Starševstvo +

Rakija dela čudeže

Jaz ne pijem. No, ne pijem niti redno niti izbrano. Kadar se ga napijem, se ga napijem doma, sama s sabo. In pijem … no, veliko gotovo ne, ker ne treniram in je že nekaj deci martinija bianco dovolj, da se mi usujejo solze in se izjokam. Sem depresiven pivec, ki ne prenese družbe in ki potrebuje, bolje rečeno izrablja, alkohola samo zato, da iz sebe spravi vso tisto bol, ki je normalno ne spravim iz sebe.

Že dolgo nisem pila. Uhhh, sploh se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje pijana. Tisti vikend, ko sem hotela to storiti, sem imela toliko dela, da se je potem ves namen sfižil in sem vse skupaj prestavila na nedoločen čas. Ta nedoločen čas se je, seveda, končal v Cazinu. Eh, rakija ….

Nikoli ne pijem žganih pijač. Sploh si ne morem predstavljati, da bi zdaj zvrnila šilce žganja. Brrrr, me kar strese. No, streslo me je tudi v soboto, ko sem zvrnila prvo, pa drugo, pa tretjo, pa … Fikret je vedel, da bom pila in na to se je že prej pripravil. Sva se že prej vse dogovorila. Da me bo čuval, je rekel, da me bo dal spat in da bo pazil, da bo vse ok.
Sobota je bila samo uvod v nedeljo, ko smo kot za stavo tolkli čašice jaz, Fikret in dva soseda (zakaj se jaz tolikokrat znajdem v moški družbi? Eh, govorili smo o fasadah in kitanju.) . Moja je bila vedno prazna, kot da bi puščala. In jo je bilo treba venomer polniti. No, tam nekje pri 20 eksu se me ej končno prijelo, kaj prijelo, butnilo je vame kot betonski zid. Z muko sem se odpovedala nadaljnim eksom. Ni se spodobilo, da se ga zadanem “na mrtvo” in že to je bilo preveč za žensko.
Potem sem kolovratila okrog. Malo do ovac in koz, pa psa pozdravit, krave in kure pogledat, pa nazaj. Ker sem bila nerodna sem stopila … v drek in je bilo treba umit noge. V kopalnici pa …. še danes ne vem, kako sem telebnila, a ko sem bila na tleh mi je bilo jasno, da se tako hitro, kot bo Fikret prišel pogledat ali sem ok, ne bom mogla pobrat. Sem kar obsedela na tleh in naprej prala noge. Kaj čem, sem pač telebnila, spodrsnilo mi je na mokrih tleh.
Zvečer smo šle v disko in jaz sem bila kokapak pripravljena na izhod. Nisem se sicer bila sposobna namazat (pa saj se itak ne mažem), toda oblekla sem se. S Tjašo, ki je me ves večer vodla za roko, sva se ob pol polnoči odpravili domov. Ob polnoči sem bila že v postelji. Tja do pete ure zjutraj sem bila v takem in drugačnem in prav posebnem transu, ob petih pa me je zbudilo petje. Uf, kako mi je to petje prišlo v ušesa. To je ena izmed stvari, ki se je nikoli ne bom naveličala (upam ,da bodo tudi v Ljubljani peli, ko bo postavljena Džamija).

Ob 6.30 sem odpela psa in mahnila sva jo na dolg sprehod. Bolela me je glava, bila sem bolj pijana kot noč prej in jokala sem. Toda …. če bi lahko, bi vse še enkrat ponovila in naslednji dan pila še naprej. Tam, seveda. Tu, doma, tega pač ne morem početi.

Alkohol III.: ozdravitev besa in zacelitev ran

Pri 28 letih sem šla študirat. Ne vem zakaj sem izbrala ta študij, najbrž me je nekaj v meni gnalo, da razčistim svoje travme, pogledam strahovom v oči in sprejmem resnico tako kot je.

V tretjem letniku smo imeli predmet Zasvojenosti. Največ smo govorili o alkoholizmu. Uh, kako se mi je upiralo. Igrali smo razne situacijske vloge in v eni od njih sem igrala mamo. Izbrala sem dve sošolki, ki sta igrali hčerki in eno, ki je igrala očeta. Slednja jebila višja od mene, čokata, temnih gostih las in močnega glasu. Zelo rada se še danes družim z njo. No, ona je igrala, da prihaja zvečer domov s popivanja, jaz pa imam skuhano večerjo. Sedimo za mizo in pride v kuhinjo. V trenutku, ko je vstopila v razred, rekla z grozečim glasom nekaj v stilu kaj je za jest in če sem spet skuhala tole svinjarijo, se mi približala in se postavila pred mano sem planila v tak jok, da me je profesorica komaj umirila. Takrat mi je v glavi kliknilo, da imam hud problem, ki se ga sploh ne zavedam.

