Starševstvo +

Zahteve so upravičene

Predstavnik dijakov je zagrozil, da bodo šli dijaki na ulice, če vlada ne bo naredila določenih sprememb v predlogu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Zanimivo je, da si je javnost zapomnila zgolj zahtevo po brezplačnih malicah v srednjih šolah, mirno pa spregledala druge razloge za protest, ki zelo posegajo v socialne transferje, do katerih je zdaj upravičena večina družin z nižjimi dohodki.

Ena od pomembnih predvidenih sprememb v ZUJPS je sprememba pravice do otroškega dodatka. Po obstoječem 70. členu ZSPD je do otroškega dodatka upravičen otrok do dopolnjenega 18. leta, starejša oseba pa, če se šola, dokler ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Po 22. členu ZUJPS ima do otroškega dodatka pravico otrok do dopolnjenega 18. leta. To torej pomeni, da otrok niti srednje šole ne konča, ko se mu ta pravica ukine.

Dalje se protest nanaša na državne štipendije, ki jo po 9. členu ZŠtip lahko dobijo upravičenci, ki ob prvem vpisu v prvi letnik poklicne oziroma srednje šole niso starejši od 18 le ter upravičenci, ki ob prvem vpisu v prvi letnik višješolskega ali visokošolskega izobraževalnega oziroma ob prvem vpisu na prvo, drugo ali tretjo stopnjo izobraževanja niso starejši od 26 let. Po 23. členu ZUJPS se državne štipendije dodeljujejo državljanom RS, ki so starejši od18 let. Oba socialna transferja sta pomoč družini pri vzgoji in izobraževanju otrok in oba sta pogojena z dohodkom družine, kar vsaj za državno štipendijo pomeni, da jo dobijo družine z nizkim dohodkom in tem ta finančna pomoč zelo veliko pomeni. Mimogrede velja omeniti še zahtevo ZUJPS, ki v 5. členu določa vrstni red zahtevkov za pravice. Najprej je otroški dodatek, nato denarna socialna pomoč, varstveni dodatek in na koncu državne štipendije. Tehnično to pomeni, da družina ne more preskočiti otroškega dodatke, katerega znesek se upošteva v izračunu pravice do državne štipendije. V kolikor družina ugotovi, da bi s prejemanjem otroškega dodatka padla skozi sito pri štipendiji in ga zato ne uveljavlja, se le ta po ZUJPS prišteje k izračunu za štipendijo četudi otroškega dodatka ni prejemala. Takih malih vendar izjemno pomembnih zank je v ZUJPS kar nekaj.

Vrnimo se na začetek. Predstavnik dijakov je zagrozil vladi z demonstracijami, v kolikor teh sprememb ne bodo popravili oziroma pustili obstoječe pravice take kot so. Nekateri se ob tem zgražajo češ kaj se mulc gre, da zahteva kaj takega, saj še niti davkoplačevalec ni pa vladi grozi z nepokorščino. Drugi se zmrdujejo nad tem kako je oblečen in v njem vidijo žrtev obstoječe politike, ki na tak način novači mlade v svoje vrste. Po zgoraj interpretiranih zakonih pa je jasno, da se dijak bori za pravice, od katerih imajo največ koristi družine, še posebej družine z nizkimi dohodki. Žal ga ljudje ne slišijo, slišijo le zastonj malice, nad katerimi pa se marsikdo zmrduje. Tudi meni je bila nerazumljiva poteza prejšnje vlade, ki je meni nič tebi nič določila brezplačne malice dijakom, ker jih moja generacija niti imela ni, zrasli smo ob sendvičih in sokovih, zdaj pa imajo kar brezplačne, pa vendar. Dejstvo je, da ima ogromno število osnovnošolcev prav tako povsem subvencionirano malico, kar nekaj tudi kosilo, česar nihče javno ne pove. Če me spomin ne vara imajo v OŠ dražja kosila kot poslanci v parlamentu, s tem, da je seveda hrana bistveno drugačna. Ampak tudi v to se nihče ne vtakne, vsi slišijo samo “zastonj malico” za dijake in vidijo, da o tem jasno in glasno govori … dijak. Zavzema se za obstoječe pravice največje skupine prebivalcev države, opozarja na to, da bo vlada čez noč spremenila bistvene kriterije za zelo pomembne socialne transferje. O tem ne govori noben politik, o tem ni javne razprave, to nikogar ne zanima a dejstvo je, da če bo ta zakon sprejet, da bo veliko družinam bistveno težje preživeti in še težje šolati otroke.

