Zanima me mnenje tistih, ki znate tale izvid prebrati in razumeti. Kakšna, mislite, je danes ta deklica? Ji je uspelo končati šolo, je vključena v družbo, ima prijatelje, je odprta, ima cilje in načrte, …
Ne glede na zadnje dogodke v Avstriji sem od vedno imela raje sosede, ki se jih je slišalo bodisi ko so se smejali, bodisi ko so se prepirali ali ko so jokali. SkratKa sosede, ki so živi in za katere vem, da obstajajo.
Ko sem še živela v Štepanjcu (med 7 - 11 letom) smo imeli sosede, ki so bili na zunaj kot iz škatlice. Spedenani tako po obnašanju kot po videzu. Doma pa je oče s pasom do krvi pretepal hčeri, ki niti pisniti nista smeli med tepežem. Na zunaj pa so bili tako … lepi. 
Drugi sosedje višje so bili prav tako vedno kot iz škatlice, doma pa so vsi po vrsti peli kot je general sviral. Seveda tega nikoli ne bi izvedeli, če se s sestrami ne bi družile s temi otroki in smo si marskiaj povedali ali pa samo pokazali. Prav po vzoru teh tepežev s pasom je oče mene enkrat peljal v klet, kjer mi je na mojem stegnu demontriral bolečino pasu. Ja, je bolelo kot hudič.
Najbrž od takrat ne maram tihih in nevidnih sosedov. Takih, za katere ne vem, da obstajajo, čeprav imajo doma majhne otroke, ki jokajo tudi zaradi trme ali ko se sami udarijo. Pa ne, da so mi sumljivi ali da bi kar takoj zaključevala, da se za njihovimi vrati dogaja “tiste posebne vrste nasilje”, mi je pa … čudno. Najprej zato, ker se spomnim na svoje prijatelice iz otroštva, ki so jih pretepali s pasom, pa so morale bit čisto tiho, potem pa zato, ker sem pred leti slučajno slišala sosedovega mulca, ki je okrog 22 ure zvečer (o tem sem že pisala) tiho hlipal “Mami ne, sej bom priden”, ko ga je mlatila s pasom. In mulca pod mano so pretepali s kablom od fena, prav tako v čisti tišini in sem samo zato slišala pretepanje, ker smo imeli lesen pod in ker je bilo tako pozno zvečer. Na zunaj pa so vsi tako pošlihtani, oče inženir, mama nesojena pravnica. Bljak.
Zdi se mi, da bolj ko so starši izobraženi in uveljavljeni, hujše in brutalnejše je njihovonasilje po eni strani, po drugi pa bolj sofisticirano in prikrito. Za alkoholika in pregovornega nasilneža se bo že vnaprej predvidevalo, da bo nasilen do otrok, še preden jih bo imel (pa čeprav mogoče ne bonasilen), za uni. dipl. karkolipač pa se bo predvidevalo, da bo obvladal komunikacijske spretnosti in bo otroke vzgajal prej permisivno kot represivno. Ja ja, pravljice za decu.
Ja, še vedno se smatra za nasilje samo fizična kazen, o psihičnem pa se ne govori. Seveda, saj ga je tudi veliko težje dokazati in dokler so otroci odvisni od staršev in jim le-ti predstavljajo bogove tudi ni kaj dosti verjetnosti, da bodo “zašpecali” njihovo psihično trpinčenje - gole jih postavljajo na balkon stat za celo noč, pošiljajo jih spat v banjo brez odeje, jih dajo klečat na koruzno zrnje in jih tepejo s koprivami, polivajo z mrzlo ali prevročo vodo, jih tunkajo v WC školjki, itd. Ja ja, mašta radi svašta in ni ga človeka, ki bi znal našteti vse možne oblike skritega nasilja.
__________________________________
Jaz sem glasna. Izobraženci in kultuviranci bi rekli, da sem primitivno glasna. Glasno govorim, glasno se smejim, jokam, kolnem, se kregam. Vse glasno. In moji hčeri prav tako. Nas se sliši in tega se zavedamo ter posledično tudi zato ne hodimo okoli kot bi ne znale šteti do deset. Točno vem, da me sosed na levo sliši, ko se kregam na tamali in ko pridem kdaj na vrt me vpraša, če ne ubogata. “Ah, sej so vsi otroci glih, odvrnem,” in on mi vrne z “Ja, je treba včasih zaropotat“.
Včeraj, grem stavit, da so sosedje na hribu slišali naš krohot, ko smo igrali Enko. Pa ja, treba je slišat vse, in solze in smeh. Meni je to fino. Da vem, da so ljudje živi, da obstajajo. In zame pač to ni znak primitivnosti, pač pa živosti.
Kakorkoli: saj ne, da bi me brigali moji sosedje. Pravica do zasebnosti je sveta in nedotakljiva. Iz tega naslova je tudi policiji in socialnim službam prepovedan vstop v domovanaj brez izrecnega in nedvoumnega razloga za vstop. Pa vseeno “ne maram” (če bi lahko izbirala, jih pač ne bi imela) tihih, civiliziranih, nevidnih, nevpadljivih sosedov, ki jih le tu in tam slišim ko stopicljajo po stopnicah ali odhajajo skozi vhodna vrata s svojimi malimi otročki, za katere vem, da niso nemi ali gluhi, pa se jih vendar nikoli ne vidi ali sliši. Sicer pa jih v moji hiši itak nimam. Bodo pa mene slišali vsi.
Dan kot dan. Vstala sem ob pol sedmih, si umila lase, se oblekla in šla v službo. Med potjo sem poslušala Radio Aktual in …. uau, samo en poslušalec je poklical in povedal mnenje o novonastali državi RK.
