Starševstvo +

On se je zahvalil meni za moj trud, jaz pa njemu za povišico

In sva oba zadovoljna. Jaz pa eš prav posebej, ker več kot toliko plače, kot imam sedaj, najbrž ne bom dobila nikjer. Vsaj ne na tem delovnem položaju (kot vodja poslovne enote pa sem imela še kakih 250 eur več) in to znam ceniti. Še več, zdaj bom šefu vsako jutro še z večjim veseljem skuhala kavo. Četudi je grenka se mu bo zdela presladka. No, dost je heca.

Dejstvo je, da delam v podjetju z 20 zaposlenimi, od katerih sem jaz edina ženska. Šef se je že velikokrat jezil, da sem hujša kot sindikat, jaz pa sem težila samo za tem, da bi se spoštovalo kolektivno pogodbo in zdaj sem izredno zadovoljna, ko smo končno uredili vse stvari (z mano vred pa so zadovoljni tudi moji sodelavci, saj smo že včeraj dobili plačo in letošnji regres). Pa kaj čem lepšega kot zadovoljne sodelavce in dobre odnose.
In zakaj sem dobila povišico?

Prvič zato, ker mi je lansko leto jeseni obljubil povišico letos maja meseca.
Drugič pa zato, ker sem multipraktik, kar pomeni, da naredim delo za vsaj dve zaposleni. In kaj delam takega? Poglejmo:

- vodim materialno knjigovodstvo - prevzeme artiklov in njihovo izdajanje (pa še vse mutenje vmes)
- vodim porabo materialov, kar v našem fohu ni ravno mačji kašelj
- spremljam plačila, izdajam avansne in končne račune
- vpisujem došle račune v knjigo, proklik in spremljam plačila (in naše podjetje je tozadevno izredno korektno - ne zamujamo in raje plačamo prej kot na dan valute, za dodaten popuste, jasno)
- vodim kadrovsko evidenco: izpolnjujem dokumente za zaposlovanje tujcev, vodim evidenco podaljšanj delovnih dovoljenj, vodim evidenco bolniških odsotnosti, dopustov, itd.
- izdelujem plače (ki so vedno na 15 mesecu, pa raje kak dan prej)
- skrbim za našo internetno stran
- vodim politko oglaševanja in izdelujem oglase za časopise in int. strani, v oz. na katerih oglašujemo
- sprejemam klice strank, jim tehnično svetujem tako telefonsko, kot v razstavnem salonu
- izdelujem ponudbe
- izdelujem delovne naloge za proizvodnjo
- vodim naročila materialov
- pripravljam dokumente računovodstvu
- še kaj? aja, kuham kavo.

Mogoče se vse našteto ne zdi veliko, toda tisti, ki delate v gradbenem fohu (in posebej v stavbnem pohištvu) in delate vse po reglcih veste, da je to kar veliko dela, sploh v podjetju, ki zaposljuje toliko ljudi. Toliko enih papirjev, evidenc, da tega, da sem na začetku (v resnici pol leta) uvajala nov sistem in imela največ težav prav s … z njim ja, sploh ne omenjam.
Včasih mi je bilo, da res vse skupaj pustim in grem, ker v tistem neredu nisem mogla funkcionirati. Potem … pa so se stvari počasi postavile na svoje mesto, šefa sta začela uporabljati fascikle in zvezke. Zdaj je kar ok, če odmislim, da še vedno čakam na ubogo poličko, ki mi jo sodelavec montira že … en mesec? Ja, nekaj takega. Drugače pa mi ni hudega.
Moti me edino to, da sem stacionirana in da ne grem nikoli ven, da osem ur sedim za računalnikom. To je v bistvu edina stvar, ki me res zelo moti, pa bom preživela. Leto ali dve bom še tu, potem pa itak grem v Ljutomer. Šefu sicer misel na to niti najmanj ni povšeči, toda to je dejstvo, ki govori samo zase. In niti za še višjo plačo ne ostanem v tem koncu Slovenije. To pa je jeba. Zanj, ne zame.

Ko sem odhajala domov, sem ga poklicala in se mu zahvalila za povišico. Pa je odvrnil, da se on zahvaljuje meni, ker se trudim. Gut, dober občutek. V bistvu zelo dober, saj va včasih kot pes in mačka in se znava tudi zdret en na drugega. A ni hujšega. To spada zraven. V tem podjetju smo sami temperamentni ljudje.

Naše podjetje ne bo spam pošta v vašem mail-boxu

V podjetju sem med drugim zadolžena tudi za marketing. Urejam spletno stran, pišem članke o naših oknih, dogovarjam se za oglaševanje in oblikujem oglase, pogajam se za ceno in še in še. Zategadelj mi šef vedno “prijazno” odstopi vse klice komercialistov, ki ponujajo svoje storitve oglaševanja, tako preko int. strani, kot preko časopisov, radiev, itd. Bolj ko oglašujemo, več takih klicev imamo in vse skupaj mi je včeraj dvignilo plafon.

