Starševstvo +

Križišča

Vsaj enkrat v življenju se vsakemu človeku zgodi, da pride na križišče, kjer se mora odločiti po kateri poti bo šel dalje. Nekatera križišča so težka, ljudje se ne morejo odločiti, kam bi šli in zgodi se, da kdo obstane na njem, ne zavije nikamor. Tako srečamo ljudi s službo, ki jo iz dna srca sovražijo, partnerjem, ki ga ne morejo videti, v domu, ki jim je zapor. Drugi tvegajo, zavijejo levo ali desno in gredo naprej. Nekateri celo iščejo taka križišča, ker si želijo sprememb, jih načrtujejo in so jim v užitek. Pred menoj je eno takih križišč, na katerem zavijam levo in začenjam novo poglavje svojega življenja. Ker nisem sama bo to križišče pomembno tudi za moji hčeri. Sama se ga neizmerno veselim, starejša hči, ki gre v srednjo šolo tudi, mlajša pa …

V mesecu, ki prihaja, bom dala v službi, v kateri sem zaposlena za nedoločen čas, odpoved. V času, v katerem veliko ljudi ostaja brez zaposlitev, ali se bojijo izgube službe, jaz komaj čakam, da jo zamenjam, da začnem na novo. Ko sem pred leti prvič naredila tak korak sem klicala vedeževalko in jo vprašala za nasvet. Danes mi še na misel ne pride kaj takega. Premišljujem celo o tem, da bi odprla s.p..To je zdaj nekako »moderno«, ker država da ob odprtju subvencijo. No, jaz o tem premišljujem zato, ker si ne želim več delati v pisarni, niti samo za enega delodajalca in ne tako, da bom morala biti točno do določene ure v službi. To ni služba zame, poleg tega rada delam različne stvari in ker imam v ognju tri potencialne delodajalce premišljujem o tem, da bi delala kar za vse tri. Vsak dela nekaj drugega, delo je fleksibilno, terensko … zakaj pa ne. Poleg tega še vedno trmasto vztrajam pri sajenju sivke in glede na to, da mi zna resnično uspeti prva prleška in prekmurska njiva sivke, bom najbrž čez leto ali dve že prodajala izdelke iz nje.

Leto dni nazaj sem kupila skoraj 100 let staro butano hišo. Od takrat dalje sem vsak vikend v Prlekiji na svojem hribu in največja muka mi je iti ob nedeljah domov v blok. V mesecu avgustu jo bomo delno prenovili in lahko bomo polno zaživele v njej. Saj ne, da življenje v njej zdaj ni mogoče, le strop je črviv in streha je stara. Okna bodo že zdržala in kurjenje v peči je užitek, streho nad glavo bi pa rada imela bolj trdno.

Starejša hči odhaja v internat. Najmlajša gre v deveti razred. Zdaj jo bom prepisala in s septembrom se bo začela učiti gučiti. Besna je. Če bi bilo po njeno, bi ostala do konca osnovne šole v Kranju. Pa ni po njeno. Izračunala sem, da za najemniško stanovanje dajem odločno preveč in da je tega denarja škoda. Po drugi strani je neumno, da se še naprej stiskamo na 40 m2, ko pa imamo hišo s 100 m2. In roko na srce, nažrla sem se Kranja, vožnje v Ljubljano, občutka stagniranja. Zagovarjam trditev, da mora človek naprej in jaz grem naprej. Hči bo že prebolela.

Vpisala sem se v večerno šolo. Še eno. Niti ne vem čisto točno, kako bom plačala šolanje, a glede na to, da je šolnino možno plačati na obroke, bom že nekako. Rada študiram, rada spoznavam nove stvari in ker sem se odločila, da ostanem v gradbeništvu, je prav, da iz tega foha tudi kakšno šolo naredim.

Imam ogromno načrtov za prihodnost. Nisem sicer obsedena z denarjem in tudi ne pohlepna, a toliko, da s hčerama dostojno živimo, ga bom imela. In še toliko, da svojo staro hišo prenovim v starinskem slogu in v njej užijem starost. Upam vsaj.
Skratka … življenjska križišča so lahko velik izziv za nekoga, ki se ne boji, ter nepremagljiv zid za tistega, ki si ne upa. Jaz si jih delam sama.

