Starševstvo +

Moji srečni najstnici II.

Po dolem času smo spet preživele vikend v troje. Včeraj, ko sta se pripravljali na odhod, mi je bilo kar malo … hudo. Še ne tako daleč nazaj smoživele pod isto streho, se vsak dan srečevale na vsaskem m2 stanovanja, zdaj pa …

Spomnim se, ko sta bili mlajši, kolikokrat sem med pogovori pomislila “Joj komaj čakam, da boš dovolj stara in samozavestna, da se mi boš postavila po robu.” Bile so situacije, v katerih sem imela sama le delno prav, v katerih so bili moji argumenti bolj ali manj iz trte zviti, pa mi nobena ni upala reč, da nakladam, da si zmišljujem, da nimam prav. Vedela sem, da mi bosta to upali reči takrat, ko bosta sami vase trdno prepričani, da imata prav in ko bosta imeli občutek, da zmoreta stopit meni ob bok. In sta. Tavelika prvič pri 15 letih. S svojo repliko me je popolnoma razsula. Ostala sem brez besed. Danes mi je spomin na ta dogodek smešen takrat pa sem ostala povsem brez besed. Imela je prav in v najinem pogledu je prebrala, da je zmagala. Ko sem prišla k sebi sem ji čestitala rekoč, da sem čakala ta dan in da če se lahko postavi zase pred menoj se lahko pred komerkoli. Prav zares sem ji podala roko in ji zaželela dobrodošlico v svet odraslosti. Tamala je to storila letos prav tako potem, ko sem ji dvignila pokrovko med brezveznim prepirom. Kadar se zdaj prepiramo ali pregovarjamo (kakor komu ljubše)  pazim na svoje argumente, ker jih moram znati zagovarjati in razčleniti do najmanjših podrobnosti, onidve pa sta izvrstni sogovornici s posluhom za vsak kiks. 

Eno bolj občutljviih področij naše družine so fantje. Moji, njuni, saj je vseeno, kdorkoli pride v našo družino je takoj deležen sumnjičavosti. Učita se na skupinskih napakah, zato imata že precej dobro izdelan profil svojiega fanta, ki ne sme bit tak in tak in tak. Če sem mogoče na začetku mislila, da lahko odločam s kom bosta, zdaj zelo dobro vem, da lahko samo postavim mejo do kje dovolim, da tistia fant pride, torej kolikokrat lahko pride k nam domov, kaj več pa niti slučajno ne. In v bistvu sem zadovoljna z njima izbirama, ker imata dobra fanta, resna, poštena, prijazna in spoštljiva. Ko mi je zadnjič fant najstarejše rekel, da je bodoči mož moje hčere sem prvič prav zares pomislila, na to, da … u, znabiti, da bom res pred svojim 45 letim letom že ujčkala vnuke. Da ne bo pomote, moje stališče do vnukov je jasno in nedvoumno.  Kar se mene tiče je dobrodošel kadarkoli pride, kar se tiče njiju dveh pa jima želim, da v srednji šoli ne zanosita. Vsekakor pa odločitev o rojstvu ali splavu ni in ne more bit moja odločitev. Tudi s fanti smo to razčistili in poznata svoje dolžnosti ob morebitni zanositvi.

Zavedam se, da se po srednji šoli ne bosta vrnili živet domov. V globalu mi to povsem odgovarja, ker si ne želim biti mama hotel in ker sem prepričana, da bosta po srednji šoli sposobni preživeti sami. Odločitev za srednjo šolo, po kateri bosta imeli poklic, je temeljila ravno na tem, da se po njej ne vračata domov, ampak sta sposobni poiskati službo in se sami preživljati. Če bosta študirali naprej – in seveda si obe to želita, jima sama predlagam študij ob delu v kolikor je možen, če ni, potem jima bova z očetom finančno pomagala. Glede na to, da svojo šolo jemljeta kot svojo službo in da nit malo ne dvomim, da ne bi kakega letnika naredili ali šolo opustili, tudi pri študiji ne bosta zavzeli statusa večnega študenta, ker zelo dobro vesta, da je moja finančna podpora hudo omejena. Omeejna je tudi zato, da si zaželita čimprej zaslužiti svoj denar.

