Starševstvo +

Čefurka

Prvič sem imela krizo identitete nekje pri osemnajstih letih. Nisem niti vedela kaj se dogaja z menoj, le čutila sem, da nekako ne sodim v to okolje, da sem nekako drugačna od ljudi, ki so me obdajali, da njihova miselnost nekako ni moja.

Zgodnja otroška leta sem preživljala v enem od ljubljanskih blokovskih naselij, v katerem je bilo tiste čase veliko mešanih družin različnih nacionalnosti. Otroci se nismo obremenjevali s tem kdo je kdo, za nas je bilo pomembno le to, da se med seboj razumemo in da se znamo igrati. Moj oče je sicer po narodnosti Albanec, vendar nas otroke ni učil svojega jezika, nikoli ni govoril o svoji veri, kulturi in navadah svojega naroda, s sestrama sem hodila v katoliško cerkev, le občasno so prišli k nam na obisk kakšni sorodniki. Z mamo sta se dogovorila, da nas bosta vzgajala v slovenskem duhu in tako sem od malega poslušala samo slovensko narodnozabavno glasbo, znala samo slovenski jezik in nekaj malega srbohrvaško, kar sem pač ujela pri prijateljicah. V tem se je moja družina razlikovala od drugih, saj so v družinah mojih prijateljic med seboj govorili srbsko, hrvaško, makedonsko ali pač slovensko, če so bili Slovenci. V tistem času še ni bilo ne duha ne sluha o čefurjih.

Pri 11 letih sem se z družino preselila na vas, v skoraj povsem slovensko sredino. Moja mama je bila domačinka, a ker je bil oče druge nacionalnosti, sem kmalu po prihodu dobila prvo etiketo »ciganka«. Moja najboljša prijateljica, ki je živela le nekaj hiš stran, je imela dostikrat težave zaradi druženja z menoj, otroci pa smo se skupaj igrali … ali pa tudi ne. Kadar je kdo od staršev hotel našo igro prekinit je svojega otroka poklical domov ali mu prepovedal, da se hodi igrat na naš vrt. Kljub temu smo se največkrat zbirali pred našo hišo, ker je bila na sredini ulice in ker so moji starši najmanj težili s tem, da hočejo pred hišo imeti mir.
Z odraščanjem sem počasi dojemala, da sem drugačna, da nisem tako vklopljena v sredino, kot sem mislila, da sem. V srednji šoli sem začela poslušati jugo glasbo in vedno pogosteje sem zahajala v eno od kranjskih blokovskih naselij. Ker svoje albanske polovice nisem poznala sem se oprla na tisto, kar mi je bilo najbližje in razumljivo, na bosansko, zlasti pa na srbsko kulturo in navade. V družbi z vrstniki neslovenske narodnosti, torej v družbi takrat so to že bili čefurji, sem se počutila na nek poseben način doma. Glasba, govorjenje, način izražanja, čustvovanje, reagiranje na določene stvari …to mi je bilo domače, to sem bila jaz. Ko sem se pri 24 letih preselila v mešano nacionalno sredino in skozi stene slišala srbske in bosanske narodnjake ter način komuniciranja tistih ljudi, sem se prvič počutila res doma. Druženje s sosedi je bila hrana za mojo dušo, za tisti del mene, ki ni bil slovenski. Z največjim veseljem sem se ob priliki deklarirala za čefurko, ko je nekdo govoril češ kakšni so delavci z juga. Vprašala sem ga kaj točno ima proti nam, čefurjem, pa je samo zazijal, da jaz vendar nisem čefurka, kaj mi je. No, nimajo vsi južnjaki priimke na –ić, in nekateri imamo tudi, recimo temu, slovenska imena.
Potem, ko sem v sebi predelala, da nisem Albanka, ker ne vem kaj pomeni biti Albanka, nisem pa niti povsem Slovenka, ker imam določene lastnosti, ki niso lastne Slovencem, sem za silo prebrodila krizo identitete, ki jo menda doživlja velik del otrok iz mešanih zakonov, pa tudi prve in druge generacije priseljencev.

Ljudje bi morali biti ponosni na to, kar smo. In včasih je težko vedeti kaj si. Ko grem v tujino sem Slovenka in sem ponosna na to. Ko pa kdo v Sloveniji grdo govori o priseljencih nekdanje skupne države, pa sem čefurka. Doma imam Avsenika in Slaka, imam pa tudi zajeten kup zgoščenk bosanskih in srbskih narodnjakov. Pri Slovencih mi manjka strast do življenja in spontano izkazovanje čustev in razpoloženja. Svoji k svojim, pravijo, a kaj ko mi mešanci svojih nimamo, saj smo razpeti med dvema poloma.

