Ko ne moreš domov
Si predstavljate, da ne veste kam drugam it kot … domov? Ko vas je strah, ko se bojite, kaj vas čaka doma, pa vendar ne veste kam drugam bi še lahko šli, kot ravno tja, domov
Spomnim se, bilo mi je kakih 10 let. Takrat je moj oče pogostokrat prihajal domov pijan in če se je le dalo, sem se ga ognila v velikem loku. Mama je bila popoldan v službi, jaz pa sem po nesreči pri štedilniku zlomila gumb za uravnavanje plina. Vedela sem, da plin uhaja a ker ga nisem znala zapreti, sem šla s sestrama ven in upala, da bo mama prišla domov pred očetom. Pa ni, oče je prišle domov opit in v družbi dveh prijateljev. Kmalu zatem, ko je šel v stanovanje, sem zaslišala preklinjajoče vpitje. Ker sem vedela, da me bo pretepel, sem bila kljub njegovemu klicanju domov zunaj dokler nisem zagledala prihajati mame iz službe. Ura je bila kakih pol enajstih zvečer, ko bi že zdavnaj morala biti doma in mama je vedela, da se je moralo nekaj zgoditi, ker sem ji prihajala nasproti. Ne spomnim se več ali me je oče potem kljub temu natepel ali ga je mama uspela ustaviti, zelo dobro pa se spomnim groze, ki sem jo čutila v sebi, ko sem posedala pred vhodom in vedela, da bom slej ko prej morala iti domov, kjer me čakajo batine.
V mojem otroštvu je bilo tudi sicer veliko trenutkov, ko me je bilo groza biti doma ali iti domov, največkrat zato, ker nisem vedela kakšne volje bo oče. Kljub temu, da ne morem reči, da je bil fizično ekstremno nasilen človek, so se mi dogodki, ko smo od strahu pred njim bežale k sosedom in ko sem drevenela že samo, ko sem slišala njegov glas, zarezali globoko v kosti in dušo. Očeta me je bilo včasih na smrt strah in ta strah je bil in je ostal sestavni del mojega življenja. Ko se samo spomnim, kako sem z grozo poslušala njegove korake ko je prihajal po stopnicah. Moja soba je bila prva na vrhu stopnic in praviloma je najprej vdrl k meni … In nikoli nisem vedela ali se bo samo drl ali me bo namlatil ali bo moja vrata celo preskočil in šel h kateri od sester …
V moji mladosti nismo govorili o tem, kam se otrok lahko zateče kadar je žrtev domačega nasilja. Najbrž takrat tudi ni bilo varnih hiš in varnih točk. Otrokovo edino mesto, kamor je lahko šel po končani igri ali ko se je zmračilo je bil dom, le malokdo pa se je obremenjeval z vprašanjem ali je varen, topel ali mrzel, negostoljuben. Včasih, ko se zvečer vozim domov premišljujem, koliko je ta trenutek otrok, ki kljub pozni uri še vedno postopajo okoli bloka, hiše in stolpnice in si ne upajo domov. Veste, bolečina, ki jo povzroča tak strah, se ti zareže v kosti za vedno. Ko ne veš ali je starš že doma, ker si se zaigral in ga nisi videl prihajati domov in ko ne veš ali je prišel domov trezen in dobre volje oziroma ali je doma dovolj pospravljeno, da ne bo besnel je najhujša stvar ta, ko veš, da moraš zaradi pozne ure domov in že v naprej veš, da te bo pri vratih zagotovo čakala roka, ki ji ne moreš ubežati, se ji skriti, udarci so neizbežni. Danes se otroci sicer lahko zatečejo v varno hišo, a se morajo slej ko prej vrniti domov. V dom, ki je lahko vse prej kot dom.
Pravijo, da si dosti takih otrok kasneje, ko odrastejo, ustvari podoben dom. Da ženske, ki so odraščale v take strahu najdejo moškega, ki jih dalje ustrahuje, pretepa njih in otroke. Ko se slednjič le zateče v varno hišo in obstaja upanje, da se bo iztrgala začaranemu krogu, pa gredo spet nazaj in na vprašanje zakaj odvrnejo, da ne vedo kam naj sicer gredo, da so tam doma. Zdi se, kot da je strah sam postal njihov dom.