Leto kasneje smo imeli pogovor z zdravljenim alkoholikom. Vsakega je vprašal kako se počuti in kaj misli o alkoholikih ter ali imamo kakšne izkušnje z alkoholiki. Ko sem prišla na vrsto sem kot iz topa izstrelila, da je moj oče alkoholik in če bi lahko, bi ga takoj ustrelila. Tisti trenutek, ko sem zaslišala samo sebe in začutila svoj bes, sem se odločila, da s temi občutki razčistim.
V sklopu predmeta je bil intervju z zdravljenm alkoholikom, njegovo družino, obiskom AA in branje strokovne literature. Zelo sem si želela, da bi tudi mama šla z mano na srečanje žena alkoholikov in je res šla. Žal samo dvakrat, saj je ji je zdelo brez pomena in izguba časa. V nasprotju z mano, ki sem ji tam lahko povedala stvari, ki jih od mene prej nikoli ni slišala, je ona ostala hladna in distancirana. Ona nima problema, oči ni alkoholik, vse je ok. Sama sem še nekaj časa hodila na srečanja, da sem od tistih žensk dobila uvid v svojo situacijo in v odnos moje mame in očeta, potem pa sem s svojo terapijo končala.

Ko mi je sestra  pripravila slavje ob diplomiranju, nisem mogla verjeti, da je prišel tudi on. Trezen. Jokala sem kot majhen otrok in ga objemala, objemala, objemala … Če bi bilo po moje, ga ne bi nikoli izpustila. Čutila sem njegove roke na svojem telesu, čutila njegov objem … Sploh se ne spomnim kdaj me je pred tem zadnjič objel.
To je bilo lansko leto. Bil je trenutek, samo trenutek. Midva si nisva blizu, nimava si kaj povedati. Jaz nimam njemu kaj povedati. Prevečkrat sem ga že pokopala in ponovno odkopala upajoč, da lahko zdaj, ko sva še oba živa, stkeva vez oče-otrok. Pa je ne moreva, ne želiva, ne znava. Meni ni več do tega.

Zdaj sem odrasla, imam svoji hčeri, za kateri želim, da poznata očeta, ga čutita kot očeta in ga imata radi kot očeta. Zato sem včash huda, kadar nočeta k njemu ali si zmišljujeta izgovore, da ostaneta doma. Ker poznata mojo zgodbo, me razumeta in spoštujeta mojo željo, da si želim, da sta z očetom.
Zase vem, da sem s točno določenim delom zataknila v otroštvu. Vem, da pogrešam občutek varnosti, pogrešam očeta. Toda … odrasla sem in sem starš. Moram biti močna, moram biti trdna. Moje pogrešanje nima veze z mojim življenjem danes. Ali pač …

Ko sem spoznala Njega, s katerim sem si od prvega trenutka dalje želela dom, družino, skupno življenje do smrti, sem spoznala moškega, v čigar objemu sem se počutila varno. Vizuelno je bil podoben mojemu očetu, vendar ne pije in ne kadi. Sama sem podzavestno naredila copy paste vseh želja, vseh sanj iz otroštva, v najino vezo. Pripravljena sem bila požreti marsikaj, samo da bi imela ta občutek varnosti. Toda … čas … čas res naredi marsikaj. Pet let je bilo dovolj, da sem ozavestila vse svoje zataknjene koščke in jih porinila naprej.

In zdaj sem sama. Zadovoljna sem, da se moji hčeri čutita varno in ljubljeno in pozorna sem na te manjke. Ne trdim, da   mi ne bi pasal kak tak objem. Naučila sem se objemati druge ljudi, npr. prijateljice in ti objemi so skoraj tako blagodejni kot nekoč … imaginarni očetovi …

Do alkoholikov nisem več nestrpna.. Ne čutim besa, ne čutim gnusa. Danes sem sposobna it ven in s sestro uživat v kozarcu martinija.

