Starševstvo +

Dati, česar nismo imeli

Starši velikokrat rečemo, da želimo svojim otrokom dati tisto, česar sami nismo imeli. Najpogosteje imamo pri tem v mislih materialne stvari.  Naši otroci naj imajo svoje sobe, svoje pisalne mize, naj izbirajo kaj bodo jedli. Radi jih lepo oblečemo in če se le da jim kupimo tisto, kar si želijo. Če mi nismo imeli naj imajo naši otroci, toda … Čemu dejansko služi tako razmišljanje in ali naši otroci resnično potrebujejo vse to? Je otrokom, ki imajo vsak svojo sobo res lepše in bolje kot otrokom, ki so v sobi skupaj z bratom, sestro ali ki so celo v eni sobi skupaj s starši? In ali je otrokom, ki imajo doma poln hladilnik res bolje kot otrokom, ki doma nimajo na voljo nekaj vrst kruha, ki si ne morejo vsak dan namazati evrokrema in ki še v življenju niso poskusili francoskih sirov?  

Pri nas doma je bil vedno kronično prazen hladilnik. Mama je sicer dobro zaslužila a z eno plačo je bila umetnost preživeti tri otroke, saj je oče svojo plačo bolj ali manj redno puščal pri kockah. V hladilniku so bili vedno mleko, marmelada in margarina, v omari pa kruh. Evrokrem in benko smo dobile ko je mama dobila plačo. Mleko z nadrobljenim kruhom in polenta z mlekom so bile standardne jedi,  prav tako makaroni z drobtinicami in juha z doma narejenimi rezanci. Zelo dobro se spominjam očeta, ki je v čisto juho nadrobil kruh in rekel, da je to najboljša jed. Tudi oblek nam mama ni kupovala. V hodniku je imela šivalni stroj in kup Burd, iz katerih je prerisovala kroje in šivala po njih. Tudi svoje sobe nismo imele. V dvosobnem stanovanju namreč trije otroci ne morejo imeti vsak svoje sobe, sicer pa smo tako ali tako bile večinoma zunaj s prijatelji in jih tudi potrebovale nismo.  

Ko sem pred leti zaživela sama s svojima hčerama je bila skromnost že globoko vsidrana v meni. Tudi v moji družini je tako, da so makaroni z drobtinami, maslom ali kislo smetano nekaj povsem običajnega, najraje pa imamo zdrobovo juho z jajcem. Kadar slučajno napolnim hladilnik s salamo, sirom ali podobnim, največkrat ostane v hladilniku do izteka roka. Nikoli še nisem pripravila telečjih ali svinjskih zrezkov, vrh kuhinjske specialitete je pohano piščančje meso. In obleke … do pred kratkim smo večino dobile od drugih otrok. Nekaj sem jima tu in tam kupila, kaj dosti pa ne. Dvoje čevlje na sezono, eno bundo in spodnje perilo. Zdaj sta pač večji in ravno v letih, ko imata že svoj stil oblačenja, pa si večino stvari kupita. Pri tem je najbolj zanimivo to, da gresta sami v trgovino in pri vsaki obleki najprej pogledata ceno. Majice za nekaj evrov, jopica, ki je znižana in čevlji, ki ne presegajo dogovorjenega limita, so zame osebno znak skromnosti. Roko na srce sem ju to tudi učila, sistematično in načrtno smo vadile skromnost in upala sem, da jima jo bom vcepila v podzavest.  

V mojem življenju so bila obdobja, ko sem imela veliko denarja in sem si lahko privoščila, da sem šla zjutraj brez plašča v službo ter si na poti kupila novega. Lahko sem si dala po meri sešiti hlače in počitnikovanje v glavni sezoni  v enem bolj prestižnih hotelov na naši obali ni bil noben problem. Na drugi strani pa so bila obdobja, ko sem zbirala drobiž za štruco kruha, ko nisem vedela kaj bom dala hčerama za jest in ko sem raje šla peš na drugo stran mesta, samo da nisem porabila bencina. Obe strani sta mi torej zelo domači in vem, kako zelo pomembno je znati biti skromen in tudi v obdobju, ko imaš veliko, ostati zmeren. Skromnost je lepa čednost. Vprašanje pa je, koliko ljudi je ponosnih, da znajo biti skromni  in koliko staršev svoje otroke uči skromnosti.  
 
