Starševstvo +

Bodite pozorni na olajšave

Do petega februarja naj bi vsi tisti, ki teh olajšav ne uveljavljamo preko leta, na DURS oddali vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Tudi sama spadam mednje, saj mi pride bolj prav, da mi preveč plačano dohodnino vrnejo v enkratnem znesku, ker imam fiksno določeno višino plače. S tem zneskom običajno hčerama kupim šolske knjige in zvezke. No, pa saj ne dobim veliko, nekaj 100 evrov, saj si dohodninsko olajšavo za hčeri z njunim očetom deliva. Ker se vsako leto na to temo na forumu enostarševskih družin pojavi kar nekaj vprašanj bom v nadaljevanju razložila kako se ta olajšava razdeli ter kdaj je zavezanec za preživnino upravičen do polne olajšave in kdaj do sorazmernega dela.

Davčna olajšava za prvega otroka znaša letos 2.251,46 evra. Olajšava se lahko deli med starša, lahko pa jo uveljavlja samo en od njiju. V kolikor se deli, je vsak od staršev upravičen do polovičnega zneska olajšave, ki znaša 1.125,58 evra. Zavezanec za preživnino lahko polno polovično olajšavo za prvega otroka uveljavlja, če višina plačane mesečne preživnine znaša vsaj 1/12 olajšave oziroma 93,80 evra. Tisti, ki plačuje manj kot 93,80 evra je upravičen do sorazmernega dela olajšave, do preostalega dela pa je upravičen drug starš, torej starš, pri katerem otrok živi.

Enako se izračunajo davčne olajšave za druge otroke, pri čemer je pomembno vedeti, da je v primeru, ko sta dva otroka in si oba starša vpišeta v olajšavo oba otroka, enega za prvih šest mesecev, drugega pa za naslednjih šest mesecev, olajšava višja zato, ker davčna olajšava za drugega otroka znaša letos 2.447,62 evra, kar je 196,16 evrov več kot znaša olajšava za prvega otroka. Ni torej vseeno ali vpiše mati enega otroka za polno leto in oče drugega otroka za polno leto ali oba vpišeta oba otroka in si ju porazdelita po mesecih.
Magična meja preživnine, ki zavezancu za plačevanje le te daje pravico do uveljavljanja polne polovične olajšave je torej 93,80 evra. Iz podatkov MDDSZ za mesec januar 2010 je razvidno, da vsaj 20.000 zavezancev za preživnino plačuje preživnin, ki je manjša do 93,80 evrov. DURS nima podatkov kdo od davčnih zavezancev je ločen, kdo mora plačevati preživnino, kdo je v izterjavi, kdo v tožbi, kdo jo plačuje samo občasno. Ko dobijo v roke dva spisa, v katerih je v olajšavi vpisan isti otrok smatrajo, da sta starša poročena oz. živita skupaj in olajšavo med njiju enakomerno porazdelijo. Na vlogi za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane je sicer v tabeli stolpec, kamor se vpiše prispevek za preživljanje, torej seštevek vseh plačanih preživnin v letu 2009, a če zavezanec za preživnino tega ne vpiše … kdo bo vedel, koliko je plačal, če je plačal, ali je sploh upravičen do polne polovične olajšave ali ne.

Vem, da se veliko mama in očetov, ki imajo otroke v skrbi in vzgoji, ne spušča v dokazovanje, da zavezanec za preživnino ni upravičen do tolikšne olajšave, saj se pritožbo na izračun dohodnine vloži šele po izdani odločbi. Večina nas komaj čaka, da dobimo ta denar nazaj, pa se tako postavlja vprašanje zakaj država sistemsko ne poskrbi za evidenco te skupine davčnih zavezancev. Ko se dva razideta se vsi sporazumi o preživnini otrok znajdejo na CSD-jih, večina tudi na sodiščih, ki sta državna organa, in zagotovo bi lahko te podatke brez večjih stroškov vnesli v bazo DURSA ter na tak način zagotovili pravično porazdelitev davčnih olajšav. V končni fazi CSD-ji to bazo imajo, saj na podlagi le te vsako leto računajo otroške dodatke. DURS pa nima prav nobenih informacij in zato njegov sistem tozadevno lahko izkorišča vsak, ki ve, da mu na drugi strani stoji starš, ki nima niti volje niti energije dokazovat, da je upravičen do višje olajšave za otroke kot je polovična.

