Starševstvo +

Zaradi otrok

Pred časom me je poklicala znanka, pravzaprav zelo bežna znanka, in me prosila za pomoč  pri gradnji hiše. Ker sva leta nazaj živeli v isti vasi sva izmenjali nekaj besed o tem, kakšno je življenje tam, kako se ima ona, njeni otroci in mož, in kako se imam jaz. Začudila sem se nad tem, da gradita hišo, ko pa jo že imata, pa mi je odvrnila, da je ne gradita, temveč da jo gradi sama. Sama? Po več kot sedemnajstih letih si bo končno uresničila sanje in zaživela tako, kot si je vedno želela.

Ko se je priselila v mojo bližino sem bila sama še najstnica. Kakorkoli se mi je zdelo čudno, da si je ženska kot je ona našla moža kot je on, se v njuno življenje nisem nikoli spuščala, niti me ni zanimalo. Navzven sta funkcionirala usklajeno, imata tri otroke, finančno jim ni nikoli nič manjkalo. Tekom let se je zgodilo toliko stvari, da sem nanju pozabila in ko me je takole poklicala po več kot desetih letih, kar sva si zadnjič rekli živjo, sem bila seveda presenečena nad  tem, da je bila njuna partnerska zveza vse prej kot prijetno družinsko življenje in da je v sebi vedno gojila željo po tem drugačnem življenju. In zakaj je čakala tako dolgo, sem jo vprašala. Zato, ker je hotela, da otroci toliko odrasejo, da ne bodo preveč prizadeti ob ločitvi, pa tudi zato, ker jim je hotela dati občutek družine, bližine očeta in mame, vzorec odnosov v partnerski zvezi. Zdaj pa, ko so otroci stari blizu osemnajst let, lahko to farso zaključi in gre na svoje.

Spomnim se, ko sem šla sama pred nekaj leti prvič narazen s svojim zadnjim partnerjem. Spoznala sva se, ko sta bili hčeri v prvih razredih osnovne šole. Nisem sicer načrtovala ali iskala resne zveze, toda on je bil nekaj posebnega in ker sva se ujela, sva postopoma postala par. Nismo sicer živeli skupaj, a skupaj smo bili tako pogosto, da je on postal del naše družine, midva skupaj pa sva bila hčerama vzor partnerske zveze. Po nekaj letih je prvič počilo in sva šla narazen. Nekaj mesecev sva bila narazen, potem sva se pobotala. S presledki je najina veza živela sedem let. Spomnim se, da sem velikokrat v trenutkih, ko sem bila trdno odločena, da je zdaj pa res konec in da nočem več tako živeti, pomislila na to, da je bolje, če počakam vsaj toliko, da hčeri odraseta, ker … Ker sem mislila, da je prav, da ne menjam partnerja, da je prav, da ostanem z enim vsaj do njunega petnajstega leta oziroma odhoda v internat, da jima bom s tem, ko bom imela le enega partnerja dala vzorec monogamne veze in posledično sporočila, da je prav, če z enim partnerjem živiš v dobrem, slabem in še slabšem. Zdaj sem nekaj mesecev spet samska in ko premišljujem vse te stvari si ne morem kaj, da se sama sebi ne zazdim neumna. Sedem let sem vztrajala v partnerski zvezi tudi zato, ker sem hotela dati hčerama nekaj, kar je bilo na nek način farsa, utopija, realnost brez vrednosti. Tako kot moja znanka, ki je živela v zakonu, ki je bil od začetka zlagan, sem se tudi jaz šla partnersko zvezo, ki ni bila zame, v kateri se nisem našla. Sprašujem se, koliko staršev ravno ta trenutek živi v takih zvezah zaradi otrok, v zvezah, ki dušijo, ki so zlagane, v katerih se pretvarjajo, da so srečni. In potem … potem takoj, ko se pokaže prva priložnost, zbežijo ven iz nje. Spakirajo kovčke, vrnejo ključe skupnega doma in gredo na svoje, v življenje, ki so si ga vedno želeli živeti. Pa je vredno toliko let pustiti v farsi, živeti v navidezni družinski sreči, dajati otrokom družino, ki je družbeno sprejemljiva in zaželjena, a ne taka, v katero verjamemo in ki si je želimo? Kaj točno imamo mi in naši otroci od tega? In kdo od nas na koncu potegne kratko?