Ko gledam njuno odraščanje in ga primerjam s svojim se mi zdita kot noč in dan. Imata veliko srečnejše otroštvo od mojega in če sem jaz v njunih letih vedela samo to, da si želim otroka, onidve precej dobro vesta kaj si želita na ljubezenskem, poklicnem in finančnem področju. Jaz sem vsak petek ali soboto šla v disko, onidve doma vse vikene preležita, da si spočijeta od šole.    Med tednom sta najkasneje ob 20.30 v internatu, med vikendi ne hodita nikamor. Seveda imata blizu Peko in vem, da sta poskusili že vse, od trave do alkohola, ampak moja skrb ni bila namenjena temu, da tega ne poskusita temveč, da tega ne konzumirata redno. Očitno je, da jima ne cigareti, ne alkohol, ne droga, ne sedejo tako zelo, da bi karkoli od tega vzeli za svoje. Najbrž tudi zato ne, ker nič od tega nimata doma, sta pa imeli priložnost videti kaj to dvoje naredi iz človeka pri svojih bližnjih sorodnikih.

Pomembno se mi je zdelo privzgojiti jima občutek spoštovanja do vsega kar je staro. Ko je kak star človek kdaj stopil k meni in pohvalil hčeri češ kako sta prijazni in vljudni mi je vedno zaigralo srce. Tamala ima tudi sicer izreden občutek za ljudi in ta njen dar želim, da še prav posebej razvija, bodisi skozi svoj poklic ali kako drugače.

Vesela sem, da sta pri svojih letih in kljub očitnim razlikam v karakterju še vedno sestri v pravem pomeni besede. Nekaj je temu tako zato, ker smo živele v malem stanovanju v katerem ni bilo prostora za intimo in skrrvanje prede drugimi; nekaj zato, ker sta bili veliko sami in odvisni druga od druge – še danes je tako, da ko ena zboli, druga ostane doma in jo neguje; nekaj zato, ker sem jima od malih nog vcepljala zavest, da imata samo druga drugo, prijatejic je lahko na tisoče, sestra je ena sama; nekaj pa zato, ker sta navajeni druga druge in ker sta kompatibilni, druga drugi sta najboljši vzgojiteljici. Zdaj jima vcepljam zavest, da je naš dom njun kotiček, ko mene več ne bo, bosta hodili sem, se spominjali kako sem delala  peč, vrata, kako sem urejala vrt, kako smo zjutraj gledale risanke, kako smo se smejale našim štosom … Vcepljam jima zavest, da ta hiša ni samo hiša, ampak je veliko več in je tako posebna, da se jo splača ohraniti naslednjim rodovom.

Na svoji hčeri sem izredno ponosna. Boljših otrok ne bi mogla imeti in vesela sem, da sta mi dovolili ob njima rasti in postati boljši človek. Bili sta (in ostajata) moji učiteljici, moji tolažnici in moja razloga za vztrajanje, ko mi je najbolj hudo. Četudi včasih rečem, da nista smisla mojega življenja in negiram mojo navezanost na njiju (bolj zato, da se onidve ne počutita zvezano kot zato, ker  bi bilo to res) sta vsekakor bili moj smisel življenja in si ga ne predstavljam brez njiju. Moji hčeri.

Moji srečni najstnici

Nekje sem že napisala, da si medaljo za uspešno vzgojo praviloma pripenjajo tisti, ki so ali že spustili svoje otroke iz gnezda in že uživajo ob vnukih ali pa orok sploh nimajo. Še nikjer nisem zasledila, da bi kak starš najstnikov rekel, da dobro vzgaja svoje otroke, da je zadovoljen s svojim delom, da lahko reče, da so njegovi otroci srečni najstniki in na zelo dobri poti v osamosvajanje. Menda sem edina, ki upa to povedati na glas.

