Starševstvo +

Izguba otroka

Včasih se skušam vživeti v starša, ki izgubi otroka v prometni nesreči. Niti predstavljati si ne morem kako neznosno boleča mora biti ta izguba, se pa ob vsakem rojstnem dnevu svojih hčera zavedam, da ni več daleč dan, ko bosta tudi onidve postali dejavni udeleženki v prometu, ko bosta sedli za volan in se zapeljali po cesti …

Pred časom sem gledala oddajo, v kateri je mati objokovala smrt svojega sina edinca. Solze so ji polzele po licih in ko je rekla, da je skupaj s sinom umrla tudi ona, le da so njo pozabili pokopati, me ne stisnilo pri srcu. Kako zelo boli izguba otroka … Nekateri sicer pravijo, da je treba iti tudi po taki tragediji dalje, da je treba žalost predelati in živeti dalje, toda kako naj živi dalje starš, ki mu je bil otrok edini smisel življenja? Sama se sicer že nekaj časa prepričujem, da moji hčeri nista moj smisel življenja in da bom tudi potem, ko bosta šli od mene, živela polno in srečno, v srcu pa vem, da ni tako. Moji hčeri mi pomenita vse na svetu. Ko ob petkih starejša pride iz internata domov se včasih ne morem zadržati in od sreče, ker jo vidim, potočim solzo, jo stisnem k sebi, in sem presrečna, da je spet pri meni. Niti predstavljati se ne morem, kako bi se počutila in kakšno bi bilo moje življenje, če bi katera od njiju šla zvečer na zabavo in se z nje ne bi nikoli več vrnila, ali če bi me policisti obvestili, da je prišlo do prometne nesreče, v kateri je katera od mojih hčera umrla. Kaj bi ublažilo mojo bolečino? Kaj bi odtehtalo dejstvo, da je nekaj, kar mi pomeni vse na Svetin kar sem čuvala kot punčico svojega očesa, umrlo?

Ko sta bili hčeri majhni sem pazila, da nista padali z gugalnic, ju učila kje je prehod za pešce, z enim očesom spremljala njune korake kadar smo bile zunaj in sta tekali po gozdu. Ko sta bili majhni sem skrbela za njuno varnost in pazila, da sta bili v avtu vedno pripeti. Zdaj pa sta v letih, ko hodita sami ven, ko gresta v lokale, v katere sama ne hodim, in kmalu bosta vzeli ključe avta ter se sami odpeljali kam na obisk. Ne morem biti več z njima, odraščata in osamosvajata se. In z njunim odraščanjem raste v meni strah, nov strah, da se jima na cesti ne bi kaj zgodilo, da se ne bi kdo zaletel v njun avto ali da ne bi onidve kam zleteli. Strah me je, da bi v lokalu prišlo do pretepa in bi jo skupili tudi onidve in strah me je, da bi ju kdo v temi spregledal in ju povozil. In ta strah ni paranoičen strah ali, kot radi rečejo, pretiran starševski strah. V nekaj zadnjih letih se je zgodilo nekaj tako tragičnih smrti mladih, da je moj strah več kot upravičen. Global, Lipa in še kak drug lokal, pa zadnja prometna nesreča na AC pri Arji vasi. Nihče od teh otrok ni vedel, da jih v tistem lokalu in na tisti cesti čaka smrt. In če bi to vedel kateri od staršev teh otrok …

V časopisih berem o tem, kakšne odškodnine zahtevajo nekateri starši za smrt svojega otroka. Bo denar zmanjšal bolečino? Bo dejstvo, da bo povzročitelj smrti sedel za zapahe, omililo žalost? Bi se sama želela maščevati tistemu, zaradi katerega bi umrl moj otrok? Kaj bi mi pomagalo iti naprej? Sama se že zdaj veselim vnukov, ki jih bom nekoč imela. Veselim se zaključka njunih srednjih šol in odhoda na fakulteto. Že zdaj se včasih pogovarjamo o tem, kje bo mlajša imela frizerski salon in starejša oblikovalski atelje. Toliko načrtov in želja imamo. Kaj bi mi, če bi katera od njih zdaj umrla, nadomestilo te načrte in veselje ob pogovoru o njih? Denar, zapor, smrt povzročitelja ali sprijaznjenje z usodo, da ima vsak svoj konec, za katerega ne vemo, kdaj pride, vemo pa, da pride zagotovo, toda … Le kako se sprijazniti s smrtjo otroka?