Kolumna 7 dni, 29.7.2009

Moja petnajstletnica bo delala

Čez slaba dva meseca bo moja starejša hči iskala svojo prvo službo. V tem ni nič nenavadnega, nenavadno je le to, da je stara šele 15 let, da gre septembra v prvi letnik in da bi vsaj še med srednjo šolo lahko ostala običajna srednješolka. Pa ne bo, tako kot ne bo nekaj njenih prijateljev, starih od 15 do 18 let, ki si denar služijo z občasnim delom v pekarni, s čiščenjem pisarn, s strežbo v manjših lokalih, popisovanjem števcev in še kako drugače. Nihče od njih nima štipendije

Včasih je bila srednja šolo luksuz. Generacija moje mame večinoma ni hodila vanjo. Po osnovni šoli so šli v tovarne za tekoči trak. Nekateri so kasneje ob delu končali kakšno šolo, moja mama pa je čakala do 18 leta, da je lahko šla v srednjo medicinsko šolo. Takrat je bilo marsikaj drugače.

Moja generacija je večinoma šla dalje na srednjo ali poklicno šolo, nekaj jih je šlo na gimnazijo. Skoraj vsi smo imeli štipendije, s katerimi smo plačevali avtobusne karte in še za kakšno malenkost nam je ostalo. Pri naši hiši smo bili trije šoloobvezni otroci in mama bi sama težko plačevala vse stroške, povezane s šolo. Tudi zato je bila štipendija več kot dobrodošla. Za malico mi je mama že vsak dan stisnila nekaj drobiža, da sem imela za sendvič in sok, za kaj več pa ni imela

Generacija mojih otrok je že drugačna. Čeravno slišimo, da je srednja šola obveznost in samoumevnost se bojim, da v generaciji, ki šele prihaja, to več ne bo samoumevnost. Pa ne zato, ker otroci ne bi hoteli nadaljevati šolanja, pač pa zato, ker je šolanje že sedaj absolutno predrago, dohodki pa so večinoma povsem enaki kot so bili, ko so otroci še hodili v osnovno šolo. Da o stroških nadaljnega študija sploh ne govorim.

Mojima hčerama štipendija ne pripada. Cenzus zanjo je 320 evrov na družinskega člana, kar pa bi jaz presegala tudi če bi bila brez službe in na Zavodu za zaposlovanje. Na noben način ne pridemo do državne štipendije, zato se bo treba znajti drugače. Internat je drag, celotni mesečni znesek bo nekaj manj kot 200 evrov. Naslednje leto gre v internat še druga hči. In obe bosta morali ob petkih na avtobus ali vlak in domov ter ob nedeljah spet v internat. Kje je še denar za obleke, obutev, druženje s prijatelji, interesne dejavnosti, šolo …Vse tri se zavedamo, da bo strošek šolanja tako visok, da ga s svojimi dohodki, ki niso majhni, nisem sposobna pokriti. Hočeš nočeš bo hči morala delati ne glede na to, da bo stara šele 15 let. Ob tem si ne morem kaj, da ne pomislim na to, kako zelo drugačno je bilo moje najstništvo, kako večja je bila podpora države pri šolanju otrok in kako je mama večkrat rekla, da nas ne bi mogla šolati, če ne bi imele štipendij. Štipendija vendar ni luksuz, je finančna pomoč staršem, da lažje in brez pomislekov pošljejo otroke dalje šolat in jim ni treba, kot je bilo treba nekaterim mojih sošolkam, s 15 leti za tekoči trak v tovarno.

Sama sem začela redno delati v zadnjem letniku srednje šole. Z denarjem, ki sem ga zaslužila, sem si kupovala garderobo in druge malenkosti. Tudi potem, ko sem delala pripravništvo, sem skrbela zase. Da sem privarčevala, sem se iz Ljubljane domov vsak dan vračala na štop. S tem sem tudi mamo finančno razbremenila. A vse to je bilo v nekem drugem času in iz drugih razlogov. Moja hči pa mora pri 15 letih v službo zato, da bova lahko plačevali stroške šolanja, ne zato, da bo imela denar za garderobo in prosti čas. Šolanje, ki bi naj bilo obvezno in samoumevno, postaja luksuz

Zanimivo bi bilo bi vedeti koliko dijakov med šolskim letom dela. Zakaj na to temo ni narejene nobene raziskave?