K meni je prišla komercialistka, ki trži oglasni prostor na eni od internetnih strani, namenjeno gradbenim dejavnostim. Med njenim govorjenjem si ogledujem to stran, pa vidim, da je skoraj povsem prazna. Niti enega večjih podjetij, naše konkurence, ki oglašuje povsod, ni bilo gor. Nato mi gospa omeni, da bodo našo ponudbo poslali ciljni skupini kupcev. Aja, kako pa jih boste našli, me zanima. Da pošljejo našo ponudbo - oglas, karkoli pač skupaj spravijo, po mailih. Kar tako, na slepo. In izdelki našega podjetja so pač zanimivi za druga podjetja. Reče še, da takih mailov ne bodo pošiljali kar vsem fizičnim osebam, ker da kakšen delavec v proizvodnji pač nima denarja za nova okna.

O fak, pa kje delajo take morone. Sploh nisem mogla verjet svojim ušesom. Kaj je ta ženska govorila, pa to je bilo neviđeno. Ko je začela še klofat nekaj v smislu, da bodo skrbno izbrali maile, med katerimi bodo jasno tudi fizične stranke, vendar ne revne, pač pa tiste z več denarja, sem jo samo srepo pogledala: Gospa, tamle so vrata. Adijo. Pa lep dan. In je izginila kot prah, ki izgine, ko pihneš vanj. Fak, sem si mislila, preklemana baba neumna, vzela mi je pol ure časa, v katerem bi lahko naredila veliko bolj pametnih stvari, kot pa poslušala njene stupidne izjave.

In takole se mi dogaja vsaj enkrat na teden. Pa me kliče iz tega podjetja in brbljajo o oglaševanju, pa iz tistega časopisa, pa iz onega radia, pa iz tega kataloga. Od začetka sem še poslušala telefonsko brbljanje, zdaj pa samo še vprašam kolikšna je naklada, kako distribuirajo, koliko stane 1/8 oglasa in če so odgovori ugodni rečem, naj mi pošljejo ponudbo po mailu. Drugih reklamnih mailov, ki prihajajo kar sami od sebe, sploh ne berem. Takoj jih deletiram.

Danes me je tako spet klical gospod, ki mi ponuja … kako se že reče? … visoko uvrstitev v iskalnikih po ključnih besedah. Nekaj v zvezi s kliki, ki jih plačuješ, ko nekdo klikne tvojo povezavo. Mah, brezzveze, skratka. Ko sem mu rekla, da ne bomo nič vzeli, naj ne hodi k nam, ker bomo spremenili internetno stran in bomo kar sami od sebe visoko prilezli v iskalnikih, je po kratkem postopku prekinil.

Saj sem bila in sem še komercialistka, ampak tako fakin vsiljiva in debilna pa nisem bila nikoli in nikoli ne bom. Pa daj pustite človeku dihat. Jaz nisem v službi zato, da poslušam vaše ponudbe in vaše prepričevanje. Če rečem NE, pomeni to NE in ne, da boste poklicali čez nekaj dni ali tednov spet ali da mi boste pošiljali ponudbe po mailu.

Kot priča bom mojemu ex šefu kot tožniku v škodo in ne v plus

Točno tako in komaj čakam, da mu vrnem milo za žajfo.  

Pred časom me je poklicala odvetnica enega izmed mojih bivših šefov ter mi sporočila, da me vabi za pričo v neki zadevi, kjer dotični šef toži enega od podizvajalcev za škodo, ki mu jo je s svojim delovanjem povzročil pred leti na nekem objektu. Odvrnila sem ji, da grem pričati samo, če mi ex šef plača tisto, kar sem naredila, pa sva obe vedeli, da to več kot pomisel sploh biti ne more. In mi je poslala vabilo na sodišče, ki pa sem ga …. dem … izgubila. Očitno, kajti ne najdem ga več.   :)   Kakorkoli …

Pred leti sem delala za neko podjetje, v katerem sem vodila inženiring notranje opreme. Za svoje delo sem bila absurdno slabo plačana - 125.000 sit neto in to je bil tudi razlog, da sem kar se da hitro šla drugam (za 360.000 sit - moja najvišja plača doslej). Ampak pol leta, kar sem bila tam, pa sem delala, jasno, in eden izmed projektov je bil polaganje talne obloge v nekem puljskem hotelu.
Že ob prevzemu projekta sem prosila, če lahko sama izberem podizvajalce, pa je šef rekel, da ne, da bo delal točno ta, ki ga zdaj toži, čeprav sem mu povedala, da sem z njim že delala in da bodo težave, da ni zanesljiv, skratka … opozorjen je bil že takoj na začetku- toda šef je bil veliki frajer, đek na kubik, kaj boš ti meni mala, pojma nimaš o poslu, ajde vodi … in sem vodila.