Kolumna 7 dni, 28.04.2010

Do 65. leta

Sindikati so šli na noge, zgodila se bo ulica, če bodo reforme pokojninskega sistema sprejete. Ljudje ne moremo delati do 65 leta. Tako pravijo sindikati in tako jim pritrjujejo nekateri delavci. Poudarjam nekateri, kajti jaz jim ne, niti se ne strinjam, da ljudje ne moremo delati do 65 leta. Nasprotno, trdim, da imamo ljudje izkrivljen odnos do dela, ki nam je bolj kot ne muka in kazen za to, ker živimo. Ko končamo šolanje in se zaposlimo že odštevamo leta, ko bomo lahko šli v pokoj. Leta in leta potem jamramo, kako nam je težko zjutraj vstati in iti v službo, veselimo se petkov in obupujemo nad ponedeljki. Z ničemer v bistvu nismo zadovoljni. Ne s tem, da imamo delo, ne s tem, da ostanemo brez dela, ni nam všeč delovno mesto, ne šef, ne sodelavci, ne delo samo, ne plača, skratka nič ni pozitivnega v delu. Če samo pomislim kakšen zgled dajemo svojim zanamcem …

Dejstvo je, da je delo tako ali drugače sestavni del naših življenj. Kuhanje je delo, postiljanje postelje je delo, pranje perila je delo, vzgoja otrok je delo. Resda so ta dela neplačana, so pa dela, ki jih delamo samoumevno. Nad njimi se ne pritožujemo, vsaj nisem še slišala, da bi kdo protestiral nad tem, ker mora ob sobotah pomivati stanovanje ali dvajset let skrbeti za svojega otroka. Samoumevno bi torej moralo biti tudi plačano delo, ker ravno zaradi njega lahko najamemo kredit, gremo poleti na počitnice in kupimo otrokom šolske potrebščine. Zaradi plačanega dela gremo lahko z družino na pico in s prijatelji ven, lahko si kupimo obleke in nov televizor. Zakaj nam je potem delo taka muka? Če je problem delovno mesto se ga zamenja. Če je problem prenizka plača se gre v dodatno izobraževanje ali spleza po lestvici navzgor. Če nam trebušne težave povzroča kolektiv ga tudi lahko zamenjamo. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki v delu dobesedno trpijo, ki jim že sama misel na delo povzroča telesne bolečine. Ko pa jim predlagaš da naj ga zamenjajo, pa te pogledajo kot da si padel z neba. Najlažje je očitno to, da ostanemo tam, kjer so nas pri 20 letih zaposlili in rintamo do dne, ko gremo končno v pokoj, ne da bi se sploh zavedali, da smo vrgli stran zajeten kos življenja, ki bi ga lahko veliko kreativneje preživeli, če bi le … Ja, če bi delo jemali kot sestavni del življenja, kot del, ki nas izpolnjuje, kot nas izpolnjujejo prijateljstva, družina, otroci. Potem se niti ne bi spraševali če lahko delamo do 65 leta ampak bi nam bilo samoumevno, da delamo dokler lahko in da delamo zato, ker nam delo daje notranje zadovoljstvo in veselje. Moja soseda ima 70 let pa gre vsak dan na delo. Okopava vrtove in čisti stanovanja tistim, ki imajo drugi delo. Dela tudi moj prijatelj, ki je letos dopolnil 71 let. Je šel v pokoj, pa spet odprl s.p. ker brez dela ne more. Moja babica in dedek sta delala do smrti. Ne dela pa znanka, ki je šla v pokoj pri nekaj čez 50 letih in že več kot deset let dela samo to, da zjutraj vstane, se obleče, skuha kavo, prebere časopis, gre na vrt, pa v trgovino, skuha kosilo, pospravi, gre na vrt, pa noter ko je dnevnik, si naredi večerjo in gre spat. Mislim če to ni stran vrženo življenje, potem ne vem kaj je. In kakor si je nekoč želela iti v pokoj in je komaj čakala, da gre, je zdaj na smrt zdolgočasena ženska, ki bo tako živela še kakih dvajset let.

Kdo torej ne more delati do 65 leta? Tisti v proizvodnji? Tisti v pisarnah? Samostojni privatniki? Pa saj ni treba nikomur delati. Lahko se ne dela. Prav pa bi bilo, da bi se delo spoštovalo, torej da bi si ljudje želeli delati, da bi bili ponosni na to, da lahko in znajo delati. Kje se je izgubilo zavedanje, da moramo delati če hočemo preživeti in da brez dela ni jela?
Prav zanimivo bi bilo videti koliko služb so zamenjali ljudje, ki tako odločno protestirajo proti reformam. Eno, dve? Za mojo generacijo je že samoumevno, da menja službe, da zna delati več različnih del, da varčuje v različne sklade in da bo delala do smrti. Za koga in čemu se torej protestira?

