, občutek, da je pogrnil, da mu ni uspelo, da je zavozil in da je ločitev dokaz, da je nesposoben imeti partnersko zvezo oziroma da ni sposoben partnerja obdržati. Ni si lahko priznati, da je nečesa, v kar si verjel, se mu predal z vsem srcem in dušo in bil prepričan, da bo trajalo za vedno, konec. Na drugi strani taiste zgodbe pa je skoraj vedno nekdo, ki se mu je z odhodom iz zveze odvalil kamen od srca, ki ga je zveza dušila, ki je končno svobodno zadihal in postal samostojen.

Sama sem že kmalu po rojstvu prve hčere vedela, da nočem živeti v partnerski zvezi, v kateri bom odvisna od svojega partnerja in postavljena v vlogo gospodinje. Otroka sem si sicer zelo zelo želela, družine kot take – oče, mama in otrok, pa ne, čeprav sem rasla v dvostarševski družini. V njej sem spoznala tako alkohol, kot fizično in psihično nasilje. Ko sem pod vse to potegnila črto sem zaključila, da take družine nočem imeti, drugačne pa nisem poznala. Moja partnerska zveza in kasneje družina sta bili del moje primarne družine saj smo vsi skupaj živeli v eni hiši v odnosih, ki so bili izredno obremenjujoči. Že takrat sem imela občutek, da sem ujeta v mrežo, ki me duši in da to življenje ni zame.

Včasih prebiram dnevnike iz tistega časa in se šele sedaj po malem zavedam, kako zelo sem takrat trpela. Ko sem prvič predlagala partnerju da greva narazen, ker enostavno nisem mogla več vzdržati pritiska, zahtev in pričakovanj, po drugi strani pa konstantnega vzbujanja občutka, da nisem nič vredna, ničesar sposobna in da brez partnerja nisem nič, me ni jemal resno. Bila sem več kot samo nesrečna, bila sem obupana, čeravno so vsi okoli mene mislili, da se bom vnesla in se vdala v usodo, ko sem drugič zanosila. Pa ni bilo tako. Nekaj manj kot dve leti zatem sem vseeno odšla. Pravzaprav so me od doma spodili. Še danes vidim mamo, sedečo v dnevni sobi v fotelju, ko mi je pisala pismo in v njem zapisala, da je globoko razočarana nad mano in zahteva naj hišo zapustim tudi jaz, v kolikor greva s partnerjem narazen. Prepričana je bila, da me bo to izučilo in bom hitro prišla nazaj ter se umirila.

Ko sem odšla od doma, sta bili hčeri stari nekaj manj kot 4 in 2 leti. Šla sem v podnajemniško stanovanje z nekaj pohištva in potovalko. Kasneje sem izvedela, da je moj partner še več kot pol leta živel pri moji mami, da so vsi čakali, kdaj me bo srečala pamet in šele po letu ali dveh končno obupali.
Mama kar nekaj časa ni spregovorila z menoj. Bilo jo je sram da sem šla stran, da sem zbrala pogum in se postavila na lastne noge in da sem bila sposobna na njih tudi obstati. V vasi se dolgo niso polegle govorice o tem, kakšno sramoto sem naredila svoji družini, jaz pa sem bila presrečna, svobodna, samostojna in končno jaz. Tega ne bi zamenjala za vse na svetu in nikoli mi ni bilo žal, da sem to storila.

Oče mojih/najinih otrok pa ni bil niti srečen, niti osvobojen ali zadovoljen. Ostal je sam, z razbitimi sanjami o hišici na podeželju in mirnem družinskem življenju. Nikoli se ni pomiril s tem, da sem šla zato, ker nisem ne hotela ne imela interesa živeti tako, kot sta živela moja mama in oče. Od vedno sem hotela živeti sama z otroki, samostojno in neodvisno, a uresničitev mojih sanj je bila neizogibno povezana z razbitjem njegovih.
Vedno sta torej dve strani, ena, ki izgubi, in druga, ki dobi. Obe sta sestavljeni iz vzponov in padcev. Nobena stran ni nujno usodna in pogubna, v to jih spremenimo mi. Jaz sem iz svoje naredila zanimivo življenjsko pot, kdo drug si na svoji izkoplje grob.