Kolumna 7 dni, 31.03.2010

Umreti za otroka

Prihaja dan, ki pripada samo materam, ženskam posebne kategorije, ki poznajo nagonsko vez z otrokom in so zanj pripravljene narediti karkoli, dobesedno karkoli. Tudi ne umreti, čeprav so povsem razosebljene, ponižane in do smrti mučene. Na matere, ki pridejo v tako življenjsko situacijo večinoma ne mislimo, niti ne vemo, da obstajajo. Pa obstajajo, celo zelo blizu nas, v BIH jih je veliko. Z njimi sem se srečala preko branja knjige »Molila sam jih da me ubiju«, ki sem jo v presledkih brala mesec dni, saj so pričevanja srh vzbujajoča in kot najhujša nočna mora.

Kolikokrat, če sploh kdaj, pomislimo na to, kaj se med vojno dogaja ženskam, materam, hčerkam, babicam? Sploh kdaj pomislimo na to, da vojna v Ruandi ni samo streljanje med vojaki in da med vojno v BIH nista bila edina kolateralna škoda požig vasi in izgon prebivalstva. Tudi okupacija Berlina po II. svetovni vojni ni bila zgolj vojaška zasedba mesta, temveč so tudi takrat najbolj in najbolj množično trpele in bile ob človeško dostojanstvo ženske, kar je zelo nazorno izpričano v knjigi Ženska v Berlinu. Ženske, ki so po naravi šibkejše od moških, ki se po naravi ne bojujejo, temveč varujejo, ki ostajajo doma in skrbijo za dom.

Pravijo, da v vojni padejo moralne norme, da je v njih vse dovoljeno. Dogajanje med vojno v BIH, na pragu civilizirane Evrope, ki kaznuje nasilje v družini in tudi sicer ne tolerira nasilnega obnašanja, je dokaz, da je samo korak od miroljubnih ljudi do pobesnelih vragov. V tistem času je bilo veliko žensk skupaj z otroki odpeljanih v taborišča. Ne bom se spuščala v to katere narodnosti so bile, ker to na tem mestu ni pomembno, zagotovo pa so bile vseh narodnosti. V taborišča so jih odpeljali iz različnih razlogov. Kakor piše v pričevanjih so jih velikokrat uporabljali za zamenjavo, njih so dali za svoje vojake. A na te zamenjave se je čakalo, nekatere so bile tako v taboriščih po leto, dve, tudi več. In ko so enkrat prišle vanj so postale vojni plen. Bile so sovražnikove ženske in zato več kot primerno orodje za poniževanje naroda kot celote in njih samih zaradi spola. Šibkejše, nemočne, pa vendar nosilke življenja. Veliko žensk je storilo samomor, ker niso mogle vzdržati mučenja, mater pa med njimi ni bilo, saj samomora niso delale zaradi svojih otrok, ki so jih čakali v sobah, in so se kljub temu, da so jih vse noči posiljevali in mučili, jih pretepali in jim grozili s smrtjo njihovih otrok če ne bodo poslušne, vsako jutro vrnile k njim z nasmehom na obrazih.. Ironija je, da so njihovi mučitelji to vedeli in jih prav zaradi dejstva, da so vezane na življenje, še bolj mučili in se nad njimi izživljali. Srce me zaboli ko si skušam predstavljati njihove občutke, ko veš, da kot človek ne moreš več, ko je iz tebe izžeta zadnja kaplja moči, pa moraš vzdržati, ker te nekaj metrov stran čakajo tvoji otroci. In o tem, kar se ti dogaja, ne moreš z nikomer govoriti. Otrokom lažeš, da hodiš v kuhinjo pomagat, tvoje oči pa ostalim zapornicam pripovedujejo resnico. Ne morem si niti predstavljati kako je materi, ko ji odpeljejo dvanajstletno hči in jo zaman čaka, ker je deklica med posiljevanjem umrla. Pa kako je ženski, ki ugotovi, da je noseča, splava pa ne more narediti, ker jo vojaki čuvajo govoreč, da bo zdaj naprej rojevala otroke njihove krvi. Koliko teh žensk danes živi v naši sredini, pa niti vemo ne, da so tukaj?

Materinski dan je dan ko otroci mamicam prinesejo cvetje, odrasli pa morda za trenutek celo pomislimo na to, kaj pomeni biti mati. Pa se zavedamo kaj to pomeni? Vemo, da je mati v resnici pripravljena storiti karkoli za svojega otroka? Iti skozi svojo smrt, pretrpeti najhujše muke, dovoliti, da se jo povsem razčloveči, če s tem lahko ubrani življenje svojega otroka? Na tem mestu čestitam ob materinskem dnevu vsem tistim materam, ki so šle skozi vse to in vzdržale.