Kolumna 7 dni, 22.07.2009

Okostnjak iz naše omare

Skoraj vsaka družina ima kakšno družinsko skrivnost. Nekatere sčasoma pridejo na plano, druge so trdno zaprte v omarah in nikoli ne pridejo iz nje, nekatere pa se izvejo slučajno.
Pred časom se je v moji družini zgodilo, da je iz omare padel velik okostnjak, ki, če bi bilo po mamino in očetovo, nikoli ne bi ugledal luč sveta. Pa jo je. In takrat, ko je padel med nas, so se naš odnosi zelo spremenili.

Kaki dve leti je od takrat, ko mi je Milan po elektronski pošti pisal pismo, češ da bi me rad spoznal. Ker je pisal preko društvenega naslova sem sklepala, da potrebuje kakšno pomoč pri stikih ali preživnini in mu odgovorila, da mu rade volje pomagam. Mimogrede sem opazila, da ima enak priimek kot jaz in omenila to kot zanimivost. Do takrat sem bila namreč prepričana, da se samo naša družina piše tako, saj je mama originalni zapis priimka spremenila v fonetski zapis. Odpisal mi je in potrdil, da imava isti priimek ter me vprašal ali mi oče nikoli ni povedal, da imam brata. Brata? Pri svojih tedaj 34 letih nikoli v življenju nisem pomislila, da bi lahko imela kakšnega polbrata ali polsestro. Od vedno sem bila prepričana, da imam samo dve sestri, zdaj pa mi nekdo pravi, da je moj polbrat.
Nekaj dni nisem prišla k sebi. Prosila sem ga naj mi pošlje kakšen svoj dokument in poslal mi je mamin poročni list ter svoj rojstni list. Bila sem šokirana. Moj oče je bil z njegovo mamo poročen in se je od nje ločil šele ko sem bila že jaz na svetu. Skrivnosti so ena z drugo prihajale na dan in jaz sem jim pustila, da so me okupirale s čustvi. Najprej sem pomislila na mamo in na to, da ona najbrž o tem nič ne ve. Poklicala sem jo in ji obzirno povedala, da imam novico, ki jo bo mogoče šokirala. Bila je osupla in rekla je, da nič ne ve o tem. Prosila sem jo, naj se pogovori z očetom, da to stvar razčistimo. Nekaj zatem sem klicala sestro, ki pa je že vedela za Milana. Povedala mi je, da jo je že mama klicala in ji povedala, da Milan ni naš brat. Bila sem osupla. Kako ni naš brat, od kod mama to ve in zakaj je novica tako hitro zaokrožila med člane naše družine, ko pa mi je mama rekla, da sploh nič ne ve o tem, da naj bi bil oče že enkrat poročen in naj bi imel sina. Nekdo, ki je osupel, ki prvič sliši tako novico, najbrž ne zavzame takega položaja do take novice v manj kot eni uri.

Z Milanom sva si dalje dopisovala, poslal mi je slike svoje družine, sestavljala sva delčke preteklosti in slika, ki se mi je risala, je bila vse prej kot prijetna. Dogovorila sva se, da pride v Slovenijo in upala sem, da bomo z njegovim prihodom razrešili to skrivnost. Niti sanjalo se mi ni, kaj se nam je pravzaprav zgodilo.
Milan je izrezani oče. Ko sva se z letališča peljala k očetu na obisk, ga je oče v trenutku spoznal. Samo zamahnil je z roko češ, da ga noče videti in se obrnil stran. Bila sem osupla, Milan pa totalno razočaran. Nato sem ga spoznala s sestrama, ki prav tako nista pokazali nobenega interesa in na koncu sva ostala sama. Moji hčeri sta ga takoj vzeli za svojega, jaz pa sem si vzela čas in ga do potankosti spoznavala. Nekaj zatem sem spoznala tudi njegovo družino in dojela vse razsežnosti pisma, ki mi je nek septembrski dan priletelo v elektronski nabiralnik.

