Starševstvo +

Darila da Jezus

Kakih 20 let nazaj, ali pa še manj, je bil božič vse prej kot to, kar nam zadnja leta na vso silo skušajo vcepiti v podzavest mediji in trgovske verige. Sama se ga iz otroških let spomnim čisto drugače.

Božička takrat sploh poznali nismo, pri nas je nosil darila Jezus v znak veselja, ker se je rodil. Pod smrekco je natrosil bonbone in čokolade, nikakor pa ne velikih in bogatih daril. Za večerjo je bil nadevan piščanec s krompirjem in solato, sladkarije, piškote in drugo drobno pecivo, pa sta mama in babica naredili sami. Smisel božiča je bilo skupno posedanje za mizo, blagoslov hiše, obisk polnočnice, poslušanje božičnih cerkvenih pesmi, obujanje spominov na iztekajoče leto. Niti ni bilo toliko pomembno kaj je na mizi in kaj pod smreko, pomembno je bilo, da je družina zbrana. Tisti večer ni bilo obiskov v hišo, ker je veljalo, da je to intimni družinski praznik, ki ga nihče ne moti. Prava darila, tista večja in pomembna, je nosil dedek Mraz na silvestrovo. Takrat smo lahko šli otroci ven, pokali petarde in spuščali rakete. Praznovanje novega leta je bilo družaben praznik. S sosedi smo se obiskovali, odrasli so spili kak kozarec vina, otroci smo drug drugemu razkazovali darila. Ob polnoči smo se objemali, si voščili srečno novo leto in če je bilo res veselo smo praznovanje podaljšali še v prvi dan novega leta. Danes pa …

Ko se december še niti prav ne začne že velike trgovske verige na veliko razobesijo slogane v stilu »veselite se iztekajočega leta, prihaja božič, obdarite svoje bližnje, privoščite si to in ono, pomagajte tistim, ki nimajo, bodite radodarni, če je božič naj bo božič za vse«, itd. Res je, če je božič naj bo za vse, toda tisti, ki nimajo, jim to, da jim za božič napolnimo mizo, potem pa jih spet prepustimo dalje njihovi bedi ne bo polepšalo božiča. Ali jim pomagamo skozi vse leto oziroma ali smo radodarni ker smo radodarni ali pa pustimo to enkratno posiljeno radodarnost vnemar. Ljudje, ki živijo v pomanjkanju, potrebujejo konstantno pomoč, ne enkratno in ne tako, ki jo vzpodbudi prisiljena dobrota in pozivi tistih, ki imajo prav od te posiljene dobrote največ. Dobiček. Pomembno je vedeti tudi to, da nobena radodarnost ne bo prinesla ljudem notranjega miru, osebne sreče, zadovoljstva in povezanosti v družini. To so dobrine, ki so v ljudeh samih, ki jih ne moremo ne kupiti ne podariti. Ali jih imamo ali pa jih nimamo. In smisel božiča je ravno v teh dobrinah, ki pa jih trgovci zelo uspešno zamenjujejo z materialnimi dobrinami, ki naj bi sporočale naše notranje zadovoljstvo, srečo in mir. Osebna sreča naj bi pomenila polna miza dobrot. Notranji mir naj bi predstavljal velik nadevan puran, družinsko srečo pa ogromna darila po smreko. Kaj pa bo dan po božiču, pa tako ali tako nikogar ne zanima.

Kakšen praznik je sploh še božič? Je to še družinski praznik? Ga občutite kot takega? Se lahko uprete reklamam in kupujete zmerno, vztrajate pri tistem, kar ste nekoč kot otroci doživljali na ta praznik? Ste podlegli nakupovalni mrzlici in se vaše oči kar ne morejo najesti?

Pri nas doma vztrajam pri družinskem izročilu. Čeprav ne hodimo v cerkev in ne postavljamo jaslic, za božič nosi sladkarije Jezus. Na ta dan nimamo obiskov in tudi me ne hodimo okrog. Posedamo v dnevni sobi in se pogovarjamo. Včasih kaj spečem, največkrat pa si naredimo palačinke. Sama se striktno izogibam velikim trgovskim centrom, pa tudi razne akcije mi ne pridejo do živega, saj nikjer ni naprodaj objemov in radostnih stiskov rok. Nobena hrana, ki jo tisti dan zaužijemo, ni smisel božiča. Smisel je v tem, da se družimo, da smo skupaj, da se imamo lepo. Tudi ob malinovcu in čaju. Ni namreč toliko pomembno kaj jemo in pijemo, pomembno je s kom. In sama to počnem s hčerama, ki ju imam srčno rada.

