O delu
Zadnje čase imam pogosto občutek, da je delo, tisto plačano delo, prekletstvo, ki ga mora človek opravljati zato, da lahko živi. Mislim, da se ne bom preveč zmotila, če rečem, da že leta vsepovsod človek sliši kako se ne splača delati, kako je delo muka, kako bi morali prej nehati hoditi v službo, ipd. Vedno, kadar je govora o pokojninski reformi se govori tudi o delu kot takem. Dovolj je, če se dela do šestdesetega leta. No, lahko bi prenehali že prej in šli v zasluženi penzijon, a ker tega pač ne bomo dosegli naj bo vsaj pri šestdesetem dovolj. In ja, vsekakor ni fer, da so po osamosvojitvi Slovenije lahko šli v penzijo tudi tisti, ki so komaj prestopili petdeseto leto. Ne, res ni bilo fer.
Veste, izhajam iz družine, v kateri je delo posebna vrednota, v kateri je delo – plačano ali neplačano – vpeto v življenje , ki si ga brez dela sploh ne znamo predstavljati. Moja babica je bila šivilja do smrti. Tudi dedek je orglal celo življenje. Moja mama, ki je sicer že slabo desetletje v uradni penziji, je še vedno stoprocentna medicinska sestra, ki si je to vedno želela biti in bo svoje delo najbrž opravljala dokler bo sposobna migati. Moj oče … no, on je poglavje zase, on je eden tistih, ki bi se najraje v penziji že rodil, a on je v naši družini svetla izjema. Tudi jaz sem »mahnjena« na delo in si življenja brez njega ne znam predstavljati, prav tako kot si en znam predstavljati, da bi delala nekaj, kar me ne veseli, česar ne želim delati ali da bi delala nekje, kjer bi mi bilo odvratno delati. Vsekakor si ne predstavljam tudi tega, da bi delala samo zato, da mi nekaj ur dneva mine ali zato, da bi pač petnajstega dobila neko mizerijo. Delo mi pomeni izziv, potreba kot je potreba spanje, in seveda veselje. Spadam v skupino tistih, ki jim veliko pomeni tisto kar so, torej znanje in izkušnje, ne pa tisto kar imajo, zato o kakem hlastanju za denarjem pač ne morem govoriti. Tudi moja mama, babica in dedek niso delali zaradi ali samo zaradi denarja, tudi njim je bilo delo … kot voda in zrak. Brez njega se ne da živeti.
Kdaj se pravzaprav ljudje učimo delati? Pri nekako dveh letih, ko nam starši prvič rečejo, da moramo pospraviti igrače za seboj. Enim jih starši pospravljajo celo življenje, drugi se morajo pomujati sami, tretjim pa celo kdaj uspe, da se starši naveličajo prosjačenja in pospravijo namesto njih. Delovne navade so pač stvar vzgoje, človeku se jih privzgoji ali pa jih pridobi kasneje. V vojski. Nak, te ni več, vsaj ne take kot je bila JLA, v kateri so se fantje učili pospravljati perilo, napenjati posteljnino, spoštovati avtoriteto in še kaj. Tudi delovnih brigad že dolgo ni več, so pa starši, ki domov otrokom nosijo slabo voljo in sporočila »Ne splača se delati«, »Bolje je krasti kot pošteno živeti« ali »Kako neumen sem, da hodim v službo«. Kar se Janezek nauči to Janezek zna in večina današnjih »Janezkov« se torej doma uči, da je brez veze delati, ker od tega tako ali tako nimaš nič. In ker je brez veze delati se je brez veze tudi učiti, truditi, si želeti iz sebe nekaj narediti. Vse je brez veze, tako ali tako ne bomo dočakali penzije, delali bomo do smrti, življenje res ni pravično, mi bi radi uživali. Zato se potem zgodi, da pridejo dijaki drugega letnika na prakso in ko jih mentor vpraša če bi kdo kaj delal v zvezi z njihovim bodočim poklicem en odvrne, da bi šel raje z družbo pohajkovat, drug vpraša če gre lahko na facebook, tretji pa reče da ja, da ni problema, če imajo kaj zanj bo tisto naredil. Tisti tretji je bila moja hči, ki mi je kasneje ponosno povedala, da je na praksi fino, da je sestavljala in oblikovala križanke in da bo jutri prosila če ji dajo naredit kakšen oglas. Drugače bi že skoraj težko bilo, saj ji že leta na vse mogoče načine pošiljam sporočila, da je delo posebna vrednota, ki zahteva znanje, spretnosti in izkušnje. Obe moji hčeri sta šli na srednjo šolo, ki sta si jo sami izbrali, obe z veseljem pridobivata nove znanje in že snujeta načrte za prihodnost v kateri bosta delo in izobraževanje hodila z roko v roki. Njima to ali bosta delali do smrti ali »samo« do petinšestdesetega leta sploh ni pomembno, ker bosta radi delali to za kar se izobražujeta.
Naj se vrnem na začetek. Delo kot delo je vsak gib ki ga naredimo, da z njim neko stvar prenesemo iz točke A v točko B. Pomivanje posode, brisanje prahu, postiljanje postelje, pometanje, oblačenje … vse to je delo in to delamo brezplačno. Zatakne se pri prehranjevanju, ki je sicer delo, jemo, nosimo žlico k ustom, a ker brez dela ni jela moramo za to, da si lahko »nekaj« nesemo k ustom nekje zaslužiti denar, sicer si hrano težko kupimo. Prav tako težko spimo na svoji postelji, če si je poprej ne kupimo, za kar seveda prav tako potrebujemo denar, ki ga seveda zaslužimo z … delom. Delo JE sestavni del našega življenja, spoštujmo ga in spoštujmo sebe. In še posebej spoštujmo svoje potomce ter jim dajmo sporočilo, ki bo delu vrnilo čast in vrednost.