Kolumna 7 dni, 30.09.2009

Prespati pri prijateljici

Pred meseci me je hči prvič vprašala, če lahko prespi pri prijateljici. Odločno sem rekla ne. Ne dovolim. Ne poznam ne njene prijateljice ne njenih staršev, ne vem kje živijo, ne vem kakšni ljudje so. Hčerka je užaljeno odvrnila, da jih lahko spoznam, da so čisto normalna družina, jaz pa sem vztrajala pri tem, da hočem ljudi, pri katerih moj otrok prespi, dobro poznati, pa še v tem primeru ne vem, če bi dovolila, da prespi pri njih, ker se nikoli ne ve, kaj se komu plete po glavi

Bilo mi je kakih 11, 12, mogoče celo 13 let. Med poletnimi počitnicami nas je mama poslala na morje k znanki, ki je imela hčere podobnih starosti kot smo bile jaz in moji sestri. Pri njih smo bile že nekajkrat na počitnicah in smo okolje dobro poznale. Ne spomnim se čigava ideja je bila, da grem k bratu znankinega moža in njegovi ženi. Spomnim se, da sta govorila nekaj o tem, da imata dva sinova, en naj bi imel rojstni dan isti dan kot jaz, dlje pa mi spomin ne seže. Noč ali dve naj bi prespala pri njiju in se nato vrnila k sestrama.Ko zdaj kopljem po teh spominih se mi vedno bolj dozdeva, da sta me zvabila k sebi s točno določenim razlogom, ki ga niti na glas ne upam izgovoriti.
Spala sem na kavču v dnevni sobi, pravokotno na kavč so bila vrata spalnice. Ko sem se sredi noči zbudila sem čutila, da imam razkrečene noge, med njimi je klečal mož, žena pa naju je opazovala iz spalnice. Odvratno. Ko je mož videl, da sem se zbudila in ko sem potegnila nogi k sebi, se je umaknil v spalnico ter zaprl vrata.
Naslednji dan sem ženski omenila kaj se je zgodilo ponoči. Zavrnila me je češ, da sem samo sanjala in da imam bujno domišljijo. Tudi mamini znanki sem omenila kaj se je zgodilo, pa me je le nejeverno pogledala in odvrnila, da sem se zagotovo zmotila. Ne spomnim se ali sem mami potem sploh povedala ali ne, vem pa, da sem dolgo časa spomin na tisto noč odrivala od sebe, se pretvarjala, da sem res sanjala in se na trenutke celo samoobtoževala, da sem sama na nek način izzvala tistega moškega k temu početju. Spomnim se, da sem že nekaj prej, preden sem se toliko zbudila, da sem odprla oči in trznila, v polsnu na svojem telesu čutila dotike, ki so mi prijali in v najbolj temnih trenutkih sem sama sebe zmerjala z umazanko, ker se nisem takoj popolnoma zbudila in prekinila dotike, ki so bili povsem neprimerni. Bila sem spolno zlorabljena, jaz pa sem sama sebi dopovedovala, da sem sama kriva. Kako značilno za žrtve spolnih zlorab.

Ko je moja hči prvič omenila, da bi spala pri tujih ljudeh, sem avtomatično podoživela svojo otroško izkušnjo in ostro zavrnil hčerino prošnjo. Nekaj zatem sem uredila svoje misli in spomine ter se s hčerama pogovorila o tem dogodku, o mojih skepsah, o tem, da nočem, da se jima zgodi kaj podobnega in ja, na koncu smo prišle do tega, da takega dogodka razen tako, da ne spita nikjer drugje kot doma, pač ne moremo preprečiti, niti ne moremo predvideti kdo jima lahko kaj takega naredi in kdo ne. Kar se torej na prvi pogled zdi kot nesmiselna prepoved, zavrnitev povsem legitimne želje, da bi prespala pri prijateljici, s katero se dobro razumeta in sta radi skupaj, dobi z razlago srhljivo utemeljen argument. Kogar piči kača se boji zvite vrvi in tako kot moram jaz preseči svoj osebni strah, da bi se hčerama ponovila moja izkušnja, morata moji hčeri ozavestiti realno možnost, da se jima to lahko zgodi ter predvideti posledice, ki ju lahko doletijo. Ker pa moji spomini niso njuno življenje jima bom seveda dovolila prespati pri meni neznanih ljudeh, mi pa veliko pomeni to, da se z njima lahko o tem pogovorim in tudi na tak način ozavestim svoje spomine, jih postavim na svoje mesto in predelam strah, ki nas na trenutke ogroža.

