Starševstvo +

Vsak v svojem svetu, pa vsi del enega

Z leti človek pridobiva širino. Vsaj tako bi naj bilo, čeprav ni. Nekateri se zabubijo v svoj kot, se ogradijo z določenimi osebami in obveznostmi in jih drugo ne zanima več. Četudi gledajo dnevnik, recimo, informacije v globine njihovih možganov ne pridejo, jih ne predramijo. Drugi po določenem času otopijo. Masa informacij jih podre, ne morejo jih več sprejemati, niso jim sposobni slediti, pa vse skupaj odrinejo od sebe oz. zamahnejo z roko in rečejo “tako mora biti”. Tretji se osredotočijo na določeno področje, na katerem spremljajo vse vrste informacij, pomembne in malo manj pomembne, ter postanejo strokovnjaki za dogajanje na tem področju, vendar to spet ni širina, o kateri bi bilo dobro, da jo človek ima. Mislim … ima … bilo bi dobro za svet, da bi ga ljudje zaznavali takega kot je v vsej svoji kompleksnosti. Žal je za to potrebno veliko mentalne širine, ki je nekateri nimajo, drugi nočejo razvijati, tretji pa …

Vsakdo izmed nas živi v svojem svetu, v katerem se srečujemo z ljudmi, ki so nam všeč ali nam niso všeč, delamo stvari, ki jih moramo početi, ki jih radi počnemo in ki jih sovražimo, razmišljamo o stvareh, ki se nas tičejo ali se nas je tičejo, funkcioniramo na različne načine. Nekateri se hranijo z negativno energijo, drugi s pozitivno, nekaterim je smisel življenje zavidanje sosedu, drugim je smisel življenja vrt okoli hiše, tretji ves svoj prosti čas vlagajo v svoje telo, četrti delajo od jutra do večera in jim je pomemben samo denar, peti pa berejo knjige, napenjajo ušesa, prisluškujejo novicam, ki na prvi pogled niso pomembne, pa vendar so izrednega pomena. In se tičejo vseh nas, le da veliko ljudi tega ne ve, o tem nima pojma. Svet namreč ni samo tisto, kar je 10 m okoli nas, temveč je svet še veliko več. Del našega sveta je Sudan in vojna, ki se tam dogaja, pa največja oceanska smetišča, pa Beloveški gozd, pa rudniki v Ruandi, pa izkoriščanje delovne sile na Kitajskem, itd. Ker živimo v Sloveniji in ker smo del EU imamo lažen občutek, da smo v raju, da smo na varnem in da lahko delamo karkoli, pa se spolh ne zavedamo kako občutljiv balon je EU in kako ranljiva je Slovenija. Katastrofa v Mehiškem zalivu realno gledano ni tako daleč, le naš um je noče približati nam. Nam ali Italijanom, vseeno je, tista katastrofa lahko postane naša … nekoč. Recimo. In vojna za vodo, o kateri govori Križnar je lahko tudi jutri naša vojna. Ker imam v hiši samo vodo iz podtalnice se tega še kako zavedam.
Svet je v resnici ogromen in kakor se na eni strani zdi lep in miren, je v svojem bitju vojna za preživetje. Ko prebiram kaj vse počnejo multinacionalke v revnih državah, koliko ljudi trpi zaradi pridobivanja rude za mobitele, ki jih mi z neverjetno lahkoto mečemo stran … če nekje daleč stran zaradi “mene” posiljujejo ženske in pobijajo moške, ki ne dovolijo izkopavanja te rude na svoji zemlji, je to še kako moja stvar … če jo hočem tako dojemati, seveda. In če Shell nekje daleč črpa nafto, ob tem pa v okolico spušča strupene snovi se imam prav tako lahko za sokrivo, ker vozim avto, za katerega je potreben bencin. Ko tako premišljujem ugotovim, da sem vpeta v veliko večji svet kot se zdi na prvi pogled in da se ta svet nikakor ne konča pri ograji mojega vrta. V bistvu tudi ni tako miren in spokojen kot se zdi, temveč je prežet z mučenjem in nasiljem, ki ga sicer ne zaznavam, lahko pa se ga zavedam. Hmm … sem na varnem v Sloveniji, v EU, pa vendar je ta EU veliko večja kot so njene uradne meje. Kje so še meje Združenih narodov ter njihova odgovornost za vse kar se dogaja zaradi njih.

Najlažje je funkcionirati kot stanovalec bloka. V straniščno školjko zliješ strup in potegneš vodo. Ko se školjka sprazni ta strup ni več tvoja stvar, niti te ne zanima kam gre. Kam pa gre? Kam pa grejo vse tiste plastične vrečke, ki jih dan na dan nosimo iz trgovin in mečemo v smeti? Kako živi šivilja srajce, ki smo jo kupili v H&M? Pa otroci v indiji, ki izdelujejo nogometne žoge? Koliko so plačani pobiralci španskih jagod, ki jih kupimo v trgovini? Nekje ljudje stradajo, jaz pa vozim sadje s samokolnico stran. Kaj lahko naredim za to? Kako se bodo reciklirale nove žarnice in koliko živali je umrlo v strahotnih mukah, ko so na njih preizkušali zdravilo, ki ga jaz jemljem kot samoumevno? Pa teličkovo meso … se kdo kdaj vpraša kako se ga dobi? In ko škropimo vrtnico, ki ima uši … sploh vemo, kako ta strup vpliva na druge živali?