Kolumna 20.01.2010

Iz gnezda

Moja družina se je znašla tam, kjer se ponavadi vsi priročniki o vzgoji otrok končajo. Zadnje meje smo postavile pred kakim letom dni, kaznovanje pa je stvar preteklosti. Še več. Kljub temu, da v naši družbi ni več iniciacijskega obreda prehoda otrok v odrasli svet, da je samoumevno prehodno obdobje, ki lahko traja tja do 30 leta, v naši družini ta meja med otroštvom in odraslostjo, ali prehod v napol odrasli svet, če hočete, obstaja. Odhod v internat je jasen znak, da postajata odrasli, samostojni in odgovorni osebi. Jeseni gre v internat še druga hči, zame pa se bo začelo novo obdobje življenja. Med tednom bom po 15 letih življenja s hčerama sama. Seveda se bomo tu in tam videle, ker ju bom obiskovala, sicer pa bomo skupaj le med vikendi, pa še to ne vedno.

Priznam, težko se je sprijaznit s tem, da te otroci ne potrebujejo več tako kot so te ko so bili majhni, da nisi več na prvem mestu, da nisi center njihovega življenja. S tem sem se prvič soočila pred letom ali dvema, ko sta vedno več časa preživljali s svojimi prijatelji. Kar naenkrat nista imeli več časa iti z mano na sprehod, v kino. Tudi po nakupih nismo več hodile skupaj, dala sem jima denar pa sta šli s prijateljicami po trgovinah. Menda je tako prav, kajti otroci morajo odrasti, se odcepiti od staršev, postati samostojni in neodvisni. Starši jih moramo vzpodbujati k temu, da odletijo iz gnezda, čeprav si sama na trenutke želim vse kaj drugega kot to. Naše gnezdo je namreč sestavljeno iz dveh otrok in enega starša in ko bosta obe hčeri odleteli, bom ostala sama. Najbrž bom doživljala sindrom praznega gnezda prav posebne sorte. Klasičen sindrom je namreč ta, da mož in žena ostaneta sama in ne vesta kaj bi drug z drugim, ker sta se kot partnerja odtujila in sta bila leta in leta samo starša. Jaz bom pa sama pri svojih 37 letih, ko nekatere ženske šele vstopajo v svet starševstva.

Z vstopom hčera v najstništvo mi je bila dodeljena nova vloga, v kateri se počutim pol starš-pol prijatelj. Vedno pogosteje se zalotim z njima v pogovorih, ki so podobni pogovorom med prijatelji. Razmišljanje o življenju, o odnosih med ljudmi, o bolečini in veselju, o iskanju smisla, določanju življenjske poti, odločanju o stvareh, ki so sodijo v svet odraslih ljudi. Recimo odločanje o spolnosti. To je že tema, ki človeka kaj hitro potisne v svet odraslih. Prav tako premišljevanje o nadaljevanju poti po končani srednji šoli. Ravno zadnjič sem jima rekla, da bosta imeli na »svoji« strani hiše poseben števec za elektriko in vodo. Zvedavo sta me pogledali češ kaj hočem s tem povedati, pa sem jima razložila, da bosta po končani srednji šoli začeli plačevat stanovanjske stroške, kar pomeni, da bosta morali začeti služiti denar. Naj o tem premišljujeta že zdaj, da jima bo ob koncu šolanja ta misel samoumevna. Odločno ju potiskam proti odraslosti, ki se ne meri zgolj z leti in telesno višino, temveč predvsem z načinom razmišljanja, sposobnostjo odločanja o pomembnih stvareh, prevzemanju odgovornosti za svoje odločitve in spopadanju z izzivi, ki jih življenje prinaša.

Koliko staršev se ob pogledu na malo štručko, ki spokojno spi v njihovem naročju, zaveda, da bo ta mala štručka lepega dne zaprla vrata skupnega doma in si ustvarila svoj lastni dom? Koliko staršev se nas je sposobnih soočiti s svojim egoističnim zahtevanjem otroka zase za vedno, zavestno pretrgati imaginarno popkovnico in otroku dovoliti odlet? Otroci se sicer vrnejo nazaj v gnezdo, a ne v vlogi otroka, temveč kot ljudje, s katerimi smo preživeli del življenja, se zaradi njih naučili odpuščati, sklepati kompromise, zamižati na eno ali obe očesi, razumeti tudi če nam ni bilo vedno razumljeno in si priznati, da vsega ne vemo. Nam staršem so lahko več kot prijatelji, lahko pa so nam kot tujci.