Ko sem prišla v pisarno sem najprej prižgala luči, grelce in računalnike, šla v drugo sobo pomit đezvo in pristavila za kavo. Med tem časom sta prišla oba šefa in delovni dan se je začel. Prišel je en, pa drugi delavec iz proizvodnje, prihajale so stranke, tu in tam sem skočila na net pregledat svoje omiljene strani, zvonili so telefoni, delo je teklo kot vsak dan.
Malo po deseti uri pokliče Moj, da mi vošči lep dan in da mi pove, da se je zaletel. Uf, si mislim, je moralo bit pa grdo, da se je on zaletel. Vozi izredno previdno, dobro in varno, ima pa konstantno smolo z avtomobili. Zadnji avto ima kaki dve leti in v tem času so ga na parkirišču že dvakrat zadeli, danes pa še spredaj. Mater … nič, moram dalje delat, se slišiva kasneje. Še lupčka in adijo.
Čez nekaj časa spet zazvoni moj telefon. Na drugi strani takoj prepoznam glas tamaline razredničarke. Prva misel: Najbrž me kliče zaradi govorilnih ur. Že pred nekaj dnevi sem taveliki naročila, naj učiteljici reče, da me pokliče, ko bo imela čas in … evo, najbrž je to. Pa ni bilo to. Klicala me je zato, ker je tamala pospremila sošolko domov, ker ji je bilo slabo in je sama med potjo padla, se udarila v glavo in sedaj leži v šoli. Prosila me je, če lahko pridem v šolo ponjo in jo odpeljem v bolnico.
Niti ni do konca povedala, so se mi že vsule solze. V grlu se mi je naredil cmok in šef je takoj videl, da z mano nekaj ni v redu. Ko sem odložila telefon in se obrnila k njemu, je samo rekel naj hitro grem, da bo vse ok. In sem šla …
___________________________________
Med potjo sem jokala in se mirila. Moj me je tolažil, da kaj paničarim, da bo vse ok, da ni nič takega, toda … Jokala sem bolj zaradi šoka kot zato, ker bi premišljevala kaj je z njo. Ko sem jo zagledala sem si oddahnila, ker sem videla nasmeh na njenem obrazu, vseeno pa sva šli v Zdravstveni Dom, kjer so mi svetovali, naj jo dva do tri dni opazujem, če bi slučajno začela bruhati ali bi ji postalo slabo.
___________________________________
Dan se je začel tako kot vsak drug dan. Niti pomislila nisem, da se lahko karkoli zgodi meni ali Mojemu ali tamalima ali komurkoli od mojih. Čas je mineval lahkotno, kot dan pred tem in kot mesec pred tem. Potem pa … udari v to lahkotnost in neobremenjenost novica, da je moje dete padlo, da leži v šoli …
Tamala ni točno vedela, zakaj sem jaz tako resna, zaskrbljena in objokana. In sem jo vprašala kako bi se počutila ona, če bi ji sporočili, da sem se jaz na poti v službo ponesrečila in ležim v bolnici. Bilo bi ji grozno, seveda, in tako sem se počutila tudi jaz.
__________________________________
Niti pomislim ne, da bi se ji v šoli kaj zgodilo. Prav tako kot ne pomislim (včasih pa), da bi se meni kaj zgodilo na poti v ali iz službe. In potem taki trenutki tako zelo bolijo. Ker se zavem kako malo je potrebno, da se mi podre svet, moja fikcija, da sem varna.
Kako trhlo je naše prepričanje, da imamo vse pod kontrolo in da smo gospodarji svojih življenje. :) Pa smo daleč, daleč od tega.
… svojega bivšega moža in ga šestkrat zabodla z kuhinjskim nožem. Potem je zabodla še njegovo novo partnerico in na koncu še sebe. Dva predšolska otroka sta ostala brez staršev.
Ne, takega naslova še nikoli nismo prebrali na straneh črne kronike. Niti ga najbrž nikoli ne bomo. Pa ne zato, ker se to ne bi moglo zgoditi, temveč zato, ker se kaj takega ŠE NIKOLI NI ZGODILO. Ker je, očitno, to področje nasilja rezervirano striktno samo za moške.
Nekaj časa nazaj sem pisala o tovrstnem nasilju, ki je prepogosto med bivšimi zakonci in partnerji in ki pustijo za seboj strahotne posledice. Bodisi otroke brez enega od partnerjev, bodisi sirote. ti otroci, nič krivi nič dolžni, so z nasiljem svojih staršev zaznamovani - ne marginalizirani, temveč zaznamovani psihično, do konca svojih dni.
Oče je ubil mamo
Oče je ustrelil mamo
Oče je zabodel mamo
Oče je se sekiro pokončal mammo
Se moramo bivših partnerjev bati? Nas mora potem, ko se razidemo, ko končamo ljubezensko zvezo, biti strah lastne sence, iz katere lahko skoči naš morilec? WTF is going on?
In seveda, o tem se govori šele in samo takrat, ko je umor storjen. Post festum se razkrivajo razlogi in povodi in opravičila, zakaj se je nekomu utrgalo. Pa pravijo, da smo ljudje de facto normalni. Ja? Do katere točke?
Zadnja v vrsti tovrstnih tragedij se je zgodila minule dni v Spodnjih Krapjah. Kratka obnova:
Kriva je bila ona, ki ga pustila, pa potem spet poklicala k sebi. Ko ga je pred tremi meseci zadnjič in dokončno pustila in ni hotela biti več z njim, se mu je strgalo. Ona si je našla novega partnerja, ki je vzljubil njo in sina. Njen bivši partner pa je norel in slednjič ponorel.
Policija je 9x !!!!!! posredovala med njima, ko je postal fizično in psihično nasilen, ona jih je klicala, opozarjala, da ima pištolo, imeli so zapisnike o njenih prijavah, o nasilju med njima, pa ????? Rezultat neresnega pristopa in prepričanja, da je bivši samo začasno nor, je to, da je umrl nedolžen moški. Ubil bi tudi njo, če mu ne bi ušla k sosedu, tako pa je vsaj ona ostala živa, da ima otrok vsaj mamo.
