Starševstvo +

Moj pepel v glinasto posodo

Dolgo sem bila zaslepljena. Niti ne vem, če temu lahko tako rečem, a če rečem, da sem bila zaslepljena … no, kakorkoli rečem s strahom pomislim na to, česa vse še ne vidim, ne realno in ne z drugih zornih kotov. Skratka … dolgo sem na človeško smrt in na 1. november gledala tako, kot na to gleda večina. Lepa lesena krsta, veliko cvetja, mogoče celo betonska grobnica in posmrtno tona in več plastičnih sveč. Z drugega zornega kota pa to pomeni krsta drevesa, ki je bilo posekano zato, da bo trohnelo v zemlji s pokojnikom, beton, ki ga vržemo v zemljo zato, da naravi preprečimo normalen razkroj krste in trupla, cvetje, ki ga ubijemo zato, da polepšamo smrt in plastične sveče, s katerimi svinjamo planet živih, da z njihovimi lučkami pokažemo mrtvim, da res mislimo na njih.

V knjigi “Svet brez nas” sem prvič zasledila tako razmišljanje in se po prebranem zgrozila. Kaj mi delamo svojemu planetu? Indijci in še kdo svoje umrle zažgejo, pepel stresejo, umrle otroke in noseče ženske pa spustijo po reki. Prednamci so svoje umrle prav tako zažigali, arheologi so našli že ničkoliko glinenih posod. Mi pa? Mi pa, tudi če pokojnika zažgemo, spravimo njegov pepel v nerjavečo posodo. Zakaj točno? Se bojimo, da bo pepel pobegnil, da bo ostal brez nadzora, da ga bo kdo ukradel? In v kakšne krste zapiramo svoje ljube?

  Slika Help d.o.o.

Stavim glavo, da so krste iz zdravih živih dreves, ki bi lahko rasla, živela, bila del zemljinih pljuč, pa morajo umreti zato ker … ker tudi mi umiramo. Pa to še ni najhuje – umrle zapiramo tudi v krste iz polimernih snovi, ki ne razpadajo. No, one ne, truplo pač postane nekaj centimetrska človeška juhica. Strašno.

Letos ne bom prižgala nobene plastične sveče več. Rož tako ali tako ne nosim na grobove in jih tudi vnaprej ne bom. V oporoko bom zapisala, da hočem kremiranje in glinasto posodo. Čisto navadno, brez kakršnegakoli okrasja, še bolje pa bi bilo, če bi moj pepel kar stresli v zemljo. Nagrobni kamen naj bo navaden kamen. Nobenega pretiranega okrasja. Ob priliki, če bodo srečali kakega krošnjarja, pa naj kupijo kako pručko in jo prinesejo na grob. Ne zame, za njih.

Iz smrti, ki je povsem naraven del življenja, smo naredili toliko dodatnih smrti bitij, ki jim večina ne priznava življenja in bitja. Kot da je naša smrt več vredna, bolj veličastna. Kot da ne vemo, da človek umre šele takrat, ko se nihče živ več ne  spomni nanj.

Vegradova zgodba je samo ena v nizu

To, kar zdaj “ugotavljajo” novinarji glede Vegradovih najvišjih zaposlenih … kako so si kupovali hiške na račun podjetja, pa urejali lastna bivališča .. to ni čisto nič novega ali kaj takega, česar nekdo, ki je zaposlen v gradbenem podjetju ne bi vedel. To vemo vsi. Sama lahko naštejem nekaj podjetij, kjer lastniki podjetje molzejo v samo lastno korist, ker imajo delavci uradno minimalne plače, neuradni del dobijo na roke, črnega denarja pa se opere toliko, da te srce zaboli. Inšpekcija bi lahko kaj našla samo v primeru da pozna dejansko stanje tiste proizvodnje, realna kala in poti skrivanja na črno prodanih stvari. Ampak inšpekcije tako ali tako ne bo blizu dokler podjetje ne bo zabredlo v težave in ne bo več denarja za delavce in dobavitelje.