Kolumna 7 dni, 28.10.2009

Resnica o stroških izvajalcev rejniških dejavnosti

Povprečni mesečni stroški dela na zaposleno osebo pri pravnih osebah za leto 2008 so v Sloveniji po začasnih podatkih znašali 2.002 EUR

Celotni stroški dela izvajalcev rejniške dejavnosti (= vzgoja in varstvo tujih otrok) pa so 121,47 € ali pa 242,94 € na mesec  – no, vsaj za 695 izvajalcev vzgoje in varstva otrok, ki ne morejo živeti pri starših!! 138 jih za svoje delo dobi nekaj več denarja – kar trikrat 121 € (no, nekaj jih dobi tudi sedemkrat toliko – “zato ker z lahkoto zmorejo vzgajati in varovati  – poleg svojih – tudi sedem tujih otrok” – videti je, da gre za posebej nadarjene ljudi, ki zmorejo in smejo kar pač hočejo! Specialnega ZIRD v segmentu, ki omejuje število otrok v posameznem rejništvu, pač ni potrebno upoštevati??) plus plačilo prispevkov …pa tukaj spet ni prav nobene logike, saj bi tisti, ki skrbijo za dva ali enega otroka, morali prejeti pač sorazmerni delež….
 
Kakorkoli, POCENI DELOVNA SILA … morebiti zato, ker plačuje država, ali pa zato, ker je ta “delovna sila” res tako malovredna!?
 
Včeraj pa smo slišali: “Saj mama res ne zmore skrbeti za svojega otroka, če prejema 400 ali 500 € plače.”  Mama s 400 € torej ne (ali upokojenec sam sebe s 500€ tudi ne), rejnica pa zlahka poskrbi za SVOJE  otroke s plačilom 120 € do 370 € na mesec. Ker – ne pozabimo – če je “poklicna”, ji specialni ZIRD zakon prepoveduje kakršnokoli zaposlitev in drugo služenje denarja s svojim delom. Pristojni pravijo, da je zakon odličen in sodoben..
 
Prav tako ostaja stališče, ki se je udejanjilo v specialnem in odličnem ZIRD, da nemočni, pridobitno nesposobni otrok zmore preživeti s 268, 23€ na mesec..toliko mu za preživljanje namreč nameni država in hkrati pojasni, da ga v celoti preživlja samo ona in nihče drug..res doda še 121,47 €, toda ta znesek dodaja vsem najrevnejšim otrokom v obliki otroškega dodatka. In ker je rejenca s svojo “posebno” skrbjo (Ustava) naredila za najrevnejšega, dodaja tudi njemu.
 
Mar je torej tudi rejenec, kakor rejnik, tako malo vreden?
 
Stroka meni, da se mamam, ki slabo zaslužijo, pa imajo otroke v rejništvu, iz tega razloga otroci pač ne morejo vrniti…morebiti bodo iz istih razlogov v prihodnje katerega celo vzeli in dali v rejništvo (izjave v medijih),  kjer bo zanje skrbela oseba, ki sama, z zaslužkom za svoje pošteno delo,  ne more preživljati lastnih otrok…hkrati pa bi se kaj lahko zgodilo, da bi rejnici, ki bi potarnala zaradi slabega zaslužka, v rejo izročili še kakšna dva do tri otroke (da bo zaslužila “več”)…pa bo ministrstvo spet lahko k družinskemu dohodku rejnika prištevalo rejenčev denar. 
 
Dokler bosta sociala in direktorat za družino urejala področje/dejavnost vzgoje in varstva, bo pač tako.
 