In zdaj razlogi za to morijo:
kriva naj bi bila ona, ki naj bi se delal norca iz njega, ga puščala in spet poklicala. Za medije izjemno pomemben podatek naj bi bil tudi ta, da naj bi bila nekaj časa v vzgojnem zavodu, kar naj bi mogoče pomenilo, da je sama kriva za to, kar se je zgodilo. Ne vem, kaj hočejo mediji povedat s tem in kako povezujejo bivanje v vzgojnem zavodu s streljanjem in morjenjem.
On naj bi bil miren, priden, tih, predan oče in partner, skratka sami superlativi. In tako je vedno.
In tako je vedno pri teh zgodbah, da so ženske krive, ker so bile umorjene (so že same to hotele, sprovocirale, zrežirale - zakaj so pa zapustile svoje partnerje, zakaj niso resno vzele groženj (je mogoče grožnje vzeti še bolj resno kot da greš na policijo in prijaviš nasilje in grožnje? No, seveda, tistega, ki ti grozi, lahko za vsak slučaj ti prej fentaš, da ne bi slučajno on tebe.). So že jezikale in psihično maltretirale svoje partnerje, nagajale s stiki ali preprečevale le -te. Karkoli … ženska je že naredila kaj takega, da se je moškemu strgalo). In skoraj vedno je tako, da so možje nedolžni, labilni, na videz mirni, tihi, pridni, delavni, ljubeči, ki pa jih je v določenem trenutku določena stvar vrgla iz tira in … kaj? So postali morilci. Torej … povsem navadni, “normalni”, vsakdanji ljudje postanejo morilci. Pa ne čisto navadni, kajti ti ljudje morijo svoje ljubljene, morijo tiste, ki so jim bili najbližji, s katerimi so bili najbolj intimni. Majko moja ….
Seveda še zdaleč ni res, da so ženske krive in da so one povod za morijo. Povod za morijo se skriva v možganih morilcev, ki mislijo, da so žensko s tem, ko so z njo spočeli otroka, dobili v trajno last in posest. Povod za morijo je prepričanje, da “Al boš moja al pa ud nubenga.”Povod za morijo je prepričanje, da brez ženske ne morejo, da so izgubljeni in pa, seveda, javna “sramota”, ker ga je zapustila žena, ker si je našla drugega, ker je dobila polovico hiše. (- Absolutno je treba vedeti, da se ti umori dogajajo v zvezah, kjer ženska odhaja in zapušča moža. Kjer odhaja moški je obratno - žene nagajajo, Če!!, se pa najde vse preveč moških, ki ženam post festum grozijo, da ne smejo imeti nobenega moškega več.)Ženske same pa pri tem nimajo prav nič oz. nimajo take vloge, kot bi jim jo želeli pripisati. Ker če jo imajo, potem iščem odgovor na vprašanja:
Zakaj, hudiča, nobena mama ne ubije očeta, ko se ločita. Zakaj kakšna besna in ponižana in preverana ženska ne zagrabi sekire in gre v nov dom bivšega zaklat? Zakaj je samo obratno?
Ne, ženske ne ubijamo, ne koljemo, ne streljamo pri razvezah, me svoj bes pokažemo drugače, bolj “sofisticirano”, če lahko tako mučenje tako označimo. Me onemogočamo ali nagajamo pri stikih, me govorimo grdo o svojih bivših, me sovražimo vse, kar kakorkoli spominja na bivšega, me pljuvamo na njegovo novo, me utapljamo svojo žalost, ponižanje, rzočaranje in obup v solzah in preklinjanju usode, ki nam je na pot pripeljala takega kretena (ki pa je kjub vsemu naredil lepe otroke). In dokler se nam jeza ne skadi, pač nagajamo. Ko pa se skadi, ko se izjokamo, pa gremo dalje in vsi ostanejo živi in zdravi. Pri moških pa nekdo umre. Eden, dva, trije. Ostanejo otroci (pa še ti vedno ne), sirote, neme priče pokola v lastni družini.
__________________________________
Boštjan - dajmo mrtvemu ime, je umrl zato, ker se je zaljubil v razvezano žensko. Nataša je ostala živa, ker je morilcu pobegnila. In morilec … zakaj se je ubil? Mu je v možganih naredilo KLIK in se je zavedel svojega dejanja? Zakaj, to je zanimivo, se morilci ubijajo?
Trdim - in vedno bolj sem prepričana, da bi to nujno morali uvesti, da bi morali VSI, ki se razvezujejo nujno in brezpogojno na post travmatsko terapijo, na kateri bi predelali čustva, ki se pojavljajo pri razhodih in obnašanja, ki sledijo v posameznih obdobjih. Nujno bi morali uvesti 24 urno pomoč ljudem, ki se razhajajo, da bi le -ti, ko jih obide jeza, bes, brezglavo uničevanje, imeli koga poklicati in to ne kogarkoli, temveč strokovno usposobljenega človeka, ki bi vedel, v kakšnem stanju se nahaja klicoči.
Policija bi nujno morala posredovati vse grožnje in nasilje partnerjev, ki se razhajajo, točno tem strokovnjakom, ki bi se ukvarjali s temi ljudmi in spremljali njihovo vedenje. V nadziranje in vodenje spadajo tudi napadi onemogočanja stikov in nagajanje, ki jih imajo ženske (pa še zdaleč ne vse). Definitivno pa morajo prav vsako prijavo jemati skrajno resno in potencialnega nasilneža že v startu onemogočiti s kakšno visoko kaznijo.
__________________________________
Svojega bivšega partnerja se niti pod razno nočem bat. In ne morem si zamišljati, da bi me bilo Mojega, s katerim že toliko let delim mizo in posteljo ter ga imam neizmerno rada, strah in predvsem strah za svoje življenje.