Kolumna 7 dni, 13.01.2010

Srečno novo leto

Vam gre sporočilo iz naslova na živce? Ne vidite smisla v njem? Tudi jaz ga nisem, priznam. V situaciji v kateri sem se moram pošteno potrudit, da najdem srečo ali drugače veliko domišljije potrebujem, da vidim srečo v njej. Kajti težko je najti srečo v tem, da pralni stroj zaradi zmrzali ne dela, da je štedilnik v okvari, za piko na i pa se mi še avto pokvari. Brez avta se sploh počutim kot brez nog, saj niti v službo ne morem, kaj šele po konkretnih nakupih. Ko sem se danes vendarle odpravila peš v tri kilometre oddaljeno mesto po hrano sem šele na poti domov uvidela, da sva s hčero naredili prav prijeten sprehod, se veliko pogovarjali in smejali in da sva kupili bistveno manj kot bi, če bi šli v mesto z avtom. Če to ni sreča …
Znanka mi je pred časom zagrenjeno rekla, da novo leto ne bo nič srečno in dobro in da se ga sploh ne veseli. Pred kratkim je izgubila službo, doma pa ima dva mala otroka in prav tako brezposelnega moža. Nisem vedela kaj naj ji rečem, najraje bi ji stisnila nekaj denarja, a to ni to. Denar ne zdravi zagrenjenosti in občutka, da nisi uspel ali da ti je spodletelo, da si padel. Morala bi ji reči, da ima veliko srečo, saj so vsi zdravi, imajo dovolj drv za zimo, preko leta so napolnili zmrzovalnik in v kleti imajo ozimnico, otroka sta v šoli zelo pridna, elektriko in komunalo pa bodo že nekako plačali, saj ni veliko. Seveda je zoprno, da je ostala brez službe, vendar ni brezupno in še manj vredno zagrenjenosti. Na moje veliko presenečenje sem jo zadnjič našla doma veselo, sproščeno in povsem drugačno, kot pred mesecem dni. Razložila mi je, da ima zdaj veliko več časa za otroka, da je preusmerila misli iz službe na družino in se ne sekira več, ker je ostala doma.
Poleti je moj poslovni partner izvedel, da ima neozdravljivo bolezen. Odmirajo mu živci in le vprašanje časa je, kdaj bo umrl. Ko mi je to povedal se je obema zdelo, da je to nemogoče, saj je bil na pogled povsem zdrav. Oktobra mu leva roka že ni več funkcionirala, pred kratkim pa sta z ženo skupaj prišla na obisk, ker sam ne more več voziti. Zdravniki so mu dali pol leta in potem, ko se je dobro izjokal, ko sta se z ženo skupaj sprijaznila z usodo, sta se odločila, da ne bosta stala križem rok in čakala na smrt. Stanovanje sta takoj preuredila in maksimalno prilagodila njegovim kasnejšim potrebam, ko bo na vozičku in še kasneje, ko bo nepokreten. Žena je pustila službo in ostala doma, sinova pa sta prevzela obrt. Kljub temu v vsem skupaj najdeta srečo. Sreča je, da imata drug drugega, sreča je, da imata tako pridna in dobra sinova, sreča je, da je takrat, ko je veliko delal, denar dajal na stran in so ga zdaj lahko porabili za ureditev stanovanja in sreča je, da ima še toliko časa, da se lahko z najbližjimi veseli, da lahko z njimi preživi letošnje novo leto in da jim še tisočkrat pove kako zelo jih ima rad. Toliko sreče najde v takšni, za mnoge, nesrečni bolezni.
Meni štedilnik ne pomeni veliko. Je pač pokvarjen in kuhamo na kuhalniku. Za praznike zato ne bom pekla peciva, bomo pa jedle palačinke s smetano in čokolado. Voda v pralnem stroju se bo že odtajala, če pa se ne bo bom perilo nesla oprat k prijateljici. Okvara avtomobila me je resda omejila in ne morem v službo, kar pomeni, da bomo finančno bolj na tesnem, zato bomo pa v trgovini kupovale toliko manj, da bomo vreče lahko nosile tako daleč. Dokler imam hčeri, ki me imata radi in jaz njiju, dokler se me tri med seboj dobro razumemo nimam prav nobenega razloga za žalost. Saj veste, sreča ni v materialnih stvareh, temveč v ljudeh. Želim vam srečno novo leto.

Kolumna 7 dni, 06.01.2010