Kolumna 7 dni, 21.04.2010

Stiske ne izbirajo

Pred leti sem bila v Miamiju, kje sem med drugim obiskala zapor, Varno hišo, osnovno šolo, policijsko postajo in enega od Zavodov za zaposlovanje, ki v ZDA niso državne ustanove. Spoznala sem tudi Mehičana, ki v ZDA živi in dela že kar nekaj let. Presenečena sem bila nad tem, da ne zna angleško. Vprašala sem ga zakaj se je ni naučil in odvrnil je, da ni potrebe po tem. V podjetju kjer dela, vsi govorijo špansko, v četrti, kjer živi, so pretežno Mehičani in Kubanci, v državnih ustanovah pa imajo večino dokumentov v obeh jezikih. Slednje drži, saj sem bila tudi sama nadvse presenečena nad dejstvom, da so brošure, navodila in dokumenti v dveh jezikih, pa mi je uslužbenka Varne hiše pojasnila, da je to v tem delu ZDA povsem normalno, ker imajo veliko priseljencev iz Mehike in Kube. Zaželjeno je tudi, da vsak strokovni delavec zna vsaj malo špansko. Z dvojezičnimi dokumenti bistveno olajšajo delo sebi in uporabnikom njihovih storitev, znanje španščine pa jim omogoča pristnejši odnos z ljudmi. Tudi policist je med pogovorom dejal, da je za njihovo delo pomembno poznavanje kulture in navad različnih narodov, da s človekom, ki ga na cesti ustavijo ne pridejo po nepotrebnem v konflikt.

Kako pa je pri nas? Do ljudi iz bivših Jugoslovanskih republik smo zelo nestrpni. Od njih pričakujemo perfektno znanje slovenskega jezika in če slišimo napačno naglašeno besedo zaničljivo prhnemo češ, toliko časa je tukaj, pa se še ni naučil slovensko. Moj znanec Anglež živi v Sloveniji že več kot devet let. a razen dober dan, lahko noč in še nekaj fraz ne zna govoriti slovensko, pa to nikogar ne moti. Kadar pridem na obisk k njemu z njim govorim angleško. Na kraj pameti mi ne pade, da bi ga silila s slovenščino, še več, všeč mi je, da lahko z njim vadim svojo angleščino. Ko sem ga nekoč vprašala zakaj se ne nauči slovensko je odvrnil, da za to ni potrebe, ker z njim vsi govorijo angleško, druži se večinoma z Angleži, dela za angleško podjetje, kadar pa mora kaj urejati v slovenščini pa zanj ureja žena. Bosanec si tega ne more privoščiti. Ali pač. Na Planini v Kranju jih je na ducate, ki živijo v Sloveniji trideset in več let, pa ne znajo slovensko. No, znajo nekaj malega, povečini pa vse skupaj tako hudo naglasijo, da ni ničemur podobno. Včasih me je to nerviralo, priznam. Tu pa tam sem zamrmrala, da bi pa že lahko znal po slovensko reči, da bi rad dvajset dek salame. A zakaj bi le? Vse svoje življenje je delal v tovarni, v kateri delali povečini južnjaki, doma se je družil z južnjaki, v lokalni trgovini, v katero hodi, znajo vse prodajalke bosansko, po možnosti so tudi same Bosanke. Kje naj bi se torej naučil slovensko? Kadar je bilo treba v šolo zaradi otrok je šla se je že nekako zmenil, z drugimi državnimi institucijami pa ni imel nikoli opravka. Slovensko razume, tudi dnevnik gleda vsak večer na slovenskem kanalu, a govori ne. Njegova otroka znata slovensko, doma pa govorijo bosansko, ker je to njihov materni jezik.

Mehičan, Anglež in Bosanec živijo v okolju, v katerem se jim ni potrebno naučiti uradnega jezika države, je pa to okolje do njih zelo različno. Pred kratkim sem prvič na Občini videla brošure v srbskem, hrvaškem in bosanskem jeziku, ki so namenjene prav tujcem. Prej nisem nikoli videla nobenega uradnega dokumenta, ki bi bil preveden v katerega od teh jezikov. Celo Švedska ima na internetu prevod pomembnejših dokumentov in obvestil v te jezike, mi pa se delamo kot da ne vemo za ljudi, ki znajo slovensko samo pogovorno in se državnih institucij izogibajo kot hudič križa, pa posledično ne poznajo niti svojih pravic, niti ne vedo kam se obrniti, kadar potrebujejo pomoč. S tem, ko bi pomembne dokumente prevedli v njihove jezike jim ne bi delali potuhe temveč bi jim priskočili na pomoč, ker … saj veste, človek se samo v stiski zateče na CSD, stiska pa ne izbira narodnosti. Da pa bi morali strokovni delavci poznati vsaj temelje drugih kultur pa tudi ne bi bilo nič narobe. Pa ne mislim samo na bosansko kulturo.