MOČ

Študentski protest

Moji študijski kolegi so se pred tednom dni zbrali pred Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ter jasno in glasno sporočili ministru Svetliku, da je socialno delo zapostavljeno. Veste, socialno delo je en od poklicev, ki zahteva pripravništvo in strokovni izpit, zato diplomant FSD brez opravljenega pripravništva in izpita poklica socialnega delavca ne more opravljati.

Kakorkoli se komu zdi protest študentov FSD smešen ali nerazumen je upravičen in kar je najbolj absurdno je, da je država njihov edini oziroma večinski delodajalec, zato je zelo pravi naslov za študentski protest. Univerza je državna, FSD je državna, CSD-ji so državni. Če potreb po socialnih delavcih ni, potem naj se zmanjšajo razpisana študijska mesta, če pa se vsako leto lahko vpiše 200 študentov in če mediji konstantno opozarjajo na socialne težave, s katerimi se prebivalci srečujejo, naj se za diplomante najdejo pripravniška mesta, preko katerih bodo lahko dalje samostojno opravljali poklic socialnega delavca. Pripravništvo namreč ni enako delovno mesto za nedoločen čas, zato bi morala biti pripravništva omogočena. A niso. Še več. Pred časom so na novo uredili pripravništvo in ukinili volontersko pripravništvo. To pomeni, da jaz, recimo, ne morem zastonj, torej neplačano, opravljati pripravništva v kakem Domu starejših občanov ali CSD-ju ali v Varni hiši, ker pa država tudi novih delovnih mest ne razpisuje oziroma na delovna mesta, na katerih bi bili socialni delavci zelo primerni, zaposli druge profile, ki pripravništva sicer ne potrebujejo, se socialni delavci nimamo kje zaposliti. Ne moremo odpreti niti podjetja in v njem delati soc. delo, ker ga brez opravljenega strokovnega izpita, katerega pogoj je pripravništvo, ne moremo opravljati. In tako prenekateri diplomant FSD, ki ima zanimive in za širšo družbo dobre načrte bodisi za izboljšanje kvalitete življenje posameznim skupinam prebivalstva bodisi za dodatno pomoč ali drugačen pristop nudenja pomoči ljudem, ki jo potrebujejo, svoj čas trati z delom na povsem drugih področjih, saj je vendar treba preživeti, ali uresničuje svoje projekte preko društev in drugih poti, preko katerih lahko pride do ljudi. Kakšna je škoda, ki s tem nastaja, je za državo nepomembno, ker se ne zaveda potenciala, ki ga ljudje s takimi načrti nosijo v sebi. Kdo lahko oceni koliko je za družbo pomembna diplomantka FSD, ki je zelo dejavna na področju ljudi z motnjami govora, če ne ljudje, ki tovrstno pomoč potrebujejo in so prav zaradi svoje govorne napake velikokrat marginalizirani. A ker dotična diplomantka ne more opraviti pripravništva in dobiti dovoljenja za opravljanje socialnega dela, so vsi ti ljudje odvisni zgolj od njenega entuziazma in volje do dela – neplačanega in odvisnega do njenega prostega časa.

Kak mesec nazaj je nekaj Zavodov za zaposlovanje razpisalo prosta delovna mesta referentov Svetovalcev pri zaposlitvi. Eksplicitno je bilo navedeno, da je možno na tem delovnem mestu opraviti tudi pripravništvo in prijavila sem se na razpis. V odgovoru, ki je bil sicer negativen,  ni bilo obrazloženo zakaj ne ustrezam razpisu za prosto delovno mesto. Le mislim si lahko, kdo je zasedel razpisana delovna mesta – delo v javni upravi je še vedno zelo zaželeno, a na tistem Zavodu za zaposlovanje, na katerem sem sedaj jaz, niso zaposlili nobenega socialnega delavca. Zakaj so potem v razpisu navedli to izobrazbo in možnost opravljanja pripravništva? So hoteli zgolj preveriti koliko tovrstne delovne sile je na trgu?