Teoretično si res lahko ustvarijo podoben - razdiralen - dom. Praktično pa poznam tudi take, ki so se ob malo trših (grdih?) izkušnjah iz mladosti kalili, se učili, da je treba poiskati nove poti, da ne bi preveč trpela rit (če so bili tepeni) ali ušesa, če so bili zmerjani- ali oboje…ali še kaj tretjega….
Žal je tako, da je žrtev v večini primerov tako navezana na tistega, ki jo tepe, da so redki, ki jim brez tuje pomoči uspe, da poiščejo pomoč. Teoretično imamo v državi cel kup inštitucij, vprašanje je, kako te funkcionirajo?!
Žal je tudi tako, da človek ob nasilju- mlad ali starejši- otopi. In to je najhuje, kar se komurkoli lahko zgodi. Da ne čuti več in da se ne bori več…..
Na srečo so vmes tudi posamezniki, ki se borijo in prav ti bi MORALI govoriti, pripovedovati….Vsak lažje posnema tistega, ki je imel podobne izkušnje kot pa da sledi komu, ki samo govoriči, kaj bi bilo treba storiti….
25.11.2009 ob 07:54
katarina pravi:
mica: jaz sem ena izmed tistih, ki si nismo ustvarili takega doma. pravzarpav si sama ravno zaradi vsega tega, kar se je dogajalo v moji primarni družini, insem nikoli predstavljala, da bi živela v dvostarševski družini. ap ne , da bi načrtovala enostarševsko, samo nisem si predstavljala, da bi živela v taki dvostarševski, drugačne pa nisem poznala, ker so ble vse okoli mene nekako podobne moji. in prav dobro se spomnim, bilo mi je kakih 15 let, ko sem že vedela, da otroka hočem, moža pa …. ne.
25.11.2009 ob 08:35
Palma pravi:
Žalostno je, če je otroku mučno iti tja, kjer bi se moral počutiti prijetno in varno. Nikakor ne morem razumeti, da si nekateri starši privoščijo ustvarjati takšno okolje za svoje otroke. Ne morem. Pa je na žalost tega veliko.
25.11.2009 ob 09:03
alcessa pravi:
Mislim, da ima Mica prav: če bi se veliko govorilo o tem, da imajo otroci iz groznih družin zelo veliko možnost, da si “nehote” ustvarijo podobno družino, bi to mogoče koga že vnaprej odvrnilo od tega, da na primer z nekom dobi otroke, po principu “vem, kaj me čaka s teboj, tak si kot moj(i) starš(i)”… Pri tem ne mislim samo govorjenja: fajn bi bili še kakšni filmi pa (hrvaške
) popevke …. Skratka, cajtngi in popularna kultura bi prevzeli deli socialnih delavcev, tako bi odpadel tudi precejšen del odpora v slogu “ne bom za nasvet spraševala na CSD-ju”, da ne govorim o sposobnosti ali nesposobnosti CSD-jev, da pravočasno posežejo vmes in rešijo vsaj prihodnost takšnih otrok.
25.11.2009 ob 09:13
katarina pravi:
alcessa: kaj sem jaz po izobrazbi? aja, socialna delavka. :))) očitno je moj teritorij dela z ljudmi …. medij.
25.11.2009 ob 09:19
Niko Brumen pravi:
Živijo vsi!
Človek je pač človek - včasij je to krasno, včasih morda ne, vedno pa je človeško.
Le dva primera (prvega rad pogostoma dajem, ker je povsem navadno poučen, drugega bom pa prvič, ker je nenavadno poučen):
1. Trije sinovi iz družine, v kateri je bil oče alkoholik. Prvi je popoln abstinent, drugi ima do alkohola povsem običajen odnos, tretji pa ga žinga kot zlomek (oz. kot ga je oče). Tako pač je - vsak od nas to ve.
2. Ženska, ki noče otrok. Pa ni z njeno spolno usmerjenostjo nič nenavadnega - pač otrok noče. In zakaj? Ker jo je mati (le njo je rodila - na njenem mestu je bilo to odrešilno in življenjsko pomembno, saj se je s porodom res življenjsko ogrozile) vedno prepričevala, da je roditi nekaj najbolj groznega in da ne bi nikoli rodila, če bi vedela, kako je. Zic in smo tam!
Lep dan ljudje in ljudike!
