Starševstvo +

Ko ne moreš domov

Si predstavljate, da ne veste kam drugam it kot … domov? Ko vas je strah, ko se bojite, kaj vas čaka doma, pa vendar ne veste kam drugam bi še lahko šli, kot ravno tja, domov

Spomnim se, bilo mi je kakih 10 let. Takrat je moj oče pogostokrat prihajal domov pijan in če se je le dalo, sem se ga ognila v velikem loku. Mama je bila popoldan v službi, jaz pa sem po nesreči pri štedilniku zlomila gumb za uravnavanje plina. Vedela sem, da plin uhaja a ker ga nisem znala zapreti, sem šla s sestrama ven in upala, da bo mama prišla domov pred očetom. Pa ni, oče je prišle domov opit in v družbi dveh prijateljev. Kmalu zatem, ko je šel v stanovanje, sem zaslišala preklinjajoče vpitje. Ker sem vedela, da me bo pretepel, sem bila kljub njegovemu klicanju domov zunaj dokler nisem zagledala prihajati mame iz službe. Ura je bila kakih pol enajstih zvečer, ko bi že zdavnaj morala biti doma in mama je vedela, da se je moralo nekaj zgoditi, ker sem ji prihajala nasproti. Ne spomnim se več ali me je oče potem kljub temu natepel ali ga je mama uspela ustaviti, zelo dobro pa se spomnim groze, ki sem jo čutila v sebi, ko sem posedala pred vhodom in vedela, da bom slej ko prej morala iti domov, kjer me čakajo batine.

V mojem otroštvu je bilo tudi sicer veliko trenutkov, ko me je bilo groza biti doma ali iti domov, največkrat zato, ker nisem vedela kakšne volje bo oče. Kljub temu, da ne morem reči, da je bil fizično ekstremno nasilen človek, so se mi dogodki, ko smo od strahu pred njim bežale k sosedom in ko sem drevenela že samo, ko sem slišala njegov glas, zarezali globoko v kosti in dušo. Očeta me je bilo včasih na smrt strah in ta strah je bil in je ostal sestavni del mojega življenja. Ko se samo spomnim, kako sem z grozo poslušala njegove korake ko je prihajal po stopnicah. Moja soba je bila prva na vrhu stopnic in praviloma je najprej vdrl k meni … In nikoli nisem vedela ali se bo samo drl ali me bo namlatil ali bo moja vrata celo preskočil in šel h kateri od sester …

V moji mladosti nismo govorili o tem, kam se otrok lahko zateče kadar je žrtev domačega nasilja. Najbrž takrat tudi ni bilo varnih hiš in varnih točk. Otrokovo edino mesto, kamor je lahko šel po končani igri ali ko se je zmračilo je bil dom, le malokdo pa se je obremenjeval z vprašanjem ali je varen, topel ali mrzel, negostoljuben. Včasih, ko se zvečer vozim domov premišljujem, koliko je ta trenutek otrok, ki kljub pozni uri še vedno postopajo okoli bloka, hiše in stolpnice in si ne upajo domov. Veste, bolečina, ki jo povzroča tak strah, se ti zareže v kosti za vedno. Ko ne veš ali je starš že doma, ker si se zaigral in ga nisi videl prihajati domov in ko ne veš ali je prišel domov trezen in dobre volje oziroma ali je doma dovolj pospravljeno, da ne bo besnel je najhujša stvar ta, ko veš, da moraš zaradi pozne ure domov in že v naprej veš, da te bo pri vratih zagotovo čakala roka, ki ji ne moreš ubežati, se ji skriti, udarci so neizbežni. Danes se otroci sicer lahko zatečejo v varno hišo, a se morajo slej ko prej vrniti domov. V dom, ki je lahko vse prej kot dom.

Pravijo, da si dosti takih otrok kasneje, ko odrastejo, ustvari podoben dom. Da ženske, ki so odraščale v take strahu najdejo moškega, ki jih dalje ustrahuje, pretepa njih in otroke. Ko se slednjič le zateče v varno hišo in obstaja upanje, da se bo iztrgala začaranemu krogu, pa gredo spet nazaj in na vprašanje zakaj odvrnejo, da ne vedo kam naj sicer gredo, da so tam doma. Zdi se, kot da je strah sam postal njihov dom.

Kolumna 7 dni, 25.11.2009

Samomor po ločitvi

Po statističnih podatkihje med samomorilci veliko ločenih moških srednjih let. Pa to ne velja samo za Slovenijo, tudi v ZDA je med samomorilci največja prav ta skupina.

