Starševstvo +

Šolske počitnice

Šolske počitnice so čas, ko se starši dostikrat počutimo nekako nelagodno. Nekateri pravijo, da moramo ta čas preživeti z otroci, seveda čimbolj aktivno, otroci pa dostikrat nimajo takih želja. Počitnic se že veselijo a ne zato, da bodo več s starši, temveč zaradi čisto drugih stvari.
Ko sta bili moji hčeri še majhni, ko sta hodili še v vrtec, sta bili tudi med počitnicami tam. Niti jaz niti onidve nismo imele posebne želje biti ves teden skupaj, pa saj niti biti nismo mogle, ker če bi jaz ostala doma bi to pomenilo toliko nižjo plačo. Tu in tam sem ju vzela iz vrtca za kak dan, pa včasih sta prišli kasneje, po zajtrku, v vrtec, sicer pa nista manjkali. V vrtcu sta se namreč počutili več kot odlično. Imeli sta kopico prijateljev, s katerimi nista živeli blizu, pa so zato vrtec – skupni prostor izrabili za druženje. In nikoli jima ni bilo dovolj. Tudi med poletnimi počitnicami sta bili v vrtcu. Seveda smo popoldan hodile okoli, na otroška igrišča in izlete, a pomemben del dneva oz. čas, ko se jima je največ dogajalo, je bil čas, prebit v vrtcu.

Z njunim vstopom v osnovno šolo so postale počitnice bolj ko ne čas za poležavanje ali, kakor pravita onidve, pasenje dolgčasa. Sploh poleti je bila prava mora biti doma, ko so šli prijatelji na morje ali obratno, biti na morju, medtem ko so te doma čakali prijatelji. Ker sta hčeri tekom cele osnovne šole hodili na morje preko Zdravstvene kolonije sta se zadnja leta s prijateljicami že nekje maja meseca dogovorili za termin letovanja, da so šle skupaj v kolonijo. Kaj je lepšega kot biti na morju s svojimi najboljšimi prijatelji. S tistimi, ki na morje niso šli takrat, pa sta si dopisovali preko sms-jev. Ne spomnim se, da bi katera kdaj rekla, da ima dovolj prijateljev, da hoče mir.
Jaz med počitnicami nisem bila nikoli doma. Če sem delala kje v bližini sem prihajala za kosilo domov ali ju prišla pozdravit, sicer pa ne. Sta se sami organizirali. Zjutraj sta spali vsaj do desete ure, potem so že prvi prijatelji trkali na vrata. Včasih so skupaj zajtrkovali, večkrat gledali televizijo ali šli na bazen. V času, ko sem običajno prihajala iz službe, sta bili vedno doma, a to bolj zato, da sem jima dala nekaj drobiža za sladoled ali kino, zadnje leto pa smo največ skupnega časa porabile za pregovarjanje kdaj morata biti najkasneje doma. Pa se sicer nikoli ne prepiramo o tem ali bomo kam šle skupaj ali ne. Kadarkoli se odločimo za izlet se ga vse tri veselimo, le časa ni, če pa čas je, pa ni financ za kakšen večji izlet, recimo v Postojnsko jamo.

Spomnim se svojih poletnih počitnic, ki sem jih kot blokovski otrok veliko preživela v kletni sušilnici ali hobi sobah ali ob reki, ki je tekla mimo naselja. S prijateljicami smo neko poletje porisale sušilnico ter povabile starše na predstavo. Skoraj ga ni bilo dneva, da se ne bi dobile na stopnišču pred blokom in počenjale oslarije. Kolikokrat nas je mama klicali h kosilu, nas pa ni bilo in ko se je že mračilo smo me še vedno poskakovale okoli in se igrale. Prav žalostno je bilo, ko so šle nekatere za mesec dni v Bosno ali Srbijo k sorodnikom, ali ko smo šli mi na morje. Eh, te naše žalosti starši nikoli niso razumeli. Zato pa jaz razumem hčeri, ki si v času počitnic želita biti čim bliže svojim prijateljem, ki zdaj zaradi objektivnih razlogov niso blizu našega doma. Od vsake sem si izprosila tri dni, ki jih bosta preživeli z mano, ostale dneve bosta pa v okolju, ki jima zdaj pomeni največ. In celo pri prijateljicah sem jima eno noč dovolila prespati.
Starši si velikokrat domišljamo, da si otroci noro želijo biti z nami. Saj si, a z odraščanjem si želijo biti vse več tudi s svojimi vrstniki, med katerimi se počutijo sebi enake. Prav zato se mi zdi prav, da si starši ne nalagamo občutka krivde, če nas otrok kljub počitnicam prosi naj ga peljemo v vrtec ali ko reče, da komaj čaka počitnice, ko bo lahko še več s svojimi prijatelji. Zato nas nima nič manj rad, prej, bi si upala trditi, se počuti z nami tako varne, da se lahko brezskrbno poda s prijatelji raziskovat svet. Saj ve kje smo in da ga čakamo doma.