V vsakem podjetju, v katerem lastnik misli, da so delavci samo strošek se dogaja, da denar najde veliko poti ven mimo računovodstva in trr-ja. Računovodje bi znali marsikaj povedati, od tega kako zaloga kopni neznanokam in je poslovanje podjetja po vseh uradnih dokumentih minus, a podjetje kar živi, pardon životari. Lastniki točno vejo, koliko morajo spustiti skozi, da se nateče dovolj za popračilo terjatev in minimalnih plač, ostalo gre pa v žepe. In potem gledaš kako si eden od lastnikov kupi hišo v centru pregrešno dragega mesta, drug si omisli đipa visokega razreda, delavci pa imajo še vedno uradno minimalca in neuradno dobijo še nekaj na roke. Ob tem morajo seveda še glavo sklonit in se zahvalit. In bog ne daj, da zbolijo, ker potem tisto na roke odpade.

Kako se gradijo naše ceste? Če lahko delovodja prodaja pesek za cesto pod roko, potem se ve, kako nizko pada okoriščanje na račun podjetja. In ko mora nekdo prijavit tuje delavce, pa prijavi bivanje desetih, uradno jih je pa šest. Kam gre potem plačevanje podjetja štirim fiktivnim delavcem? Nekaj vzame najemodajalec, ostalo pa prijavitelj. Tudi to je molzenje podjetja.

Kako se delajo veliki posli? Je šel kdo kdaj pogled arhitekturne biroje … poznam vsaj dva, ki sta opremljena natakno tako kot eden njunih projektov – enaka talna obloga, pohištvo. Pa ko se istočasno s kakim velikim objektom dogajajo adaptacije na privat hišah projektantov / arhitektov/ vodij gradbišča ipd. Hiša čez noč dobi lep zimski vrt, novo fasado, nove tlake, okna, streho … ob tem so tisti železniški pragovi mala malca. In če hočeš posel dobit moraš vse to in še več dat.

Torej … Vegradovi delavci nimajo več kaj izgubit, zato so stegnili jezike in pokazali s prstom na to, kar se dogaja v skoraj VSEH gradbenih podjetjih. Čigavi delavci bodo naslednji? In potem bodo požeruhi rekli, da so stegnili jezike samo zato, ker so jim nevoščljivi in ker sami niso mogli krast. Kot da je biti tat vrlina.

Kos zemlje ne pomeni bogatije

Upravičeno domnevam, da stanovalci blokov nimajo takega odnosa do zemlje kot podeželani. S tem ne mislim na tiste “podeželane”, ki imajo okoli hiše nekaj kvadratov trave in kako drevo, temveč tiste, ki so z zemljo zrasli, na njej delajo in z njo živijo. Zato je tudi ta dogodek iz Prekmurja marsikaterega blokarja pustil hladnega ali v popolnem nerazumevanju občutkov in čustev, ki jih je ženska poslala v svet preko kamer (Miha, leti tudi nate ).

Sama se ne prištevam k zemljeljubcem, do pred nekaj leti sem bila zagrizena blokarka in me nihče ne bi premaknil iz toplega enosobnega stanovanja z atrijem (to je pač treba poudarit, ker atrij pomeni stik z zemljo). Ko sem kupila hišo sem z njo kupila tudi kos zemlje, bolje rečeno njivo, ki meri kakih 1000 m2. Na njej je v njenih boljših dneh raslo vse sorte poljščin, dala je kruh lastnikom in njihovim živalim. Jaz pa pač nimam tega odnosa, niti mi ni privzgojen, da bi z zemljo živela oz. na njenih plečih delala in uživala nje sadove. Pa je bila njiva leto dni prazna. V tem času sem se domislila, da bi na njo zasadila sivko. Nekaj zato, ker je z njo baje malo dela, veliko pa zato, ker je v njej tudi denar. No, to slednje velja, če imaš veliko zemlje, a za začetek tudi ta zaplata ni malo. In sem začela vzgajati sadike, jih pikirala, skrbela zanje, puljila plevel, kosila travo med vrstami … Letos je doberšen del njive zasajen, naslednje leto zasadim še tri vrste. Redno kosim, ob njivi sem zasadila živo mejo, na koncu njive okrasno drevo, skratka tisto zaplato, ki je drugim veliko let dajala kruh, spreminjam v kruh za svojo dušo. Ne dvomim, da se marsikateremu kmetu zdi moje delo brezvezno. Tudi ne dvomim, da se marsikateremu blokarju zdi moje veselje, ko gledam sivko v cvetju in ko poleti po nekaj dni zapored sedim poleg sadik in jih okopavam, potrata časa. Meni pa je to v užitek, ne izmerno zadovoljstvo, moje delo se obrestuje.