Socialni delavci lahko delamo kjerkoli, saj je študij razdeljen na štiri zelo različna področja dela: socialno delo z mladimi, kibernetika psihosocialne pomoči, skupnostno delo, področje duševnega zdravja ter socialno delo v podjetjih in drugih organizacijah. A kako pričakovati od zasebnih podjetij, da bodo poznala in cenila vrednost socialnega dela, če država enega socialnega delavca razdeli me tri, štiri osnovne šole z po nekaj sto učenci, ker je prepričana, da en socialni delavec na eni osnovni šoli nima dovolj dela. Pedagog, sociolog in psiholog nimajo enakega znanja kot socialni delavci, a če tega ne ve država …

Odziv ministra Svetlika je več kot žalosten. Kakršen je odnos do socialnega dela, je tudi odnos do vsega, kar je povezano s socialo. Socialni delavci smo strokovnjaki in ne na pol volonterski delavci oziroma nujno zlo, ki ga je pač treba imeti med svojimi zaposlenimi.

Kolumna 7 dni, 20.10.2009

Talenti

Ljudje v sebi nosimo nešteto talentov. Nekateri pridejo na dan že ko smo majhni otroci, k odkrivanju drugih nas vzpodbujajo starši in okolica,  marsikakšnega pa najdemo čisto slučajno, tekom let in dela, ki ga opravljamo.  
Pred časom sem gledala mehiško nadaljevanko Victoria. Nadaljevanka je govorila o ženski, ki jo je mož po več kot dvajsetih letih zakona zapustil. Ker je bil on glava družine in torej edini, ki je nosil domov denar, je Victoria po ločitvi sicer z otroci ostala v družinski hiši vendar brez dohodkov.  Ker je bila vse življenje gospodinja niti ni vedela kaj drugega zna delati. Po tehtnem premisleku se je odločila, da se poda v slaščičarstvo, saj je izredno rada pekla. Začela je iz nič, še zadolžila se je, in v nekaj letih s trdim delom ustvarila podjetje, v katerem je imela zaposlenih šest ljudi. Pustimo ob strani, da skoraj nihče ni verjel v njeno idejo, njej je uspelo in v sebi je našla ter razvila talente za vodenje in upravljanje podjetja, izdelovanje slaščic, iskanje posla in še kaj. Če se nikoli ne bi ločila in če nikoli ne bi padla v situacijo, v kateri se je bila prisiljena znajti, ne bi nikoli vedela, da je vsega tega sposobna.

Sama sem zelo rada na gradbiščih. Pred časom sem našla sliko, na kateri imam kakih osem let in se igram s kockami. Pred očmi se mi je zavrtel film o tistem obdobju, v katerem sem se skoraj vsak dan igrala s kockami, gradila hiše, razporejala prostore, si predstavljala življenje v njih. Žal me k razvijanju tega talenta ni nihče vzpodbujal in tako je za dvajset let zamrl, dokler nisem po naključju prišla v podjetje, ki se je ukvarjajo z notranjo opremo. Tudi pisala sem zelo rada a me tudi k temu ni nihče vzpodbujal. Ko mi je učitelj v osnovni šoli rekel, da nisem sposobna pisat, ker nisem hotela pisati o Prešernovi Glosi, se je moje pisanje preselilo v dnevnike in za dolga leta ostalo tam. Sem pa odločena, da odkrijem svoje talente in jih čimveč razvijem. Zdaj se tako posvečam delu na zemlji, načrtovanju zasaditve vrta, grmičevja ob ograji, dreves okrog hiše.

Tudi moji hčeri imata nešteto talentov in ker iz lastne izkušnje vem, kako hitro lahko talent, ki se ga ne opazi, potone v pozabo, ju vzpodbujam k razvijanju le-teh. Ko se je starejša vpisala v tečaj orientalskega plesa in je učiteljica rekla, da je naravni talent, sem jo takoj začela vzpodbujati in ji stojim ob strani tudi takrat, ko ji zmanjka volje. Mlajša hči ima druge vrste talentov. Zna z ljudmi, zna z žalostnimi ljudmi, zna tolažiti, zna poslušati, čuti bolečino in ko položi roke na takega človeka … Ima talent, ki ji ga ne znam pomagati razvijati, vendar pa nočem, da pozabi nanj.

