Darila da Jezus
Kakih 20 let nazaj, ali pa še manj, je bil božič vse prej kot to, kar nam zadnja leta na vso silo skušajo vcepiti v podzavest mediji in trgovske verige. Sama se ga iz otroških let spomnim čisto drugače.
Božička takrat sploh poznali nismo, pri nas je nosil darila Jezus v znak veselja, ker se je rodil. Pod smrekco je natrosil bonbone in čokolade, nikakor pa ne velikih in bogatih daril. Za večerjo je bil nadevan piščanec s krompirjem in solato, sladkarije, piškote in drugo drobno pecivo, pa sta mama in babica naredili sami. Smisel božiča je bilo skupno posedanje za mizo, blagoslov hiše, obisk polnočnice, poslušanje božičnih cerkvenih pesmi, obujanje spominov na iztekajoče leto. Niti ni bilo toliko pomembno kaj je na mizi in kaj pod smreko, pomembno je bilo, da je družina zbrana. Tisti večer ni bilo obiskov v hišo, ker je veljalo, da je to intimni družinski praznik, ki ga nihče ne moti. Prava darila, tista večja in pomembna, je nosil dedek Mraz na silvestrovo. Takrat smo lahko šli otroci ven, pokali petarde in spuščali rakete. Praznovanje novega leta je bilo družaben praznik. S sosedi smo se obiskovali, odrasli so spili kak kozarec vina, otroci smo drug drugemu razkazovali darila. Ob polnoči smo se objemali, si voščili srečno novo leto in če je bilo res veselo smo praznovanje podaljšali še v prvi dan novega leta. Danes pa …
Ko se december še niti prav ne začne že velike trgovske verige na veliko razobesijo slogane v stilu »veselite se iztekajočega leta, prihaja božič, obdarite svoje bližnje, privoščite si to in ono, pomagajte tistim, ki nimajo, bodite radodarni, če je božič naj bo božič za vse«, itd. Res je, če je božič naj bo za vse, toda tisti, ki nimajo, jim to, da jim za božič napolnimo mizo, potem pa jih spet prepustimo dalje njihovi bedi ne bo polepšalo božiča. Ali jim pomagamo skozi vse leto oziroma ali smo radodarni ker smo radodarni ali pa pustimo to enkratno posiljeno radodarnost vnemar. Ljudje, ki živijo v pomanjkanju, potrebujejo konstantno pomoč, ne enkratno in ne tako, ki jo vzpodbudi prisiljena dobrota in pozivi tistih, ki imajo prav od te posiljene dobrote največ. Dobiček. Pomembno je vedeti tudi to, da nobena radodarnost ne bo prinesla ljudem notranjega miru, osebne sreče, zadovoljstva in povezanosti v družini. To so dobrine, ki so v ljudeh samih, ki jih ne moremo ne kupiti ne podariti. Ali jih imamo ali pa jih nimamo. In smisel božiča je ravno v teh dobrinah, ki pa jih trgovci zelo uspešno zamenjujejo z materialnimi dobrinami, ki naj bi sporočale naše notranje zadovoljstvo, srečo in mir. Osebna sreča naj bi pomenila polna miza dobrot. Notranji mir naj bi predstavljal velik nadevan puran, družinsko srečo pa ogromna darila po smreko. Kaj pa bo dan po božiču, pa tako ali tako nikogar ne zanima.
Kakšen praznik je sploh še božič? Je to še družinski praznik? Ga občutite kot takega? Se lahko uprete reklamam in kupujete zmerno, vztrajate pri tistem, kar ste nekoč kot otroci doživljali na ta praznik? Ste podlegli nakupovalni mrzlici in se vaše oči kar ne morejo najesti?
Pri nas doma vztrajam pri družinskem izročilu. Čeprav ne hodimo v cerkev in ne postavljamo jaslic, za božič nosi sladkarije Jezus. Na ta dan nimamo obiskov in tudi me ne hodimo okrog. Posedamo v dnevni sobi in se pogovarjamo. Včasih kaj spečem, največkrat pa si naredimo palačinke. Sama se striktno izogibam velikim trgovskim centrom, pa tudi razne akcije mi ne pridejo do živega, saj nikjer ni naprodaj objemov in radostnih stiskov rok. Nobena hrana, ki jo tisti dan zaužijemo, ni smisel božiča. Smisel je v tem, da se družimo, da smo skupaj, da se imamo lepo. Tudi ob malinovcu in čaju. Ni namreč toliko pomembno kaj jemo in pijemo, pomembno je s kom. In sama to počnem s hčerama, ki ju imam srčno rada.