Kolumna 7 dni, 23.12.2009

Absurdi

V prejšnji kolumni sem govorila o razumevanju MDDSZ-ja kaj je roditeljska pravica in kdo vse jo po njihovo izvaja. Tudi starši, ki se za otroke ne zmenijo, pa starši, ki za otroke ne plačujejo preživnine in celo starši, katerih otroci so v reji. Slednji sicer ne dobijo otroškega dodatka, dobijo pa rejenci zanje finančna sredstva v višini otroškega dodatka za prvega otroka. Če torej staršu ni uradno odvzeta roditeljska pravica MDDSZ smatra, da jo izpolnjuje, čeravno bi na CSD-jih našli zajetne fascikle dokazov, da starši te pravice ne izpolnjujejo.

Moja znanka, recimo ji Maja, se je nad odločbo CSD-ja, da po novem ni več enostarševska družina in da ji ne pripada 10% višji dodatek, pritožila. Prejema majhno plačo, po sodni kalvariji ji preživnino za njena otroka plačuje Preživninski sklad, na CSD-ju pa je tudi jasno evidentirano, da se oče za hčeri ne zmeni. Na pritožbo ji je MDDSZ odgovorilo naslednje, citiram:
»Pri preučevanju celotne spisne dokumentacije pritožbeni organ ugotavlja, da je za A.B. določena preživnina, M.B. pa prejema nadomestilo preživnine od preživninskega sklada RS, zato pritožbeni organ pojasnjuje, da na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oba starša izvršujeta roditeljsko pravico, čeprav ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otrok. Eden od staršev roditeljsko pravico izvršuje sam samo v primeru, če je bila drugemu odvzeta, če je drugi od staršev umrl, če je dalj časa odsoten oziroma očetovstvo ni urejeno.« Podpisana je ga. Breda Skubic, sekretarka, po pooblastilu ministra.

Po njihovo torej oče skrbi za hčeri, saj v njegovem imenu zanju plačuje preživnino Preživninski sklad. Razumete? Tudi jaz ne. Ne samo, da oče noče plačevati preživnine in se na vse načine izmika, ne samo da otroka niti pogledati ne pride, MDDSZ je šel celo tako daleč, da je Preživninski sklad, državno institucijo, določil za očetovega zastopnika, ki naj bi v očetovem imenu plačeval preživnino. Absurd vseh absurdov.

Pred mesecem dni sem, potem ko sem že vedela za to tajno obvestilo MDDSZ-ja CSD-jem, vložila vlogo za državno štipendijo. V rubriki IV. Posebni statusi, ki vplivajo na višino cenzusa v višini 70% minimalne plače na družinskega člana v prvi alineji piše: Vlagatelj živi v enostarševski družini. Referenta sem vprašala ali obkrožim to rubriko češ, da s hčerama živim sama. Odvrnil je, da ja. Četudi prejemam preživnino zanju? Četudi. Pa niste na CSD prejeli nobenega internega obvestila z MDDSZ-ja kdo je enostarševska družina in kdo ne? Ne. Ste prepričani? Šel je preverit h kolegici, se vrnil in odvrnil, da ne, da sem enostarševska družina, ker imam obe hčeri dodeljeni v skrb in vzgojo, zanju pa prejemam preživnino. V redu, sem zamomljala in obkrožila prvo alinejo. Veste, nočem imeti nobenih nevšečnosti zaradi tega, kar sem obkrožila. Pojasnila sem mu, da vem za tisto obvestilo, v katerem MDDSZ podučuje CSD-je kdo je in kdo ni enostarševska družina. Ne želim si, da bi mi naslednje leto post festum poslali novo odločbo češ, da moram vrniti del štipendije ker da nisem enostarševska družina.

V novem Družinskem zakoniku je v 2. členu jasna in nedvoumna definicija družine. To je življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno skrbi za otroka in ima po tem zakonu do otroka določene dolžnosti in pravice. Ker se je pojem enostarševske družine očitno popolnoma izrodil in niti najvišja institucija tj. MDDSZ ne ve kaj ta pojem pomeni, bo po sprejetju Družinskega zakonika spet jasno, kaj in kdo je enostarševska družina. Takrat bo Majina družina spet postala to, kar je zadnjih šest let bila in kar po novem ni več, enostarševska družina.