Pula je … zelo daleč in ni se hec vsak teden vozit dol praktično na lastne stroške. Talno oblogo so peljali dol drugi, razrez materiala so določali drugi, kaj sem že jaz počela? Aja, jaz sem se vozila dol in čekirala, kaj je narejeno. Itak je moj šef mislil, da sem glupa ko točak, da bo dovolj že to, da pač en od nas pride dol, pa ni bilo tako. Kmalu po začetku je pršlo do težav in kljub šefovi zavrnitvi, da bi pisala podizvajalcu uradne opomine, sem jih pisala (res sem bila neumna, fak). Ko je šla stvar že tako daleč, da je podizvajalec totalno odpovedal in ga ni bilo več, naše podjetje, torej šef, pa se je totalno zblamiralo pred naročnikom, sem dobila dovoljenje, da poiščem nadomestne izvajalce, ki sem jih seveda našla in …. ne vem, kako se je vse skupaj zaključilo, ker sem prej stegnila s tega podjetja.

Zdaj pa naj bi šla pričati v dobro tožnika -  mojega ex šefa, da je bil nategnjen?   :)    Malo morgen. Nategnil se je sam kolikor je dolg in širok in prav mu je in žal mi je, da se ni še bolj. Mah, moral bi se tako nategnit, da bi potonil.
Taki ljudje nikoli ne bi smeli imeti svojega podjetja, niti zaposlovati ljudi. Vsi, ki smo pri njem delali, smo imeli minimalne plače (pa nič na roke, to je bilo vse), gospod pa si je kupoval avto, pa poslovne prostore in meni zameril, ker sem sprejela nagrado ene izmed naših strank, ki je bila izjemno zadovoljna z mojim delom.

Kaj naj rečem na sodišču? Da je vedel za to, da je podizvajalec neresen (iste sorte tiči vkup letajo), da je kljub opozorilom zahteval njega in da je popolnoma sam kriv za nastalo si škodo?    :)    No, lahko pa mi da kakih 2000 eur, pa bom dobila čudežno amnezijo in se dogodkov spomnila drugače.  :) 

Mimogrede … tožba je vredna preko 8000 eur.

Delovno mesto, na katerega se je prijavilo samo 8 kandidatov

Zaposlitev za določen čas z možnostjo podaljšanja …
Ali
Zaposlitev za nedoločen čas s poskusno dobo 3 mesece …

Ti dve ponudbi sta klasični ponudbi pri prostem delovnem mestu. Se mi še ni zgodilo, da bi prebrala kaj drugega, npr. Delo za nedoločen čas brez poskusne dobe. Vem, ne bi bilo logično. Delodajalec pač ne ve, koga bo zaposlil in zato se vsak rad “zavaruje” z določenim časom ali poskusno dobo. Po drugi strani pa sta točno ti dve stvari dober izgovor za to, da se delavca psihično maltretira - če boš dobro delal, ti bomo podaljšali ali če ne boš dobro delal, ti ne bomo podaljšali.

Kar se mene tiče, me službe za določen čas ali s poskusno dobo ne zanimajo. Na take oglase se po pravilu ne javljam, razen če je delovno mesto zanimivo in se vidim v njem.
In tako sem se pred časom javila na nek oglas, ki je zahteval točno to znanje, ki ga imam jaz.
Med kandidati, ki so se prijavili na prosto delovno mesto, sem bila edina ženska. Jasno, gradbeništvo pač ni domena žensk, in temu primerno sem se tudi oblekla - do brade zapeta v temnih tonih ter brez ličila (ki ga itak ne uporabljam).
Javilo se nas je 8 (pred letom dni, ko sem se javila na delvno mesto, ki ga opravljam zdaj, jih je bilo 185), kar je “dober” znak, da je za to delo bodisi premalo zanimanja, bodisi je tako zajebano, da ga nihče noče delati. In to slednje drži kot pribito.

