Medsosedska pomoč
Ekola … po dolgem času ena nova kolumna
_______________________________________
Če ne bi v medije prišlo, da je medsosedska pomoč omejena oziroma zakonsko določeno omejena sploh ne bi vedela, da mi moj sosed, ki je kvalificiran kmet, v bistvu ne sme brez računa obrezati sadnega drevja in vinske trte, pa preorati njive tudi ne. To je pravzaprav njegov poklic, s tem se preživlja. Pa čeprav mi to v resnici naredi zastonj. No, najbrž mi tudi krompirja ne sme dati, ampak za tiste gajbe mu jaz dam vino in kavo, torej mu nekako plačam, čeprav še vedno brez računa.
Zdaj premišljujem česa vse jaz ne smem delati. Ker imam s.p. in se rada ukvarjam s starimi hišami najbrž brezplačno tudi ne smem dati nasveta kakemu gospodu kako naj prenovi svojo hišo. Ko me vpraša za nasvet mu moram reči »Gospod, tule imate predračun za moj nasvet, plačajte na tale TRR in ko bom dobila plačilo vam povem kako bi vam jaz zamenjala ostrešje«. Eh …
Take in podobne dvome je vcepil v nas privatnike bodoči novi zakon oziroma strožja opredelitev kaj je medsosedska pomoč in kaj ne. Strinjam se, da nekdo, ki je vodovodar, res ne bo zastonj napeljeval vodovoda svojemu sosedu, čeprav bo pipo sosedu zagotovo zamenjal zastonj. Prav tako bo krovec, ki bo prišel prestavit dve sneti kritini, zaradi katerih je nastala luknja v strehi, najbrž to naredil brezplačno ali, kot je to v navadi na podeželju, bo gospodinja pripravila narezek in se na tak način zahvalila krovcu. Seveda pa to nekomu, ki je nesramen, nevoščljiv ali zgolj sledi črki zakona, ne pomeni nič oziroma mu pomeni toliko, da pokliče inšpektorja ali poda anonimno prijavo, da je sosed sosedu zoral njivo, za svoje delo pa mu ni izstavil računa. Ali da je kmet dal sosedi 10 kilogramov krompirja brez računa. Mimogrede, ravno včeraj sem nesla bundo, ki se mi je strgala prejšnji dan na gradbišču, šivilji zašit. Ima obrt in uradno dela kot šivilja. Ko sem jo vprašala koliko sem dolžna je samo odkimala z glavo da nič, da je že v redu. V salonu sta bili še dve gospe, ki sta prišli na probo. Katerakoli od njiju bi šiviljo lahko prijavila da ni izstavila računa za opravljeno storitev.
Ko takole premišljujem o vseh teh uslugah, ki si jih ljudje delamo ne da bi zanje izstavljali račune ali zahtevali plačilo v denarju mi je jasno, da tega noben zakon ne bo preprečil ali zmanjšal. To je v nas ljudeh. Mojemu sosedu kmetu je moja njiva na poti ko gre k svojim in mu tista dva obrata, s katerima mi jo preorje, pomenita samo pet minut daljšo pot, za katero mu niti na kraj pameti ne pade, da bi mi računal. Te usluge se zbirajo v nekakšni namišljeni banki uslug, v katero greš kadar potrebuješ pomoč. Temu bi lahko rekli tudi roka roko umije. V malih krajih ljudje vedo kdo se s čim ukvarja. Ko potrebuješ določeno pomoč pač greš do tistega, ki to znanje ali veščino ima in ga poprosiš. Seveda veš, da boš to pomoč nekoč vrnil in da je denarno plačilo te pomoči manj vredno od usluge, ki si jo dolžan. S takim načinom življenja skupnost funkcionira kot skupnost. Danes pomagam jaz tebi, nekoč drugič boš ti meni … Nerodno je, če usluge ne moreš vrnit, nesramno pa, če je ne želiš vrnit. No, ampak če je nisi pripravljen vrnit jih tudi pričakovati ne moreš več, včasih pa tudi proti plačilu nihče noče več prit pomagat.
Čez kak teden bo sosed obrezoval svoje sadno drevje. Ker ga sama ne znam obrezovati, imam pa ga kar nekaj, ga bom seveda poprosila za uslugo. V zahvalo mu bom nesla nekaj sladkega in kavo in vedela bom, da mi bo drevje obrezal tudi naslednje leto.
Draga katarina,
po dolgem, dolgem času em se spet malo ustavila tu.
Imaš prav.
Zakoni nas bodo zaklali, če jih bomo upoštevili.
Potemtakem moram jaz vsakemu obisku računati…ker se pogovarjam z njimi..
Objmečka,
Vlatka
3.03.2011 ob 01:21