Starševstvo +

Ko te strokovnjaki postavijo na laž

Nekaj let nazaj sem delala v podjetju kot vodja poslovne enote. Bila sem prva, ki so jo stranke poklicale, ko je šlo pri montaži kaj narobe. Tistega dne je šlo res zelo narobe in ko sem prišla k stranki sva si bila enotna, da je montaža nestrokovna in da je potrebno nemudoma urgirati. Poklicala sem svojega nadrejenaga, ta pa lastnika podjetja in naslednji dan sta prišla k stranki. Stali smo pred oknom, ki je bilo evidentno vgrajeno narobe, polica je bila za nekaj centimetrov prekratka, polnilo pa je bilo vgrajeno skupaj z zaščitno folijo, ki bi morala biti pred vgradnjo odstranjena. Prišel je tudi monter in skupaj s(m)o tuhtali kaj narediti. Sama nisem skrivala strinjanja s stranko, da je montaža zgrešena in da je potrebno okno odmontirati ter ga ponovno vgraditi, polico zamenjati in polnilo ponovno vstaviti. Po ogledu objekta smo se odpeljali v poslovalnico, kjer sem dobila življenjsko lekcijo, ki mi je za vedno zagnusila pogled na to podjetje. Nadrejeni me je podučil, da stranka NIKOLI nima prav, da NIKOLI ne smem priznati napake podjetja in da naj se zavedam, da stranka NI strokovnjak in NIMA pojma. Bila sem povsem zgrožena nad njegovim nastopom, ko pa mu je pritrdil še lastnik podjetja mi je postalo jasno, da jaz absolutno ne spadam v to podjetje, ker se mi njihova filozofija gnusi. Kasneje je bilo tako, da so stranki samo deloma popravili montažo, jo “prepričali”, da so zaključne letvice pravilno zmontirane in ji priznali nekajprocentni popust. Prepričana sem, da nas ta stranka nikomur ni priporočila, a komu je bilo to mar v tistih časih.

Zadnjič sem bila na CSD Ljutomer. Prišla sem z odločbo o otroškem dodatku, na kateri ni več dodatnih 10% dodatka za enostarševsko družino. Seveda vem, zakaj jih ni, a ker sem imela uradno zapisano na lanski odločbi, da sem enostarševska družina, letos pa tega ni bilo več čeravno se nisem ne poročila niti se družina ni kako drugače spremenila, sem šla na CSD po pojasnilo. Strokovnjakinja mi je takoj navrgla, da se je zakon spremenil in da teh 10% ni več v njem. Trikrat sem jo vprašala če je prepričana v to, potem pa jo prosila naj odpre zakon, poišče člen in ga prebere. Ker tega ni želela storiti, še vedno pa je trdila, da se je zakon spremenil in da ona to menda že ve, sem ji sama naštela razloge pri katerih 10% še vedno velja ter ji pojasnila, da se zakon ni nič spremenil od lani. Obljubila sem ji, da ji bom naslednji dan prinesla v dokaz kopijo zakona in res sem ji ga. Bila sem najavljena pri direktorici, ki mi je že v začetku rekla, da v moji odločbi tega ni ker se je razlaga zakona spremenila. To seveda ne drži, v zakonu je od vedno jasno in nedvoumno zapisano komu pripada dodatnih 10% le CSD-ji so si ga napačno razlagali, čemur je sledilo Tajno obvestilo MDDSZ-ja z pojasnilom komu teh 10% ne pripada več. Direktorico sem prosila, naj pokliče v pisarno včerajšnjo strokovnjakinjo, da ji predam fotokopije da se bo lahko sama podučila kako in kaj je s stvarmi, da ne bo še naprej trosila neumnosti strankam. A glej ga zlomka, ko je vstopila je takoj izjavila, da ni rekla, da teh 10% ni več v zakonu, temveč da ne veljajo za moj primer. Ko sem jo vprašala če se zafrkava, da mi je včeraj trdila ravno obratno, je izjavila da ne, da ona od vedno ve, da je zakon tak kot je in da samo zame to ne velja. Dobesedno me je postavila na laž. Najprej sploh nisem mogla verjeti kaj se dogaja, ko pa je začela še direktorica pritrjevati, da je tako in da oni pa že vejo kako je na stvari mi je bilo, da zagrabim strokovnjakinjo za goltanec in jo dvignem v višino svojih oči. Bila sem zaprepadena. Kaj takega si niti v snu ne bi predstavljala, da se mi lahko zgodi na CSD-ju oz. da v taki instituciji lahko delajo tako podli ljudje. Razumem, da jo je bilo mogoče sram pred direktorico, da bi izpadla nestrokovno, pa vseeno. Kakšen človek moraš biti, da tako vehementno zagovarjaš lastno laž, tistega, ki ima prav in veš da ima prav, pa označiš za lažnjivca.