Direktor in njegov pomočnik sta mi želela predstaviti delovno mesto, pa sem jima po 15c minutah predstavljanja povedala, da vem, kaj obsega delovno mesto, ker sem na njem prebila 4 leta in da gremo lahko dalje. In smo šli. Najprej na to, kje bom stacionirana. Rekla sta, da bom dobila računalnik, fax in vse potrebno za delo doma, jaz pa sem ju zavrnila, da želim imeti pisalno mizo oz. svoj becirk v podjetju, kamor bi tudi vsako jutro prišla, imela spravljene dokumente in opravljala pisarniška dela tam. Doma ne želim in tudi ne morem delati, saj imam premajhno stanovanje in dva otroka, ki zahtevata prostor zase.
Dalje smo rekli eno o avtu. Da bi mi plačevali kilometrino, sta rekla, in da bi za vse uporabljala svoj avto. Ups, ne bo šlo, sem jima odvrnila. Ker vem, da bi poleg obiskovanja arhitektov hodila tudi na gradbišča ter najverjetneje vozila robo delavcem, svojega avta ne želim uničevati za tovrstne zadeve, ki jih kilometrina ne pokriva.
In smo se preselili k plači. Koliko pričakujem, sta me vprašala. Odgovorila sem jima, da 1000 eur neto + vožnja in malica za začetek. Spogledala sta se, jaz pa sem jima odgovorila, da me stimulacija in dodatki ne zanimajo, da hočem čisto plačo in da me motivirata izključno delo in dobri odnosi. Po njunem bi bila plača sestavljena iz fiksnega dela (cca 600 eur) ter dodatkov na promet, plačila kupcev, čisti dobiček, itd.
Nato sta mi povedala, da bi bila poskusna doba 6 mesecev, sicer pa delo za nedoločen čas. Kaj hitro sem si izračunala, da bo poskusna doba potekla v času “mrtve” sezone za to gradbeno dejavnost in da mi najbrž ne bodo podaljšali pogodbe oz. se bodo našli “dobri” razlogi za ne-podaljšanje. 
Na koncu smo se dotaknili še različnih delodajalcev, pri katerih sem bila zaposlena. Da sem bila pridna pri menjavanju, je rekel direktor skoraj posmehljivo. :)  Povedala sem mu, da ljudje iz različnih razlogov menjajo službe in da sem jaz do sedaj vsem delodajalcem dala sama odpoved. Meni pogodba za nedoločen čas ne pomeni nič, če je delo mukotrpno, če so odnosi na nuli, če je plača “v podnu” ali če me delo ne veseli. Jaz se ne z delodajalcem ne z delom ne poročim in če mi kaj ni ok, ga ni denarja, da ostanem.
_________________________________

Pogovarjali smo se sicer več kot eno uro in pogovor je bil vsaj z moje strani prej humoreska kot resno zavzemanje za delovno mesto. Ker imam službo se mi pač ni treba metat na trepalnice za drugo službo, zato je tudi moja pozicija pri razgovorih drugačna kot pri kandidatih, ki službe nimajo in so “primorani” vzeti ponujeno pod ponujenimi pogoji.

Ko sem odhajala sem premišljevala kakšnega človeka bodo zaposlilil. In kakšen človek bo sprejel ponujene pogoje. Samski, visoko ambiciozen, vodljiv, netemperamenten ali ravno obratno? Nak, slednje se mi zdi nemogoče, saj je sistem podjetja preveč do podrobnosti definiran, da bi dovolil odstopanja in individualnosti.

Jaz definitivno ne bi hotela delati pod ponujenimi pogoji, temveč bi se pogajala za tisto, kar mi pri delu največ pomeni - urejeno delovno okolje, dovolj svobode, da lahko delam, plačo, ki bi mi omogočala dostojno življenje in delovnik, ki me ne bo pokopal. Nekdo pa pač bo in naj mu bo s srečo in čimmanj stresa, ker to delo je izjemno naporno in prav na takih delovnih mestih je ogromno fluktuacije.

Studio ob 17 o kovinarski industriji, le-ta pa o šolstvu in na koncu še moj dodatek

Današnja debata v Studiu ob 17 na Slo 1 je bila izredn ozanimiva. V njej so podjetniki debatirali in nam, poslušalcem, odkrivali svoje težave, bojazni, strahove in … uspehe. Ni kaj, ta posel je trd, preživijo le iznajedljivi, fleksibilni in preudarni, drugi pa, tako kot drugod, počasi propadejo in izginejo iz AJPES-ovega seznama.

Torej … jasno je, da je kovinarska - orodjarska industrija težak posel. Kakorkoli obrnemo je še vedno fizičen, orodja je treba do konca naredit ročno. Tudi stroji niso kruhomati ali toesterji ali mešalci, ampak je potrebno znanje za njihovo vodenje in … če se pokvarijo, je potrebno znati tudi ročno narediti, kar sicer delajo oni.

Delovne sile v Sloveniji za tovrstno delo skorajda več ni. Zato podjetniki spet delajo na tem, da podeljujejo štipendije, s katerimi bi vzpodbudili šolanje. Pa tudi no ne gre. Mulci gredo sicer na zahtevano tehnično ali poklicno šolo, vendar si jih veliko želi iti naprej in ko na koncu vendarle pridejo v podjetje, so bolj ali manj vsi visoko izobraženi in nočejo oz. jim je pod častjo delati fizično in za strojem. Vsi bi bili radi vodje, direktorji, pijavke pač, nihče pa ne bi prav zares delal.