Ljudje ne damo kaj dosti na svoje talente. Odrasli tudi sicer ne odkrivamo svojih talentov, saj se nam zdi, da smo že vse odkrili ali pa se nam zdi prenaporno spoznavati same sebe. Pa vendar smo vsi kot Victoria, vsi nosimo v sebi nešteto talentov, s katerimi si lahko obogatimo življenje in zasukamo usodo v novo smer. Ko ostanemo brez službe se raje vprašajmo kaj bi nas res veselilo delati, kaj bi res radi delali, namesto da avtomatsko iščemo delovno mesto, kakršnega smo imeli. Izguba službe je namreč priložnost, da začnemo na novo. Tako kot je finančna analitičarka iz Wall Streeta odprla prodajalno s sladkarijami in otroškimi izdelki, tako lahko tudi Murina delavka postane … recimo turistična vodička po Goričkem. Samo upati si je treba začeti na novo, verjeti vase in zaupati svojim talentom. Nič ni namreč lepšega kot delati tisto, kar te resnično veseli, kar te navdaja s pozitivno energijo in ti je izziv. Tako tudi delo postane užitek.

Kolumna 7 dni, 14.10.2009

To ni medgeneracijsko sodelovanje, temveč medgeneracijsko molzenje

Že na začetku se opravičujem tistim, ki jim bo moje pisanje dvignilo žolč in bodo primorani vzeti pomirjevalo. Jemljem si pač pravico izraziti svoje osebno mnenje in svoj pogled na situacijo okoli starih ljudi, pokojnine in dela. Ker še nisem del starejše populacije (o tem bi se dalo diskutirat, moja hči namreč pravi, da sem stara) boste nekateri samo zamahnili z roko in navrgli, da ne vem kaj govorim ali da bom videla potem, ko bom stara, kako je, pa mi bo mogoče žal današnjega pisanja. Pa vendar … če samo pogledam zadnji dve generaciji moje ožje družine – stare starše, tete, strice in moje starše, hočeš nočeš moram reči, da so skoraj vsi delali do smrti oz. še vedno kljub dokaj visokim letom delajo. Eni zato, ker so imeli premajhno pokojnino, da bi z njo lahko dostojno preživeli, drugi zato, ker radi delajo.

Bismarckov pokojninski sistem je začel veljati nekaj pred II. Svetovno vojno in ni stvar, ki bi obstajala od vedno. V tistih časih, si upam špekulirati, tudi ni bilo toliko delavskega razreda, gospodarstvo in podjetništvo sta se šele razvijala. Zanimivo bi bilo vedeti ali je prva generacija vplačnikov v pokojninsko zavarovanje dobila pokojnine in kakšne ter kako je potem ta sistem postal sistem medgeneracijskega sodelovanja. Koliko generacij je že šlo čez njega? Dve, tri? Mogoče štiri? Najbrž takrat, ko so sistem postavili, niso računali na to, da bo zaposlenih in torej vplačnikov vedno manj, upokojencev in torej prejemnikov pokojnin pa vedno več. Istočasno s temi premiki so se zgodili tudi demografski premiki. Generacija upokojencev, ki danes trka na vrata pokojninske blagajne, se je pred 30 leti množično selila v blokovska naselja, pa žal nihče od njih ni računal na to, da bo življenje v bloku čez toliko let dražje kot življenje v hiši. Konfort je pač treba plačati, velika večsobna stanovanja pa ljudje neradi prodajajo (pustimo trenutno recesijo, upokojenost te ne zadane kot strela z jasnega), kaj šele, da bi se odpovedali centralnemu ogrevanju in konstantno topli vodi. Moja bivša soseda živita v trisobnem stanovanju, oba s pokojninama okrog 600 evrov. Na to, da bi stanovanje prodala in se preselila v manjšega, niti pomislita ne, čeravno jima položnice za stanovanjske stroške poberejo domala eno pokojnino. Ne pozabita pa vsake toliko časa potožiti, da imata slabe pokojnine in da težko preživita. Zakaj točno?