Mama še dalje trdi, da to ni moj polbrat, čeprav ga nikoli ni videla. V meni se je razrasel dvom v vse, kar sta mi starša kdajkoli povedal, še posebej o času pred njuno poroko. Naj se še tako trudim, jima ne verjamem, da se nista mogla poročiti zaradi očetove bolezni. Prepričana sem, da se nista mogla poročiti zato, ker se je moral oče najprej ločit. Brez krivde se počutim krivo, da je moj polbrat ostal brez očeta in da je svoje otroštvo preživljal s tiranskim očimom. Kakor si Milan želi spoznati očeta in premišljuje o tem, kako drugačno bi mogoče bilo njegovo življenje, če bi živel z njim, tako se jaz sprašujem kako je mama dopustila, da smo s sestrama odraščale z alkoholikom in psihičnim nasilnežem. Nerazumljivo je tudi to, da mi je oče celo življenje očital zakaj nisem sin, ki si ga je želel, v resnici pa je sina ves ta čas imel, ki pa sta ga skupaj z mamo zatajila.

V moji družini zija prepad. Jaz sem na eni strani, sestri in starša na drugi. Ne morem in nočem iti preko dejstva, da imam polbrata, ki je bil 34 let zamolčan, potem pa, ko se je opogumil in nas poiskal sam, zavrnjen in pregnan. Še dve leti po najinem srečanju nisem predelala tega okostnjaka, sem se pa distancirala od vseh članov moje primarne družine. Mama sem, imam otroke in ne morem razumeti ne maminega ne očetovega obnašanja. Kako lahko starš zataji svojega lastnega otroka. Ah, te družinske skrivnosti …

Kolumna 7 dni, 15.07.2009

Moja služba in podkupnine

Moja poklicna kariera v gradbeništvu se je začela tako, kot se najbrž začnejo vse poklicne kariere žensk v tem poslu. Najprej sem bila tajnica, potem na pol računovodja in nekaj kasneje komercialistka. V dveh letih mi je uspel skok do vodje projekta, kar je pomenilo, da posel samostojno pripeljem od ponudbe do iskanja podizvajalcev, naročila materiala in koordinacijo na gradbišču do končnega računa. Nato sem postala skupinovodja na gradbišču, kar pomeni, da sem bila na gradbišču eden od podizvajalcev s svojo ekipo delavcev. To delovno mesto je od mene zahtevalo gromozanski napor najprej zato, ker sem bila na gradbiščih edina ženska in potem zato, ker je bil delovni čas po pravilu dolg šest dni po 10 – 12 ur. Že kot vodja projekta sem bila več v službi kot doma, kot skupinovodja pa sem bila razpeta med vsaj tri gradbišča in pisarno, v kateri sem vsaj občasno našla nekaj miru in počitka. Zdaj delam kot multipraktik, kar pomeni da delam vse od komercialnih do računovodskih del, od priprave nalogov za proizvodnjo, naročanja materiala, do vodenja projektov. Znam takorekoč vse, le nečesa ne, kar je pri tem delu nujno zlo. Ne znam podkupovati in ne pustim se podkupit.

Podkupovanje je v gradbeništvu prisotno skoraj na vsakem koraku. V svojih devetih letih vem samo za en posel, pri katerem tistega, ki je odločal o izvajalcu, ni bil podkupljen. Velikokrat se je začelo že pri arhitektu, ki je izbiro določenega materiala pogojeval z vključitvijo prenove njegovih poslovnih ali privatnih prostorov v ponudbo. Naročnik je tako njega plačal dvojno, saj je plačal njegov račun in še prenovo njegovih prostorov. Neredko se je dogajalo tudi to, da je vodja investicij ali vzdrževanja v določenem podjetju za to, da je izbral nas, zahteval provizijo ali, spet, dodatna dela na lastnem domu. Pri tem sploh ni bilo pomembno ali je naš material oz. naša storitev res boljša od konkurenčne oziroma je naša ponudba ugodnejša in bi podjetje kot tako z nami prihranilo. Če smo, recimo, podjetju obnavljali fasado, smo še vodji investicij obnovili fasado na njegovi hiši. Oboje je plačalo podjetje.