Podjetniki so opozorili tudi na problem vpisov v srednje šole, kjer so gimnazije oh in sploh opevane, tehnične šole pa ne. In ta del mi je bil zelo všeč, saj je potrdil mojo trditev, da po gimnaziji človek ni nič in da mojima hčerama ne bom dovolila vpisa na to šolo.
Ker so gimnazije popularizirane in se nanje lahko vpiše vsak - kar nekoč prač ni bilo mogoče, se vztrajno praznijo klopi tehničnih šol, med drugim tudi teh, ki jih kovinarska industrija nujno potrebuje.

Drug problem je, da pri nas mladinci, ki prilezejo iz faksov in drugih visokih, višjih šol, živijo v prepričanju, da bodo takoj zasedli visoko mesto. Pa ga ne, jasno, saj razen teorije ne znajo prav nič praktičnega. Največkrat. In potem obsedijo doma nezaposleni in se futrajo na račun staršev. Ok, pustimo to, ne bom pogrevala. In ja, v tujini je več vredno tehnično znanje od papirja, zato ljudje začnejo spodaj in postopno napredujejo. Pri nas pa … tako pravijo podjetniki, diplomiranci mislijo, da jim je dipoma zagotovilo za visok položaj. Eee wrong.

Rešitev? Jasno, rešitev je delovna sila z juga, tako iz bivše Jugoslavije, kot iz Romunije, Bolgarije, Sloveške, itd. A kaj ko, in tukaj se začne moj dodatek, smo Slovenci tako nestrpni. Mi sicer delali ne bi, tisti pa, ki bi - in očitno bodo, pa naj pridejo striktno in samo delat. Pa nič drugega. To pa je vsaj grdo, če že ne nesramno. Mi nočemo delati, tistim pa, ki hočejo, pa pogojujemo življenje v naši državi (lahko pridejo sami, hitro se morajo naučit slovenskega jezika in od njih se pričakuje, da bodo samo delali).

Pa ni tako samo v kovinarski industriji. V mojem podjetju smo v manj kot letu dni zaposlili 13 električarjev, vse iz Juga, saj jih tukaj preprosto ni. Bodisi nočejo delati na terenu (na gradbiščih), bodisi fušajo na črno in jim je brez zveze delati uradno. In te “naše” električarje po eni strani občudujem, po drugi strani pa se mi smlilijo. Vsi so poročeni, vsi imajo otroke, vsi so navezani na dom, vsi so edini v družini, ki služijo denar, in ne morejo priti v Slovenijo z družino, temveč samo … sami. Po cele dneve deljo v skupini, se družijo med seboj, potem pa gredo enkrat na mesec zvečer ven in se v lokalu ustavijo na pivu, pa jih Slovenec ozmerja, zakaj ne govorijo slovensko, če živijo v Sloveniji. Saj res, zakaj pa ta idiot ne dela njihovega dela, pa bi bilo manj čefurjev v Sloveniji. Ampak … to je že druga zgodba …
__________________________________

Skratka … v Sloveniji manjka tehničnega kadra, manjka ljudi, ki bi bili pripravljeni dleati z rokami in preveč je potencirano prepričanje, da ti papir - diploma, avtomatsko da visoko delovno mesto. Narobe … zaot bodo pa naši slovenski diplomiranci šli v Nemčijo pometat ceste.

Delamo zato, da živimo ali živimo zato, da delamo?

Tamali dve že odštevata tedne do počitnic. No, najprej odštevata dneve do zimskih, potem pa tedne do poletnih. Dva meseca brezdelja, dva meseca uživanja, ležanja, postopanja, gledanja …. magari v prazno, samo v knjige in zvezke ne. Dva meseca … 60 dni … e, da je meni …

Včasih, ko se spremo zaradi denarja in rečeta, da komaj čakata, da bosta šli službo in služili svoj denar, se jima le kislo nasmehnem. Ja, svoj denar bosta s službo res imeli, ne bo pa več 60 dni brezdelja in strmenja v prazno. V bistvu bosta od trenutka, ko bosta stopili v kolesnico dela in zdrveli s polno paro po tirih dela-dela-dela 35+ let non-stop samo delali. In če bosta slučajno vmes brezposelni, bosta najbolj nesrečna človeka na svetu.
Vsako leto bosta čakali na 14 dnevni dopust, ČE si ga bosta lahko privoščili, z ostalimi prostimi dnevi bosta pa nadomestili bolniške odsotnosti. Ko bodo njuni otroci imeli počitnice se jih ne bosta veselili, temveč si bosta razbijali glavo kam dati otroke v tistem času, da ne bodo sami doma.