Kako so nekoč, ko še ni bilo pokojnin, preživeli oz. dočakali smrt stari ljudje? Moja babica, bila je mojstrica šivanja in kar pomnim se je smukala o šivalnici ter šivala, je delala do smrti. Stranke so še nekaj časa po njeni smrti hodile po svoja blaga. Zanjo je bilo delo samoumeven sestavni del njenega vsakdana. Prav tako za mojega deda. Do smrti je vodil pevski zbor in igral v cerkvi. Pa moja mama … letos je dopolnila 67 let. Že nekaj let je upokojena, a le nekaj mesecev po upokojitvi si je našla delo, ki ga opravlja še danes. Več kot 35 let je delala kot medicinska sestra in torej tako fizično kot psihično naporno delo v večih izmenah. Upokojitev si je zaslužila, a upokojena ne more in ne želi bit. Delo je smisel njenega življenja, jo krepi, navdaja z energijo in pri njem uživa. Še vedno neguje stare ljudi, jim pomaga pri vsakdanjih opravilih in je skrbi za njihovo počutje. Predvidevam, da bo tudi ona delala do smrti in tudi sama si ne predstavljam, da bi živela iz dneva v dan brez smisla tako kot moj oče, ki je pač čisto nasprotje prej omenjenim trem primerov delovnih ljudi. Leta in leta že Bogu krade čas, dnevi mu enolično tečejo mimo in je povsem nekoristen član družbe. Upokojil se je invalidsko in to pač moram priznati, da je bolan, a tako bolan, da bi ne zmogel delati lažjih fizičnih del, pač ni. Če bi želel bi si delo lahko našel in se zaposlil, pa si ga ne. In ker mama toliko več dela na njen račun živita oba.

Pravijo, da po 35 letih komaj čakaš na upokojitev. Komaj čaka kdo? Delo samo po sebi ni tako naporno, da bi ga ne mogel opravljati, najbrž izčrpavajo neprimerni medsebojni odnosi. V službi smo vsaj osem ur na dan in če si v kolektivu, ki je stresen, je delo seveda naporno. Kljub temu pa je veliko ljudi še vedno prepričanih, da je edini pravi delavec delavec, ki v delovni karieri zamenja mogoče eno ali največ dve službi, ki je pripravljen za službo marsikaj požreti in ki je upogljiv ter prilagodljiv. Ničkolikokrat sem od starejših ljudi že slišala, da je nekoč zvestoba podjetju nekaj pomenila, da si šel v službo in ostal v enem podjetju do upokojitve ter da je to, kar moja generacija počen zdaj, da brez težav zamenjamo službo, če nam v njej kaj ni všeč ali da nismo pripravljeni potrpet zavoljo obstanka v podjetju, nezaslišano in da je tudi to krivo, da gre »vse« v pogubo. Pri tem pa seveda gladko spregledajo, da mi tudi na tak način nabiramo delovne izkušnje, da se tudi na tak način dodatno izobražujemo ter da so časi, ko si šel s 15 leti v tovarno za tekoči trak, mimo in jih najverjetneje ne bo nazaj. A ti časi vseeno še niso tako daleč, saj se je še moja generacija na tak način zaposlovala in poznam kar nekaj primerov žensk, ki so še vedno – in zdaj že z dvajsetletno delovno dobo – za istim trakom in z isto stopnjo izobrazbe. Z vsem spoštovanjem do njih in njihovega dela a do takega delavca, ki 35 let rinta na enem delovnem mestu in se potem, ko se upokoji, pritožuje, da ima premajhno pokojnino, pač ne čutim nobene empatije. Kdor je bil 35 let zadovoljen z minimalno plačo in se ni potrudil, da bi zlezel po karierni lestvici vsaj za klin više, naj bo zadovoljen tudi z minimalno pokojnino za katero je vedel, da jo bo dobil.