Nekaj podobnega se dogaja z Natalijo Markač. Koliko let se že bojuje z mlini na veter, z vedno novimi lažmi, ki jih sicer sproti dokazuje, pa vseeno. Čemu je to potrebno? In drugo vprašanje … zakaj bi bili strokovnjaki bolj poučeni o stvareh kot nestrokovnjaki Ti daje funkcija, strokovni izpit, pasja značka pred imenom avtomatično veljavo resničnega strokovnjaka? Si potem nezmotljiv in so tvoje informacije edine kredibilne? Kadar k meni pride stranka, ki ve več od mene sem vesela njenih informacij, ki jih seveda post festum preverim, ampak hej … Kaj je lepšega kot pridobivati novo znanje. Strokovnjakom oz. bolje kvazistrokovnjakom, ki v resnici ne vedo prav dosti, ki lažejo in blefirajo, pa znanje ni potrebno. Direktorica CSD-ja mi je na vprašanje če je povprašala na MDDSZ kako je z dohodkom, če postaneš s.p. odgovorila, da naj kar vložim pritožbo, pa bodo že potem na MDDSZ odločali in dali odgovor, ona je izdala vsem enake odločbe. To je seveda katastrofa, ki si jo morda lahko privoščijo periferni CSD-ji, kjer jih uporabniki še čislajo kot strokovnjake in posledično niso vajeni uporabnikov, ki imajo znanje z njihovega področja, ki je morda celo bolj poglobljeno.

Kako v bistvu ravnati, ko te strokovnjak postavi na laž? Kako dokazati, da on nima prav, da on laže?

Odhod iz dvojine

Ko sem se prvič znašla pred vprašanjem ali naj vztrajam v partnerski zvezi ali naj grem, me je bilo strah odgovora. Najprej sem pomislila na to kako bom pri nekaj več kot 30 letih brez nečesa, na kar sem se, roko na srce, navadila. Kakorkoli veza ni bila to, kar sem pričakovala da bo, sva se imela rada, se skoraj vsak dan videla ter si izkazovala pozornost.

Nikoli nisem premišljevala o tem, da bi imela klasično dvostarševsko družino. Najbrž je to posledica dejstva, da sem živela v disfunkcionalni dvostarševski družini, pa sem za svoja otroka želela boljše in alternativa je bila enostarševska družina. S hčerama smo, lahko rečem, od vedno živele bolj ko ne same, čeprav sem bila nekaj njunih prvih let še z njunim očetom. Ko sva šla narazen sem imela občutek, da končno diham, ker sem lahko razpolagala s svojim časom, denarjem, organizirala sem gospodinjska dela in imela pač prvo in zanjo besedo. Nikoli nisem resno razmišljala o tem, da bi se ponovno vezala, a je naneslo, da sem spoznala moškega, ki me je čisto prevzel in s katerim sem si zaželela klasične družine. Prva leta sem bila skoraj obsedena z željo po otroku in bila vsak mesec čisto na tleh ker nisem zanosila, ker nisva zaživela skupaj, ker sva imela vezo, ki jo imajo običajno najstniki. Čas je mineval in po nekaj letih sem že tu in tam pomislila, da mogoče pa ne bi živela z njim tako, zares skupaj 24/7. Vedno pogosteje se je pojavljal v meni dvom, da si v resnici ne želim poroke in skupne strehe nad glavo in ker tudi on ni kazal pretiranega zanimanja za to je ta dvom postajal glasnejši. Ko sem si prvič rekla, da mi ni do tega, sem vedela, da se je začel konec najine veze. Bilo je le še vprašanje časa kdaj bo dokončno počilo.