Danes je po dolgem času spet en tak vikend, ko smo doma jaz, tamala in tavelika in naš trop mačk. Nikogar ni, ki bi se pisal drugače od nas, nikogar, ki bi imel drugačne spomine na zadnjih 13 let od nas. Če bi se izrazila poetično bi rekla, da je naša družina zbrana. Tamala sedi za mizo in dela za šolo, tavelika v postelji carta najmlajše mače, jaz sedim za kompom. V kuhinji igra radio, sicer pa je tišina. Skoraj. Tamala je globoko zavzdihnila, očitno ji pri delu ne gre od rok in tavelika jo je vprašala kaj je. “Nič,” odvrne tamala. ”Povej kaj je, če maš jajca,” se nazaj zareži tavelika. In salva smeha prereže tišino. “Zakaj se pa ti smejiš,” me vpraša tavelika. Odvrnem, da se režim njima. “Te mama ni naučila, da se ne prisluškuje pogovorom drugih?”    In tako dalje.  V tako veliki hiši ob tako lepem vremenu se vse tri vrtimo po eni sobi in srkamo druga drugi energijo. Uživamo v naši družbi, naših forah, smehu, ma kaj smehu, režanju in cepetanju z nogami.

 Na vprašanje ali sta srečni mi odvrneta  da sta. Tudi jaz sem. Kar se tiče vzgoje smo prišle do točke, ko se spogovarjamo o svetu odraslih, o naših odnosih, relacijah med ljudmi in skupinamo, o družbi na splošno in plasteh v njej. Veliko se pogovarjamo o njuni prihodnosti, kaj bosta delali, kje, kaj vse lahko dosežeta in kako si lahko odpirata vrata. Tudi o moško ženskih odnosih se pogovarjamo, čeprav jima na tem področju nočem dati nobenih napotkov ali predispozicij.
Pri 14 in 16 letih sta malodane samostojni. Če bi začeli danes služiti svoj denar bi bili sposovbni sami skrbeti zase. nata kuhati, pospravljati, prati in pospravljati perilo, znata v trgovini izbirati med ceno in kvaliteto, vesta, da je redno plačevanje položnic  zelo pomembna stvar. Znata se odpovedati stvarem, ki in ko si jih ne moreta privoščiti, znata uravnavati svoje želje, sledita svojim ciljem in si postavljata nove, take, ki so dosegljivi in realni. Vse, kar potrebujeta za odrasli svet, sem jima dala v nahrbtnik in na to sem zelo ponosna.

Ko sta med tednom v internatu se redko slišimo. Ponavadi me pokličeta če dobita kakšno oceno ali je kaj drugega pomembnega – recimo kakšna bolezen ali kaj podobnega. Ravno to se je zgodilo pred dnevi, ko mi je tavelika sporočila, da je zbolela, šla k zdravniku, dobila tablete in uredila zadevo v šoli. Mene je samo obvestila, ne potrebuje pa moje pomoči. Tudi sicer sem jima privzgojila občutek za reševanje konfliktov, za argumentirano kontriranje in za priznavanje napake, če jo naredita. Nimam prav nobenih težav ali problemov z njima in če bi mene kdo vprašal kakšni se mi zdijo najstniki bi rekla, da so super, da se da z njimi vse pogovorit in da so prijetni mladi ljudje. To tudi sicer trdim, ker resnično nimam nobenih slabih izkušenj z njimi, res pa je, da mi ne nemalokrat koga izmed najstnikov žal, da ni moj otrok.

Lep sončen dan je danes. Tavelika poležava v postelji in uboga navodilo zdravnika da mora počivati, tamala dela nekaj za šolo, jaz pa barvam steklo vhodnih vrat. Zvečer gremo na sadno kupo, česar se vse tri veselimo. Všeč mi je, da znamo cenit čas ko smo skupaj in da nam ni hudo, ko smo narazen. Sploh mi je bilo všeč zjutraj, ko sta prišli k meni na prag, sedli na stola, se zazrli v vrata in je tavelika rekla “Po dolgem času sem spet doma. Mami, prav lepo si nam naredila.” Hvala.