Kolumna 7 dni, 24.02.2010

Kaj je naravno?

»Gospa, kaj mislite o posvojitvi otrok istospolnih partnerjev,« je oni dan novinarka vprašala gospo sredi ulice. Odgovorila ji je, da se ji to ne zdi prav, ker da ni naravno. Nasmehnila sem se. Ni naravno …
Ljudje svoja prepričanja velikokrat opravičujemo z izgovorom, da ni naravno, da tako pač ne more biti, pa najsi gre za vzgojo, starševstvo, zvestobo, hierarhijo, odnos do starih, celo spolnost. Homoseksualnost ni naravna, zato homoseksualci ne smejo posvajati otrok. Kaj pa ko psica posvoji malega račka ali ko volkovi vzamejo v svojo sredo človeškega mladiča?

Zvestoba partnerju in monogamna zveza sta naravni stvari. Sta, seveda, pri štorkljah, pa menda tudi pri labodih in volkovih, pri jelenjadi, drobnici in v kurniku pa zagotovo ne. In kar je še posebej zanimivo je naravno tudi to, da pri nekaterih živalskih vrstah samica po paritvi samca požre. Zelo podobna zgodba je z ljubeznijo samic do mladičev. Včasih, kadar kakšna mati zanemarja svojega otroka slišimo, da se tako do mladičev ne vede nobena žival. Mačka, ki je lansko pomlad povrgla v grmovju pred mojo hišo je svoje mladiče pustila tam. Soseda je kasneje povedala, da jo je videla hodit tja, najbrž je hodila gledat ali so že poginili. Pa ko smo že pri mladičih. Ste kdaj videli, kako medvedka, tigrica, volkulja, pa tudi kitovka odločno pokažejo svojemu mladiču kje je meja, kdaj mladiči pretiravajo? Prav nič nežne niso pri tem, se strinjam, toda če bo človeška mati otroka čez rit, ko bo evidentno prestopal mejo, bo kaznovana ona. Seveda ob vsem ne smemo pozabiti, da je naravno tako to, da samica sama skrbi za mladiča, kot to, kar počnejo carski pingvini. Lenivec celo življenje je tisto hrano, ki jo je jedel dokler je bil z mamo, mladiče, ki se skotijo v tropih, pa vzgaja ves trop. Vzgaja in skrbi zanje. Saj ste že kdaj videli kako zanje skrbijo sloni med selitvijo, pa kako skrbijo za svoje mladiče volkovi?

Nekateri trdijo, da je enostarševska skupnost nenaravna. Tigrica, levinja, leopardinja, medvedka … vse same vzgajajo mladiče. Samci so samo za oploditev in nič več. Zanimivo je tudi to, kako starši enostarševskih družin pričakujemo, da bo novi partner vzljubil naše otroke, ker so pač naši in ker je ljubezen do otrok, lastnih ali tujih, naravna. Pa je res? Kaj naredi gorilji samec, ko premaga vodjo skupine in postane glavni? Ponavadi pobije vse mladiče prejšnjega vodje, da so samice spet godne za paritev ter jih oplodi s svojim semenom. Delfini na pliskavicah vadijo udarce, ki ubijejo delfinjega mladiča. Slednji v prvi vrsti pomenijo obstoj vrste, v drugi pa prenos lastnih genov. Res je, da je v večini vrstah sesalcev vez samica-mladič zelo močna in obligatorna, saj samice mnogih živalskih vrst tako dolgo skrbijo za skotene mladiče, dokler se le ti ne osamosvojijo in se šele potem spet parijo. Želve pa izležejo jajca in gredo dalje. Enako krokodili. Vsi ti odtenki so naravni, tudi v naravi samice mladiče zavržejo. In pri vrabčkih oba starša nosita mladičem hrano. Obstajajo tudi dvospolniki in ni dvakrat reči, da je nekje tudi vrsta, kjer samec sam skrbi za zarod.

V neki oddaji o nastanku človeka je bilo rečeno, da smo ljudje opice, ki smo imele srečo. Najbrž je nekaj resnice v tem, pa bi bilo zato prav, da se zavedamo, da je vse, kar počnemo, naravno. Skoraj vse. Takih masakrov, mučenj, uničevanj, pobojev, genocida, kot jih je sposobna ustvariti človeška domišljija, namreč še nisem videla v naravi. Ampak … mogoče obstajajo, pa zato niti za to ne morem dati roke v ogenj, da niso naravna. Recimo ubijalske čebele, ki so se iz Južne Amerike preselile v Mehiko in dalje v ZDA. One sistematično pobijajo domorodne čebele. Temu bi že lahko rekli genocid.