Nekoč smo direktorju nekega hotela v zahvalo, ker nam je podpisal začasno situacijo, peljali masivno vrtno sedežno garnituro. Plačal jo je hotel, skrili pa smo jo v večjo kvadraturo parketa. Zgodilo se je tudi to, da mi je nekdo iz večjega gradbenega podjetja kar naenkrat dal veliko dela. Prepričana sem bila, da je to posledica naših ugodnih cen in fleksibilnosti. Ko sem se čez nekaj mesecev dobila z njim na kavi me je vprašal, če sem zadovoljna. Zahvalila sem se in odvrnila, da so najbrž tudi oni zadovoljni, saj smo vse naredili ob dogovorjenem roku. Smeje se mi je čez mizo pomolil listek s transakcijskim računom. Balinarskemu klubu naj nakažem donacijo v vrednosti tedanjih 300.000 tolarjev, je rekel. »In v soboto ob devetih se dobiva v apartmaju v Ježici,« je še dodal.

Da v Sloveniji v gradbeništvu obstaja konkurenca je bolj lari fari kot resnica. Cestni lobij ima po pravilu že na začetku leta po procentih razdeljena dela. Pri tem cena ni pomembna, ker je delo že razdeljeno in dogovorjeno. Tako se z nikomer ni treba pogajati zanjo. Zelo podobno je pri visokih gradnjah in drugih pomembnih gradbenih zadevah. Veliki igralci že vnaprej vejo ali pa se dogovorijo kdo bo dobil kaj, če pa jim v zelje slučajno skoči kaka mala riba pa poskrbijo, da potone.

Pri javnih razpisih ni nič drugače. Seveda obstajajo izjeme, a sama sem naletela na največ takih, kjer je bilo že vnaprej dogovorjeno kateri izvajalec bo izbran. Ta je potem že vnaprej drastično znižal ceno in kasneje spisal toliko dodatnih del, da je prinesel noter začetni manjko ter provizije, ki jih je odgovornim plačal za izbiro.

Tudi stanovanjski skladi, ne vsi, nekaj pa, služijo na račun adaptacij stanovanjskih stavb. Lastniki stanovanj jim plačujejo stroške vodenja rezervnega sklada, oni pa si še pri vsakem delu na stavbi obračunajo dodatne procente od del. Praktično to pomeni, da podjetje da ponudbo za npr. zamenjavo streho v vrednosti 10.000 evrov plus nekaj procentov za »zavarovanje terjatev«, kar pa je bolj ko ne pesek v oči. Dejstvo namreč je, da če imajo lastniki v rezervnih skladih denar za plačilo del to »zavarovanje terjatev« ni potrebno. Ti procenti gredo na račun stanovanjskega sklada.

Žal se večino korupcije ne da dokazati, ker gre vse iz rok v roke. Pa vendar. Davčna inšpekcija in protikorupcijska komisija bi morali vzeti pod drobnogled vodje investicij v velikih podjetjih, pa arhitekte in projektante ter ljudi na položajih, na katerih lahko odločajo o tem kdo bo dobil posel, ter primerjati njihove dohodke in njihovo premoženje. Zelo hitro bi bilo jasno, da nekdo, ki je zaposlen kot vodja vzdrževanja v domu starejših občanov, nikakor in pod nobenim pogojem ne more z lastnimi dohodki v nekaj letih zgraditi hiše, ki jo ima. Isto velja za nekoga, ki je sicer zaposlen kot vodja oddelka v večjem gradbenem podjetju, pa ima v lasti vsaj tri velika luksuzna stanovanja v Ljubljani.

Kakor imam gradbeništvo resnično rada in mi je v užitek delati v njem, tako imam občasno resne želodčne težave, ko se mi ljudje, ki evidentno kradejo tako naročnikom kot plačnikom, bahajo s tem na kakšen način so prišli do svojega bogastva. In ti vedno pridejo do svojega zalogaja. Če jim ne daš direktno, si pa vzamejo pri končnih obračunih. Ali z drugimi besedami prisilijo te da igraš po njihovih pravilih ali pa ne igraš.

Kolumna 7 dni, 08.07.2009

Prav je, da se opravičimo otrokom

Starejša kot sem, večja je distanca, s katere gledam na svoje otroštvo, svoja starša, njun odnos do nas otrok in njun medsebojni odnos. Ker imam tudi sama otroke primerjam svojo vlogo z vlogo svoje mame, način svoje in njene vzgoje, njene in potencialne moje kikse.