25.11.2009 ob 10:15
alcessa pravi:
Katarina, je razlika med splošnim trudom CSD-jev in njihovo priljubljenostjo na eni strani (koliko hčerk iz groznih družin poznaš, ki bi šle na CSD vprašat, kako naj si najdejo primernega partnerja ali ki bi se pogovarjale o tem, ko je že prepozno?), in pa tabo kot posameznico na drugi strani.Ti nisi povprečna socialna delavka, ti si ti.
Niko: pravijo, da ima ene 30 % otrok iz slabih družin možnost izboljšati svoje življenje, če nihče v tej smeri ne počne nič, torej se drugače razvijajo sami od sebe. Na žalost se ne strinjam s tabo, da bi morali biti s tem zadovoljni in ljudi pustiti, da so nesrečni vse življenje, ker jih je nekdo matral kot otroke. S tem se ne bi bilo človeško sprijazniti iz enega pomembnega razloga: prisotnost razumevajočih odraslih oseb takšnim otrokom namreč v še večji meri lahko spremeni življenje. In več bo ljudi, ki kot otroci lahko preživijo matranje in si poiščejo svojo pot, boljše za nas vse. Situacija je vsekakor primerljiva z izbruhom neke bolezni: če ne naredimo nič, jo bo manjše število ljudi preživelo, ker so naravno odporni ali imajo srečo. Če nismo storili nič, imamo vse ostale na vesti.
25.11.2009 ob 10:38
najed pravi:
Prvič berem ta blog, pa me je pritegnila tema.
Na žalost zato, ker sem imel situacijo zelo podobno v otroštvu. Oče je bil alkoholik, ogromno odsoten, ko pa je bil doma, pa psihično zelo nasilen. Fizično samo proti koncu skupnega družinskega življenja, ker je mati tam potegnila črto.
Na žalost moram iz lastnih izkušenj ugotoviti, da je tak način življenja globoko zakoreninjen v meni. Z alkoholom sicer nimam problemov, moram pa izredno veliko delat na odnosih z ženo in sinom. K sreči mi uspeva, veliko zahvale gre ženi, ki me je po najinih začetnih hudih težavah usmerila in mi pomagala nadgraditi odnos iz odnosa mojega očeta na nek normalen družinski…
Tako da se popolnoma strinjam, da je za presekanje tega kroga potrebno ogromno dela in zunanje motivacije. Če si od malega rasel v taki okolici, je velika nevarnost, da se ti zdi tako življenje podzavestno popolnoma normalno, kljub zavedanju, da ni normalno.
26.11.2009 ob 14:17
Katarina,
da si ženske najdejo takega moškega, je zato, ker niso znale oprostiti svojemu očetu. In ker se želijo na nek način očetu oprostiti- prosim lepo - si najdejo takega močkega, za katerega mislijo, da ga bodo znale spremeniti.
Kot bi si želele spremeniti očeta.
Tiste, ki znajo oproščati, ne padejo v tako vezo.
Zamera je huda reč. Ki se vleče in vleče.
26.11.2009 ob 23:50
Only pravi:
Posploševanje. Za vas bi bla knjiga Zločin in kazen od Dostojevskega. Protagonst tudi tam misli, da obstajajo le 2 vrsti ljudi…
28.11.2009 ob 16:54
M. pravi:
Berem o preživninah, o nekakšnem olajšanju moških, ko zakonska ali izvenzakonska skupnost razpade…kako “tonejo”, dokler se ne “nalepijo”, na novo žensko…ali pa si obupno želijo stare zveze, preden storijo usoden korak…
Ženske, matere pa so po nekih statistikah, zelo previdne in si v prvem letu po razpadu skupnosti,družine ne najdejo novega partnerja….smešno…
Lepo Vas prosim, ženske imajo na SCD tak privilegij, da me je sram, da sem ženska…še taka “k…” pa ji je avtomatsko dodeljen otrok….
Mojega sina je snaha varala pol leta…ker je vedela, da nam za otroka (dojenčka) ne bo vseeno…saj sem ji “rit” odnašala, ko je prišla k nam zastonj živeti v hišo, kot “falirana” študentka brez denarja….sin pa jo je preživljal…ko jo je našel, da ga vara je v spremstvu policije prišla pozno ponoči “ukrasti” otroka in se lažnivka zatekla v varno hišo…
Tudi moški se po novem lahko zatečejo pred ženskami v varne hiše….