Kolumna 7D, 14.04.2010

Janez in Bosanec

»Vrni se tja od koder si prišla,« slišim včasih, ko se v pogovoru postavim na stran čefurjev. Ponavadi se samo nasmehnem in odvrnem, da ne vem kam »tja« naj se vrnem, ko pa sem pol Slovenka in pol Albanka. Naj grem v BIH, ki je ravno na pol poti med Sloveniji in Kosovom ali naj se raztrgam na pol in eno polovico pošljem dol, drugo pa pustim tu? Resnici na ljubo niti nisem edina, ki slišim take pozive, zato bi bilo prav, da se tisti, ki jih izrekajo, zamislijo nad tem kam točno nas pošiljajo. Sama namreč ne bi imela nič proti, če bi vedela kam sodim. No saj približno vem, le da se tu ne počutim vedno doma.

Oče mojih hčera je čistokrvni Slovenec, tako da sta moji hčeri samo eno četrtino Albanki. Ker nosita moj priimek ju kdaj kdo vpraša od kod le ta izhaja, pa dolgo nista hoteli govoriti o tem, saj jima je bilo neprijetno. Sami sebe sta imeli za Slovenki, pri čemer jima sama nikoli nisem nasprotovala. Dobro, včasih smo govorile o tem od kod izvira naš priimek, kakšne narodnosti poznam, to pa je bilo tudi bolj ali manj vse. V osnovno šolo, v katero sta hodili prva leta, so hodili pretežno slovenski otroci, zato v njej niti slučajno nista bili pripravljeni razkriti svojih korenin. Kot bi ju bilo sram oz. kot bi se počutili zaradi tega manjvredno. Sčasoma se mi je porodila ideja o selitvi v multietnično okolje. Prepis na šolo, v katero hodijo otroci vseh narodnosti bivše Jugoslavije je v hčerah vzpodbudil govorjenje o svojem dedku, mojem očetu, o tem od kod izvira naš priimek in postali sta po malem ponosni na svoje korenine. Ko so v šoli izdelovali družinsko drevo in smo vpisale vanj sorodnike po albanski strani sta bili nemalo začudeni nad imeni in občasno celo vzkliknili, da je tako ime tudi enemu od sošolcev ali njegovemu bratu ali očetu. Kar naenkrat jima ta sorodstvena veja ni bila več tako tuja. Spomnim se dneva, ko je mlajša hči prišla domov in rekla, da so se pogovarjali o tem od kod kdo prihaja in je ugotovila, da je večina njenih sošolcev iz ali mešanih zakonov ali povserm neslovenskih ter da se ji je zdelo prav fino, ko je rekla, da je tudi ona nekaj Albanka. Takrat sem imela občutek, da je bi namen selitve dosežen.

Kadar pomislim na svoje otroštvo in na osnovni šoli, ki sem ju obiskovala, vem, da sem se tudi sama veliko bolje počutila v šoli, ki je bila multietnična, kjer narodnost ni bila razlog za ponižujoč odnos ali zasramovanje. Ne spomnim se niti, da bi se kdaj med prepiranjem grupirali glede na našo narodnost ali se pošiljali tja, od koder smo prišli. To sem do sedaj vedno slišala samo iz ust Slovencev. Zato, ker mislim, da ni nič narobe, če v deželi živi več narodnosti, zato, ker ne mislim, da so čefurji samo zaradi svoje narodnosti kriminalci, nehvaležneži in izkoriščevalci Slovenije, se zapletam v konflikte, ki se skoraj vedno končajo z epilogom naj se vrnem »tja«. Ampak jaz »tam« nisem doma, moj dom je tukaj. Ko gre moj prijatelj med poletjem k sorodnikom v Bosno mu pravijo Janez ali Slovenac, ko se v Sloveniji spre s Slovencem mu slednji vrže naprej, da je Busanc in da naj gre domov. Zanima me ali tako rečejo tudi Slovencu v ZDA ali Avstraliji. Prepričana sem, da Slovencu v ZDA ne vržejo pod nos zakaj govori slovensko, kot se to počne pri nas, ko slišimo dva govoriti neslovensko.

Ta prikrita nestrpnost in a priorno odbijanje čefurjev in njihove kulture ter zmrdovanje nad tem, da uporabljajo svoj jezik, sta v bistvu žalostno fascinantna dejstva, ker ta nestrpnost velja samo zanje. Angležu, ki se znajde v trgovini in po angleško vpraša če lahko dobi kruh bo prodajalka najverjetneje z nasmehom na obrazu v angleščini postregla. Srbu pač ne.
Težko je živeti v okolju kjer te mehki ć uvršča v skupino manjvrednih prebivalcev in kjer te vsakič, ko se ne strinjaš z večino pošiljajo tja, kjer nikoli nisi bil doma.

Kolumna 7 dni, 07.04.2010