Starševstvo +

Boj za preživetje enostarševskih družin

ČLANEK

Članek je bil objavljen skoraj dve leti nazaj. Še vedno je zanimiv in mogoče ga bo kdo želel prebrati.

Moji srečni najstnici III.

Sem že povedala, da ju v osnovni šoli nikoli nisem priganjala k učenju? Sploh se ne spomnim, da bi se kdaj s katero učila, brala, računala, ali da bi kateri pregledovala zvezke, domače naloge.

Ko sta začeli hoditi v šolo smo se zelo hitro dogovorile, da je to njuna služba. Tako kot mene nobena ni vprašala ali jo imam, ali se v njej zadovoljna, ali bo plača in ali so zadovoljni z menoj, tako jaz njiju nisem spraševala kako je njima v šoli. Sami od sebe sta mi sicer pravili o peripetijah, ki so se dogajale, pa o učiteljicah, ki so bile – ali pa tudi ne – človeške, da bi pa rinila v njiju z vprašanji pa nisem. V šolo sem šla dvakrat na leto, ponavadi po predhodnem dogovoru. In pa ja, ob proslavah, saj sta prepevali v zboru in sta bili vedno nadvse veseli ko sta me zagledali v množici staršev. Sicer pa nisem hodila preverjat njunih ocen in “pridnosti”. Če je bilo kaj res narobe sem tako izvedela od njiju ali pa so me poklicali iz šole.

Tavelika je bila na začetku odlična. Res ni težko biti odličen v prvi triadi, če so v njej samo opisne ocene. Bila je del najboljšega razreda na šoli in ko sem jo prepisovala v drugo šolo mi je bilo prav zaradi tega malo žal. V drugi šoli so bila druga pravila, patudi sama je bila že najstnica in uspeh je šel strmo navzdol. Bila je celo zadostna, pa potem spet splezala na dober uspeh. Drugi so jo grajali češ kako slaba je, jaz sem ji samo rekla, da bi bila lahko boljša. Nisem je kaznovala, nisem je poniževala ali zasmehovala.
Tamala je bila od začetka posebne vrste. Zaradi samosvojega načina učenja je vozila skozi šolo drugače kot drugi otroci. Zaradi njenega načina seštevanja, na primer, sem bila v šoli vsaj trikrat. Učiteljica ji je nalogo iz matematike kljub temu, da je rešila vse pravilno, ocenila slabo, ker računskega poteka ni napisala ob računu, le tega pa ni mogla napisat, ker je vse zračunala s prsti. V zadnjem razredu mi je ravnateljica zelo jasno dala vedeti, da ji učitelji gledajo čez prste, kar bi naj najbrž pomenilo, da imava vse ali vsaj večino ocen … šenkanih? Kakorkoli …

Vpisali sta se na srednji šoli na kateri sta si želeli. Edini pogoj, ki sem ga postavila pri izbiranju srednje šole je bil, da na gimnazijo ne smeta it. Tavelika tako že drugo leto zelo supešno vozi skozi oblikovno, vse strokovne predmete ima odlično in v šoli zelo uživa. Tamala je stopila na pot frizerke in šola ji gre prav tako zelo dobro od rok. Skoraj ni za verjeti, da sta to tista dva otroka, ki sta na koncu osnovne šole komaj še pogledala v knjigo in za katera je bila ocena tri razlog za veselje.
_________________________

Pri meni je bilo drugače. Oče in mama sta bila odkrito razočarana ker nisem dosegala njunih sanj biti odlična (ali vsaj pravdobra). Še hujše je bilo, ko sem se hotela v srednji šoli izpisati in iti delat, vdanost v usodo pa je prišla ko sem končala triletno poklicno in je postalo jasno, da v tem fohu nikoli ne bom delala. Eh … nihče ni opazil mojega več kot očitno na trenutke obsesivnega igranja s kockami, sestavljanja in podiranja, iskanja vedno novih rešitev … nihče ni opazil mojega pisanja, učitelj slovenščine je celo rekel, da nimam pojma o pisanju. Ker nisem sledila navodlimo odraslih sem bila luzer. Zelo dobro se še spomnim koliko pozornosti so učitelji polagali mojim odličnim sošolcem, kako so jih kovali v zvezde, jih nam ostalim dajali za zgled. In? Kaj konkretno je nastalo iz koga od njih?
________________________

Moji hčeri imata ta privilegij, da ju vzgajam jaz. Zelo redko kdaj se zgodi, da jima o čem pridigam ali zatežim. Navadno jima samo razložim in predstavim več pogledov na določeno stvar. Kako se bosta odločili je njuna stvar, jaz njune odločitve spoštujem (razen če se odločita za kakšno pot, ki je pa niti nekdo z dobrim želodcem ne bi ubral). Ker ju nikoli nisem dojemala kot moja podaljška in “uresničitev sanj, ki jih sama ne morem uresničit” ne nosita bremena mojih pričakovanj. Lahko se razvijata po svoje, svobodno in povsem neobremenjeno. Karkoli bosta izbrali mi bo všeč in ju bom pri njuni odločitvi podprla. Moj ponos nanju ni odvisen od njunih ocen in tozadevne “pridnosti”. Človek namreč ni samo ocena v redovalnici, ampak še veliko, veliko, veliko več.