Bežanje ne reši ničesar…prej ali slej se je potrebno začeti pogovarjati…
Potem pa se čudimo, da so te “matere”, ki so dale na “čevelj” biološkega očeta, ponovno vzgojile “pijance”….saj moški, kar naenkrat nima nobenih pravic po razpadu družine…samo dolžnost plačevati preživnino…za stike pa se v tem našem konkretnem primeru odloča ona…sin je odvisen od njene volje…ampak ta pokvarjena “mati” dela kot medicinka v neki instituciji na izmene in je tako otrok pri sinu in nas, več kot 16 dni na mesec…plačuje skoraj dvesto eur….hrani, oblači otroka, ker ona kupi samo ene slabe čevlje in še tisto, kar kupi sin…hlače majčke, ona pokrade….zelo nasilna ženska…ampak to je stvar kazenskega prava…in sodnih mlinov…pa je vse to v korist otroka?
Kakšne otroke vgajate ženske…se lepite samo na preživnino…se v prvem letu po ločitvi od partnerjev delate poštene, svetnice…jasno, saj ste previligirane, imate otroke s katerimi izsiljujete moške za stike, za preživnine…CSD pa je še en dodaten pripomoček ženskam, manipulacijami…
Družinski zakonik bi moral vsebovati klavzulo, da se dodeli otrok tistemu, ki je bil v parnerski zvezi “pošten”, ni lagal in zavajal parnerja in živel na dveh stolčkih…ni prav, da so v 90% skrbniki ženske…kot da so moški neodgovorni….lepo vas prosim, saj ste jih vi matere rodile in vgojile….pa tako veliko svobode ste imele pri vzgoji, ko ste se ločile od razno raznih partnerjev….
Seveda so tudi izjeme med ženskami in moškimi…
Poznam življenski primer…
Mati si je po rojstvu hčere omislila več ljubimcev…podlegla je drogi in storila več kaznivih dejanj, kar je privedlo do ločitve…
Oče te hčere je bil po ločitve vse drugo , samo človek ne…
CSD je punčko “avtomatsko” dodelil tej pokvarjeni materi…iz maščevanja je preprečila vse stike…za preživnino pa je vlagala zahtevke na sodišče…otrok je bežal od te matere, zatekala se je celo v našo družino…
Njen bivši parner si je našel po petih letih novo ženo….z njo ima tri otroke…
Povabil je svojo hči iz prvega zakona, da živi pri njemu…ker jo je njena mati nagovorila, iz tega ni bilo nič…stikov od jeze ni bilo nikoli več…ta deklica, danes polnoletna…gre po stopinjah matere…menjavanje moških…brez vsake izobrazbe….
Danes ko je ta mati stara 43 let in ko je spremljala zgodbo mojega sina pove…
“Kar sem jaz naredila svoji hčeri si ne bom nikoli oprostila”…a tvoja bivša snaha ne ve, kaj dela svojemu otroku…ko bo to spoznala bo prepozno…
Življenje piše tisoč in eno zgodbo…toda matere…bodite poštene do svojih otrok in do “bivših” bioloških parnerjev….otrok potrebuje oba starša in prav je tako….
Nekega dne bo vprašal, kaj je počela njegova mama ali oče…
1.12.2009 ob 03:43
katarina pravi:
M. tudi ti si ženska. in po čem sklepaš, da si pa ti dobro vzgojila svojega sina, če je falirani študentki naštepal otroka? in jo pripeljal tebi v hišo, da si jo ti živela? kapo dol, M. svojega sina si vsekakor vzgojila v odgovornega moškega. :))))))))
sicer pa ti dam delno prav, tam s tisto klavzulo, z preživnino pa ne, ker nimaš pojma kakšne preživnine se v sloveniji določajo. in če bi poznala primer natalije markač tudi ne bi blejala, da CSD-ji avtomatsko dajejo otorke mamam.