Kolumna 7 dni, 26.08.2009

Hiša

Pred časom sem posedala pred hišo in premišljevala. Nenadoma me je preblisnilo … zakaj načrtujem prenovo hiše tako, da bosta hčeri imeli vsaka svojo veliko sobo, skupaj pa polovico hiše?

Spomnim se velikih dvonadstropnih hiš, ki so jih ljudje gradili kakih štirideset ali več let nazaj. V vasi, v kateri sem včasih živela, pa tudi v okoliških vaseh, jih je bilo kar nekaj. V večini so v pritličju živeli ljudje, zgornje nadstropje pa je bilo prazno. Ponekod so v sobah prezimovale bršlinke. Kadar sem imela priložnost govoriti s katerim od lastnikov take hiše, mi je vsak rekel, da je zgradil tako veliko hišo zato, ker je bil prepričan, da bodo v njej živeli tudi njegovi otroci. Pa ni tako. Otroci so se razkropili po mestih, domov pa prihajajo le na obiske in po zelenjavo. Nihče noče živeti doma, starši pa tudi nimajo kaj početi s tako veliko hišo. »Če bi takrat, ko sem gradil, vedel, da noben od otrok ne bo živel doma, bi zgradil pol manjšo hišo,« je bil tudi sicer najpogostejši odgovor lastnikov takih ogromnih družinskih hiš.

Tudi moja babica in dedek sta pred petdesetimi leti zgradila veliko hišo. Ko sta jo gradila sta sicer že živela sama, a v tistem okolju so vsi gradili tako visoke hiše in tako sta jo tudi onadva. Ko se je moja mama po dedkovi smrti preselila z družino tja, da bi skrbela za svojo mamo, je bila hiša polna do zadnjega kotička. Jaz in sestri smo imele vsaka svojo sobo, mama in oče spalnico, babica svojo sobo, dnevna soba n kuhinja pa sta bili skupni. Hiša je bila ravno prav velika za vse nas. V nekem obdobju, ko sem si sama že ustvarila družino in z njo živela doma, je bila celo premajhna za vse. Potem pa se je začela počasi praznit. Najprej je umrla babica, potem sem šla od doma jaz, nato še sestri. Oče in mama sta ostala sama. Če bi živeli v kaki drugi državi, kjer niso tako navezani na svoje hiše, bi se preselila v manjšo, to pa prodala. Pa ne. Vse prihranke vlagata v to hišo, jo vzdržujeta in obnavljata, čeprav je jasno, da nikoli ne nobena od nas hčera ne bo živela tam in da bi v bistvu ta denar, ki ga vlagata v hišo, lahko absolutno bolje porabila. Recimo za kakšno potovanje ali varčevanje za čase, ko bosta obnemogla in bosta potrebovala nego na domu ali kaj drugega.

Ne glede na to, da se mi razmišljanje mojih staršev in ljudi, ki so in ki še gradijo velike hiše v prepričanju, da bodo v njih živeli njihovi potomci, zdi nesprejemljivo, sem se v nekem trenutku ujela v isto miselno mrežo. Kupila sem hišo, rada bi otrokoma omogočila udobje in dobro počutje in ker sama ne potrebujem več kot eno sobo, bom njima uredila polovico hiše. Nedvomno tako razmišljanje izhaja iz želje, da svojim otrokom prihranimo stanovanjske probleme, in želje, da bi ostali skupaj in blizu.

Ko pogledam okoli sebe je bolj ko ne vzorec enak. Mladi iz podeželja silijo v mesta, kjer si najamejo stanovanja, mladi iz mest pa niti ne silijo na podeželje, ker tam vendar nič ni. Na podlagi tega lahko upravičeno sklepam, da bosta tudi moji hčeri po končani srednji šoli, med katero bosta večino časa tako ali tako preživeli v internatu in torej v mestu, odšli v mesto in bo del hiše, ki ga zdaj namenjam njima, prazen in prepuščen sam sebi. Ko bosta prišli na obisk ne bosta potrebovali svojih sob, temveč kvečjemu kavč ali dva. Je potem sploh smiselno, da urejam ta del hiše? Ne želim si ostati sama v hiši, za katero bom imela občutek, da sem jo uredila zanju, po drugi strani pa se ne morem otresti misli, kaj pa če … bosta nekoč prišli domov in posta potrebovali prostor?