Kolumna 7 dni, 17.02.2010

Žrtvovanje

Vsak od nas pozna vsaj enega človeka, ki svoje življenje dojema kot žrtvovanje za druge. Recimo ženske, ki pravijo, da so svoje življenje žrtvovale družini, možu, otrokom; delavce, ki pravijo, da so pol življenja pustili v določenem podjetju, se žrtvovali za službo; moške, ki pravijo, da so zaradi družine žrtvovali poklicno kariero, prijatelje, hobije. Ti ljudje so prepričani, da je tako prav, da se je treba v življenju žrtvovati. Pa ne enkrat, večkrat in za različne namene. Stisneš zobe in potrpiš, prenašaš trpinčenje, zapostavljanje, fizično in psihično nasilje ter upaš, da bo minilo. Mama si v največji poletni vročini ne kupi kepice sladoleda, ker bi se počutila krivo, če bi si sladoled privoščila, potem pa otrokom ob priliki vrže naprej, da se je zanje žrtvovala tako zelo, da si niti sladoleda ni privoščila. In pričakuje od otrok potrditev svoje žrtve, spoštovanje le te ter poplačilo zanjo po principu »Jaz sem se žrtvovala zate, ti se žrtvuj zame«.

Priznam, da ne razumem takih žrtvovanj in zahteve po spoštovanju le teh. Če so nekoga celo osnovno šolo maltretirali in zaničevali bi se moral vprašati kaj je bilo narobe z njegovimi starši in učitelji, da so to dopuščali, ne pa ob prvi priložnosti, ko se podobno dogaja drugemu otroku reči, da to ni nič takega, da se pač malo stisne zobe in potrpi. Čemu se bi se potrpelo? Kakšen pomen bi imelo to trpljenje? Podobno je, ko se pogovarjam s kakim starejšim delavcem ali upokojencem, pa reče, da je v službi doživljal šikaniranje, ali da so ga za kazen premestili na slabše delovno mesto, mu zmanjšali plačo, in podobno. Pa vprašam zakaj je vse to zdržal in mi odgovori, da je to normalno, da se to dogaja povsod, da ne moreš samo zato, ker te v službi nekdo, morda celo šef, ne mara, kar iti. Stisneš zobe in zdržiš. Ampak čemu? Kakšen namen ima to stiskanje zob? Pa drug primer, ko žena leta in leta vztraja v zakonu z nasilnim možem ali ko mož vztraja v zakonu z ženo, čeprav je evidentno, da ga ne spoštuje in ga ima samo za podaljšek kreditne kartice. Zakaj taki pari ostajajo skupaj? In zakaj potem še svojim otrokom vcepljajo prepričanje, da je tak odnos, v katerem se partnerja ponižuje, zavrača, maltretira, psihično ubija, normalen, da se to dogaja v vseh partnerskih zvezah in da naj pač potrpijo, če je njihov partner do njih nesramen, ignorantski ali fizično nasilen. Čemu pa je namenjena ta žrtev, to trpljenje? Kdo pa ima od tega korist?

Vem, da se take stvari v življenju dogajajo. Pridemo v kolektiv, v katerem nismo sprejeti. Vežemo se v partnersko vezo, v kateri smo nesrečni, tkemo prijateljstva, ki nas omejujejo, živimo v okolici, ki nas ne sprejema. Vse te stvari so boleče, vse v nas vzbujajo žalost, občutek manjvrednosti in nam greni življenje. A vse te odnose lahko končamo, lahko zamenjamo službo, prekinemo dušeče prijateljstvo, se odselimo iz okolice, v kateri se ne počutimo sprejete in se ločimo oz. razidemo s partnerjem, ki nas duši. Za to sta potrebna pogum in odločenost, da tega ne bomo prenašali, a kaj, ko poguma veliko ljudi nima, saj so spremembe, ki bi jih ta odločitev prinesla, nepredvidljive in dostikrat tako obsežne, da potem raje ostanemo tam kjer smo, v kolektivu, s katerim se vsako jutro z bolečim želodcem srečamo, s partnerjem, ki se ga izogibamo, s prijatelji, ki so vse prej kot to. Ker si ne upamo narediti spremembe, ker smo bojazljivi in strahopetni, ker se ne znamo postaviti zase svojo strahopetnost ovijemo v žrtvovanje za višje cilje. In potem v tem vzgajamo svoje otroke. Ne znamo jih naučiti se postaviti zase, reči stop, iti stran, temveč jih učimo trpeti, kloniti, molčati. Tiste, ki naših žrtev ne cenijo, ki nam v obraz rečejo, da smo neumni, da smo mazohisti, pa zaničujemo. Ob tem se kakopak ne zavedamo, da so naše žrtve same sebi namen in brez vsake resnične žrtvene vrednosti.