1.12.2009 ob 10:35
M. pravi:
Ne ni ji “naklepal” otroka, (starost obeh je 27 let) nasprotno…zelo si je želela mojega sina, pa veš zakaj…ko se je moj vnuček rodil mi je priznala, da je iskala nekoga: “Da ji bi naredil otroka”, ampak moj sin ji je bil tako všeč, da si je želela ostati z njim…dokler na “trgu” ne najdejo nove “žrtve”…je pač tip “čvekave” in lahkotne ženske…dosegla je svoje…visoka preživnina je bila izsiljena na CSD, ker mu drugače ne bi dovolila stikov…kako pokvarjeno…novi “ljubimec” je ne mara, mu je lepo pri dekletu…zato je pa snaha nesramna in žleht, nagaja na vse načine, da bi preprečila stike z nami…od kje ji ta pravica….
Lepota mine…ostanejo spomini…
Kdo pa pravi, da je fizično živela z menoj in mojim možem v isti hiši…živela je naši nepremičnini…
Kaj nam različne zgodbe povedo….danes je čas “matematike” nič delati in lagodno živeti na račun drugih…
Prišla je vsa skromna, prijazna z dvema vrečkama, odšla je z pokradenimi tujimi stvarmi…mama ji je zgodaj umrla….oče alkoholik….konfliktna oseba…
Poznam zgodbo od g.Markač…redka izjema, da gospe ni bil dodeljen otrok…
Ko vstopiš na CSD (ali druge institucije) te pogledala od vrha do tal…če nimaš najmanj univerzitetne izobrazbe se delajo iz ljudi “norca”…
Danes ni nobenega spoštovanja, vrednot…
Ja, moj sin je odgovoren moški, toda nima univer. izobrazbe in tako dobre plače, kot jo imajo ta profil ljudi na CSD…
Popolnih ljudi ni…zato pa zahvaljujoč tehniki pišemo zgodbe sem, ker je življenje prekratko, da bi se učili na lastnih napakah…
CSD dajajo materam avtomatko otroke…v življenju sem se prvič srečala z delom in problemi, ki jih CSD kot državna institucija rešuje, ko družinska skupnost razpade….neumno se mi zdi, da je v tem primeru dobila otroka bivša snaha…nikoli je ni pri otroku, službo ima na tri izmene, nočne…da pa nagaja sinu, mu piše in govori, da ga daje tujim ljudem…ženska je za v nadzorno institucijo, žal…
Sin uredi otroka kot mati….celotna oskrba…
No, po “blejanju” ljudi, kot ti imenuješ to bloganje na pc sem zasledila mnogo zgodb, obupanih moških, ki ne vidijo ob razpadu družine otrok tudi po 6 mesecev in več….in zgodba se mi je zdela na moč podobna naši…
Odgovor strokovnjaka je bil, da vse to dopušča Slovenska zakonodaja…
Statistika pove, da v 70% primerih so ženske tiste, ki predlagajo razpad partnerskih zvez, družin…žrtve pa so vsekakor otroci…
Čudno je vse to, čudno…moti me tudi to, da so na SCD zaposlene samo ženske…kje so moški?
1.12.2009 ob 14:02
katarina pravi:
kje so moški? moški ne študirajo socialnega dela. pojdi pa si oglej profil študentov tam. sama sem diplomantka te fakultete, pa tudi meni to ne pomaga, ko grem na CSD urejat zadeve. pomaga mi to, da poznam zakone. ki pa jih lahko pozna vsak, ne samo tusti z uni. to se menda strinjaš.
sicer pa … slovenska zakonodaja dopušča tudi to, da očetje ne plačujejo preživnine ali pa v tako mizernem znesku, da je za zjokat. istočasno pa zahtevajo otroke. mal ne gre, a ne. če en moreš za otroka skrbez dostojno ko je pri drugem staršu boš težko tudi ko ga boš imel pri sebi.
glej, primera tvojega sina ne poznam, mogoče je res nabasal na pošast, a to ne pomeni, da so vsi moški nabasali na tako, ki / ko jamrajo kako hudo jim je. internte ni merodajen medij za te zadeve. res ne.
2.12.2009 ob 07:19
M. pravi:
Akcija: Kakšna bo družina v prihodnosti?
»Kakšna bo družina v prihodnosti?« je naslov akcije, s katero želimo v Zavodu iskreni.net slovenske družine spodbuditi k razmišljanju.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je včeraj napovedalo, da bo dalo v vladno proceduro predlog družinskega zakonika. Zavedamo se, da obstaja velika verjetnost, da bo zakon uveljavljen z močjo oblasti – kljub velikemu nasprotovanju s strani družin in brez dialoga z njimi.