Kolumna 7 dni, 19.8.2009

Imeti dojenčka

Pred dnevi sem obiskala svojo mlajšo sestro. Povila je dva čudovita otročka in jaz, ponosna novopečena teta, sem si ju morala takoj ogledati. Dojenčki  …

Še nekaj let nazaj sem bila obsedena z željo po še enem otroku. V tistem obdobju sta bili tudi moji hčeri še majhni in cortkani, tako da sem bila prepričana, da so otroci pač taki, cortkani in v samo veselje. Ko po nekaj letih še vedno ni bilo ne duha ne sluha o dojenčku, sem si od muke kupila psa, ki sem ga do onemoglosti crkljala in malo pozabila na svojo veliko željo po otroku. Leta so minila in ko sem stopila v petintrideseto, hčeri pa sta se skoraj čez noč prelevili v najstnici, me je želja po otroku minila. Pod njo sem potegnila črto in se sprijaznila s tem, da nikoli več ne bom noseča, da nikoli več ne bom pestovala in dojila svojega dojenčka, ga gledala racati po stanovanju  in čebljati. Prav zares te svoje želje še do danes nisem požalovala in ko sem v rokah držala svojega nečaka in nečakinjo se mi je kar milo storilo. Kako sta luštkana in kako dišita … Potem pa sem pogledala sestro in ji rekla: “Veš, Maja, majhni otroci pijejo mleko, veliki pa kri.”

To drži kot pribito. Ko premišljujem o zadnjih nekaj letih  sploh ne vem, kdaj sem bila porinjena v obdobje najstništva, ko me ena hči bombardira z leve in druga z desne s svojimi zahtevami in ko z vso ihto tolčeta ob postavljene meje. Zdi se mi, da sta bili še pred kratkim majhni punčki s kitkami, v oblekcah, ki jih je sešila moja mama in v šolnčkih. Še nedolgo nazaj sta zjutraj jedli čokolino in se popoldne igrali v peskovniku. Danes pa … Zjutraj spita do onemoglosti, raje hodita ven s prijatelji kot z mano, imata skrivnosti in zvečer ju zlepa n spravim več spat. Če  bi bilo po njuno bi bila jaz tam samo zato, da jima dam denar in prinesem hrano.

Ko se začne to sicer počasno a vztrajno trganje mentalne popkovnice med staršem in otrok najbolj boli starša. Tak občutek imam jaz in ko premišljujem nazaj vem, da tudi jaz nisem razumela zakaj se moja mama boji zame, ko sem šla zvečer ven, pa zakaj hoče poznat vse moje prijatelje in zakaj se je na vse kriplje trudila, da bi mi izbila iz glave odločitev, da v drugem letniku pustim srednjo šolo in grem delat. Zdaj razumem in razumem, da je mojima hčerama prav tako čudno ter na momente bedasto, ko jima dopovedujem, da hočem poznat vse njune prijatelje, da jima ne dovolim bit zvečer dolgo zunaj, pa da ne dovolim, da pohajkujeta okoli.  Ta skrb in strah sta enosmerna in tako kot je medvedko strah za svoje mladiče je mene strah za svoja otroka. Jasno je, da ju ne morem zaviti v vato in  ju obvarovati vseh nevarnosti, ki prežijo nanju, lahko pa se marsikateri izogneta. Ob tem vedno nehote pomislim na tista tri dekleta , ki so umrla pri diskoteki Lipa ali na hčerinega znanca, ki se je ubil v prometni nesreči, ko se je z vso silo zaletel v drevo. Želim si, da me moji hčeri preživita.

Ko zdaj pomislim na to, da bi imela še kakšnega dojenčka, to misel takoj preženem.  Zemlja, na kateri je včasih rasla ta želja, je že nekaj časa suha in mrtva. Zdaj sem v vrtincu najstništva, ko se bom naslednjih nekaj let borila s solzami, strahom, jezo, obupom, veseljem ter na koncu olajšanjem, ko bosta hčeri končali srednjo šolo, postali polnoletni in zlezli iz pubertete. Sicer v šali včasih rečem, da si otrok več ne želim zato, ker vem, kaj zrase iz dojenčkov, pa sem zelo srečna, da imam svoji dve hčeri. Ne predstavljam si življenja brez njiju, ne predstavljam pa si niti tega, da bi se pri 50 letih spopadala z najstniško trmo in uporništvom. Toliko bi bila namreč stara, če bi imela dojenčka zdaj. Sicer pa ju imam. Nečaka in nečakinjo.

Kolumna 7 dni, 12.08.2009

Kaj nam potem še ostane?