Moji mami dolgo nisem nič zamerila. No, v bistvu najinega odnosa dolgo nisem razčlenjevala, ker nisem vedela, da se to lahko počne, da fama o tem, da morajo otroci imeti svoje starše radi ne glede na to kakšni so, ne drži in da lahko in da je prav, da s starši »poračunam« ter se v našem odnosu premaknem za eno stopnjo višje, tj. iz otroka v odraslega in iz odnosa otrok-starš v odnos odrasli-odrasli
Tudi potem, ko sta me starša pri 24 letih z dvema majhnima otrokoma postavila na cesto češ, da sem jima v sramoto, ker se hočem ločit in naj grem ter premislim, kaj hočem, še nisem čisto dojela, da nisem last svojih staršev. Sicer se je takrat med mano in mamo postavila nevidna meja, preko katere nisem mogla več in ki se je kazala v tem, da mame nisem več objela, ne poljubila. Dotik z njo me je bolel, bil mi je skrajno neprijeten in to je bila najina prva distanca. Še vedno pa sem hodila k njej na obisk, pripeljala hčeri v varstvo in tako je minilo še naslednjih nekaj let. Potem pa …

Potem pa so se mi počasi začele odpirati oči. Iz naše družinske omare so počasi, a vztrajno, korakali okostnjaki. Najprej moje posilstvo, pa očetov alkoholizem, pa mamina vzgoja v smislu »spoštujte očeta ne glede na to kakšen je«, čeprav sem ga sama v svojih rosnih otroških letih dobila v postelji z drugo žensko in čeprav je bil nasilen tako do mame kot do nas, otrok. Sledila je prepoved prihajanja na obisk z mojim partnerjem, ki se ji je kmalu zatem pridružila vest o bratu, za katerega nikoli niti slutila nisem da obstaja. Vsega skupaj je bilo odločno preveč in stopila sem izza zidu ter na trdo zaprla vrata. Od takrat je minilo že več kot dve leti in recimo, da zdaj razumem očetovo nasilje. Dejansko nas je oče največkrat pretepel na mamino pobudo. Ona je bila tista, ki ga je čakala in nas tožila njemu, on pa je moral kot veliki patriarh obračunati z nami. Zelo dobro se spomnim kako se je sklanjal nadme in me tepel, mama pa je stala poleg njega in mu govorila, naj me samo po glavi ne, češ, da bom zaradi tega jecljala. Jecljam vseeno, pa zdaj sploh ni več važno zakaj.

Mamino oklepanja na očeta, odpuščanje njegovih skokov čez plot, pa prenašanje alkoholizma in ne nazadnje odločitev, da bo z njim preživela starost, so mi popolnoma nerazumljivi, tako kot ne razumem tega, da smo zaradi njene odvisnosti od očeta otroci živeli v takem okolju in leta in leta prenašali njeno zahtevo po spoštovanju očeta ne glede na to, kakšen je. Vsaj pri meni je dosegla ravno nasprotno, tudi spoštovanje do nje je sčasoma splahnelo

Družinski okostnjaki in neporavnani računi so ubili naš odnos. Ne vem kako bo, ko bosta starša obnemogla, ko bosta potrebovala pomoč. Kdo jima bo pomagal? Pravijo, kar seješ to žanješ. Polbrat definitivno ne bo s prstom mignil za očetom, ki ga je zatajil in ga niti po štiridesetih letih noče poznat, jaz pa bom najbrž dobro premislila preden bom šla na pomoč, saj mi je oče trideset let očital, da bi morala biti sin, ki ga nima.

In tako se večkrat vprašam koliko starejših ljudi je samih zato, ker so v mladosti mislili, da lahko s svojimi bližnjimi počnejo karkoli hočejo, da njim ne bo treba odgovarjati za žalost in trpljenje, ki so ga s svojim obnašanjem, svojimi odločitvami povzročali. Otroci slej ko prej zrasemo in naredimo obračun s starši, na slednjih pa je ali ga bodo plačali torej se iskreno opravičili in priznali, da so naredili napake, ali pa bodo vztrajali na svojem bogovskem prestolu v pozi »starši se nikoli ne zmotimo«. Starši se velikokrat zmotimo in prav je, da se opravičimo otrokom.

Kolumna Zlata leta, 01.07.2009

Sama s partnerjem

Zakaj pa potem ne živiš skupaj z njim, me je vprašala hči. Zastal mi je dih. Zato … zato ker si z nikomer ne predstavljam biti do konca življenja.