Še več – ministrstvo želi celo minimizirati mnoga nasprotovanja predlogu zakonika, ki so bila izrečena v času javne obravnave. Zato je še bolj pomembno, da glas družin in zakoncev ne utihne.
V družbi se v zadnjih desetletjih sistematično širi podcenjujoč odnos do družine in še zlasti zakonske zveze. Pri tem veliko odgovornost nosimo tudi družine same. Če bi mi sami verjeli v moč družine in zakonske zveze, se trenutna oblast ne bi mogla tako lahkotno poigravati z novimi definicijami družine.
V Zavodu iskreni.net smo zato prepričani, da bi si morala vsaka družina ob sprejemanju novega družinskega zakonika odgovoriti na vprašanje, kakšna bo njena prihodnost.
9 slovenskih družin, ki sodelujemo pri iskreni.net, je dalo svoj odgovor. Opazili ga boste lahko že od danes naprej na jumbo plakatih po vsej Sloveniji. Stroške plakatov smo družine 100% krile same. Vabimo vas, da se pridružite akciji in svoj odgovor prispevate tudi vi!
2.12.2009 ob 08:05
katarina pravi:
kar se mene tiče bo moja družina enostarševska. iz več razlogov. in zagovarjam trditev, da je bolje en normalen zdrav odrasel starš ,kot disfunkcionalna dvostarševska družina.
tudi ko je tradicionalna razširjena druiđžina prehajala v jedrno kakršno poznamo danes, proti temu nobena akcija ne bi pripomogla nič. čas gre naprej, stvari se spreminjajo. hvala bogu tudi na bolje, da ni več sirotišnic, čeravno je kakemu otroku pri rejnikih huje kot doma.
meni je prav, če bodo imeli otroke homoseksualci, nič nimam proti posvojitvam. sem samo proti nasilju, zlorabljanju otrok in proti manipuliranju.
proti čemu vse si pa ti oz. vi? proti vsem drugačnim oblikam družine ki ni dvostarševska? katastrofa od ozoglednosti in zaplankanosti.
2.12.2009 ob 08:12
Vanja pravi:
joj sem pogeldala tal iskreni.net
in je za kozlat. stara pesem, ogrožajo jih istospolne družine…bljak…..
jaz imam družino-heteroseksualno-pa me takšne družine a la iskreni.net slikajo v slabi luči. obstjajo tudi družine, ki niso konzervativne in svetohlinske.
2.12.2009 ob 08:23
M. pravi:
Obstaja točka v tvojem življenju, ko spoznaš, kdo je pomemben, kdo nikoli ni bil pomemben, kdo ni več pomemben in kdo bo vedno pomemben.
Zato ne skrbi za ljudi iz preteklosti, obstoja razlog zakaj ne bodo v tvoji prihodnosti..
2.12.2009 ob 09:46
katarina pravi:
… in zakaj potem tebe skrbijo družine, ki niso povezaen s tabo? hmmm …
2.12.2009 ob 09:50
M. pravi:
Spoštovana,
Jaz sem za korist in pravico otroka, da živi in odraste v zakonski skupnosti med žensko in moškim, (zakonca) in da za otroka nosita skrb in vzgojo oba starša…a za tak korak je potrebno kaj več, kot samo roditi otroka…ne da je razmišljanje mladih generacij postavljeno na glavo…imidž si gradijo s početjem prepovedane in družbeno motečega, nezaželjenega…
Hipoteza; V interesu države ni, da ima toliko enostarševskih družin (absolutno sem proti istospolnim partnerskim družinam, ali skupnosti), še na području današnje družine, imamo veliko neodgovornih staršev, oziroma “KRIVCEV” , za razpad družin in posledično manipuliranje z otroki, kot da so otroci “štafetne” palice…vse to je posledice nizke stopnje odgovornosti, ali pa te sploh ni…
“Življenje zahteva od nas neprestano odločanje in izbiranje. Iz dneva v dan nekdo (ali nekaj) od vas pričakuje, da se boste odločali glede nečesa. Izbiranje je življensko dejstvo, ki se mu ne moremo izogniti: kaj želite, kam bi radi šli; ali boste kupili ta avtomobil ali tistega drugega: ali bi lahko PREPROSTO ŽIVELA SKUPAJ, ALI PA BI BILO BOLJE, DA SE ODLOČITA IN SE POROČITA: ali bi morali materi povedati, kaj vam je naredil stric Marko, ko je bil lanski božič pri vas; ali bi morali poskusti mamila ali pa bi morali preprosto reči NE; ali naj verjamete besedam otrok o tem, kaj se je zgodilo, ali ne; ali je zdaj napičil čas, ko bo treba dati mamo v dom za ostarele; ali naj verjamete v Boga? Same izbire, in nikakor se jim ne morete izogniti. Če ste pošteni do sebe, potem veste, da so bili tudi v vašem življenju trenutki, ko ste stopili naprej in sprejeli neko odločitev s polnim prepričanjem, da ravnate pravilno. Ob drugih priložnostih pa ste se ustrašili in upali, da se bo kdo drug odločil namesto vas, saj preprosto niste imeli poguma ali energije, da bi se soočili s pritiskom. Morda niste razumeli, da izbirate tudi takrat, ko ne izbirate ničesar.