Sedem let sem preživela v dvojini. Bila sem del para in včasih sem imela občutek, da sem za okolico prav zaradi tega normalna. Družbeno pričakovano je, da imaš pri 30 in nekaj letih partnerja, da si v vezi, da nisi sam, ker če si sam, potem …. Potem je s teboj nekaj narobe. Ko sem torej prvič premišljevala o tem, da ta veza ni to, kar hočem, sem se ustrašila prav te etikete, da bom z odhodom iz veze postala nenormalna. Mislim, kaj pa naj počnem sama pri teh letih, kje pa naj najdem drugega partnerja in sploh, kako biti sam po vseh teh letih. Ne glede na to, ali sam odhajaš iz veze ali jo prekinja partner, vedno si postavljen na isto točko, s katere začenjaš samsko življenje. Ko sem po nekaj mesecih dojela, da sploh nisem edina, ki pri teh letih išče svojo drugo polovico, mi je nekako odleglo. Sicer se še vedno nisem navadila na to, da sem sama sama, da me nihče vsak dan ne pokliče samo da sliši moj glas, da nihče ne bo stopil skozi vrata in me objel in v bistvu sploh ne vem če bom sploh še kdaj našla koga, ki me bo za nekaj let umiril, počasi pa se navajam na dejstvo, da je zadnja veza končana in da nisem več del nje. Ugotavljam, da je pri teh letih veliko težje pustiti nekoga stran od sebe, kot je bilo to v najstniških letih. Zato najbrž toliko ljudi vztraja v vezah, ki niso to, kar naj bi bile, ker jih je strah kako bo, ko oziroma če bodo sami. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi pravi pregovor, a jaz kljub vsemu trdim, da je bolje biti kvalitetno sam, kot nesrečno v dvoje.

Včasih se ujamem v zanko spominov na preteklo vezo. Postane mi žal za njo, tudi zjokam se, a ko primež spominov popusti grem dalje. Nazaj ne gre, življenje teče samo naprej. Pravijo, da ko se zaprejo ena vrata se odprejo druga. Res je, le dovoliti si moramo pogledati skoznje.

Zorica in Piki

Zorico in Pikija sem dobila lansko jesen. Ker nista bila udomačena sem potrebovala kar nekaj časa, da sta prišla k meni, šele pozimi, ko je res pritisnil mraz, pa sta prišla tudi v hišo in se udomačila na kavču. Ker živim v sto let stari butani hiši, v kateri več kot deset let nihče ni živel, sem potrebovala živo mišelovko in Zorica je v nekaj mesecih naredila red v in okoli nje. Naj povem, da smo s hčerama najprej mislile. Hči je rekla da bo Zoro in ko se je izkazalo, da je samička, je postala Zorica. Pa ime sploh ni važno, važno je, da smo se navezali drug na drugega, da sta oba postala del moje družine.
Živimo blizu ceste in vedno obstaja tveganje, da bo kdo od njiju končal pod avtomobilskimi kolesi, zato se kar nekaj časa zavestno nisem hotela navezati nanju. Potem pa … čas naredi svoje. Ko je avto pred meseci zbil Zorico sem bila vsa iz sebe od žalosti. Ko sem znancu rekla, da se jo peljala k veterinarju na operacijo se mi je posmehnil češ, ubila bi ga, kaj si delaš stroške. Pa ja, zakaj si jih, saj lahko pri vsaki kmetiji dobim drugega mačka. Ampak to ni to, jaz hočem tega.