Zgodba z druge strani - kako alkohol postane izhod iz bolečine

bin pravi:

Zgodba z druge strani! Bil je prijeten fant, športnik (rekreativni) , priden v službi in aktiven v krajevni skupnosti. Skratka dober človek. Kakor vsi normalni fantje, je iskal sopotnico za življenje. Našel je “ljubezen svojega življenja”, in tudi ona ni bila “od muh”! Nič slabega bi nihče ne mogel reči o njej. Zaživela sta skupaj, (poročena) na njenem domu. Dobro so se razumeli, s taščo, tastom, svakom in sosedi. Kmalu se jima je rodil otrok in veliko veselja sta imela z njim. Počasi pa je v njuno srečo pričelo “zamakati”. Poleg službe je obdeloval tudi manjšo kmetijo, bil aktiven v vaški skupnosti, samo športu se je skoraj popolnoma odpovedal. Ni bilo časa! Vse je nekako uspeval “gnati naprej”, samo njej ni bilo nič več prav. Res prav nič več! Kadar je prišel pozneje iz službe zaradi nujnega dela, je bil največji osel. Ko pa je njegov sodelavec zaradi pridnosti napredoval, je bil lenuh in butelj! Saj bi z malo truda lahko on zasedel tisto mesto. Tudi doma ni bilo nič bolje.
Karkoli je naredil, je bilo narobe. Ali ni bilo ob pravem času, ali ne na pravem mestu, ali pa si ni pravilno izbral pomoči pri delu. ( Ata ne more več, brat ima svoje delo, tujcev pa že ne bo vodil v hišo!) Dolgo je iskal “pravilno pot”, poskušal to in ono, vprašal za nasvet, rešitve ni našel. Nekajkrat je tašča posegla v njuno razmerje, v nasprotju s svojimi načeli, saj je videla, da ga njena hči brez pravega vzroka “trpinči”. Vendar ni nič pomagalo. In potem je naredil tisto napako, ki jo naredi večina moških, ko “ne zmorejo več”.
Odšel je od doma! Prvič v gostilno “kar tako”. Čisto po stereotipu je tudi popil več, kot bi bilo prav. Da bi vsaj malo ublažil vso krivico in predvsem žalost, ki ga je dušila. Pozno ponoči je prišel domov, prespal na kavču in zjutraj šel v službo. Po tem so se razmere občasno popravile, pa spet pokvarile, “nemščina” je bila kar pogosto na jedilniku. Še vedno jo je noro ljubil, iskal pri sebi krivdo za njeno obnašanje in upal na ponovno sožitje. Ona pa je živela po svoje naprej. Kadar je bila le preveč tečna, je odšel. Kam naj bi šel, v kraju, kjer ni bil doma. Saj ne moreš kar vdreti k sosedu ali prijatelju, ki imata svojo družino. Torej v gostilno. Kaj kmalu mu je začela očitati tudi pijačo. Tokrat upravičeno! Prav ta upravičenost njene kritike, ga je še bolj utrdila v prepričanju, da je odpovedal on. Da ni izpolnil svoje dolžnosti. Tako je bil krog zaključen. Nikdar mu ni prišlo na misel, da bi jo udaril! To ni bil njegov način. Precej dolgo je trajala ta njegova agonija. Še vedno je upal, tokrat na čudežen preobrat. Vztrajal je v skupnem življenju zaradi otroka, in zato, ker je tako prav! Samo kot osebnost je počasi propadel.
Alkohol je počasi načel njegovo dušo in tudi telo! Po dvajsetih letih je bil samo še bleda senca fanta, ki sem ga poznal. Mogoče bo zvenelo malo patetično, vendar bom rekel tako! Bog že ve, zakaj ga je poklical k sebi!

Tole zgodbo je napisal Bin. Ni samo zgodba, je življenje nekoga.

Alkohol II.: idealna kombinacija za izogibanje moških v velikem krogu

Ne spomnim se niti enega samega očetovega objema. Moj oče je bil tako blizu mene, da sem čutila njegovo fizično moč, mentalno pa neizmerljivo predaleč. Klical me je sine in nekoč mi je v alkoholiziranem stanju rekel, da me ne mara zato, ker nisem sin.
Pogrešala sem njegove objeme, pogovore z njim, pogrešala sem ga do bolečine (še danes ga). Ne glede na to, kako sem se ga bala, sem ga imela neizmerno rada in moja želja po njegovi pozornosti se je sčasoma obrnila na druge moške- moje fante. V njih sem iskala svojega očeta in vse tisto, kar pri njem nisem našla, predvsem objeme in občutke varnosti.