Verjamem, da ženske, ki so bile kdajkoli izpostavljene temu nasilju izredno težko komurkoli spet zaupajo. Kaj pa če … Če gledamo s tega stališča, da so vsi morilci, ki so do sedaj umorili svoej žene (Celje, Zdenska vas, Kraplje, Jezersko in kar jih še je), bili normalni, mirni, tihi, pridni, “navadni”, potem smo prav vsi potencialni morilci in potem nas mora biti drug drugih strah. Iz tega potem pride nasvet: Pazite se lastne sence, mogoče se v njej skriva vaš morilec. in Doma in v objemu svojega ljubega ste najmanj varni.
P.S.: čakam, da mi kdo ukrade zamisel.
Že dolgo časa nisem gledala filma s tako močnim čustvenim nabojem, tako pretresljivo resničnega in tako krutega. Film Neustrašna.
Ne bom šla po vrsti, je pa začetek tisto, kar po celotni zgodbi požene žalostna, sovražna, maščevalna in razumevajoča čustva. Ko se On in Ona, objeta, srečna, tik pred poroko, zvečer sprehodita s psom po parku, ju trije neznanci zverinsko pretepejo. On umre, Ona preživi. Ko se po treh tednih zbudi iz kome, je On že pokopan. Ona … ostane sama, sama s seboj, spomini, bolečino, praznino.
Izredno zanimiv je miselni - spominski preskok, ko jo v Bolnici slačijo (režejo z nje spodnje perilo) in se v kader vrivajo odlomki njunega ljubljenja. Po tistem boku, s katerega ji režejo spodnjice, jo je On božal, po tistih prsih, s katerih ji slačijo nedrček, jo je On ljubkoval …
In potem ostane sama. S strahom, za katerega je mislila, da se njej ne more “zgoditi”, da se dogaja samo šibkim, labilnim ljudem. Strah jo je prej znanih ulic, glasov, korakov, strah jo je same sebe …
“Ko ugotoviš, da v tebi živi neznanec, ki diha skozi tvoja pljuča, je skozi tvoja usta, hodi, premika roke, živi v tvojem telesu. Ko spoznaš del sebe, za katerega si mislil, da ne obstaja, za katerege sploh vedel nisi, da lahko obstaja.”
Kupi si pištolo in se odloči, da bo zapolnila praznino, ki jo je naredila Njegova smrt. Toliko časa hodi okoli, išče, brska, da najde tiste tri. In ko jih ubije, se spravi sama s seboj. Spet gre lahko po tistih stopnicah v park in na tisto mesto, kjer so ju pretepli, kjer so Njega ubili in v Njej ubili sanje.
_______________________________________
Ko so ju pretepali mi je skozi možgane šinila misel, kako bi se počutila, če bi se dogajalo meni in Mojemu. Pa ne sam pretep, naj me zbijejo, ampak do smrti, … Kadarkoli premišljujem o tem, da bi se kaj zgodilo mojima tamalima ali Njemu, se mi naredi velik cmok v grlu. Navezanost boli in zavedam se, da imam te tri ljudi do bolečine rada in to ni ok in ni ok ravno zato, ker smo ljudje tako zelo ranljivi, ker nikoli ne vemo kdaj se bo komu od naših najbližjih zgodilo kaj … hudega.
Ne predstavljam si kako je ostati sam, s tako grozno praznino v sebi, brez slovesa od tistega, ki si ga najbolj ljubil … V filmu je prizor, ko presedi na njegovem grobu ves dan in ob njem tudi prespi. Verjamem pa, da nikoli več nisi enak. Nikoli več. In ko njo vpraša policist kako je preživela in se sestavial skupaj z nasmehom odvrne, da se ni. Da se ni in da se nikoli ne bo. Spremenila se je, sama sebi je postala tujka, na novo se spoznava. In živi v spominh z njim, z njegovim vonjem, glasom, igranjem na kitaro …
Si pa predstavljam kako je, ko greš na “prizorišče zločina”. No, predstavljam si skozi to, kako sem se počutila jaz, ko sem letos nehote in nenačrtno znašla na polju poleg gozda in reke, kjer sem bila pred toliko leti posiljena.
In približno si predstavljam olajšanje, ko je stala tam zavedajoč se, da je Njegova smrt maščevana, da je pravici zadoščeno. To si predstavljam zato, ker vem, kako se počutim jaz na grobu “svojega” posiljevalca. Nisem ga sicer ubila jaz, je pa prekmalu in nasilno umrl. To je zame zadosti.
______________________________________
Maščevanje … sla po tem je močna in neuničljiva. Ne vem, kako se ljudje sprijaznijo s trpljenjem, ponižanjem, razvrednotenjem, ki ga preživljajo. Zakaj se ne maščujejo, zakaj ne občutijo sle po povračilu? Se mi zdi, da je maščevanje naraven občutek in če je, zakaj ga potem izgubljamo?
Se maščevanje rodi iz izgube? Ali iz žalosti? Ali iz krivice?
______________________________________
Film toplo priporočam.
Tole je napisala “Mami od Uroša”. Pesem govori sama zase in je skupek vseh naših misli. Je resnična, boleča, kruta, surova, naša.
“Mami od Uroša”, hvala ti, ker mi jo dovoliš objaviti.
Kaj ti misl’š, da sem zdej znorela,
če s’m koza končno jaz dojela,
kdo pr’jatu mi je, kdo pa vara,
kdo v življenju res iskren’ me mara.
Pejt s poti mi, če polena mečeš,
bliz’ ne hod’ mi, če res hit’ ne tečeš,
jaz se s svojim cajtom sam’ ukvarjam,
kar ne nucam rada zanemarjam.
Pejt s poti mi, a ti nism’ rekla,
prevečkrat cukr s’m se jaz opekla,
da bi zdej me vsaka iskra žgala,
k’ me prime bom k’r en’mu dala.