Kolumna 7 dni, 23.09.2009

Preprosto moram

Najbrž je v vsaki družini tako, da nekdo vleče voz naprej in se niti sprašuje ne ali lahko ali ne. Pri nas je bila to mama, ki je skrbela za družino tako finančno kot čustveno, ona je odločala kje bomo živeli in sprejemala glavne odločitve. Oče ji je sledil, jo enkrat podpiral in ji drugič nasprotoval. Včasih se je naredila kot da ga ni in šla preko njegovega godrnjanja. V bistvu je bila v paru a sama, ko je bilo treba sprejeti življenjske odločitve. Ko danes gledam na to obdobje si ne morem kaj, da ne pomislim na to, da je bila mogoče bolj sama kot sem sama jaz, ki nisem v paru in moram o vsem resnično odločati sama.

V moji družini sem jaz tista, ki vlečem voz. Cena neodvisnosti in samostojnosti, ki ju živim, je včasih zelo visoka, po drugi strani pa je vsak dosežen cilj neizmerljivo veselje in potrditev dejstva, da zmorem. Ne glede na to, da je okolica dostikrat skeptična nad mojimi zamislimi na svoji poti vztrajam in se za mnenje okolice sploh ne zmenim. In ker vztrajam sem v tem času spoznala nekaj izjemnih žensk, ki so se odločile podobno kot jaz, ki so si zadale svoje cilje in jim zvesto sledijo ne glede na to, kaj porečejo drugi. Je za to potreben pogum? Vsekakor pogum, pa tudi malo norosti.
Potem, ko sem se pred dvema tednoma preselila 200 kilometrov stran na čisto drugi konec Slovenije, se podala v prenovo stare hiše in zasadila njivo sivke, sem zdaj na točki, ko včasih malo klecnem, zajokam in se ugriznem v koleno. Kaj mi je tega treba bilo? Ne glede na to, da so se vsi načrti izšli, da je starejša hči v internatu in se privaja na Maribor, mlajša pa bo zadnje osnovnošolsko leto končala v novi šoli, imam na trenutke občutek, da sem se nekje izgubila. Za vse imam namreč čas, samo zase ne. Moje najboljše prijateljice so postale motika, lopata, grablje in samokolnica. Na trenutke se zalotim ko sama pri sebi premlevam misel, koliko lažje bi mi bilo v dvoje. Ko sem se pripravljala na selitev sem si namreč nadvse želela roke, ki bi mi pomagala planirati selitev in ta roka bi mi prišla prav tudi zdaj, ko na kup vlečem težke kose lesa, ko se moram odločati kakšna okna naj vgradim in ko urejam teraso. Nič hudega ne bi bilo, če bi kdo drug namesto mene pobelil predsobo in kuhinjo, ali speljal podaljšek iztoka vode pri pralnem stroju. Po drugi strani pa … Mogoče zato glavna soba ne bi bila take barve, kot sem jo pobarvala sama in monterji ne bi dvakrat montirali oken, enkrat starih z neke druge hiše in zdaj novih, ki so kopija prvih. Najbrž tudi ne bi imela mačkov in zvečer se ne bi utrujena samo zvalila v posteljo, temveč bi …

Kakorkoli obrnem in naj še tako premišljujem o tem sem na koncu vseeno vesela, da sem samostojna in neodvisna. Priznam, da bi mi od časa do časa prijala pomoč in opora, a sami mi gre prav tako dobro od rok in na koncu koncev naredim vse tako, kot sem si zamislila sama. Če bi sklepala kompromis o barvi glavne sobe bi bila le ta ali svetlo roza ali kakšne druge barve, tako pa je točno taka, kot sem si jo zamislila sama, živo vijolična z rožastimi zavesami in eno samostoječo lučko. Ker mi kompromisi nikoli niso ležali sem sama glava družine, odgovorna sicer za vse, a zato tudi veselje, ki pride ko pridemo na cilj, občutim najbolj močno.