Vsak od nas živi v svojem svetu. Večina se nas ne zaveda, kako smo povezani s svetom, ki je lahko tudi zelo daleč preko našega miselnega horizonta. Omejeni v svojem malem vrtičku smo prepričani, da se nasilje in trpljenje nekje daleč ne more dogajati zaradi nas, da mi nimamo nič s tem. Žal imamo in žal smo povezani in žal lažje živimo s prepričanjem, da nismo.

Kdaj se strast izgubi …

Spustila sem roki potem, ko sem se z vso silo privila k njemu in se mu zagrizla v ustnice, ter ga pogledala z mešanico začudenja in zgroženosti. Popravil si je majico in odvrnil, da je to najbrž cena za dolgotrajno vezo. Odkimala sem da ne, da se strast z leti ne izgubi, da jaz brez nje ne morem in da zame veze brez nje ni. Tisti trenutek sem imela občutek, kot da sem izgubila nekaj nadvse dragocenega.

Včeraj sem se vračala domov. Bila sem v Sarajevu, a to niti ni pomembno, lahko bi bila kjerkoli. Pomembno je, da sem spet začutila strast, tisto strast, ki me totalno poneumi, zaradi katere sem sposobna narediti karkoli. Po poti sem premišljevala kaj me je tako dolgo časa zadrževalo pri mojem bivšem partnerju, zakaj nisem šla že prej stran in ko sem na telefonu poiskala njegovo sliko sem vedela zakaj sem bila z njim. Pogled nanj me še vedno vrže iz tira. Spomnim se trenutkov, ko se je želel z mano pogovarjati kakšno resno stvar, jaz pa sem ga gledala zabodeno direktno v oči ter na vprašanje kaj mi je odvrnila, da si ga tako noro želim, da sploh ne slišim kaj govori. Želela sem si ga prvi dan najinega poznanstva, želim si ga po osmih letih, želela si ga bom najbrž vedno. Nekatere strasti nikoli ne umrejo, leta jim ne vzamejo žara, ogenj se ne pogasi. Če samo pomislim nanj, na njegov glas, njegovo telo, roke, oči, na gibe njegovega telesa, …

To, da je izguba strasti cena za dolgotrajno vezo ne verjamem. Ne predstavljam si, da bi živela z nekom, ki si ga ne bi noro želela, ob katerem se mi ne bi šibila kolena in me pogled nanj ne bi poneumljal. Ne predstavljam si, da bi se ljubila z njim zato, ker je pač moj partner in ne zato, ker me pogled nanj vzburja, ker me njegov dotik poneumlja, ker me ljubljenje z njim poživlja. Ne predstavljam si, da bi ležala poleg nekoga, ki se me ne bi dotikal, ki bi mi občasno dal na lice poljub in katerega gibi bi bili zgolj rutinski. Po moje bi kar umrla od koprnenja po strasti.

Kadar se pogovarjam s prijateljicami o spolnosti pravijo, da z leti postane domišljija sestavni del seksa. Seks si popestrijo z raznimi igricami, pripomočki, tudi skoki čez plot. Ob njihovem pripovedovanju o tem kaj vse počnejo vedno znova ugotavljam, da nimam prav nobene seksualne domišljije. Mene vzburja pogled v oči, nasmeh na ustnicah, glas, dotiki, poljubi, … Obožujem, ko se nimaš časa sleči, ker je škoda vsake sekunde ko nisi s telesom ob telesu, ko se nočeš obrnit z obrazom stran od obraza, ker se ne moreš najesti poljubov, ko želiš čutiti celo telo, drseti z rokami po hrbtu, seči v lase, se predajati vedno znova in se ne meniti za nič okoli sebe. Velikokrat pomislim na trenutke, ko je moj bivši komaj stopil skozi vrata že sem ga prijela za roko in »pridi, v spalnici ti moram nekaj pokazati«. Ko sem prvič začutila, da si me ne želi tako ognjevito kot jaz njega, mi je bilo kar za umret. In potem sem vedno znova po malem umrla vsakič, ko sem čutila, da jaz še vedno gorim kot prvi dan, on pa … Kaj vem.

Včeraj sem imela na poti domov celo pot solzne oči. Za sabo sem puščala dve noči prepojeni s strastjo, ko je vsak dotik v meni vzbudil val energije, želje, moči, strasti. Po tem sem toliko časa hrepenela, to je tisto, kar si tako noro želim. To je tisto, kar me pomirja in me dela živo ob enem. Ne potrebujem nobene dodatne domišljije, nobenega posebnega prostora, pripomočka ali kaj vem kaj, potrebujem samo nekoga, ki me vžge s pogledom, ki mi reče »ajmo pogledat tvoj krevet«, ki me prime za roko in vodi in ki ve, zakaj molčim. In ker vem kako življenjsko pomembna mi je ta strast si ne predstavljam partnerske zveze brez nje. Da bi postalo vse, iz česar pride, zgolj rutina … Potem sem raje sama.