Moj sosed, letos je dopolnil 71 let, je uradno že upokojen, a ima še vedno odprt s.p. in še vedno vsak dan nekaj ur v delavnici dela. Zakaj? Zato, ker je navajen delati, ker rad dela in  ker s tem, ko dela sam, privablja v delavnico tudi nekaj tistih nekdanjih delavcev, ki jim ej delo prav tako samoumevnost in ki tudi sedaj, že upokojeni, radi delajo. Delo jim predstavlja druženje in zaslužek, sicer ne velik, pa vendar. Delo jih ohranja vitalne in jim daje občutek vrednosti ter pomembnosti. Kako čisto drugače je pri neki drugi znanki, ki je se upokojila pri 51 letih in zdaj že leta in leta vsa polna energije jadikuje, kako je vsem odveč, kako ne ve kaj naj sama s seboj in kako ji je žal, da se je upokojila.

Na drugi strani gledam kmete, ki imajo – tudi upokojeni – veliko dela, ki se vsak dan s čim zamotijo in ki so tudi če samo neka jur z motiko okopavajo njivo, koristni in se tega zavedajo. Kako male pokojnine imajo šele oni, pa se o tem seveda čisto nič ne govori, ves čas se kaže samo mestne upokojence. A če to navržeš v pogovoru z mestnimi upokojenci takoj odvrnejo, da imajo kmetje zemljo in si lahko pridelajo hrano doma, pa da si v peči lahko zakurijo tudi z drvmi, mestni pa tega ne morejo. No ja, najbrž 70 letni upokojen kmet prav tako težko privleče hlod z gozda in ga razžaga kot bi ga 70 letni mestni upokojenec, prav tako je delo na vrtu naporno ali sproščujoče tako za 70 letno upokojeno kmetico ali mestno upokojenko. In potem na tržnici gledam simbiozo teh dveh skupin upokojencev. Upokojene kmetice pridejo tja in prodajajo mestnim upokojencem tisto, kar bi si tudi oni sami lahko pridelali, če bi se jim le dalo (mestni vrtički še niso izumrli).

Skratka … Zanimivo bi bilo narediti prerez čez povojno generacijo in ugotoviti kaj so ti ljudje v svojih življenjih naredili, ustvarili. Pri tem bi vsekakor morali črtati Jazbinškov zakon, ki je veliki večini omogočil sramotno poceni odkup stanovanj. Kaj so ti ljudje v svojih najboljših letih pridelali, koliko so privarčevali, kaj so kupili, koliko premoženja so si ustvarili. Koliko teh je kupilo stanovanja po normalni tržni ceni, koliko si jih je zgradilo hiše brez kreditov, ki so bili na koncu vredni kilo moke, koliko jih je kupovalo zemljo in koliko jih je ves svoj denar pognalo po grlu in za užitek. Koliko jih je vlagalo v svoje delovne kariere in res delalo in koliko jih je na delu počivalo oz. so bili vidni le na plačilnih listah, realno pa bolj ko ne odsotni. Pa ja, vsi ti so danes del pokojninske blagajne, vsi ti imajo polna usta medgeneracijskega sodelovanja. Zame pa je del takega sodelovanje tudi to, da v življenju nekaj ustvariš in svojim potomcem tudi na tak način omogočiš lažji začetek. Zdaj seveda že nekaj let lahko varčujemo v razne sklade in fonde za razna pokojninska in rentna zavarovanja, pa me zanima koliko nas resnično vplačuje vanje. Sama poznam bolj malo ljudi, ki to počnejo.

Moja soseda trisobnega stanovanja, ki sta ga kupila za bagatelo, ne bi prodala in svojemu sinu omogočila nakup svojega stanovanja, sama pa bi si kupila manjše stanovanje. Raje plačujeta astronomske stroške zanj in še od sina pričakujeta pomoč, sin pa je podnajemnik in si z besedami svojih staršev češ, da bo nekoč to vse njegovo, niti riti ne more obrisat. To pač ni medgeneracijsko sodelovanje, temveč medgeneracijsko molzenje.