Poletne počitnice se prevešajo v drugo polovico. Moji hčeri sta šli za dva tedna na morje, jaz pa delam. Že vsaj osem let nisem šla na počitnice, niti si nisem vzela dopusta in bila doma. Delam. No ja, če bi si zelo zelo želela it v počitniško gnečo bi denar najbrž našla, a se je tako fino zjutraj peljat v službo in na cesti ni gneče. Lepo je tudi priti domov in pred blokom z lahkoto najti parkirišče. Tudi poletno delo ima svoj čar.

Moji hčeri sta šli letos zadnjič na morje v kolonijo. Tja, kamor hodita onidve, sem hodila tudi jaz, ko sem bila šolarka. Pa zato vsakič, ko pridem k njima na obisk malo obujam spomine na dogodivščine, ki jih je počenjala moja generacija. Teh štirinajst dni resnično uživata, sicer pa sta tekom poletnih počitnic bolj ali manj doma in prepuščeni sami sebi. In nista edini.

Nekaj let nazaj sem se prvič resno vprašala čemu so namenjene šolske počitnice. Včasih so bile zato, ker so otroci poleti pomagali pri delu na polju, a tega je že dolgo. Že moja generacija je bila bolj ko ne prepuščena sama sebi in trideset let pozneje ni kaj dosti drugače. Varstvo je organizirano samo za vrtičkarje, šolarji pa se znajdejo po svoje. No, če ne veste koliko otrok je samih doma, se dopoldne sprehodite po kakšnem blokovskem naselju. Otroci so vsekakor sami doma mnogo dlje, kot pa traja medijsko ozaveščanje javnosti o tem, kaj počnejo otroci ko so njihovi starši v službi in opozarjanje staršev naj pogledajo kaj počnejo njihovi otroci. Vse to medijsko trkanje na vest in vzbujanje dvoma v zaupanje do otrok bi šlo najbrž še mimo mene, če ne bi tega doživljala kot zafrkavanje in delanje norca iz nas staršev. Kako naj vendar pazimo na otroke, ko pa delamo vsaj osem ur na dan, nekateri celo v izmenah. Kako naj si sploh dovolimo dvomiti v naše zaupanje do otrok, ko pa je to vse, kar imamo, ko zjutraj odidemo od doma. Če sama ne bi zaupala hčerama bi … Kaj bi sploh lahko naredila? Ko se konec junija zaprejo šolska vrata nikogar več ne briga kje so otroci in kaj bo z njimi. Institucije, katerih naloga je sicer vzgoja in izobraževanje otrok, le-te več kot dva meseca prepuščajo same sebi, tiste druge, ki sicer organizirajo kakšne dejavnosti zanje, pa svoje delo tako mastno zaračunajo, da starši niti pomislimo ne, da bi dali otroka tja. Poletni tabori za pet dni in ceno 200 evrov pač niso nekaj, kar bi si povprečna družina lahko privoščila.

Spomnim se poletij, ki sem jih kot majhna deklica preživljala v bloku enega izmed Ljubljanskih naselij. Po cele dneve smo bili otroci zunaj. Prisvojili smo si sušilnico v kleti in v njej prirejali predstave za starše. Nekateri prijatelji so sicer odšli za mesec dni k sorodnikom v Bosno ali Srbijo, drugi na podeželje, nekateri pa nismo šli nikamor. No, za kak teden ali dva smo šli na morje in to je bilo to. Nekaj nas je bilo vedno skupaj, da smo se igrali na tistem vročem betonu. In kakor so morali starši zaupati nam, da bo z nami vse v redu, tako moram sama zaupati svojima hčerama, da bosta znali poskrbeti zase. Nisem ponosna na to, da sta po cele dneve sami doma in je naša edina povezava telefon, ponosna pa sem na to, da si znata skuhati, pospraviti stanovanje, da znata iti v trgovino in da vesta kje so meje, preko katerih se ne sme. Pri nas doma namreč tudi čez poletje veljajo določena pravila. Ko se prižgejo luči se gre noter, ne spi se pri prijateljicah, prijateljev se tudi ne vabi se domov in ne zganja se hrupa. Zaupanje … Zaupanje se gradi od malih nog. Vanj je vgrajeno veliko truda in učenja, zato nikakor ni fer od medijev, da nas vzpodbujajo k dvomu vanj.

Kolumna 7 dni, 5.8.2009