Pol pa šla naprej po svoji poti,
slab glas mene zdavni več ne moti,
itak pr’jatu noben’mu ne verjamem,
težka bo da se še kdaj unamem.
Jaz u življenju vse s’m skoz’ že dala,
stokrat padla, stokrat s’m ustala,
zato pravice nimaš me uprašat,
zakaj se moram jaz tko blesav obnašat.
Zakaj se smejem, k’ bi mogla jokat,
k’r neki pojem, k’ bi mogla stokat,
zato k’r, če bi visla na drevesu,
vsakdo bi še enkrat me obesu.
Te n’č ne briga kaj s’m doživela,
bom že sama vse skup’ prebolela,
itak t’ko k’ druge te sam’ briga,
kako mi rit u tvoji pojstli miga.
Pravijo, da internet ni varno igrišče za tiste, ki ne poznajo pravil. Pravijo pa tudi, da na internetu najdeš svega i svašta, med drugim tudi pedofile in ljudi, ki ne zlepa ne zgrda ne odnehajo.
Z mojima hčerama imamo krasne odnose. Tako krasne, da me vedno opozorita na stvari, ki se jima zdijo sumljive, jih ne znata sami rešit oziroma se jih bojita.
Danes mi je tavelika, ki ima 13 let, pokazala sporočila, ki ji jih preko Simpatij pošilja fante (njegov nik je Cimcirim), star 21 let. Zakaj mi je to pokazala? Zato, ker se boji, zato ker ima občutek, da bo imela težave in zato, ker se ji zdi njegovo obnašanje bolano.
Takole je potekala njuna komunikacija preko zasebnih sporočil:
cimcirim: kok si ti lepa. ful maš lepe lase. pa ful maš srčkana lička. res ful si lepa.
iniee: uuu FaLaa.^^ ja, imam msn. ti ga dam, ampak če se ne boš lepo obnašal, letiš, ok?
cimcirim: hehe kok poredn sm pa lahk ful si mi vseč veš
iniee: jah, ne prav veliko. jaz grizem poredne fantke. na tvojo nesrečno že imam fanta, tko da bek of. klikni me na msn.
cimcirim: a ne no pa tok si me razveselila k grizeš poredne fantke joj a res, oddana si 
ne no
iniee: ja, sorči. šit hepns, ne morš pomagat.
cimcirim: mene zber bom rozice nosu vsak dan morm te met
iniee: HaaHaa , sam jaz sem mal mlada, pa me bo mami kregala. imam samo 13 let.
cimcirim: ja vseeno te hočm in trudu se bom da boš moja res se bom oblubm:) tok krasne punce res že doug nism spoznou tko da… upam da se mi boš prepustla sčasoma
iniee: sam jaz nisem tolk perfektna kot ti misliš. na fotkah sem drugačna kot v resničnem življenju. zdele npr. sem v pižami in se valjam po stolu. p.s.: nisem lepa.
cimcirim: lej moja boš morm it pa prprau se name res ok? hočm te močno papa
Tole sta si pisala danes. In me zdaj zanima, kako naj bi se moja 13 letna hči “pripravila” na 21 letnega fanta.
Mame in očetje najbrž veste, kaj si mislim zdaj. Po domače bi se reklo, da so moji občutki polni kletvic v stilu Pi**** mu ma***, majmune jedan. Preklet idijot, da se upa spravljati na otroka, ki mu jasno pove, da noče imet nič z njim. E da mi je, da ga dobim v roke. Bi mu pokazala kaj pomeni, če se jaz pripravim nanj. Do konca življenja ne bi pozabil ne mene ne teh zasebnih sporočil.
———————————————————–Kaj je to? Pedofilija? Se tako reče temu, da odrasel človek osvaja otroka? Ta kreten načrtno išče mlade punce, še otroke v bistvu, in se z njimi igra? Koliko deklic mu je nasedlo, koliko jih je spravil v stanje “pripravljenosti”? Mogoče nobeno, mogoče veliko. Ne vem, mi je pa do tega, da s tem preneha. Ker zelo očitno moji hčeri ni do druženja z njim in ji zelo očitno tale dvogovor ni bil ok, drugače mi ga ne bi pokazala.
Hvala meni, da svoji hčeri vzgajam tako, da prepoznata potencialne nevarnosti, hvala meni, da si tako zaupamo, da mi take stvari povesta brez težav, zadrega, občutka krivde.
Ostale starše pa s tem postom opozarjam na to, kaj se dogaja na raznih kao nedolžnih internetnih straneh, kot so simpatije, glasujzame, myspace, tagged. Za temi stranmi obstaja polje zasebnih sporočil, ki si jih ljudje pošiljajo in v katerih najdete vse živo. Od čisto normalnih sporočil, do takih kot so zgoraj, kjer kreteni nagovarjajo otroke.
Mladiči, tako človeški kot živalski, so nemočni, nebogljeni, ljubki, prisrčni, otroški. Večinoma. In človeku se kar milo stori, ko jih zagleda. Ne poznam nikogar, ki ne bi znal mačjega mladiča nežno prijeti v dlan in ga pobožati. To izvlečejo iz nas mladiči - nežnost, milino in pazljivost, da ga ne bi poškodovali. Ko pa so tako krhki.
Po noči, v kateri sva si jaz in naša mala neprostovoljna in nenačrtovana sostanovalka delili posteljo, sem se odločila, da spregovorim o tej vrsti nasilja, ki ga jaz nočem razumet, o katerem se ne govori, za katerega ne vemo od kod izhaja (in ga eni mladiči izvajajo nad drugim).