Kolumna 7 dni, 10.6.2009

Diskriminacija otrok pri cepljenju proti HPV virusu

Jeseni bodo prvič izvedli obvezno cepljenje deklic v šestih razredih osnovne šole proti HPV ali virusu papiloma. To je virus, ki pri ženskah povzroča raka materničnega vratu. Društvo Kala, ki se bori proti okužbi s HPV in rakom materničnega vratu, ima na svoji spletni strani podrobno razloženo kaj povzroča HPV, kako se z njim okužimo in kakšne so posledice.
Sama sem se s tem virusom srečala pred leti, kmalu po drugem porodu. Pri ginekološkem pregledu so mi vzeli bris in mi kmalu zatem poslali obvestilo, naj se nemudoma zglasim v bolnici. Niti pomislila nisem, da bi lahko bilo kaj hujšega, saj sem vendar imela “šele” 23 let ter dva mala otročka, za katera sem morala skrbeti. Ponovili so bris in rezultat je bil ponovno enak – PAP III. Sledila je konizacija ali izrez tkiva v materničnem vratu zaradi odstranitve predrakavih sprememb. Bilo me je groza. Takrat, od tega je že 12 let, je veljalo, da imajo ta virus ženske, ki so imele veliko različnih partnerjev in počutila sem se nekako … stigmatizirano. Spomnim se, ko mi je sestra kar mimogrede navrgla, da če bi imela manj spolnih partnerjev se mi to zagotovo ne bi zgodilo. Danes seveda tega nihče več ne reče, ker to preprosto ne drži. HPV lahko dobiš že ob enkratnem spolnem odnosu, česar pač takrat še niso vedeli. Po konizaciji so bili vsi moji brisi do sedaj normalni, tako da upam, da se mi ne bo več ponovilo, kar pa ne morem reči za svoji dve hčeri.

Uvodoma sem že omenila, da bodo to jesen prvič obvezno cepili vse deklice v šestem razredu. V javnosti poteka debata za in proti cepljenju ter kako izbrati med cepivoma, ki sta, če se ne motim, dva. Eni pravijo, da cepljenje pomaga, drugi ga zavrčajo češ, da ima lahko usodne posledice za žensko, itd. Na tem nivoju me debata ne zanima, zanima pa me zakaj se lahko na državne, tj. davkoplačevalske stroške cepijo samo deklice v šestem razredu ter nobena druga. Moji hčeri imata namreč 13 in 15 let. Nobena ni več v šestem razredu in tako tudi nista upravičeni do “zastonj” cepljenja.

Osebno se mi zdi tako selekcioniranje pri tako pomembnem zdravstvenem vprašanju kot je HPV in njegove posledice, ki jih le-ta lahko ima za žensko, absolutno nesprejemljivo. Pa ne samo, da deklice, ki so leto dve ali več starejše od “izbranega” letnika 1997, cepljenje na lastne stroške je tako pregrešno drago, da ga za obe hčeri enostavno ne morem plačati, saj za eno stane nekaj manj kot 400 evrov.

In zdaj premišljujem kaj naj naredim. Kot vsak starš želim svojima hčerama zdravo in srečno življenje. Za njuno zdravje skrbim na več nivojih, tako z zdravstvenimi pregledi, kot pri hrani in rekreaciji, pa bi ju rada obvarovala tudi raka materničnega vratu in genitalnih bradavic. A kako? Naj vzamem kredit in jima plačam cepljenje, ki bi jima moralo biti zagotovljeno brezplačno, ker vendar že plačujemo tako osnovno kot dodatno zavarovanje? In zakaj bi sploh morala zanju plačevati to cepljenje, ker bi konec koncev moralo biti v interesu države, da se čimveč žensk cepi proti HPV, saj bi s tem zmanjšali stroške, ki jih povzročajo brisi, konizacije, operacije, zdravljenje, itd. Za mene je to, da je nekdo odločil, da bo država to jesen samo in izključno deklicam v šestem razredu plačala obvezno cepljenje proti HPV diskriminacija otrok, tj. najbolj ranljive skupine državljanov in bodočih davkoplačevalcev. Marsikaj razumem ali vsaj skušam razumeti, te odločitve, take diskriminacije pa ne morem in nočem razumeti. Moji hčeri do tega cepljenja brezplačno nista upravičeni zgolj zato, ker se je nekdo odločil, da bo dovolil cepljenje samo določenemu letniku deklic. Moji hčeri sta se rodili nekoliko prezgodaj in zato so jima vrata do brezplačnega cepljenja zaprta.

Kolumna 7 dni, 3.6.2009