Kolumna Zlata leta, 07.10.2009

Na Zavod

Sama se prištevam v srednji razred, čeprav do sedaj nisem našla nikogar, ki bi mi znal natančno povedati kje se srednji razred dejansko začne. Ko sem pred leti ostala brez službe in pristala na Zavodu za zaposlovanje je bila prva stvar, ki mi je bila kristalno jasna ta, da srednji razred na Zavodu nima kaj početi oziroma drugače, tisti, ki zasluži več kot 900 evrov, si ne more privoščiti biti na Zavodu, saj z nadomestilom plače niti preživeti ne more, kaj šele za silo živeti. S temi nadomestili je namreč tako, da se obračunavajo glede na povprečje dohodka zadnjih dvanajstih mesecev, vendar pa je maksimalna višina nadomestila malo nad 500 evri. Sicer je res, da brezposelna oseba, ki je upravičena do nadomestila plače dobi 70% povprečnega dohodka, a maksimalna višina je nekaj nad 500 evri. To torej pomeni, da jaz, če bi imela recimo 1000 evrov neto plače ne bi dobila 70% od tega zneska, temveč okoli 500 evrov. Si torej sploh lahko privoščim biti na Zavodu?

Zanimivo bi bilo videti statistiko nadomestil, ki jih Zavod izplačuje brezposelnim osebam. Kolikšen odstotek nadomestil znaša okoli 500 evrov in kakšno izobrazbo imajo upravičenci do teh nadomestil. Kako naj vendar človek, ki je do včeraj imel tolikšne dohodke, da je živel v najemnem profitnem stanovanju ali je vzel kredit za nakup lastniškega stanovanja, in ki je do včeraj občasno jedel zunaj, hodil v gledališče in kino, ki zaradi višine dohodka tudi nikoli ni mogel uveljavljati subvencij za vrtec, šolo ali kaj drugega, preživi z nekaj več kot 500 evri nadomestila plače? Logično je torej, da si taki ljudje takoj, ko začutijo, da obstaja možnost izgube zaposlitve ali da se jim bo dosedanji dohodek zmanjšal, začnejo iskati novo zaposlitev oziroma si najdejo še kakšno dodatno delo, da nadomestijo izpad dohodka.

Kdo so torej ljudje, ki so na Zavodih in ki mesece in mesece dobivajo nadomestilo plače, ko pa ta usahne, pa socialno pomoč? Jaz to ne morem biti. Ko sem bila pred tremi leti nekaj mesecev doma sem zabredla v take dolgove, da sem se kar nekaj časa izkopavala iz njih. Moja znanka, ki je imela prej okoli 450 evrov neto plače, pa je potem dobivala 360 evrov nadomestila, kar je bilo samo 90 evrov manj kot je imela plače in jih je kaj hitro skompenzirala z dodatno subvencijo šolske prehrane ter subvencijo najemnine s strani občine. Jaz pa pač tistih 600 in nekaj evrov nisem imela s čim kompenzirati, zato sem bila prisiljena iskati delo hitro in v bistvu kakršnokoli, da je le ustrezalo moji izobrazbi in znanju. In ko sem potem končno dobila službo za 850 evrov sem bila več kot samo srečna, saj je to spet pomenilo vsaj znosen dohodek.

Ko zdaj opazujem ljudi, ki ostajajo brez dela, ki gredo na Zavod in bodo prejemali denarna nadomestila, ne morem mimo kančka cinizma. Vem, da je hudo ostati brez dela oz. ostati doma in pasti ven iz delovnega procesa, druženja s sodelavci, odhajanja v službo in menjavanja okolja. To je vsekakor hudo in to je tudi mene takrat najbolj peklilo. Finančno pa njihov odhod na Zavod vseeno ni tako slab, kot je slab za delavce srednjega razreda. In tu se mi potem postavi vprašanje zakaj se eni lahko zelo hitro znajdejo, poprimejo za kakršnokoli delo, so se pripravljeni vozit uro in več daleč v službo, da jo le imajo in da gredo z Zavoda, drugi pa so mesece in leta tam. Ni torej res, da se ne da, le motivacija bi morala bit prava. Za srednji razred je torej motivacija ohranjanja finančnega statusa, za nižji sloj pa … ne vem.

Kolumna 7 dni, 07.10.2009