Kolumna 7 dni, 24.3.2010

Nelogičnosti

V parlament prihaja osnutek Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki ureja denarje prejemke in subvencije oziroma plačila. V en zakon želijo združiti vse prejemke, ki jih daje država, kar načeloma ni sporno. Tisto, kar je sporno v tem predlogu, pa so vsaj tri stvari, ki so povsem nelogične.
Prva stvar je definicija enostarševske družine. Pisala sem že o tajnem dopisu MDDSZ CSD-jem septembra leta 2009, v katerem ministrstvo podaja svojo definicijo take družine. Ta definicija se je zdaj prelila v sedmi odstavek 10. člena ZUJPS kjer se za enostarševsko družino po tem zakonu šteje »… skupnost enega od staršev z otroki, kadar je drugi od staršev umrl oziroma je neznan oziroma če mu je odvzeta roditeljska pravica ali poslovna sposobnost«. V pojasnilu k temu odstavku je zapisano, da je pogoj za enostarševsko družino dejstvo, da drugi starš ne more skrbeti za otroke, kar pa odvzem roditeljske pravice definitivno ni, saj je starš po 125. členu ZZZDR dolžan preživljati otroka kljub temu, da se mu odvzame roditeljsko pravico, pa tudi smrt starša to ni, ker otroci po njem prejemajo pokojnino.
Druga stvar, ki je povsem nerazumljiva je dohodek, ki se upošteva in dohodek, ki se ne upošteva pri ugotavljanju finančnega stanja prosilca za pomoč ali subvencijo. Kot dohodek se upošteva preživnina in nadomestilo preživnine preko Preživninskega sklada. Na drugi strani pa imamo odhodke, ki zmanjšujejo dohodek, zaradi česar lahko pri ugotavljanju upravičenosti do določenega prejemka prosilec to pomoč dobi. Med te odhodke spada plačana preživnina, tudi tista, ki jo je od zavezanca za preživnino izterjal Preživninski sklad. Absurd brez primere. Staršu, ki ima otroke v skrbi in vzgoji se pri vlogi za določen prejemek ne prizna stroškov za tega otroka, zavezancu za preživnino pa se le ta prizna. In potem je zavezanec na primer upravičen do brezplačne pravne pomoči, drugi starš pa ne, pa čeprav slednji toži prvega za preživnino.
Tretja stvar je štipendiranje. Po obstoječem ZŠtip je štipendija dopolnilni prejemek za kritje stroškov v zvezi z izobraževanjem. Upravičenci so osebe s statusom dijaka in študenta. V ZUJPS v 23. členu piše, da se državne štipendije dodeljujejo državljanom RS, ki so starejši od 18 let. Ko sem zadnje dneve gledala dnevnik in videla dijake pripravljati se k protestu mi najprej ni bilo čisto jasno kaj se mulci grejo. Niti ne delajo, niti ne plačujejo davkov, pa bi kar stavkali. Potem pa se mi je posvetilo. Država ukinja štipendije za vse dijake, ne glede na finančno stanje družine. Hej, pa se država zaveda koliko povprečno stane dijak, koliko stane mesečna dijaška vozovnica za regionalni promet, kolikšen strošek je nakup knjig ter medletne šolske dejavnosti? Država mogoče ve koliko stane bivanje dijaka v internatu?
ZUJPS gre kot rečeno v parlament z vsemi tremi anomalijami, od katerih so dve prepisali brez da bi se sploh poglobili v pomen prepisanih besed, tretjo pa so si očitno izmislili zaradi varčevanja. In ker se mi zdi skrajno nespodobno, da se varčuje na plečih šolajoče mladine ter s tem dodatno bremeni starše, ki delamo, plačujemo v to državno blagajno in vzgajamo bodoče davkoplačevalce, pozivam starše, da se svojim otrokom pri protestu pridružimo. Sami bodo najbrž težko dosegli, da se ta 23. člen umakne oziroma spremeni, z našo pomočjo pa jim bo mogoče uspelo.
V aprilu čakam novo odločbo o otroškem dodatku. V kolikor mi bodo odvzeli pravico do dodatnih 10% bom od pristojnih na CSD-ju zahtevala konkreten nasvet, kako naj dosežem da se očetu mojih dveh otrok odvzame roditeljska pravica ter na kakšen način naj dokažem, da s hčerama praktično nima stikov in da vemo, da obstaja zgolj zato, ker vsak mesec nakaže preživnino. Ker za njiju skrbim sama in ker v našem gospodinjstvu ni nikogar razen nas treh se deklariramo za enostarševsko družino.