Vprašanje, ki mi ga je zastavila hči, sem si tudi sama že nič kolikokrat zastavila a nanj drugega odgovora kot tega, da si ne predstavljam z nikomer živeti do konca življenja, ne najdem, pa naj še tako brskam po sebi. In ne glede na to, da imam partnerja res rada, da sva skupaj preživela marsikatero situacijo, ob kateri bi bil kakšen drug par že zdavnaj preteklost in bled spomin, se midva vedno znova najdeva skupaj in sva kot eno. Paševa si kot rokavica na roko, pa se vseeno vsake toliko časa razideva, ker … Ker si ne predstavljam živeti skupaj z njim v istem domu, ga srečati vsako jutro v kopalnici in vsak večer pred televizijo. Ne predstavljam si niti tega, da bi skupaj z njim vlagala v nepremičnino, se pogovarjala o tem, v kakšnem stilu bom opremila dnevno sobo, katerih položnic ta mesec ne bom plačala, kaj bom počela naslednji vikend in podobno. Ne glede na to, da mi je pomagal pri vzgoji hčera, me moralno podpiral v času študija, med menjavanjem službe in mi pomagal pri selitvi, si nikoli nisem prav zares predstavljala, da bi živeli skupaj. No, pred leti se je preselil k nam za nekaj mesecev, a je bivanje postalo tako napeto, da je raje šel. In od takrat dalje ne razmišljava več o skupnem gospodinjstvu.

Pogovori s hčerama me vedno znova prisilijo, da razmišljam o stvareh, ki so družbeno pričakovane, a ne tudi vedno realne. Zakaj bi, recimo, dva, ki sta par, živela v istem stanovanju, isti hiši? Zakaj bi morala deliti isto spalnico in si umivati zobe ob istem umivalniku? Resnici na ljubo poznam kar nekaj starejših ljudi, vsi imajo od petdeset do sedemdeset let, ki živijo v parih, pa nimajo skupnega doma. Redno se obiskujejo, hodijo skupaj na izlete, tudi prespijo drug pri drugem, pa vendar imajo vsak svoj dom in čas, v katerem so sami s seboj in uživajo v svojem svetu, neodvisnem od partnerja. A če to pri njihovih letih ni tako čudno, pri mojih, torej pri 36 letih, je, in za marsikoga je moj odpor oziroma nepripravljenost živeti s skupnem gospodinjstvu s svojim partnerjem, vsaj nerazumljiv, če ne že znak kakšne duševne motnje. Ljudje naj bi bili vendar ustvarjeni za življenje v dvoje, zato je vsako odstopanje od družbeno sprejetega vzorca, torej skupnega gospodinjstva dveh, ki sta v partnerskem odnosu, nerazumljivo in tudi nesprejemljivo.

Sama si nikoli nisem predstavljala življenja v skupnosti s partnerjem. Da sem z nekom v vezi, da z nekom preživljam del prostega časa in da z nekom delim dobre in slabe trenutke, to si predstavljam, da pa sem z njim vsak dan, da se moram prilagajati vsem njegovim navadam in celo sklepati kompromise glede kuhanja, gledanja televizijskih oddaj, odpravljanja spat in preživljanja počitnic … Noup, to pa ne. Absolutno ne. Ni govora.

Ne glede na to, kako rada imam svojega partnerja, kako rada sem z njim in kako mi paše njegova bližina, imam neizmerno rada čas, ko sem sama s seboj. Obožujem jutra, ko najprej pristavim vodo za kavo, si zavrtim glasbo, ki me napolni s pozitivno energijo, postavim stol pred vhodna vrata, prinesem časopis in kavo, prižgem cigareto in uživam sama s seboj. Rada tudi sama odločam, kdaj bom šla kam in koliko časa se bom kje zadržala, kako bom upravljala s financami, nič pa nimam niti proti dnevom, ko poležavam ob branju knjige in dremam.

Od vedno vem, da nisem za življenje v dvoje a ob nekom, ki ima podobne življenjske navade in način življenja kot jaz, v dvoje prav lepo funkcioniram. Seveda ne v skupnem domu, sicer pa tudi ni tako zelo narobe, če ima človek več domov, mar ne.

Kolumna 7 dni, 01.07.2009