Oče ni nikoli pokazal, da me ima rad. Samo enkrat je rekel, da sem povedala nekaj pametnega, ostalo je bilo samo čvekanje. Ker sem ga še kot otrok dobila (nisem ga dobila, ponoči sem pač prišla k njemu, ker sem imela grde sanje) v zelo kočljivem položaju, za katerega še zdaj trdi, da sem ga sanjala, sem v najbolj besnih momentih bila zanj kurba. Tako me je začel klicati nekje okoli 12 leta in tako mi najbrž pravi še danes. Ko me je nehal pretepati, me je začel psihično maltretirati z žaljivkami. Še predobro se spomnm, kako sem mu nekajkrat rekla, naj me raje udari, kot da me žali. Uf, kako je užival. Še bolj boli dejstvo, da takrat sploh ni bil vedno alkoholiziran, ampak je to počel tudi v treznem stanju.

Svoje fante sem vedno skrivala. Bog ne daj, da bi me videl s kom. In ko me je xy posilil, sem bila … sama, zaznamovana, osramočena, ponižana in osovražena. Nikoli sicer ni rekel, da kaj ve o tem, toda prepričana sem, da so mu o tem povedali v vaških gostilnah. Spomnim se samo tega, da je bil do mene osoren, nerazpoložen in na trenutke zelo sovražno nastrojen.

Moj oče alkoholik in posilstvo sta bila sijajna kombinacija za to, da naredim 200 korakov stran od moških in se jih začnem na veliko izogibati. Ali pa … in to sem seveda naredila jaz, da se vržem mednje in se delam, da jaz izkoriščam njih, namesto zavedanja, da oni izkoriščajo mene.

Pri svojih osemnajstih letih sem spoznala očeta svojih hčera. Bil je prvi fant, ki je vztrajal poleg mene in se hotel z mano pogovarjati. In mi pokazati in dokazati, da moški niso samo nasilni, nesramni, sovražni, konflktni, ampak da so ljudje s čustvi, da so prijazni, ljubeznivi, da objamejo tudi brez tega, da bi morala pred tem z njimi imeti spolni odnos. Oo, kakšne muke sva prestajala skupaj … a bil je uporen in jaz sem se zlamljala. In se zlomila in se odprla.
Psihično je skrbel zame, mi pomagal razvijati občutek, da sem človek, da sem vredna pozornosti, naklonjenosti, da sem prijazna in dobra oseba. V bistvu je bilo narobe samo dvoje: včasih je tudi sam popil alkohol in moj oče ga je sistematično poniževal pred mano.

Ob rojstvu moje prve hčere se ga je moj oče napil in hodeč po vrtu preklinjal moje seme, pleme, … Kako sem lahko tako nesposobna in rodim žensko. Brez pomisleka sem ji dala moj/njegov priimek (mojega partnerja nisem niti vprašala za mnenje), samo da bi mu dokazala, da ga imam rada in da gre priimek naprej. Ni bilo efekta. Zgodba se je ponovila ob rojstvu druge hčere.
Živela sem v hiši s svojo primarno in novo družino. Na trenutke je bilo, kot bi živela v peklu. Iskala sem izhod ven in slednjič pobegnila … na svobodo. In zadihala. Prvič v življenju.

Hčeri sta prihajali za vikende na obisk k mojemu očetu in mami. Videli sta prepire, bruhanje, jok moje mame, … gledali sta vse tisto, kar sem leta in leta gledala jaz. Je bilo to potrebno? Mama je jokala in me izsiljevala, da sem nesramna, ker ju ne pustim tja. Da ju ima rada, da očeta obvlada, da tak pač je ampak malima noče nič hudega. Vrtela sem se v začaranem krogu. Kolikor je lahko, mi je pomagal njun oče, ki je razumel mojo situacijo, moj bes … joj, koliko noči sem prejokala. Kolikokrat sem se peljala iz fakultete in premišljevala ali je vse moj študij vreden te jebe, po domače. Oh ……..

Alkohol I.: tudi moja mama se je zaletavala v kuhinjsko omaro

Koliko sem bila stara? Mogoče kakih 7-8 let. S sestrama smo morale ven iz stanovanja, ker sta se mama in oče prepirala. Sedele smo na klopci pred blokom, ko je pritekla po stopnicah. Držala se je za lice. Ne vem, kam je šla, ne kaj je bilo, vem samo, da je bila zvečer modra okoli očesa. Modrica je bila velika in grda. Kaj je bilo? Udarila se je v vrata kuhinjske omarice. Ona? Nisem ji verjela.