Ljudje se vežemo v partnerske zveze v upanju, da bo naša veza trajala za vedno. Ločitev je izguba tega upanja, izguba partnerja, varnosti in načina družinskega življenja, izguba družinskih prijateljev ter konec koncev družbeno sprejete in pričakovane identitete biti mož / žena, biti del para. Partnerska zveza moške postavi na družbeno pričakovano mesto, torej na mesto glave družine, žensko pa v del para, v ženo, ki bo zato, ker je del para, posledično mati, torej prav tako na družbeno pričakovano mesto. V naši kulturi je nuklearna družina pač pričakovana oblika življenja odraslega človeka in kar odstopa od tega načina življenja je vsaj manj moralno. Ločitve so ne glede na njihovo število družbeno nesprejemljive, zato se partnerji, ki se razhajajo dostikrat počutijo manjvredne v primerjavi s tistimi, ki živijo v partnerskih zvezah. Kot bi izgubili družbeno vrednost.

Moški in ženske različno dojemamo konec partnerske zveze. Moški, recimo, v prvem letu dostikrat ločitev občutijo kot olajšanje, saj se jim ni treba več prilagajati družinskemu urniku, ni jim treba več prihajati točno domov ter imajo več časa zase in svoje hobije. Ženske, na drugi strani, velikokrat občutijo ločitev kot izgubo varnosti in breme, saj se morajo spopasti tudi s tistim delom družinskih obveznosti, za katere je do takrat skrbel mož. Zanimivo je, da se veliko moških kmalu po ločitvi oziroma izselitvi iz skupnega družinskega doma veže v novo partnerstvo, pa naj bo resno ali samo prehodno. Sploh v primerih, da je razlog za ločitev tretja oseba, moški svoje kovčke samo preselijo iz enega doma v drugega. Eno vezo torej zamenjajo z drugo in vsaj na začetku se počutijo srečne, ker so se rešili partnerske veze, v kateri niso več čutili zadovoljstva. Njihov družbeni status se navzven bistveno ne spremeni. Še vedno so del partnerske zveze, njihova družbena vloga je pozitivna, toda … Po letu dni se že vidi ali nova partnerska zveza resnično funkcionira in ali najdejo v njej vse tiste lastnosti, ki jih sicer ima družinsko življenje in na katere so bili navajeni. Neredko se dogaja, da želijo v svojo novo vezo »potegniti« otroke iz prejšnje veze ali pa imajo zelo kmalu otroke z novo partnerko, saj so otroci sestavni del družine. In pri tem gre lahko marsikaj narobe. Bodisi otroci ne sprejmejo nove partnerke in celo zavračajo očeta kot starša, bodisi nova partnerka in njuna zveza ni to, kar so si predstavljali. Mogoče nova partnerka še noče imeti otrok ali pa moški ugotovijo, da imajo bivšo partnerko še vedno zelo radi in da so z ločitvijo izgubili nekaj, kar hočejo nazaj ter se na vse načine trudijo vrniti v prvo družino. Razlogi za razočaranje in za to, da svojo življenjsko odločitev, torej ločitev, občutijo kot veliko napako, je veliko.

Ženske se po ločitvi morajo postaviti na lastne noge, saj imajo ob sebi otroke, za katere morajo skrbeti. Ker v družini ni več tistega drugega, ki bi se mu prilagajale in si z njim delile družinske obveznosti, otroci pa so sestavni del njihovega življenja in razlog, da ne smejo obupati in dvigniti rok kadar ne vidijo izhoda iz situacije, so njihove misli na smrt le trenutki, ko so zaradi skrbi in odgovornosti na tleh. Nasprotno pa moški, ki ostanejo popolnoma sami, ki se jim tudi druga, tretja ali peta veze ne obnesejo, ki jim otroci ne predstavljajo smisla življenja in sebe vidijo kot popolnoma nekoristne člane družbe, v najbolj črnih trenutkih vidijo le eno rešitev iz svoje situacije – samomor.

Kolumna 7 dni, 18.11.2009

Zdaj sem S.P.