Spomladi je padla odločitev, da bo imela Zorica mladiče. S hčerama smo že začele razmišljati kakšna imena jim bomo dale, potem pa je pred dvema dnevoma izginila. Klicala sem jo po celem bregu, tudi hčeri sta jo iskali, a zaman. Piki je žalostno mijavkal okoli hiše, mene pa je danes že resno zaskrbelo kje je. Sosed je rekel, da je pri njih ni, v zidanici pod hišo je tudi ni bilo, potem pa jo slednjič zagledam v drvarnici. Bila je krvava in desno tačko je vlekla za sabo. V trenutku sem bila objokana. Nesla sem jo v hišo in poklicala veterinarja. Nato sva šli tja. Bilo bi mi nadvse hudo, če ne bi kotila ali če bi umrla. Prirasla mi je k srcu, moja scrkljanka je. Ostala je tam, jaz pa sem po poti domov premišljevala o tem kako se ljudje navežemo na živali. Spomnim se starejših ljudi, ki so po blokovskem naselju vsako jutro sprehajali svoje betežne ljubljenčke. Koliko ljubezni so namenjali svojim psom, jih jemali v naročje ali posedali po klopeh, ko le ti niso zmogli več poti in se bili pripravljeni na smrt skregati, če jim je kak otrok ponagajal. Neka gospa je skrbela za zavržene mačke, jih vozila k veterinarju na sterilizacijo in kastracijo, jim nosila hrano in bila nadvse žalostna, če je kakšna mačka za vedno izginila ali jo je našla poškodovano. Soseda nad mano je imela papigo, ki je poleti cele dneve žvižgala in čvekala na balkonu, ona pa ji je prigovarjala in jo crkljala. Zadnjič sem spoznala gospo, ki po nekem naselju pobira poškodovane golobe, jih vzame v domačo oskrbo in jih, ko se pozdravijo, spušča nazaj v naravo. Večina teh ljudi je samih oziroma živijo sami, pa so jim živali kot prijatelji, zaupniki, družba in obveznost, zaradi katere se zjutraj zbudijo, gredo na sprehod z njimi in se celo tako navežejo nanje, da prav res žalujejo, ko njihov ljubljenček umre. Nekaj podobnega je najbrž tudi v navezi med menoj in mojima mačkoma. Ker sem med tednom sama doma sta onadva moja edina družba. Z njima se lahko vse pogovorim, lahko ju vzamem v naročje in crkljam, se z njima pogovarjam ko delam na vrtu in ju celo okregam, ko hodita po gredah. V bistvu si sploh več ne predstavljam življenja brez njiju. Če ju ne vidim na vrtu ju vedno pokličem, da ju pobožam, da ju pozdravim, da … ja, da kakšno rečemo o vremenu, recimo.
Pravijo, da je žival človekov najboljši prijatelj. Na nek način to prav gotovo drži. Človeka sprejme takega kot je. In nikoli ne odgovarja nazaj. Upam, da bo z Zorico vse v redu, da bo skotila in bomo imeli doma mlade mucke.

Kolumna 7 dni, 12.05.2010

Kam se vpisati?