Dejstvo je, da je ta zemlja vredna vsega skupaj 1000 evrov. Nikoli ne bo postala zazidljiva, ker samo nekaj metrov stran od nje teče daljnovod. Ker je narejena v trikot tudi sicer ni primerna za nič razen za njivo in ker je na podolgovatem delu dveh parcel niti podaljšek terase ne more bit. Če jo v krizi, ki lahko kadarkoli pride, prodam, bom za njo dobila mogoče teh 1000 evrov. Najbrž manj. Kaj lahko naredim s tem denarjem? Kredit za stanovanje je 600 evrov, kar pomeni, da z njimi preživim en mesec. Zaključek: zemlje se mi ne splača prodat, nima nobene finančne vrednosti, s katero bi si lahko pomagala, ima pa na drugi strani ogromno čustveno vrednost. In tako pridem do tiste gospe iz ekrana, ki je rekla, da bo morala prodat vinograd in njivo. Kaj konkretno njej pomeni ta vinograd in ta njiva – ne dvomim, da sta ga desetletja z možem obdelovala, skrbela zanj, se veselila trgatev, in da sta na njivi najbrž gojila poljščine s katerimi sta finačno lažje shajala skozi zimo, ker sta imela manj stroškov za hrano – si jaz lažje predstavljam kot blokar. Dejanska finančna vrednost teh zaplat zemlje je napram čustveni vrednosti bagatelna, omembe nevredna. V tem koncu Slovenije zemlja niti pod razno finančno ni vredna toliko kot v Ljubljanski kotlini, so pa ljudje nanjo zelo navezani. In ker je malo vredna in ker ima vsak le omejen kos zemlje bi je zmanjkalo prej kot bi se pa nekdo otresel socialne pomoči. Recimo.

Lastniki zemlje niso bogataši. Vsaj na tem koncu Slovenije ne. So ljudje, ki zemljo ljubijo, ki so nanjo navezani. Reči, naj jo proda, ko nima za kruh, je kot bi blokarju predlagal, naj proda svoje pohištvo, ko mu zmanjka denarja za življenje. Zato in prav zato je na mestu, da pogledamo na tisto situacijo tudi z drugega zornega kota.

Bolje bi mi bilo z minimalcem in v socialnem stanovanju

Nimam 60 let, nisem v penziji, nisem brez otrok in nisem zagrenjena. Sem v letih, ko še lahko izbiram pot in vem, da sem za starost najbrž izbrala napačno.

Prva zgodba:
po končani triletni poklicni šoli sem ostala v službi v tovarni. Delala sem na traku toliko časa, dokler mi zdravnik zaradi šestih počenih vretenc ni dokončno črtal tega delovnega mesta in sem ali pristala na kakem še slabše plačanem ali pa na cesti kot tehnološki višek. V tem času sem se ločila in ostala sama z dvema predšolskima otrokoma. Za prvo silo sem šla v prvo najemniško stanovanje in dala vlogo za socialno neprofitno stanovanje. Vrtec sem kot starš z minmalcem imela subvencioniran v celoti, preživnina je bila mizerna, ampak preživelo se je. Ko sta šli hčeri v šolo sem imela zaradi zelo nizkih dohodkov subvencionirano prehrano, tabore, izlete, ko sem ostala brez službe sem dobila socialno pomoč, vmes pa sem prišla tudi do občinskega neprofitnega stanovanja. Resda je bilo malo, samo 40 m2 je imelo, je bilo pa v pritličju z atrijem v blokovskem naselju. Ker zaradi nizkih dohodkov nisem mogla plačevati najemnine, sem imela subvencionirano, enako kot šolo za hčeri. Nekako sem plačevala stanovansjke stroške, ko je zagustilo sem šla na Karistas ali RK s kako položnico in so se me včasih celo usmilili. Obleke zase in za hčeri sem večinoma dobila in tako je šlo življenje naprej. Vesela sem bila, da imam socialno stanovanje, ker se mi ni bilo treba ubadati z mislijo kdaj mi bo kdo zvišal najemnino ali me postavil na cesto, ker se bo v stanovanje hotel vselit kak sorodnik.
Res je, da smo borno živele, hladilnik je bil vedno kronično prazen, ampak več nisem bila sposobna zaslužit. V globalu nam ni nič manjkalo, vsako leto sta šli hčeri na morje preko zdravstvene kolonije, jaz pa sem tako skromna in malo potrebujem.
Hčeri sta zrasli, šli v srednjo šolo, dobile smo štipendijo, s katero sta si plačali potne stroške, malica je bila subvencionirana, ostalo sem sprosila, da so mi plačali preko šolskega sklada, ker zaradi nizkih dohodkov nisem mogla plačati sama. Ko sta končali šolanje sta bili nekaj časa še pri meni, delali na črno in šli počasi na svoje. Jaz sem ostala v stanovanju, še vedno imam mizerne dohodke, prejemam socialno pomoč, ampak sem mirna. Ko bom umrla se država ne bo mogla usesti na nobeno moje premoženje, ker ga nimam. Mimogrede: davek na nepremičnine tudi ni moja skrb, jaz je nimam.