Kolumna 7 dni, 16.12.2009

Otroški dodatek

Pred nekaj meseci je MDDSZ vsem CSD-jem poslal obvestilo o upravičencih do 10% dodatka na otroški dodatek (OD). Mag. Ana Vodičar, v.d. generalne direktorice, ki je podpisana pod obvestilo, definicijo enostarševske družine utemeljuje z 66. členom ZSDP-ja, ki pravi, da je enostarševska družina skupnost enega od staršev z otroki kadar roditeljsko pravico, skladno s posebnim zakonom, izvršuje sam. ZZZDR govori o odvzemu roditeljske pravice, kar pa ne pomeni, da starš, ki mu je ta pravica odvzeta, nima dolžnosti preživljanja svojega otroka, tj. plačevanja preživnine, a dejstvo, da ti otroci ne vidijo drugega starša, je za državo vredno 10% višjega OD. Sem spada tudi možnost, da je oče neznan, ker z drugimi besedami pomeni, da mati ni uredila očetovstva, in tudi to je za državo vredno 10% višjega OD. Tudi smrt enega od staršev je razlog za dodatnih 10% na OD, čeprav tudi v tem primeru otroci dobijo po umrlem staršu pokojnino. Dejstvo pa, da en od staršev z otrokom nima stikov in / ali zanj plačuje mizerno preživnini pa ni razlog za dodatnih 10% na OD. Vse se torej vrti okoli roditeljske pravice.
Kaj pomeni termin »roditeljska pravica«? Po 4. členu ZZZDR to pomeni dolžnost in pravico, da starši z neposredno skrbjo, svojim delom in dejavnostjo skrbijo za življenje, telesni in duševni razvoj ter pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Ko se starša ločita ali razpade izvenzakonska zveza velikokrat dobi v skrb in vzgojo otroke en od staršev, drugi pa … 113. člen, drugi odstavek ZZZDR pravi, da v takih primerih oba starša skupaj odločata samo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o vprašanjih dnevnega življenja pa odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. In smo tam. Kako in na kakšen način v takih primerih izvaja roditeljsko pravico tisti starš, pri katerem otroci ne živijo? Recimo, da preko stikov, ki so, če je starš res starš, pogosti. Kaj pa če ni tako? Moji hčeri sta v zadnjih treh mesecih svojega očeta videli enkrat. Pa ni niti v tujini, niti v zaporu. Nima interesa in občutka starševske dolžnosti do hčera, posledično pa se tudi roditeljska pravica ne izvaja. Plačuje pa preživnino, toda … ali je to dovolj? Je to vse, kar potrebuje otrok od svojega starša? In ali je to vse, kar zaobsega roditeljska pravica?
Trdno sem prepričana, da ga. Vodičar ne pozna tematike enostarševskih družin. Najbrž si še nikoli ni pogledala lestvice preživnin in koliko le-teh je sramotno nizkih, nevrednih omembe. S 100 evri pač ne moreš kvalitetno izvajati roditeljsko pravico. In stiki, ki se v treh mesecih izvršijo enkrat tudi niso omembe vredni. Naj torej tisti starši, ki živimo v skupnosti sami z otroki in nosimo polno odgovornost za njihovo rast in razvoj ter vzgojo in skrb, vložimo tožbe za odvzem roditeljskih pravic drugemu staršu, da bomo res enostarševske družine? No, da bomo po definiciji 66. člena ZSPD enostarševske družine in tako res upravičeni do 10% višjega otroškega dodatka?
Meni teh 10% ne pomeni veliko, moji prijateljici, ki ji bivši mož zelo neredno plačuje preživnine za otroka, niti nima z njima stikov, pa pomeni ogromno, saj ima tudi sama nizke dohodke. A se jaz imam čas in voljo na CSD-ju bosti s tem ali sem enostarševska družina ali nisem in dokazovati, da drug starš ne izpolnjuje roditeljske pravice. Zanima me namreč ali mi bodo na CSD-ju predlagali tožbo za odvzem roditeljskih pravic očetu mojih/najinih hčera. Samo na tak način namreč lahko postanemo »prava« enostarševska družina.
Kakorkoli … Obvestilo MDDSZ-ja je dokaz, da CSD-ji niso samostojni in očitno ne razumejo zakonov, saj jim jih mora tolmačiti MDDSZ, slednji pa nima najmanjšega pojma o tem, kakšno je dejansko življenje skupin ljudi, v imenu katerih in za katere sprejema odločitve. Se tudi vam zdi, da je tukaj nekaj hudo narobe?

Kolumna 7 dni. 09.12.2009
____________________________________

Zgrodnji zapis se nanaša na obvestilo MDDSZ csd-jem, ki je objavljeno tukaj.