V bistvu … če pogledam s te plati, ljudje nikoli več ne užijemo toliko prostega in brezskrbnega časa kot v času šolanja. Ko se enkrat zaženemo v delovni proces se obsodimo na “večno” delo. No, na delo do pozne starosti. Na delo brez pravega odmora, počitka, sprostitve. Delo postane smisel našega življenja, ki mu prilagodimo popolnoma vse druge dejavnosti. Še otroke načrtujemo glede na delo, pa stanovanje je povezano z našim delom, čas za prijatelje, način oblačenja, standard življenja, čas za družino …

Včasih, ko sem še hodila v šolo, smo rekli:
Ponedeljek, dolg kot čreva.
Sreda, smo že na polovici.
Petek, dan za metek (in potem smo šli v petek in soboto ven in se sproščali na plasišču).
Nedelja je bila dan za priprave na nov teden.
Med tednom smo lahko špricali pouk, če nam kaj ni bilo prav. Lahko nas sploh kakšen dan ni bilo k pouku. Ko pa se je bližal junij, pa smo komaj čakali, da vržemo torbe v kot in …. pozdravljeno življenje.

Danes v nedeljo zvečer s kislim obrazom pomislim, da je jutri spet služba
Ponedeljek
Sreda
Petek, končno konec tedna.
Komaj čakam, da pride julij, da bom dva tedna prosta in bom šla na svojo zemljo uživat mir in tišino.

Kaj je pravazaprav poanta življenja? Moramo res nujno delati 8 -10 ur na dan toliko let skupaj brez pravega počitka? Moramo res biti vpeti v to kolesje delovnega procesa, mora naše življenje res biti tako neusmiljeno odvisno od našega dela?
_________________________________

Pred časom sem se pogovarjala o tem, da bi zamenjala področje dela, da bi iz grabeništva presedlala na socialo.
Koliko sem stara ? 35. Aha. No, imam še kakih 5 let časa, da se preusmerim, potem bo prepozno. Zakaj? Ker bom prestara. Za kaj? Ja, za novo postavljanje kariere. WTF?

Ko bom stara 40, bom imela pred sabo vsaj še 25 let delovne dobe. Če bom seveda še vedno v tem procese. In zakaj so 40 leta tako odločilna? Kaj pri teh letih začnejo možgani delati drugače, si manj zpomnim, se polenim, nisem več dovzetna za delo?? Kaj? Zakaj pa ne bi smela spremenit področje dela pri 50 letih? Moram potemtakem pohiteti, da ne zamudim zadnje priložnosti za preusmeritev vlaka delo-delo-delo?
___________________________________

Kaj je pravzaprav poanta življenja?
Da delamo in je delo središče našega življenja?
Da se izobražujemo samo na tistih področjih, na katerih smo na začetku našli delo?
Da se stupidno veselimo tistih 14 dni v letu, ko se v gruči drugih valimo proti morju na svojih 1 x 2 m veliko zaplato obale, kjer potem 14 dni buljimo v morje in zapravljamo denar, ki smo si ga trgali od ust med letom?
Da postanemo zagrenjeni starci, ki jim je žal, da so življenje zapravili natanko tako, kot ga zdaj živimo mi?

Jaz iščem način, da se odpnem iz tega delovnega procesa. Prav zares sem začela delati na tem, da svoje življenje preusmerim iz tega zdaj, v tisto, ki se mi ga zdi vredno živeti. Da zjutraj vstanem ko se sama zbudim, da delam tisto, kar me res veseli in znam, da delam toliko, kot mi paše in da pri tem uživam. Da mi ni potrebno odštevati dneve in tedne do nekega prisiljenega počitka.
Iščem način, da bom v svojem delu lahko kvalitetno uporabila oba področja znanja, ki ju imam, ne pa izbirala med njima. Nočem živeti tako, da mi bo potem žal, ker sem toliko let podrejala svoje življenje delu. Saj vendar delam zato, da živim in ne obratno.

Vsak od nas je nadomestljiv, tudi direktor podjetja

Pred leti sta z očetom odprla gradbeno podjetje. Začela sta iz nič , z lastnim vložkom in z niltim znanjem o zadevah, ki jih je njuno podjetje ponujalo. Učila sta se od poslovnega partnerja, ki ju je nekajkrat dobro prinesel okoli preden sta se odločila, da znata dovolj, da lahko delata brez njega.

Delal je po cele dneve. Njegovo življenje je bilo njegovo podjetje. Vse je delal sam. Še tisto, kar bi lahko prepustil drugim, je raje opravil sam. Skoraj nič si ni pisal. Vse je imel v glavi. Čez dan je tako delal, ponoči pa tuhtal … Živel je o kave in cigaret. V nekaj letih je pozabil živeti. Ni hodil na dopust, še ob vikendih je prihajal v pisarno in tuhtal, računal, obračal, premleval …
Podjetje se je širilo in iz 4 je v kmalu prešlo v 18 zaposlenih. Odrl je vzporedno dejavnost, začel posojati delavce drugim podjetjem, širil primarno dejavnost, delal, delal, delal in mislil, da je nezamenljiv, dokler …

Pred nekaj dnevi se je, ko se je peljal na sestanek, zgrudil. Noge in roke so mu odpovedale, glava je postala ena sama velika bolečina, po telesu ga je zdaj oblivalo zdaj mrazilo. Peljali so ga na Urgenco in takoj domov. Strogo počivanje in ponoven pregled.
Prvič odkar je odprl podjetje ga ni bilo v službo dva dni. Nihče ga ni klical domovo, za vse je bil dosegljiv. V podjetju so se delavci sami zorganizirali in delo je teklo dalje.