Govorim o tem: (slika je delete)
To, kako je moralo tega mladiča boleti ko so mu odrezali (rez je čist in na dlaki se pozna, da je moralo biti orodje zelo ostro) rep, nikoli ne bomo vedeli in tudi ne želim vedeti (iz preprostega razloga, ker je bila bolečina najbrž neživalska in nečloveška). Tudi tega, zakaj so otroci (najstniki najbrž) to naredili, ne bomo nikoli izvedeli (kot nismo izvedeli zakaj so fantje iz Tržiča mučili in razstreljevali mačke ter svoja grozodejstva popisovali v zvezek).
Mladič je ležal na parkirišču dva ni, DVA dni in ko ga je moja sestra pobrala ji je starejši gospod rekel, naj ga vzame. Zakaj ga ni vzel on, ki ga opazuje že dva dni? Zato, ker že ima doma eno mačko. Aha ….. pa tudi v zavetišče tega mladiča ni peljal ali kam drugam. Pustil ga je na parkirišču.
Ta mladič se ni premikal in če ga moja sestra ne bi opazila, bi ga povozila. Negibno je ležal tam, iz repa mu je tekla kri. Čakal je na smrt. Najbrž.
Ko smo se dobile v bolnici in mi ga je pokazala, je še vedno negibno ležal pod sedežem avta in samo oči so izdajale, da je živ. Kaj narediti z njim?
Kaj narediti z živim bitjem, ki je nemočno, močno opešano in ranjeno? Kaj bi storili vi?
Veliko ljudi gre mimo. Najlažje se je obrnit vstran in se delat, da tega ni. Nekateri te mladiče vzamejo, jih odpeljejo k veterinarju in včasih se zgodi, da prekolnejo trenutek, ko so ga vzeli. Znanec je za zdravljenje dveh takih mladičev do sedaj odštel že preko 300 eur. Drugi žival posvojijo in poostane njihov hišni ljubljenček. Četrti pokličejo zavetišče in jo odpeljejo tja, peti …. jo do konca ubijejo.
Kaj, za boga, tera ljudi, da so tako okrutni? Kaj je v glavah naših mladičev, da so sposobni prizadejat tako bolečino drugim živim bitjem? Meni in mojima hčerama na kraj pameti ne pride, da bi komurkoli škodovale, še pajka nesemo ven. Da pa nekdo vzame nož in namerno mački odreže rep …
Zoran Predin se je ponorčeval iz pesmi Stoji učila zidana (za njo je stara jablana, ta jablana je votel panj, sinica znosi gnezdo vanj …), toda ta pesem nosi prav grenko sporočilo, kako objestni, zlobni in nasilni so naši mladiči. Nekateri njihovo zlobo opravičujejo s tem, da so tudi sami deležni nasilja in mučenja, vendar jaz mislim, da to ne drži. Koliko otrok je kaznovanih (fizično / psihično), pa nikomur ne storijo nič žalega. Nekaj mora bit v človeku …. da postane tako krut, da se znese nad drugim, povsem nemočnim. Nekaj mora biti že v kali gnilega, da je človek zmožen takih dejanj.
Žal zob za zob ne gre, ker teh mučiteljev nikoli nihče ne najde. Tako kot tistih ne, ki podirajo gnezda, ubijajo jajca, …. Da so naši mladiči izredno nasilni lahko vidimo že zelo zgodaj. Mene osebno ni toliko strah tistih, ki so po karakterju glasni in dominantni, bolj me je strah tistih, ki so mirni, tihi. Taki so v vrtcu pravi diktatorji. V šoli so med najbolj krvoločnimi in kot odrasli so taki ljudje najbolj hinavsko zahrbtni. In taki hinavci tudi svojega nasilja ne demonstrirajo javno in človek na človek, ampak se znašajo ali nad živalmi ali nad šibkimi ljudmi (ženskami, otroci, starejšimi).
Tile mucki, dali smo ji ime Capa, je bila prizanešena smrt. Crklja se v varnem zavetju našega doma. Rade bi jo obdržale, vendar me je strah obiska veterinarja, ker denarja zanj nimam. Najbrž ima garje in gliste, rano bi bil otreba pregledati, pa tudi nogo, na katero šepa.
Pozna kdo koga, ki bi jo pregledal brezplačno, jaz pa plačam zdravila? Mi lahko kdo pomaga?
Danes sem prebrala zanimiv zapis pri Zlobi o tem, kako sta ji dva mulca 11 let vdrla v stanovanje in ga popolnoma demolirala. Za nameček sta mulca še njena sorodnika in stanujeta v hiši poleg njene.
Sprašuje se ali je tega kriva vzgoja, starši ali oboje skupaj. V konkretnem primeru res ne vem kaj je krivo, vem pa, kaj bi jaz naredila, če bi se to zgodilo pri meni doma oz. če bi to naredili moji hčeri.
No, moj odgovor na njen post je bil takle:
Meni je hči pred dvemi leti, imela je 11 let, iz denarnice ukradla 100 $ (šla sem v ZDA - prvič v življenju, in imela s seboj 200$). Moji mami se ni zdelo nič čudnega, da si je mula kupila novo uro, pa barbiko. Denar je pa mala sama zamenjala.
Seveda sem bila jaz v ZDA čisto preč, skoraj brez denarja, sekirala sem se, sama sebe karala, kje sem izgubila denar, fehtala prijatelje, da so mi posodili denar za darila za hčeri, itd …
Ko sem prišla domov in ugotovila kaj je bilo, sem se 14 dni z njo pogovarjala, ji skušala s pogovorom dopovedati, kaj mi je naredila in kako nedopustno je njeno dejanje. Ko mi je po 14 dneh rekla, da kaj se bunim, da je bil samo denar in nič drugega, mi je prekipelo in sem jo res tako dobro naklestila, da od takrat več ne vzame niti penija. Žal mi je, da je nisem že takoj, ampak sem trošila energijo z neplodnim pogovorom.
Pred tem je že enkrat nekaj ukradla prijateljci in smo se samo pogovorili in blablabla. Potem pa je ukradla meni.