Protest

V soboto so delavci demonstrirali. Pa ne vsi. Demonstrirali so tisti, ki zahtevajo dvig minimalne plače na 600 evrov neto. Kaj pa ostali, tisti z višjo plačo kot je 600 evrov neto? So demonstrirali tudi tisti? In če so, zakaj so? In če niso, zakaj bi?

Sama spadam v razred delavcev z višjo izobrazbo, višjo plačo in posledično višjo davčno obremenitvijo ter manjšimi možnostmi subvencioniranja česarkoli. Tisto, česar delavci z nizkimi plačami ne povejo je namreč to, da dobijo razne subvencije, da prej dobijo socialna neprofitna stanovanja, da gredo lahko na CSD po enkratno pomoč in jo zato, ker ne presegajo cenzus tudi dobijo, jaz oz. razred delavcev, ki mu pripadam, pa ne.

Že dlje časa razmišljam, da se v tej državi ne splača biti ambiciozen. Ne splača se lesti po lestvici navzgor, se izobraževati, zasesti bolje plačano delovno mesto, načrtovati lasten dom in imeti dva ali več otrok, ker takoj, po pogledaš iz povprečja, in povprečje je očitno slabo plačan delavec, te država zgrabi za vrat. Več kot imaš, in ni ravno potrebno, da maš veliko, več ti država vzame oziroma bolj verjetno je, da ti ne bo dala nič zraven.

Moja plača je bila pred uvedbo evra 180.000,00 tolarjev. Bila je dobra plača. Tako dobra, da v šoli hčeri nista imeli subvencionirane niti prehrane, niti taborov in izletov. Tudi do socialnega neprofitnega stanovanja nisem bila nikoli upravičena. Previsoka plača. Jaz si lahko »privoščim« neprofitno stanovanje s tržno najemnino. Tudi počitnikovanje na morju lahko z lahkoto financiram. Ko sem pred leti za kratek čas ostala brez službe in šla na CSD prosit za enkratno denarno pomoč se je referentka le nasmehnila in odvrnila, da sem imela previsoko plačo in da presegam cenzus. Ko sem se prijavila na Zavod za zaposlovanje in dobila odločbo o nadomestilu plače v višini 540 evrov mi je bilo takoj jasno, da moram čimprej najti novo službo. Kakorkoli torej obrnem sem v razredu, ki mu ne pripada in ki ni upravičen do nobene pomoči in niti slučajno ne sme izpasti iz dohodkovnega razreda, ker mu nihče ne bo pomagal. Nasprotno pa imajo tisti z nizkimi dohodki, tisti, ki so v soboto demonstrirali, na voljo celo paleto dodatne državne pomoči. Prej dobijo socialno neprofitno stanovanje, za katerega plačujejo sorazmerni delež najemnine, ki je odvisen od višine njihovega dohodka. Tudi v vrtcu in šoli otroci teh staršev skoraj zagotovo dobijo subvencionirano prehrano, pa še pri plačilu izletov in taborov jim šola pomaga. Njihovi otroci gredo lahko na počitnice preko raznih društev. Ljudje zbiramo denar zanje. Tudi pri nakupu šolskih potrebščin primaknejo zraven društva, Karitas. In ko so v denarnih težavah in potrebujejo enkratno pomoč jim jo država da, saj imajo prenizke dohodke. Imajo tudi višje otroške dodatke in državna štipendija je njihovim otrokom tako rekoč zagotovljena. No ja, lastne hiše si mogoče res ne morejo postaviti, imajo pa zagotovljeno stanovanje do smrti. In to je pač zelo pomembna varnostna postavka.

Sprašujem se torej, kdo bi moral v soboto demonstrirati in kdo bi lahko v tej državi bil nezadovoljen. Zakaj se v ospredje poriva delavce, ki sicer imajo nizke dohodke, a jim država na drugih nivojih znatno pomaga, niti besede pa se ne spregovori o delavcih, ki sicer imajo nekaj višjo plačo a zato še ni rečeno, da lahko plačujejo znatno višjo stanovanjsko najemnino, višjo ceno vrtca, polno ceno šolske prehrane, da otroke lahko vozijo poleti na morje, poleg tega pa še varčujejo za hude čase.

Jaz ne morem demonstrirati in zahtevati 600 evrov neto plače. Jaz jo imam. Lahko pa grem na ulico in zahtevam takšno pomoč države, ki jo imajo ti delavci s plačo pod 600 evrov neto. Si predstavljate? Ne bi bilo to nekoliko … smešno.

Kolumna 7 dni, 02.12.2009