Prav je, da se opravičimo otrokom
Starejša kot sem, večja je distanca, s katere gledam na svoje otroštvo, svoja starša, njun odnos do nas otrok in njun medsebojni odnos. Ker imam tudi sama otroke primerjam svojo vlogo z vlogo svoje mame, način svoje in njene vzgoje, njene in potencialne moje kikse.
Moji mami dolgo nisem nič zamerila. No, v bistvu najinega odnosa dolgo nisem razčlenjevala, ker nisem vedela, da se to lahko počne, da fama o tem, da morajo otroci imeti svoje starše radi ne glede na to kakšni so, ne drži in da lahko in da je prav, da s starši »poračunam« ter se v našem odnosu premaknem za eno stopnjo višje, tj. iz otroka v odraslega in iz odnosa otrok-starš v odnos odrasli-odrasli
Tudi potem, ko sta me starša pri 24 letih z dvema majhnima otrokoma postavila na cesto češ, da sem jima v sramoto, ker se hočem ločit in naj grem ter premislim, kaj hočem, še nisem čisto dojela, da nisem last svojih staršev. Sicer se je takrat med mano in mamo postavila nevidna meja, preko katere nisem mogla več in ki se je kazala v tem, da mame nisem več objela, ne poljubila. Dotik z njo me je bolel, bil mi je skrajno neprijeten in to je bila najina prva distanca. Še vedno pa sem hodila k njej na obisk, pripeljala hčeri v varstvo in tako je minilo še naslednjih nekaj let. Potem pa …
Potem pa so se mi počasi začele odpirati oči. Iz naše družinske omare so počasi, a vztrajno, korakali okostnjaki. Najprej moje posilstvo, pa očetov alkoholizem, pa mamina vzgoja v smislu »spoštujte očeta ne glede na to kakšen je«, čeprav sem ga sama v svojih rosnih otroških letih dobila v postelji z drugo žensko in čeprav je bil nasilen tako do mame kot do nas, otrok. Sledila je prepoved prihajanja na obisk z mojim partnerjem, ki se ji je kmalu zatem pridružila vest o bratu, za katerega nikoli niti slutila nisem da obstaja. Vsega skupaj je bilo odločno preveč in stopila sem izza zidu ter na trdo zaprla vrata. Od takrat je minilo že več kot dve leti in recimo, da zdaj razumem očetovo nasilje. Dejansko nas je oče največkrat pretepel na mamino pobudo. Ona je bila tista, ki ga je čakala in nas tožila njemu, on pa je moral kot veliki patriarh obračunati z nami. Zelo dobro se spomnim kako se je sklanjal nadme in me tepel, mama pa je stala poleg njega in mu govorila, naj me samo po glavi ne, češ, da bom zaradi tega jecljala. Jecljam vseeno, pa zdaj sploh ni več važno zakaj.
Mamino oklepanja na očeta, odpuščanje njegovih skokov čez plot, pa prenašanje alkoholizma in ne nazadnje odločitev, da bo z njim preživela starost, so mi popolnoma nerazumljivi, tako kot ne razumem tega, da smo zaradi njene odvisnosti od očeta otroci živeli v takem okolju in leta in leta prenašali njeno zahtevo po spoštovanju očeta ne glede na to, kakšen je. Vsaj pri meni je dosegla ravno nasprotno, tudi spoštovanje do nje je sčasoma splahnelo
Družinski okostnjaki in neporavnani računi so ubili naš odnos. Ne vem kako bo, ko bosta starša obnemogla, ko bosta potrebovala pomoč. Kdo jima bo pomagal? Pravijo, kar seješ to žanješ. Polbrat definitivno ne bo s prstom mignil za očetom, ki ga je zatajil in ga niti po štiridesetih letih noče poznat, jaz pa bom najbrž dobro premislila preden bom šla na pomoč, saj mi je oče trideset let očital, da bi morala biti sin, ki ga nima.
In tako se večkrat vprašam koliko starejših ljudi je samih zato, ker so v mladosti mislili, da lahko s svojimi bližnjimi počnejo karkoli hočejo, da njim ne bo treba odgovarjati za žalost in trpljenje, ki so ga s svojim obnašanjem, svojimi odločitvami povzročali. Otroci slej ko prej zrasemo in naredimo obračun s starši, na slednjih pa je ali ga bodo plačali torej se iskreno opravičili in priznali, da so naredili napake, ali pa bodo vztrajali na svojem bogovskem prestolu v pozi »starši se nikoli ne zmotimo«. Starši se velikokrat zmotimo in prav je, da se opravičimo otrokom.
Kolumna Zlata leta, 01.07.2009
Vanja pravi:
dober zapis in ja, glavo imaš na pravem mestu in si glede staršev pravilno ukrepala.
2.07.2009 ob 10:53
Vanja pravi:
po mojem mišljenju
2.07.2009 ob 10:54
OPRAVIČILO,ki ga izrečemo (otrokom ali kateremukoli drugemu) zmeraj (ali vsaj zmeraj) prinaša neko novo vrednoto v odnosu.
Mislim, da se znam opravičiti, vsaj otroci tako pravijo, pa tudi drugi, s katerimi se družim in-kar je človeško- občasno naredim kakšno traparijo
2.07.2009 ob 11:03
katarina pravi:
jaz delam an tem, da sporti pucam morebitna zrca zamer. se opravičim, se pokesam, razložim zakaj sem tako naredila in se trudim naslednjič ob podobni situaciji reagirat drugače. moja mama in ata pa se ne čutita dolžna nikomur za nič opravčit in nič razložit. prav. vsak po svoje.
2.07.2009 ob 11:14
semžebiltam pravi:
Sam sem imel podobno izkušnjo s starši. Tudi mene je v nekem obdobju prešinilo spoznanje, da je prekinitev stikov edina rešitev. In še bolj pomembno: da sploh neham razmišljati o njih. Sicer za vedno ostanem njihov ujetnik.
3.07.2009 ob 11:46
Mac pravi:
Morda boš v starejših letih nekako jima odpustila, vendar pozabiti takšnega odnosa oz. dejanj, ki sta ga storila tvoja starša pa se verjetno ne da nikoli pozabiti.Zato je tvoje ravnanje do njiju povsem razumljivo.
Ko bo pa napočil čas, da zaradi starosti oz. raznih težav, ki jih prinaša starost, bosta starša obnemogla – obstaja tudi zadovoljiva in korektna rešitev – domovi za starostnike, kjer prebije ostanek življenja vse več starejših in kjer skrbi za njih zato usposobljeno osebje. Pa je tam ogromno starejših ljudi, ki so bili dobri starši. Pa otroci za njih ne morejo skrbeti, saj imajo svoje družine in svoje obveznosti, oziroma nekateri starostniki niti s tem ne želijo obremenjevati svoje otroke, saj razumejo koliko skrbi in časa zahteva današnje življenje glede službe, vzgoje in preživljanja otrok.
Seveda pa občasni obiski otrok ali vnućkov pa lahko starostnikom zelo popestrijo tamkajšnje bivanje.
7.07.2009 ob 16:58
Marijan pravi:
Lep pozdrav, Vanja, Katarina, in ostali…
Se bi tudi jaz pridružil vašim mnenjem…
Motiti se je človeško in če svoje zmote priznavamo drugim odraslim, zakaj ne bi tudi svojim otrokom, ki so nam najbližji… in se jim opravičiti.
Moj še nima niti 9 let, pa se mu vedno opravičim, ko naredim kaj narobe ali kaj krivičnega…
Mislim, da je tako prav in upam, da bo nekoč tudi on tako vzgajal svoje otroke.
14.07.2009 ob 23:10