Jaz vem, da nisem čisto nič kriva, da je moja hči kradla. Je ne vzgajam tako, živim pošteno in tudi obe vesta, kaj se sem in kaj ne. Pa je drugače izredno priljubljena, nežna, pametna, pridna punca, ampak … evo, se je zgodilo. In kazen je bila vzgojna in je ne bo nikoli pozabila.
Hčeri sicer ne tepem ali kako drugače telesno kaznujem in tudi nisem zagovornik telesne kazni, ampak … sem pa za to, da se v takih primerih uporabi. Je bilo zelo očitno, da ji besede ne pridejo do živega, batine pa so ji. In ne bo nikoli pozabila in prav je tako.
Ko sem začela pisati blog sem napisala post na temo moje vzgoje v družini. Takrat ste me komentatorji čisto raztrgali, pobruhali, skratka bila sem vse drugo samo človek ne. No, od takrat je minilo10 mesecev. Moja vzgoja je še vedno ista. Še vedno obe vesta, da je desna roka za božat, leva za udarit, da sem alfa in omega v hiši in da so stvari, od katerih niti za pikico ne odstopam. In še vedno imamo sankcije, ki se kaznujejo s telesno kaznijo (kraje, medsebojno pretepanje in drugi ekstremni vedenjski odkloni). Moram potrkat, da ju dve, mogoče tri leta že nisem niti “ušlatala” kaj šele udarila ali pretepla. Pa tega itak že prej nisem počela.
Zame je namen kaznovanja, da si otrok zapomni ZA KAJ je dobil kazen in KAKO BOLEČA je bila kazen. Dejansko lahko na tak način otroka vzgajamo tja do 11 leta, potem pa je kar je. No, jaz sem že zelo zgodaj dorekla pravila igre:
- za medsebojno pretepanje 20 po riti s kuhalnico (po logiki če se lahko pretepata med sabo, ju lahko tudi jaz),
- za prihod domov po temi 30 po nagi riti z roko (otroci po temi nimajo kaj počet zunaj in ko se začne temnit je treba gor, to velja še danes),
- za laganje 10 po nagi riti.
To je bilo v bistvu vse. Poleg tega smo imeli še trojno opominjanje pred izvedbo kazni in moram priznat, da sta jih dobili mogoče vsaka po 5x v vsem svojem življenju. Največ jih je seveda dobila tavelika ko mi je ukradla denar, 40 po nagi riti s kuhalnico. Srce me je bolelo za znoret, jokala sem celo noč, ampak …. starševska je težka.
Pa poanta sploh ni bila v samih batinah, poanta je bila v obredu. Morali sta prinesti stol na sredino sobe, jaz sem se vsedla nanj, tista, ki je bila kaznovana, se je morala sklonit čez kolena in jaz sem jo nabila. Ko sva končali sem jo vprašala če ve za kaj jih je dobila in če je vedela, je lahko šla v sobo, če ni, sva se še pogovorili o tem.
Ko se zdaj spominjam teh dogodkov, mi je žal. Spomnim se, kako sta tekli v sobo jokat, jaz pa sem obsedela v kuhinji in jokala sama zase. Ponavadi sem šla kmalu zatem k njima in smo se pogovarjale o sovraštvu do mene, o tem, da nam tega res ni treba, da ni prav, da se moremo držat pravil, ki smo jih skupaj postavile, da me bolita srce in duša, ko ju moram kaznovat - in je rekla tamala, da zakaj pa ju potem tepem, če me tako boli, pa sem ji odgovorila da zakaj pa ona ne uboga, če ve, da jih bo dobila in da bo potem obe bolelo. Resnično smo skozi to obdobje prvih trdnih postavljanj meja zlezle zelo srečno in z minimalno kolateralno škodo.
Na momente sem bila čisto obupana. Imela sem občutek, da ju nikakor ne morem obvladat, da mi polzita iz rok in da bosta zdaj zdaj onidve mene nadvladali in vzgajali. Koliko noči sem prejokala, preklinjala sebe in vse okoli sebe in to, da ju moram vzgajat. Ampak smo zlezle skozi prvo fazo za katero zdaj vidim, da je bila šele predpredpredpriprava za tole, ki prihaja zdaj. Imam sicer občutek, da nekih hujših ekscesov ne bo, ker imam avtoriteto, ki sem si jo postavila že na začetku, ker sem se in se še vedno in veliko pogovarjam z njima o vzgoji o mojih in njunih nalogah, o skupnem življenju in o še posebej o tem, da nismo skupaj zato, da bomo zaje**** druga drugo in si grenile vsakdan ampak zato, ker se imamo rade in smo rade skupaj.
Dejansko moji dve lahko gresta k očetu kadarkoli hočeta in ju nimam s čim zadržat, kakor samo z ljubeznijo, navezanostjo in pozitivnimi medsebojnimi odnosi.
Obema, ne, vsem trem je kristalno jasno, kje so meje, kjer se neha moja pozitivna starševska vloga in kje lahko postanem zmaj. Točno vesta na katerem okopu se morata ustavit, sicer ju bo zadela bomba in ne preizkušata me velikokrat. Še takrat ko me, je to bolj nehote kot zavestno, saj jima ni niti v najmanjšem interesu sprovocirat mamo do te meje, da se ji “utrga”.
Kdo vzgaja naše otroke? To, kako se moji hčeri obnašata doma, vidim in čutim. Tega, kako se obnašata v javnosti, ap ne vidim. Ni več v mojem dometu. Vsaj osem ur na dan sta v šoli. Ne poznam vseh njunih prijateljev. Lahko so v redu, lahko so katastrofa. Lansko leto ej bila moja hči med tistimi, ki so na stene pisali prostaške izraze za eno od sošolk, pa si ne bi nikoli mislila, da ona lahko kaj takega naredi. Se ne čutim prav nič odgovorno za njeno dejanje. Prav tako se ne čutim odgovorno za to, da je učitelju rekla, naj ji on kupi neke oljnate barve, če hoče da bo risala za njegovo razstavo. Jaz sem ji čestitala za pogum, saj sem matrala, da ima moja hči popolnoma prav.