Meni sta od nekdaj nosila darila samo oče in mama. Vedno sem to vedela, nikoli me niso farbali s kakšnimi izmišljotinami. “Za Dedka mraza” je bila zgolj priložnost z neko simbolno vsebino. V naši družini ni nobene verske trdicije, nekako je človek postavljen na najbolj odgovorno mesto in to je to. Božiča nismo praznovali nikoli, samo slovo od starega leta.
Se mi zdi, da so vsi ti prazniki res do skrajnosti skomercializirani.
Sicer se mi zdi prav, da imamo praznike, če bi se ob njih res iskreno poveselili, a se mi zdi, da je tega vse manj. Kaj je za to krivo, pa itak debatiramo že skoraj na vseh blogih.
23.12.2009 ob 08:16
katarina pravi:
nevenka: moja babica in dedek pa sta bila zelo verna in babica je vedno govorila, da za božič nosi darila jezus. no, sladkarije, ki jih je itak ona stresla pod smreko in smo to tdi mi vedeli, ampak tako se je reklo in tudi božič se je praznoval v tem kontekstu, v veselju jezusovega rojstva. v tem sicer ne vidim nič spornega, je pa res, da se nas otrok ta vera nekako ni prijela, da nismo nikoli čutile tega kar je čutila babica, te resnične vere.
23.12.2009 ob 08:24
Dragica pravi:
Pozdravljena, Katarina!
odpiras vprasanja modernega konsumizma, ki se je povsem vpel v praznovanja religioznih obdarovanj – vcasih je nosil le Miklavz vernim in dedek mraz nevernim.
Danes nosijo vsi vsem – mojim otrokom le Miklavz in vesta, da to kupijo starsi, a vseeno mu piseta in obljubita, kaj bosta dobrega napravila pri sebi v letu, ki prihaja -…
otrokom in sebi je treba postaviti v teh praznikih odlocen STOP konzumizma, ceprav jaz vedno obdarim vse, ki jih imam rada.
pa ne le za praznike, vedno, ko lahko, ko mi omogocajo to sredstva!
bodi fajn in lepe dneve vam zelim.D
23.12.2009 ob 09:11
alcessa pravi:
Protestantski otroci smo božič v socializmu doživljali kot … nič posebnega. Nobenega Jezusa, ki bi naenkrat prišel na obisk k vsem
, še v deviško spočetje nam ni bilo treba verjeti. Za novo leto pa Dedek Mraz, čeprav sem menda zelo zgodaj vedela, da ga ni.
Božične praznike imam dandanes rada iz čisto drugih razlogov: lahko se spočijem od vsega v preteklem letu. Darila si dava že za rojstni dan (oba decembra), za božič pa le malenkosti in največkrat takšne, ki so namenjene družinskim užitkom v dvoje: DVD-ji, sladkarije, kakšen vinček, knjiga…
23.12.2009 ob 10:31
M. pravi:
Ja, Katarina to ste lepo zapisali…
Stara tradicionalna božična praznovanja, kjer so družine v svoji skromnosti sedele za mizo, obujale spomine in po skromnih večerjah z ljubeznijo in “dušnim” mirom zaspale…
Danes pa smo v dobi “globalizacije”…graditi nove in nove centre, privabiti čim več kupcev, ter jih še dodatno spodbujati k nakupu z reklamami v raznih medijih…
Ljudje pa prevečkrat verjamejo vsemu,kar sporočajo reklamna sporočila, pokupijo vse, čes, da si bodo s temi nakupi kupili “dušni mir”….
Ob božiča se vse preveč pričakuje, vse naj bi bilo čarobno…
Nič ne sme iti narobe – večerja – zabava – izjemna darila – vesela pričakovanja…
Umirite se…
Ljubezen je tisto pravo, vse drugo je lažen božič…
Kot ste lepo zapisali, v trgovinskih centrih ni objemov in radostnih stiskov rok…
Ni pomembno koliko daril se dobi na Božični praznik…pomembno je tisto, kar je očem nevidno…toplina v srcu, stisk majhnih otroških ročič, ki potrebujeta očeta in mater. Pomisliti na sočloveka, podariti nasmeh in podati roko…
24.12.2009 ob 22:49
ana od srca pravi:
Katarina!
Tudi pri nas ni duha sodobnega časa … in vztrajno trdim, da je Jezus sam največje darilo, torej niso potrebna druga darila. Nekajkrat sem že omenila, da pri nas darila prinesejo “sveti trije kralji”, ki jih “igra” cela družina (in otrokom to praznovanje veliko pomeni). Torej: poudarek je na tem, da smo skupaj.
Želim vse lepo in vesela sem, da imaš tak božič!
26.12.2009 ob 12:53
Meni ni nič prinesel…
Pa sem bil celo leto priden…
5.01.2010 ob 08:27