Druga zgodba:
Po končani triletni poklici šoli sem šla za nekaj časa delati v tovarno za trak. Ker zaradi počenih vretenc nisem smela opravljati prisilnega dela, sem se odločila, da službo zamenjam in sem šla za natakarico. V tem času sem se ločila in se odselila v prvo najemniško luknjo, ki je bila na voljo. Odločila sem se, da grem študirat. Ob delu sem najprej končala srednjo šolo, nato še faks. V tem času sem na poklicnem področju toliko napredovala, da se je moja plača gibala okoli 1000 eur neto. Na socialno ali občinsko neprofitno stanovanje niti pomisliti nisem smela in tako smo živele v malem, 40 m2 velikem enosobnem stanovanju, ki pa je imelo atrij. Najemnima je bila 250 eur na mesec in vsak mesec sem pričakovala dvig le te. Ker sem se zavedala, da je obstoj moje družine odvisen od moje, sem se v službi trudila, napredovala in moja plača je zrasla še za 200 eur. Kljub temu sem imela velike stroške s šolo, saj zadnja leta šolanja hčeri nista bili več upravičeni do nobene subvencije, pa je bila samo njuna prehrana 150 eur/ mesec, kje so še vsi tabori, izleti, ipd. Še dobro, da sem vsaj oblačila dobila od drugih. Po premisleku sem se odločila, da ne bom več tako živela, da je bilo 13 let metanja denarja za najemnino dovolj. Ker v Ljubljanski kotlini nisem mogla s svojo plačo kupiti nobene luknje sem se odločila, da kupim nepremčnino daleč stran. Nekako sem spravila skupaj dva kredita, ki sta odtehtala najemnino in stanovanjske stroške prejšnjega stanovanja in se preselila. Res je, da smo borno živele, hladilnik je bil vedno kronično prazen, ampak tako smo živele tudi prej, ko stanovanje ni bilo naše. Zdaj sem vsaj vedela čemu se odrekamo.
Hčeri sta bili med tednom v internatu, za eno sem imela subvencionirano stanarino, za drugo ne (ta subvencija se sicer ne nanaša na dohodek družine). V šoli sem vse stroške plačevala sama, niti pomsliti ni bilo, da bi dobila kakšno pomoč šole.
Ves denar, ki sem si ga odtrgala od ust, sem vložila v hišo, jo obnavljala in po 10 letih mi jo je uspelo obnoviti do konca. Takrat sta bili hčeri seveda že odrasli in nista več živeli pri meni. Po končani srednji šoli sta šli namreč v mesto v najem in naprej študirat ob delu, saj jima nisemo mogla dajati denarja za stanovanje in življensjke stroške. V vseh teh letih sem pol leta prejemala socialno pomoč, ker sem zbolela in nisem mogla delati kot s.p.. Ko bom umrla bo država to socialno pomoč prijavila kot terjatev in jo zahtevala nazaj. Mimogrede: posedujem nepremičnino, na katero bi sicer nobena banka ne da hipoteke. Nič ne de, da pa država davek.
___________________________________

Lahko bi izbirala med tema dvema zgodbama. V eni bi izgubila malo manj kot v drugi, če bi se mi, bog ne daj, zgodila kakšna nesreča ali bi bpostala trajno nezmožna za delo ali kaj drugega. Vprašanje pa se postavlja v kateri zgobi bi bila za državo več vredna. Razumete … VREDNA.