Tudi prijatelji izven šole, pa sosedje in sorodniki in drugi ljudje, s katerimi se družita, ju vzgajajo. Jaz ne vem, kaj se oni pogovarjajo med sabo, vsi pa vemo, da so majhni otroci gobe, ki vse živo vsrkajo vase in nikoli ne veš, kaj bodo potem izvedli/poskusili/uresničili. Za nas odrasle je hec reči otroku naj gre v trgovino in ukrade čokolado, toda če bo otroku to uspelo, bo definitivno še kdaj ukradel čokolado, pa še kaj drugega in ko ga bodo na koncu ujeli in okarali starše, kako vzgajajo otroka, bodo le-ti kaj malo krivi za njegovo početje.
Torej …. kaznovanje otrok DA, večinoma s pogovorom, za težke prestopke pa tudi drugače.
Odgovornost za otorkovo vedenje? Do neke mere je na starših, ne pa popolnoma. Starši so samo na začetku glavni in edini ideali, potem pa vedno manj, saj prvi pomembni postanejo prijatelji, sošolci. itd.
Iz tega razloga se mi zdi popolnoma neprimerno nalagat staršem izključno pravico do krivde za otrokovo vedenje, po drugi strani pa je izključno njihova dolžnost na primeren način sankcionirat delikventno vedenje.
(uf, kako izbrano napisano. pa koliko tujk, sploh ne morem verjet kaj dela nutela na žlico :) )
ali PAZITE SE SVOJEGA PARTNERJA
Evo, spet ena zgodba o umoru in samomoru. Pa ravno malo pozabim na to in preneham misliti o sreči, ki jo uživam v enostarševski družini, že spet …. najprej jo je pretepel, nato zažgal. In nato … se je obesil. Pa ne moreš verjet.
Se spomnite umora na Jezerskem? Mož je ubil ženo in pobegnil v hribe? Pa ko je mož ženo na otroškem igrišču ustrelil v avtu pred otroci? Pa kaj je bil na božični večere v Celju pred leti? Ko je mama ubila hčeri al kako je že šlo? Pa kako se v pijanem stanju koljejo zakonci, izvenzakonski partnerji, očetje in sinovi, … Ne, če se človek poglobi v statistiko in načine umorov na Slovenskem, se mora zbati za svoje življenje, če živi v partnerski vezi oziroma je lahko presrečen, da živi sam. Zakaj se to sploh dogaja?
Partnerji so si zelo blizu, točno vedo šibke točke drug drugega, skoraj do podrobnosti poznajo reakcije drug drugega. Tisti mali korak naprej …. pa je usoden. Ko človeku prekipi, ko se mu zamegli, ko se mu strga, …. jap, človek je samo malo bolj inteligentna žival. In kot vsaka žival ima tudi človek mejo, preko katere se mu skegla. Kdaj se mu to zgodi, pa je odvisno od veliko dejavnikov.
Jaz sem v življenju prišla trikrat do te meje. Prvič je bilo, ko mi je oče v pijanem stanju grozil in se spravil name. Če takrat ne bi bilo moje mame zraven, bi ga najbrž (bog ne daj) zaklala. Čutila sem tako vročino po telesu, toliko energije in nervoze, da se sploh nisem mogla več obvladat.
Drugič je bilo, ko je moja teta, s katero sta bili z mamo v izredno slabih odnosih, hodila k nam na vrt trgat jabolka. Pa je prišla prvič in se prepirala z mamo, pa drugič, pa tretjič, … Četrtič sem šla pa jaz dol, zabrisala njen kolo na cesto in odkorakala proti njej. Pogledala me je s takimi očmi, kot bi videla pošast. Ne vem kakšna sem bila, vem pa da sem bila en sam živec. Če me ne bi mama ustavila (pa zakaj je bila ona vedno nekje v bližini), bi jo najbrž pretepla. Ali pa v efektu (bog ne daj) ubila. Ne vem, nisem imela kontrole nad sabo.
Tretjič je bilo, ko sva se s partnerjem dajala okoli otrok. On jih je hotel, jaz sem jih hotela. On je bil v tujini in niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi mali dala v varstvo njegovi mami, ko pa sta vendar živeli z mano od vedno. Še danes se spomnim ceste, po kateri smo se peljale. Bila sem tako globoko v premišljevanju o tem, da zavijem desno na nasprotni vozni pas in končam to duševno mučenje, da sem zadnji trenutek slišala taveliko, ki je pela najino pesmico. Obraz je bil moker od solz, življenje zame sploh ni imelo pomena, hotela sem stran do te muke, te bolečine. O bog …. danes si sploh ne morem predstavljati da sem takrat premišljevala o tem, toda …. takrat sem.
No, od tega je dobrih 9 let. Nikoli nisem premišljevala o tem, zakaj se mi je to zgodilo, kaj je bil povod, kako bi se lahko sama ustavila in ali bi se sploh lahko ustavila, toda nikakor in pod nobenim pogojem si ne želim, da bi se v moji družini zgodilo kaj takega, kot se dogaja po družinah, v katerih partnerji drug drugega koljejo, streljajo, sekajo, zažigajo, itd. Če kdo, potem naj me ubije popoln tujec, ne pa domač človek in obratno, seveda.
In tako … ko premišljujem o tem, se mi zdi, da je prav fino biti sam. Sam sebe najbrž ne boš zaklal, ali pač?
In tako pridemo do tiste misli, ki se mi je pred dnevi podila po glavi:
KAD VOLJEM VOLJEM,
KAD NE VOLJEM KOLJEM.