Star je 31 let to je njegov drugi psihični zlom. Bo preživel? Najbrž bo. Pa bo spremenil način življenja, bo spustil iz rok stvari, za katere mu ni treba skrbeti? Bo porazdelil odgovornost za delo med svoje delavce? Bo zapisoval podatke in predajal naprej informacije, ki niso njegova skrb? Bo uredil plače in druge računovodske nepravilnosti? Bo šel na dopust in začel spez živeti? Bomo videli ….

Direktorja, ki popelje podjetje v stečaj, bi dala na giljotino

In grem stavit, da nobeno podjetje več ne bi šlo v stečaj.

Vem ja, nekateri boste pomislili, da sem grozna, totalno nenormalna, čist nerealna, popolnoma zblojena. Pa?

Za začetek bi, recimo, postavila pred giljotino Aleša Kumperščka, ki je spravil v stečaj 5? podjetjih, zdaj pa je menedžer Mure. Seveda bi imel možnost zagovora in dokazovanja nedolžnosti, vendar bi - v opomin ostalim, prvi proces “zmontirala” in mu niti globoko obžalovanje in kesanje ne bi pomagalo.

(nadaljevanje sledi)

30.1.2008 - glede na to, da je tudi ta zelo kratek post (za moj blog) do zdaj dobil 27 komentarjev, ki skoraj vsi vsebujejo moje nadaljevanje posta, se pisanju le-tega odpovem in dajem prostor komentatorjem.

Pripomba: ne, ne bi jih dala na giljotino. Bi pa direktorje, ki nevestno opravljajo svoje delo, so malomarni, nenatančni in nesposobni sprejemat strateške odločitve glede dela, razvoja, naročil, plačil, ipd. kaznovala. Za začetek bi jim izničila pogodbo, v kateri imajo zapisano odpravnino in znižala plačo na tisti minimum, ki gre njegovi izobrazbi (brez točk, razredov, ipd.).

Kot drugo bi takemu direktorju, ki bi zavozil podjetje, v delovno knjižico vpisala njegovo delo oz. ime podjetja, ki je pod njim propadlo.
Taki direktorji absolutno ne bi smeli voditi podjetja, v katerih je 100+ delavcev.

Velika razlika je med direktorjem  - lastnikom in direktorjem.
Prav zdaj imam priložnost spremljat potop manjšega podjetja, ki je imelo na čelu direktorja, ki je solidno stoječe podjetje pripeljal do … zaprtja. Lastnik podjetja mu je takoj, ko je videl stanje, prepolovil plačo, vzel desno roko - tajnico, delavce, ki niso nujno potrebni za delovni proces premestil v hčerinsko podjetje, tam pa pustil samo štiri delavce, ki morajo biti, da podjetje deluje. Odpustil je računovodkinjo in najel zunanje računovodstvo, ki pregleduje papirje in ugotavlja anomalije. direktorju pa grozi celo kazenska ovadba.

V našem podjetju je čisto drugače, ker je direktor tudi lastnik. V njegovem interesu je, da firma posluje dobro, da promet narašča in da imamo vedno več prometa. Skladno z rastjo prometa se povečujejo tudi plače delavcem. Zapadlih terjatev ni, plače so redne, zaposlujemo nove delavce in sledimo viziji direktorja-lastnika.

__________________________

To sta dve skrajnosti vem, pa vendar nista dosti daleč od resničnega stanja.

Sploh si ne upam pomisliti na 14-dnevni dopust

Uf, sej ne vem, ali bi se zjokala ali smejala, ali bi bila ponosna na to, da brez mene pol firme stoji ali bi to vzela kot dokaz, da je moje delo tako nezanimivo in bedno in nepotrebno in …

So bili prazniki, ja. In sem se že pred njimi zmenila, da bom imela še teden dni dopusta po njih. Imam še lanskega (15 dni) in v januarju ni tolk dela, pa sem si pač mislila, da ne bo nič narobe, če me pet dni ni. Aaaaaa napaka.

Najprej sem, ko sem zjutraj prišla v službo, zagledala velik kup pošte. Neodprte, jasno, samo na kupe zložene. Potem sem odprla proklik in ugotovila, da prav nihče ni plačeval (slovimo kot firma, ki plačuje točno na datum valute ali prej). Nato sem šla skuhat kavo in že po prvih besedah med šefi ugotovila, da prav nihče ni naredil inventure. Pa ne nooooooo in sem bila še pred štartom v novo leto … slabe volje. In to zelo slabe volje.