Kolumna 7 dni, 17.03.2010

Z otrokom ali brez

Kakšna je razlika med staršem, pri katerem po razvezi / razhodu živijo otroci in staršem, ki po razvezi / razhodu živi sam in prihajajo otroci k njemu samo na stik? Ena od razlik je v tem, da se mora starš, pri katerem otroci živijo, otrokom vsakodnevno prilagajati, drugemu staršu pa se ni treba, ker je tako ali tako veliko časa brez obveznosti do otroka in s časom prosto razpolaga.

Zadnjič sem se pogovarjala z moškim, ki je razvezan nekaj več kot štiri leta. Njegov sin ima enajst let in živi z mamo. Ob razvezi se mu je zdelo povsem naravno, da je šel sin s svojo mamo, ker on veliko potuje, pa tudi sicer ni za otroke. Kadar je doma se s sinom vidita kak dan, dva, poleti gresta za teden dni na morje, sicer pa nista veliko skupaj. V njegovem življenju imajo glavno vlogo ženske. Njim je, po njegovih besedah, podrejen ves njegov čas. Pod nobenim pogojem ni pripravljen prestaviti zmenka, pa čeprav sin izrazi željo, da bi bil rad z njim. Ko mi je ob priliki rekel, da otrok že počaka, da je še vedno počakal in da se bo že prilagodil njegovim planom mi je bilo, kot bi mi stopil na živec. V trenutku sem se spomnila solz moje mlajše hčere, ko je sedela v kuhinji za mizo, v rokah držala telefon in neutolažljivo jokala, ker jo je poklical oče in preklical izlet češ, da je prišlo nekaj vmes. Bila sem besna. Res besna. Bevsknila sem naj ga pokliče in naj mu pove kako se počuti ter da ji tega ne bo več delal, ker ne bom dovolila, da se sploh še zmenijo za stik, pa je odvrnila da ne, da mu tega ne more povedati, ker ga bo potem videla še manj kot ga vidi. Tako zelo ga je imela rada, da je bila pripravljena pobirati drobtinice njegovega časa, da ga je le videla.

Od tega dogodka je minilo šest, sedem let. V tem času so solze izpuhtele, srce je na tisti strani, kjer je bílo za očeta, otrdelo in danes ona nima časa zanj. Pa mi je včasih hudo in ji navržem, da je le njen oče in da se nekako spodobi, če že pride v njegovo vas, da obišče tudi njega, a me hladno zavrne, da je tudi ona njega čakala in čakala in .. »mami, se spomniš kako sem jokala, še ti si jokala z mano, ga čakala, se veselila snidenja z njim, njega pa ni bilo…«. Seveda se spomnim in ima popolnoma prav. Vedno, kadar sem mu vrgla naprej, naj lepše dela s hčerama, da ga čakata in se ga veselita in naj ju ne pušča na cedilu, ker se mu zna nekega dne vrnit nazaj, mi je odvrnil, da bosta že počakali, da si bo pa drugič vzel čas zanju, saj ve kje sta. In sta ga čakali. Res sta ga. Kakih deset let. On je hodil okoli z ljubicami, jim kupoval darila, jih vozil na morje, jih nekaj celo predstavil hčerama … onidve pa sta čakali. In slednjič spregledali. Načakali sta se, naveličali sta se biti za vsemi drugimi, zadnji v vrsti, tisti, ki »bosta že počakali«. Danes ga niti pokličeta več ne. Nimata potrebe, nimata se kaj pogovarjati z njim, nič skupnega nimajo. In kadarkoli rečem, da on v bistvu ni slab človek, se samo kislo nasmehneta češ kar spomni se, kaj je delal z nama.
Ko sem torej iz ust tistega moškega slišala, da se lahko vidiva kadarkoli, da bo snidenje s sinom pač prestavil, če bo hodilo narobe, da bo sin že počakal … me je pograbila sveta jeza. Izbruhnila sem kot vulkan, najbrž zato, ker sem bila toliko let le nemi opazovalec solza svojih hčera, ker sem morala dovoliti, da ga je čakala zaman, saj ima oče zakonsko pravico do stikov, ki pač niso njegova dolžnost. Zaradi mene ne bo noben otrok zaman čakal svojega očeta in noben otrok ne bo jokal, ker oče zanj ne bo imel časa. Noben zmenek ni tega vreden in niti jaz nisem vredna moškega, ki tako razmišlja. Za trenutek me je bilo v dno duše sram, da sem se z njim sploh pogovarjala.

Kolumna 7 dni, 10.03.2010