Oče je prišel domov. Imel je krvavo rdeče oči. V kuhinji si je skuhal kavo, se vsedel v kot jedilnega kota in bil tiho. Tamali sta se vsedli okoli njega in ga božali. Mama je stala ob kuhinjskem pultu in se kregala nanj. Da je spet pijan, da je zapravil denar, kako ga ni sram, da hodi tak domov. Stala sem nekje vmes in se vedno bolj pomikala k mami. Opazovala sem očeta. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe, da oči ni bogi, da je pijan in da se mama krega nanj. On je gledal v tla, v njem se je nabirala jeza. Nato je rekel sestrama, naj gresta stran, morale smo zapreti vrata kuhinje. Na vratnem krilu smo imeli zelen rolo, ki ga je potegnil dol. Nato smo zaslišale udarce. Nekaj kasneje je mama prišla ven in vse štiri smo šle iz stanovanja. Spet se je udarila v kuhinjskko omarico.

Naslednjč se je zgodilo, da si nismo upale priti domov, ker nismo vedele kaj nas doma čaka. Raje smo čakale mamo, ki je prihajala ob pol enajstih iz službe, kot da bi šle preverit stanje. Zgodlo se je, da je gledal televizijo, spal ali pil kavo, zgodilo pa se je tudi, da je čakal na nas in nas uporabil za svoj strelovod. Mama je šla vedno prva naprej, me pa za njo. Včasih je bila z nami tudi teta Iva.

Po eni strani ga nisem marala, po drugi sem ga pogrešala. Bil je velik in močan, pravi hrust. Imel je globok glas in velike dlani in vsaka batina je zabolela v dno duše. Nikamor se nismo mogle skriti, povsod nas je našel. In nikoli se ni opravičil.
Mama ga je zmerjala, podila iz stanovanja. Kadar ga ni bilo smo iskale denar, ki ga je skrival na omarah in v predalih. Vedno sem bila nervozn, kadar se je bližal čas njegovega prihoda domov. Ta večna negotovost kakšen bo, kakšne volje in v kakšnem stanju, me je spravljala ob živce. Počasi je mojo ljubezen do njega prerasel srd, nepopisen bes, pomešan s strahom. Kadar je dvignil roko nad mano, sem si pokrila glavo z roko. Ta gib imam še danes. Podzavestno se zavarujem pred udarcem. Kako sovražim to. SOVRAŽIM!!!!!!!!!!!! In tega giba se ne morem otresti, ne morem se kontrolirati.

Z našim odraščanjem in selitvijo na vas, se je tudi njegov način “izživljanja” spremenil. Ker smo imele svoje sobe, smo se lahko zaklenile. Moja soba pa je bila na vrhu stopnic prva. In včasih nisem imela ključa in se nisem mogla zakleniti. Ali pa sem bila preprosto prepočasna. Mama je spodaj vpila nanj, naj nas pusti pri miru, on pa je počasi s težkimi koraki lezel proti našim sobam. In ker nisem bila tiho, ker bi tudi v tišini našel razlog za pretep, sem jih dobila. Z besedami ali z udarci. Sčasoma so besede postajale bolj boleče kot udarci.

Ko sem delala kot natakarica v vaškem lokalu, sta nekega večera prišli sestri k meni v službo. Da je oči prišel pijan domov in razbija o hiši. Mama je imela nočno in mislim, da smo se z avtobusom odpeljale k njej v službo ter tam prespale. Niti pomislila nisem, da bi šla prej domov pogledat, kaj se dogaja.

Enkrat me je tako močno prijel za roko, da je vsa pomodrela. Z avtobusom (imela sem mesečno dijaško, ker sem hodila v Lj v šolo) sem se odpeljala na Urgenco, ker sem hotela pokazat, kaj mi dela in da ga zaprejo. Ne vem, kaj zakaj sem mislila, da mi bo kdo pomagal. Ko me je pregledal zdravnik in ugotovil čigava sem (očeta je poznal), je poklical očeta in mu povedal, zakaj sem prišla. Konec prepuščam domišljiji bralca.

Z nami je poračunaval stare račune. Dobivale smo kartone, kot pri nogometu. Nekaj rumenih, potem pa rdeč za vse nazaj in naprej. Kako nasilen je bil in s kakšno močjo me je tepel sem dojela nekje okrog 18 leta, ko me je hotel brcniti, pa je zadel pant od vrat. Dolgo časa je nosil gips, ker si je zlomil nogo. Še danes se sprašujem kje bi pristala jaz, če bi prestregla to brco. Za vrati so bile namreč kamnite stopnice.

Ko se je zadnjič hotel spraviti name in me ni in ni pustil pri miru, sem vzela nož in mu zagrozila. Spomnim se samo tega, da je med naju stopila mama in takrat sem šla ven. Kam točno, ne vem, vem pa, da potem očeta dolgo več ni bilo v hišo. Bi ga zabodla? Bi ga bila sposobna ubiti? Najbrž bi.