Pred nekaj dnevi sem registrirala s.p.. Gospa na občini me je najprej nejeverno pogledala potem pa vprašala če mislim resno. Ja, seveda, zakaj pa ne. Razumem, da je recesija, razumem tudi to, da se v Prekmurju in Prlekiji vsi bojijo za svoja delovna mesta, ampak jaz sem se že pred časom odločila, da ne bom več delala samo za plačo, ampak tudi za veselje, užitek in predvsem zase. Vsekakor mi je jasno, da sem na periferiji in v delu Slovenije, za katerega vsi mislijo da je reven, da v njem nič ni, da vsi bežijo iz njega, jaz pa ravno v njem vidim toliko potenciala …

Priznam, da mi gre občasno strašno na živce, ko v medijih slišim ali preberem, da sta Prekmurje in Pomurje revna, zaostala. Če bi bilo tako, potem se nihče ne bi priseljeval v ta konec Slovenije, temveč bi vsi bežali iz njega. Toliko tujcev kot jih je tukaj jih menda ne najdeš nikjer drugje po državi. Ljubljana ne šteje. In kako lepa narava je tukaj, koliko čudovitih kotičkov in domiselnih ljudi. Zakaj jih turisti ne najdejo je najbrž vprašanje za tiste, ki se s turizmom ukvarjajo, a jaz vsak dan s hriba gledam na farmo nojev. Pa kako lepo jezero se razprostira v daljavi in ja, tudi moja njiva sivke bo čez leto ali dve prava paša za oči. Roko dam v ogenj, da ima svoje vino vsak, ki ima gorico, teh pa je okoli mene polno. In kako dobre pogače pečejo okoliške ženske, da orehov, sliv, jabolk in drugih dobro sploh ne omenjam. Toliko lepih, zanimivih, dobrih in okusnih stvari je v tem koncu Slovenije, da si niti zamisliti ne morete, le … le ljudje so posebne sorte. Ljudje ne vejo, da bi lahko iz vseh te orehov naredili izvrstno orehovo olje, iz sadja, ki ga imajo na pretek, pa izdelali razne marmelade in džeme, ki bi jih ljudje z veseljem kupovali ali pa bi ga sušili in prodajali kot suho sadje. Ljudje so sami po sebi skromni, preskromni, in na nek poseben način zaprti vase, pa se posledično niti ne zavedajo kakšno bogastvo imajo. Bogastvo za tiste, seveda, ki cenijo naravno, ki obožujejo pristno domačnost in kvaliteto. Tisto, kar Ljubljana pravzaprav dojema kot zaostalost in revnost je pravzaprav posebnost Prekmurja in Prlekije, ki sta najbrž tudi zato še vedno tako malo poseljeni in polni neokrnjene narave. Na Gorenjskem, recimo, je treba za tako naravo krepko zagristi v kolena in se dvigniti nad 1000 m.

Odločila sem se, da bom obnavljala stare hiše. Srce me boli, ko gledam butano hišo, ki jo ljudje prepustijo zobu časa misleč, da je ni mogoče obnoviti ali da v njej ni možno udobno živeti. Prav tukaj, v tem koncu Slovenije vidim priložnosti, da izživim svoje sanje in željo po delu, ki me navdihuje in veseli. Ker je za vsak posel potreben čas se bom še nekaj časa vozila v službo v Ljubljano. Točno tako. In to je še ena od stvari, ki ljudem jemlje dih. V Ljubljano iz Ljutomera? Vsak drugi dan? Ja, zakaj pa ne. Dve uri vožnje po avtocesti v eno smer. Sama gledam na to z druge perspektive. Ko sem še živela v Kranju in ko še ni bilo Šentviškega predora, sem se do službe vozila več kot eno uro. In s tega zornega kota potem ti dve uri res nista velika izguba časa, mar ne.

Vzponi in padci so sestavni del življenja. Prav, zdaj je recesija. Veliko ljudi je in še bo ostalo brez služb. Ampak to ni konec sveta. Ne moremo kar umret. Življenje gre dalje. Nekateri smo se odločili, da bomo prav v tem času šli na svoje, drugi bodo na Zavodu čakali na novo prosto delovno mesto. Vsi pa živimo na istem koncu Slovenije, ki je čudovit in poln raznovrstnih priložnosti z delo. Ni nam treba čakati na nanj, lahko si ga sami najdemo, lahko ga ustvarimo. Jaz si ga bom že.