Biti glava družine, samostojno odločati o vseh stvareh, ki se je tičejo, se lotevati izzivov in tvegati padec zna biti na trenutke res naporno. Seveda se pojavi tudi strah in prav je tako, kajti strah mi daje vedeti, da se zavedam odgovornosti in možnosti neuspeha. Kdaj pa kdaj se tudi izgubim ali imam občutek, da sem izstopila iz sebe. A na koncu se vse dobro izide. Voz gre dalje. Solo ali v dvoje.

Kolumna 7 dni, 16.09.2009

Seks med starostniki

Zadnjič sva s kolegom sedela na kavi in se pogovarjala o starosti. Navrgla sem, da bom, če bom v starosti obnemogla, prodala hišo in šla v Dom starejših občanov. Zasmejal se je in pripomnil, da se imajo starostniki tam zelo fino in da bom tam najbrž zelo uživala. Kako fino? Tudi tako, da se ženske tepejo za moške, da prakticirajo razne seksualne prakse ter da mora včasih celo policija posredovati, ko pride do resnih pretepov zaradi ljubimcev in ljubimk. Ostala sem brez besed.

Nikoli v življenju nisem pomislila na to, da stari ljudje živijo zelo aktivno spolno življenje, še manj, da se grejo svingerstvo ali še kaj drugega, o čemer najbrž nikoli niso na glas govorili, ko so bili še mladi. Niti si ne predstavljam ženske ali moškega  pri 60+, da bi počela karkoli takega. Pa ne zato, ker bi mi bila misel na to nedopustna, pač pa zato, ker imata moja mama in oče 65 let in se z njima nikoli nisem pogovarjala o spolnosti in ju nikoli slišala seksati. Spolnost je bila pri nas bolj kot ne tabu tema, moja babica pa je počela celo to, da je vedno, kadar so se po televiziji poljubljali, stopila pred ekran in nam zakrila pogled na to češ, da je to neprimerno. V takem sem torej odraščala in najbrž tudi zato nikoli ne pomislim na to, da bi starostniki imeli aktivno spolno življenje, gledali porno filme, preizkušali razne spolne prakse in skratka živeli odprto spolnost. V bistvu mi je misel na to nekako odvratna in si sploh nočem predstavljati svoje mame in očeta ali kogarkoli drugega njunih let, ki bi to počela.

Dejstvo, da mi je razmišljanje o tem odvratno, je najbrž to, da je generacija, ki je zdaj v Domovih starejših občanov in ljudje, ki so zdaj starostniki, vzgajala mojo generacijo, ki je bila najbrž vzgojena zelo podobno kot jaz. Skrivanje golote, sramežljivost, seksanje v čisti tišini in samo ponoči  … take in podobne informacije smo o spolnosti dobivali mi, moja generacija, od staršev, ki so očitno živeli spolnost drugače kot so jo predstavljali nam. Če bi bili pred nami odkriti, se z nami o tem pogovarjali in nam dajali drugačne impulze, bi nam bilo najbrž  samoumevno, da so spolno aktivni tudi zdaj, da razmišljajo o tem, da si želijo eksperimentirati. Tako pa sem nad dejstvom,  ki je padlo predme pred dnevi, resnično šokirana in osupla. Da se v Domovih stare mame pretepajo, ker star ata noče več seksati samo z eno staro mamo, ampak hoče z drugo ali pa z obema ali kako drugače? … 

Stari ljudje v meni vzbujajo občutek antiseksualnosti, da torej nič ne premišljujejo o spolnosti in še manj le-to prakticirajo, in spoštovanje na nekem drugem nivoju, zato ker so stari, ker več vejo o življenju in ker so v končni fazi morda ugotovili, da spolnost ni vse. Sama se namreč že nekaj časa spopadam z razmišljanjem o tem, da naš svet poganjata dve stvari – spolnost in napuh. Pa … no, sem mislila, da starostniki pač ugotovijo, da spolnost le ni vse. Zdaj pa … se mi dozdeva, da je ravno obratno. Da ti na koncu spolnost ostane edino veselje in starejši kot si bolj padejo zavore in predsodki in omejitve glede tega kaj bi in kaj ne bi in počneš še vse tisto, kar takrat, ko si bil mlad nisi. No, če je tako, potem besede starejših, da moram zdaj, ko sem mlada veliko seksat, ker potem, ko bom stara, nihče več ne bo hotel z mano to počet ne drži. Ko bom starejša se bom še tepla za ljubimce. 