Kolumna 7 dni, 10.02.2010

Izločena

Ko sva se septembra lansko leto selili v Ljutomer sva s hčerko predvidevali, da bo na začetku težko. Iz mesta na podeželje, iz bloka v hišo, ki še niti dokončana ni, iz enega konca Slovenije na drugega. Ker je videla koliko mi to pomeni in ker sem neomajno stala za odločitvijo glede selitve se je vdala v usodo in si takoj po prihodu v novo šolo začela iskati prijatelje. To ni najina prva selitev, tri leta nazaj sem se z obema hčerama selila iz enega konca Kranja v drugega, pa tudi sama sem kot otrok trikrat menjala šolo, zato sem nekako pričakovala nekaj začetnih težav, da pa bodo hčerko izločili iz razreda, ji prepovedali udeležbo na zabavi po valeti ter ji na vse mogoče načine kvarili prijateljstva, ki jih je s tako muko tkala … tega si pač nisem predstavljala, niti mi ni na kraj pameti padlo, da se lahko kaj takega zgodi. A točno to se je zgodilo.

Pred dnevi me vsa objokana poklicala po telefonu naj pridem v šolo ponjo in ko me je nekaj zatem klical njen razrednik češ, da ni vedel, da so stvari tako resne, sem imela v glavo samo eno stvar. Odločitev, da jo nemudoma prešolam nazaj v Kranj je bila hipna in moja, čisto moja. Hčerka nima nič pri tem, čeprav sem videla njeno olajšanje, ko sem ji povedala zanjo. Noben otrok si namreč ne zasluži takega psihičnega nasilja, kot ga je mesece preživljala moja hči samo zato, ker je drugačna, ker ni tiho, ker se je upala zoperstaviti največjim razrednim frajerjem in zato, ker se je postavila v bran sošolcu, ki so ga drugi sošolci konstantno šikanirali. Odrekla je pokornost vodji, ki ima sicer odlične ocene, na drugi strani pa počne stvari, za katere se njegovim staršem in učiteljem niti sanja ne. Kljub temu, da sem bila dvakrat v šoli in razredniku skupaj s hčerko natančno opisala kaj se dogaja znotraj razreda med odmori in po pouku, naju nihče ni jemal resno. Samo zato, ker so sošolci videli, da sem mama, ki se postavi v bran svoji hčeri, se je niso fizično lotili. So jo pa na plesnih vajah za valeto izločili in se domenili, da je niti na zabavo po valeti ne bodo spustili. In to je bila pika na i. Zakaj bi imela vse življenje grde spomine na osnovno šolo, na zaključni ples, zakaj bi še naprej prenašala šikaniranje in očitno brezbrižnost šolskega strokovnega kadra? Seveda bo njena selitev zame hud udarec, kajti niti pomislila nisem na to, da bom skoraj čez noč ostala brez obeh hčera. Tudi finančno bo to zame velik zalogaj, a ker vidim, kako radi jo imajo njeni bivši sošolci in ker si zasluži prijazno šolsko okolje so moji osebni občutki in finance, ki so povezane z njeno selitvijo, zanemarljive težave.

Odkar ve za mojo odločitev se je hčerino obnašanje presenetljivo spremenilo. Spet je veselo dekle, komaj čaka, da se vrne k svojim prijateljem, ki jo imajo radi takšno kot je, v šolo, ki je pozitivno naravnana in v kateri ni razrednega izključevanja in diskriminacije. Kljub temu, da so mi pred tremi leti, ko sem ju prepisala iz podeželske šole v mestno, prepis odsvetovali češ, da so mestne šole slabše, da je preveč različnosti med otroci, imata obe hčeri na to šolo izredno lepe spomine. Skoraj vsako leto sta dobili v razred sošolca, ki ni znal besede slovensko in ga je ves razred učil slovenščine, mu pomagal pri snovi in ga vzel v svojo sredino. Seveda so se tu in tam tudi sprli, a nikoli zaradi zunanjega videza ali narodnosti, prav tako se nikoli ni razred postavil proti enemu samemu učencu.

Na otvoritvenem govoru ob začetku šolskega leta je ravnateljica izpostavila netoleranco šole do fizičnega nasilja. Vse lepo in prav. Kako pa prepoznavajo psihično nasilje? Kolikokrat se mora otrok zjokati preden ga vzamejo resno? Kolikokrat mora priti v šolo starš in prosit za ukrepanje proti nasilju? Koliko v šoli sploh prisluhnejo otrokom? In končno, kaj pomeni prijazna šola?

Kolumna 7 dni, 3.2.2010