Kolumna 7 dni, 11.11.2009

Po riti

Zadnje čase kar naprej poslušam razprave o prepovedi telesnega kaznovanja, o novem načinu vzgoje s sobami za umirjanje, koti za premišljevanje, odvzemi najljubših igrač …

Vsakič znova mi nekako odleže, da sem imela otroke že tako zgodaj, da sta hčeri sedaj že tako veliki, da sem ju, ko sta bili majhni, lahko brez bojazni, da me bo kdo prijavil policiji, po zadnji plati bodisi ker sta ušpičili neumnost bodisi ker nista hoteli razumeti, da se nekaterih stvari ne sme ne poskusiti ne narediti. Recimo ukrasti denar iz denarnice.

Pri nas doma je veljalo, da mama boža, oče tepe. Kadar sem si zaslužila kazen smo počakali, da je prišel domov oče. Ko mu je mama povedala kaj sem ušpičila se je oče odločil: če je imel dober dan mi je dal rumeni karton kot pri nogometu, če pa je imel slab dan pa me je pretepel. Največkrat je mama stala poleg in mu govorila, naj me ne tepe po glavi, da ne bom še bolj jecljala. Nisem se imela kam skriti, ker sta oba starša sodelovala pri kaznovanju in zato sem se največkrat samo zvila v klobčič, si zakrila glavo z rokama in zdržala očetove udarce. Oče je imel težko roko, zato sem se ga bala. Ko gledam zdaj z distance na tiste čase kljub vsemu ne morem reči, da sem bila velikokrat kaznovana in ko sem bila, sem bila največkrat upravičeno.

Sama nisem zagovornik represivne vzgoje. Cukanje, lasanje, frcanje po glavi, nenaden zamah roke po otroku … vse to me strašno odbija in nič od tega nikoli nisem naredila svojima hčerama. Sploh si ne znam predstavljati, da bi katero potegnila za ušesa ali za kito ali da bi, kot to počnejo nekateri, nenadoma eksplodirala in ju pretepla. Spomnim pa se, da sem, ko sta imeli pet ali šest let, prvič stala pred odločitvijo kaj naj naredim. Mislim, da sta se tepli med sabo in tega nikakor nisem odobravala. Kot starejša sestra sem včasih svojo nemoč in jezo stresala na svoji mlajši sestri, kar seveda ni bilo prav, a mama in oče tega nista kaznovala. Eno izmed mojih pravil je torej bilo, da se moji hčeri med seboj ne smeta pretepati niti kako drugače grdo ravnati druga z drugo. Takrat sem dorekla prvo družinsko kazen, ki so ji sledile še tri kazni – kazen za krajo, laganje in potepanje zunaj potem, ko se zmrači. Kazen sem spremenila v nekak obred, ki sem ga izvedla mogoče petkrat v vseh enajstih letih, kar najbrž pomeni tudi to, da je bila kazen sama po sebi vzgojna. Nikakor si nisem želela konstantno uporabljati kazni, še manj sem želela imeti v domu strahovlado. Kadar me nista poslušali sem raje zavpila. Ko se zdaj včasih pogovarjamo o kaznovanja največkrat rečeta, da sem imela prav. Spomnim se, da sta se enkrat pozno v večer potikali po naselju in sem ju iskala kot zmešana. Najbolj sem se bala tega, da sta slučajno padli v bližnjo reko in ko sem ju našla sem ju kaznovala zato, da tega nikoli več ne bosta naredili. In res nista in še danes, ko ju ne bi več kaznovala, sta ob mraku doma.

Ne zagovarjam pretepanja in fizičnega poškodovanja otrok, ne zagovarjam pa niti zapiranja v kopalnice ali na balkon, odvzema najljubše igrače ali sedenja v kotu in razmišljanja. Slednje sem naredila samo enkrat in nikoli več, saj mi je hči po uri sedenja v kotu na vprašanje ali je razmislila odvrnila, da ni nič razmislila in če lahko sedi v kot še eno uro.

Kazen mora biti vzgojna, mora biti izvršena takoj in mora imeti tako težo, da se je otrok boji. In seveda, potrebno je vzgajati in postavljati meje že majhnim otrokom, nikakor ne šele takrat, ko le ti zrastejo staršem preko glave. Moji hčeri sta zdaj v najstniških letih in priznam, da sem se tega obdobja bala, saj so najstniki bojda najbolj naporna bitja na svetu. No, jaz nimam takih izkušenj, s hčerama se krasno razumem. Seveda se včasih spremo, a niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ju kaznovala. Sami vesta, kje je meja, kakšno je moje in kakšno je njuno mesto v družini.

Kolumna 7 dni, 04.11.2009