Kolumna Zlata leta, 11.09.2009

Pri mamici ali očku

Stavki kot so »Povej, pri kom bi raje živela. Pri mamici ali očku?« ali »Koga imaš raje, mamico ali očka?« ali »Ti odloči, pri kom boš, pri mamici ali očku?« ali »Če ti pri mamici ne bo v redu samo povej in boš šla lahko takoj k očku živet.« otroku nalagajo absolutno pretežko breme in ga silijo v odločitev, ki je praviloma niti noče sprejeti, niti o njej razmišljati. Žal se preveč otrok, katerih starši se razhajajo, znajde pred zidom teh vprašanj. »No, povej, kje ti je lepše, koga imaš raje, kdo je več s tabo in pri kom se raje crkljaš. Pri mamici ali očku?«

Razen v ekstremnih primerih, kjer je en od staršev nasilnež in v družini vlada strahovlada, imajo otroci praviloma oba starša radi. Kot bi bila ta ljubezen vsajena vanje. Ne glede na to, kako se starši do njih obnašajo jih imajo otroci radi. Do določene meje, seveda. A na tem mestu govorim o otrocih tja do konca osnovne šole, ko počasi že dojemajo, kdo od staršev jih ima res srčno rad in skrbi zanje in kdo od njiju je bolj znanec kot starš.

Pred kratkim sva z mlajšo hčerko znašli v situacijo iz katere bi lahko izšli zelo drugače kot sva. Ker sem se odločila, da se pred začetkom šolskega leta preselimo v Ljutomer in bo hči zadnji razred osnovne šole obiskovala v novi šoli, se je hči temu uprla z vsemi močmi. Najprej mi je odtegnila telesni stik. Nisva se več stisnili druga k drugi, ni prišla več k meni v posteljo, nisem je več smela pobožati. Potem pa mi je nekega dne rekla, da bo šla živet k očetu. Res je sicer, da sem ji to možnost tudi jaz predstavila, a takrat so bile okoliščine čisto drugačen kot nekaj mesecev kasneje. Če bi bil njen oče doma, če bi skrbel zanjo, če bi bil starš v polnem pomenu besede bi jo najbrž tudi res pustila pri njem, tako pa …

Nekaj dni pred začetkom šole sta oba z očetom začela name vršiti neizmeren psihični pritisk. Najprej je oče klical njo naj pove, pri kom bi bila rada in če bi bila rada pri njem naj samo reče in bo on dalje speljal postopek, potem je ona name dalje pritiskala s tem, da je z očetom govorila, da bosta šla na CSD in zahtevala predodelitev skrbništva. Ko zdaj gledam na tiste dni ne vem, kako sem vzdržala, a pred očmi sem imela to, da za tega otroka skrbim že 13 let in se ne bom odpovedala skrbi zanjo ter jo prepustila drugim ljudem v skrb samo zato, ker hoče končati osnovno šolo v Kranju. Stopila sem trdno za svojo odločitev ter ostala neomajna. Hčeri sem razložila zakaj mislim, da okolje pri njenem očetu ni primerno zanjo, da se mi ne zdi prav, da bi bila bolj ko ne prepuščena sama sebi in da naj pusti času čas ter vidi, kako bo v novi šoli med novimi sošolci.

Večer pred prvim šolskim dnem je pozno ponoči zašepetala, če lahko pride spat k meni. Potem, ko sta se z očetom spet pogovarjala o tem in je njej prepustil odločitev kje bi rada živela sem čutila, da ji je naložil ekstremno težko breme, ki ga ne more nosit in potrebuje nekoga, da ji ga vzame z ramen. Stisnila sem jo tesno k sebi, jo poljubila na lase in ji zašepetala, da bo tako, kot sem rekla jaz, da sem jaz odločila in bom jaz odgovarjala za svojo odločitev. Jaz sem njen starš, jaz moram odločati o tako težkih stvareh.

Ne predstavljam si, kako se počuti otrok, ko ga vprašajo koga ima raje, mamico ali očeta. In ko kakega 10-letnika sprašujejo pri kom bi rad živel, pri mamici ali očetu. Kaj bi odvrnili vi, če bi vas kdo to vprašal? In zakaj taka vprašanja sploh postavljati otroku, ko pa je vendar jasno, da ima oba enako rad in da bi, če bi bilo po njegovo, njegova starša nikoli ne šla narazen, temveč bi živeli vsi skupaj.