Noter v meni se je nabirala slabovoljna megla in se počasi širila po vsem mojem čustvenem svetu. Spet bo tako kot je bilo lansko leto. Spet se bom prepirala zaradi inventur, dobavnic, prepozno izdanih računov, pozabljenih meritvah, reklamacijah, izgubljenih telefonskih številkah. Spet bom “ta tečna” ker ne bodo papirji kompletni, ker bomo delali na pol in površno, spet bova s šefom vsaj 10 dni v mesecu kot pes in mačka in bom komaj čakala, da bo konec dneva in delovnega tedna, da bom lahko malo … v miru in redu in sama.
Smešno je, da se najbolj razumeva, kadar sva sprta. Joj, kako drugačen je, ko je v družbi drugih sodelavcev ali strank. Če bi ga poznala samo s tiste plati, bi rekla tisti, ki bi mi ga opisovala s te, s katere ga poznam jaz, da je zmešana.

In zdaj premišljujem, kdaj naj sploh grem na dopust, če je že med prazniki nastala taka štala. Ves dan sem danes samo došle račune sortirala, popisovala, spenjala k dobavnicam, vnašala zalogo in pisala stranke tam, kjer je šel material takoj naprej, jih vnašala v proklik, preverjala cene … Pa še nisem končala. In jutri pridejo že novi računi, vmes pa še tisoč drugih reči, nov Zakon o delovnih razmerjih, pa določitev dopustov, pa plače naslednji ponedeljek, pa …

Če bi bilo vse urejeno, če bi vsak delal svoje delo tako, kot je treba in se mi ne bi bilo treba z enim računom sprehajati od Poncija do Pilata, da izvem za katero stranko so bile rolete, bi še prenesla. Tako pa ne morem. In nočem. Ker hočem red in ne prenesem, da je stvar narejena na pol, da se prepiram zaradi banalnosti - bomo Snago plačevali vsak dan sproti ali po pogodbi enkrat mesečno, ali bomo zalogo odpisovali konec vsakega meseca ali konec leta, bomo oglaševali v tem časopisu ali v onem … Za te odločitve človek ne potrebuje teden dni časa, to se odloči en dva tri.

Sploh si ne upam pomisliti, kako bi / bo bilo, ko bom šla na 14 dnevni dopust. Pa saj me bo kap, ko bom prišla nazaj. Ne samo, da nihče ne bo naredil prav nič namesto mene, niti pospravil ne bo nihče ničesar, vse mi bodo zlagali na kup.
__________________________________

Odkar sem v tem podjetju govorim, da nočem biti nenadomestljiva, da hočem, da tudi drugi znajo delati stvari, ki jih znam jaz, toda … to nikogar ne zanima. Sej bom, sej sem hitra, sem znam, si mislijo. Že že, ampak tudi jaz bi rada kdaj izpregla, šla na dopust in ne premišljevala o tem, kaj me čaka, ko pridem z dopusta.

No, za “kazen”, ker sem bila 3., 4. in 7.1. doma bom noter prinašala delo do konca tega tedna. In to je še en od razlogov, zakaj toliko let nisem hodila na dopust. Ker mojega dela nihče drug ne naredi. Ampak … jaz res nočem bit nenadomestljiva.

Ne veste, kako se efektivno stavka? :) Poglejte k sosedom

Pa ne morem, četudi bi se trudila, da ne bi. Tole, kar imajo v Italiji je fantastično. Takole bi morali štrajkat mi po novem letu, ko bodo spet dražili naša življenja. Fantastično res.

A kaj počnejo? Hehehehhe prevozniki so zatrpali ceste, niso dostavili blaga (hrane v trgovine, naftnih derivatov na bencinske črpalke, itd), delajo 26 in več kilometrske kolone, … Skratka kaos. Nekatera proizvodna podjetja so že zaprla svoja vrata, ker niso dobila dostavljenih surovin za delo. In evo … praznik je, oni pa štrajkajo.

Pa da ne bom preveč pametna. Tukaj je članek, ki podrobno govori o tem.

Z današnjim dnem se je v Italiji začela petdnevna stavka avtoprevoznikov. Na cestah in avtocestah po državi, še zlasti na območju večjih mest, ter tudi na mejnih prehodih s sosednjimi državami zaradi stavke prihaja do upočasnitev in zastojev prometaPredstavniki sindikatov avtoprevoznikov, ki protestirajo zaradi visokih cen goriva in deregulacije v panogi ter zahtevajo pomoč vlade, se bodo v torek sicer sestali z italijanskim prometnim ministrom Alessandrom Bianchijem.

vir: www.vecer.si

Tkole se to dela. Ampak saj imamo še čas. Se bomo že naučili, kako pokazati moč množice.