Tako kot za vsakogar tudi za vas velja, da so se nekatere izbire izkazale za resnično uspešne, medtem ko so bile druge popolna polomija. Žal pa vse vaše odločitve, naj bodo dobre ali slabe, lahko usodno vplivajo na vaše življenje.
Pravica do izbire je tako breme kot tudi privilegij in vsi smo začeli izbirati, ko smo bili še zelo MAJHNI…
Sprva se odločate med preprostejšimi izbirami: Ali naj pojem grah in korenje? Toda vse prekmalu morate izbirati med veliko resnejšimi stvarmi. Ko postajate starejši, večji, močnejši in “pametnejši” se močno povečata tudi resnost in pomen vaših izbir, s tem pa tudi vaša sposobnost, da zadeve “zamolčite” ali pa da storite nekaj resnično pomembnega.
Vedno znova me preseneti, ko se starši trudijo pojasniti vedenje svojih dragocenih, malih, bodočih serijskih morilcev tako, da zanikajo dejstva, ki že vse od začetka dobesedno bijejo v oči: “Matej je bil težaven, seveda. Imel je nekaj izbruhov JEZE že v prvih razredih osnovne šole, ampak nikoli nič resnega. Toda zdaj, ko je dopolnil petnajst let, je vse zavozil. Sploh ne razumemo, kaj se je zgodilo. Do zdaj nikoli ni imel težav z zakonom!. Videti je, da se je kar čez noč strašno poslabšal!”
Seveda! Saj se večina petletnikov ne pretepa ves čas s policisti, prav tako večina petletnikov ne pretepa učiteljev, ne kadi trave, ne krade avtomobilov in ne pijančuje. To ne pomeni, da tega ne bi počeli, če bi mogli; VZROK je preprost ta, da imajo samo pet let, in da tega še ne morejo početi. Pri petih letih se njihovo UPORNIŠTVO ali NEPRILAGODLJIVOST lahko pokažeta samo z izbruhi jeze, s kuhanjem mule ali pa tako, da skušajo zažgati mačka. Gre za to, da se njihova sposobnost za pomembne slabe izbire, na podlagi katerih potem tudi “učinkovito” delujejo, drastično poveča, ko zrastejo in ko so dovolj veliki in dovolj močni, da postene njihovo vedenje očitnejše in ima tudi večje posledice. Ne gre zato, da tak otrok prej ali slej ni bil dovolj lahkomiseln, temveč le, da se mu pri petih letih nikoli ni POSVETILO, da bi vam lahko UKRADEL DENAR in avtomobil… Takrat še ni bil sposoben takih dejanj… IN ENAKO JE Z VAMI. Čim starejši postajate, tem bolj OGROŽATE svoje življenje in življenje drugih ljudi okoli sebe.
Vaše izbire so pomembne vse od prvega dne - PRAVNO, MORALNO, TELESNO, DENARNO IN DRUŽBENO in njihov vpliv se povečuje skladno z vašo starostjo…
Vaše izbire namreč odločilno vplivajo na to, kako in zakaj je vaše življenje takšno, kakršno je…
Zdaj verjetno že dobro poznate moje prepričanje, da je vaša SAMOPODOBA sestavljena iz vplivov nekaterih dogodkov, izbir in ljudi ter iz vaše razlage teh dogodkov”(Dr.P. McGRAW).
3.12.2009 ob 10:53