Kolumna 7 dni, 9.9.2009

Filmi in resničnost

Nekaj tednov nazaj sem gledala dva filma. En je bil posnet v ZDA, drugi v Evropi v različnih časih in z različnimi igralci. Če se njuna vsebina ne bi dotikala enostarševstva ju niti gledala ne bi, tako pa sta obravnavala temo, o katerim se pri nas bolj malo govori. Ameriški film je imel naslov Kramer proti Kramerju, za evropskega pa naslova ne vem, posnet pa je bil v Nemčiji.

Skratka zgodba obeh filmov govori o očetu, ki je čez noč ostal sama s sinom potem, ko je mama spakirala kovčke in šla. V nobeni zgodbi ni posredi drugi partner, nasilje ali alkoholizem, ženska je odšla, ker ni prenesla takega načina življenja, ker se v družini kot ženska, žena in mati ni našla in ker je čutila, da se duši. Ženski je odšla na vrat na nos in otroka pustila očetu. Zanimivo je bilo gledati očetovo spopadanje z vzgojo in skrbjo za otroka, od kuhanja do vožnje v šolo, od lovljenja ravnotežja med službo in obveznostmi doma do postopnega stagniranja v službi in posledično odpoved. Ker je bil zaposlen na odgovornem delovnem mestu z zelo raztegljivim delovnikom in ker je imel kar naenkrat obveznost priti ob točno določeni uri po otroka v šolo ter skrbeti zanj je postal v službi moteč. Ravno v času njegove odpovedi sta se z ženo na sodišču spopadala z ločitvenim postopkom in odločanjem o tem pri kom bo otrok. Mati se je po letu dni namreč vrnila v mesto, si uredila življenje in pričakovala, da bo dobila otroka k sebi. Najprej zato, ker je mati, potem zato ker je otrok majhen in končno zato, ker oče nima stalnih dohodkov. Toda

Filmske zgodbe niso vedno fikcija in ti dve sta še kako resnični. Skozi film je čutiti napetost, ko oče hodi od delodajalca do delodajalca in prosi za službo, pripravljen je delati tudi za manjšo plačo, delal bi karkoli, samo da ima dohodek s katerim bo lahko preživljal sebe in otroka ter zadostil zahtevi sodišča po stalnem dohodku. V nemškem filmu priznan arhitekt vzame službo v čolnarni, kjer načrtuje majhne priveze in marine. Nič mu ni izpod časti, da le ostane z otrokom. Pa vendar … V obeh primerih sodišče odloči v prid materi. Ne glede na to, da sta očeta popolnoma sama skrbela za otroka, da sta ženski prostovoljno zapustili skupni dom, se nekaj mesecev niti oglasili ne kje sta in kaj počneta, je sodišče njima dosodilo otroka. Ob tem sem takoj pomislila na očete, ki v naši državi povzdigujejo glas češ, da je samo pri nas tako, da mati vedno dobi otroka in da je drugod po svetu popolnoma drugače. No ja, očitno je tudi drugod po svetu zelo podobno kot pri nas. Naj dokončam zgodbo.

Tisti dan, ko bi mati morala priti po otroka je otrok jokal, se tiščal k očetu in ni mogel razumeti zakaj mora stran od njega, ko pa sta se vendar ravno dobro navadila živeti sama in se imata fino, je mati popustila pod pritiskom in dejstvom, da je oče dober oče, da skrbi za otroka in ga ima srčno rad. Ko je videla otroka, ki ga ima tako zelo rada, ko je videla njegovo žalost in obup, ker mora zapustiti očeta se je odločila, da ga ne bo vzela. Ni imela srca.

Na ta dva filma sem se spomnila ko sem pred dnevi pila kavo z znancem, ki ima hčerko s katero živita sama že več kot štiri leta. Njuna zgodba je zelo podobna filmskima zgodbama, zelo se je trudil, da je po ločitvi ohranil finančni status družine in obdržal hčer pri sebi. Tudi njegova bivša partnerka je odšla iz družine in post festum zahtevala hčerko k sebi. Bil je krvavi pot, da je dokazal, da je sposoben sam skrbeti zanjo in dokazal, da so tudi očetje sposobni skrbeti za otroke. Vprašanje pa je, koliko očetov je pripravljenih svoje življenje popolnoma podrediti družinskim obveznostim.

Kolumna 7 dni, 2.9.2009