Zdaj je čas vpisov v srednje šole in nemalo otrok se je znašlo v primežu lastnih želja ter pričakovanj svojih staršev. Prijateljičin sin se je odločil za lesarsko šolo, ona pa je vsa nesrečna, češ da ne more biti lesar, ker ima odličen uspeh in bi lahko šel na gimnazijo. Prijavnico, ki jo je nameraval poslati na želeno šolo, je prestregla in zahteva od njega, da si premisli. Tudi lansko leto je bilo podobno z eno od hčerinih prijateljic, ki si je zelo želela na oblikovno, naredila je celo sprejemni izpit, pa se potem na šolo ni vpisala, ker sta starša uveljavila svojo voljo, da se ne bo vozila v Ljubljano v šolo. Slišala sem še nekaj takih in podobnih zgodb, kjer so starši uveljavljali svojo voljo in otroke prisilili, da so se vpisali na šolo, ki se njihovim staršem zdi primerna zanje. Pa se sprašujem zakaj? Kaj konkretno imamo starši do tega, če se naš otrok vpiše na gimnazijo ali poklicno šolo? Smo v očeh lokalne skupnosti več vredni, če imamo doma gimnazijca? Če pustim ob strani, da niti vsaka gimnazija ni dovolj dobra in da starši pripravljeni narediti marsikaj samo da otroka spravijo v elitno gimnazijo, se meni osebno tak način razmišljanja in siljenja otrok k izpolnjevanju sanj, ki niso njihove zdi absurden. Če si otrok želi na zdravstveno šolo naj gre tja. In če si sam želi na gimnazijo naj gre tja. Zakaj bi mu vsiljevali šolo, ki je ne želi obiskovati in ki ga ne veseli. Absurdno je tudi to, da starši določeno šolo ali pa vrsto šolanja ponižujejo zato, ker se njim osebno zdi manjvredna. Tako je pred časom na nekem forumu pisalo, da so poklicne triletne šole namenjene otrokom z učnimi težavami. So frizerji potemtakem otroci z učnimi težavami?

Sama sem se hčerama že zelo zgodaj začela pogovarjati o tem kaj bi radi počeli v življenju. Ker sem končala poklicno triletno šolo, pa potem ob delu srednjo in šele malo pred tridesetim letom stopila na fakulteto, vmes pa delala v tovarni za tekočim trakom, pa za šankom in še kje, sem jima prenesla zavedanje, da poklic, ki si ga izbereš pri 15 letih ni nujno poklic, ki ga boš opravljal vse življenje. Razen, če si sam tako želiš, seveda. Še danes se živo spomnim našega prvega konkretnega pogovora o tem, v katero srednjo šolo se bosta vpisali. Starejša je bila takrat v šestem razredu. Naštevala je šole, kamor bi šla in ko je omenila gimnazijo sem ji odvrnila, da gre lahko kamorkoli, samo v gimnazijo ne. Zakaj ne? Zato. Po končani gimnaziji nisi nič, niti v banki kot bančni referent več ne moreš delati. Kaj ti pomaga, če znaš tri jezike in imaš obširno znanje geografije, ko pa na trgu delovne sile nisi uporaben. Pa se je odločila za oblikovno šolo. Mlajša hči je že takrat vedela, da bo frizerka. Lahko rečem, da je to njena želja od zibke dalje, čeprav ni nikoli strigla punčk in jim barvala las. Ko sem jo enkrat vprašala zakaj tega ni počela me je samo začudeno pogleda češ, mami, ti bi čisto znorela, če bi barbikam postrigla lase. Res je, priznam. Da se nad punčkami ni nikoli izživljala sem kriva jaz. Pa kljub temu … moja mlajša hči je letos poslala prijavnico na frizersko šolo in se že veseli novega šolskega leta.

Otroci so pri 19 letih odrasle osebe. Kot taki bi morali biti pripravljeni na življenje, ki vključuje tudi delo. Nadaljevanje študija je njihova odločitev in njihova odgovornost, odgovornost staršev pa je, da jih pripravimo na odraslost. Zame osebno to pomeni tudi to, da imata moji hčeri nek poklic, ki ga lahko opravljata in z njim služita denar. Če ga bosta opravljali vse življenje ne vem, vem pa, da sta si šolo izbrali sami, da pri učenju uživata in da se izobražujeta na področju, ki ju zanima.

Kolumna 7 dni, 05.05.2010