Starševstvo +

Boj za preživetje enostarševskih družin

ČLANEK

Članek je bil objavljen skoraj dve leti nazaj. Še vedno je zanimiv in mogoče ga bo kdo želel prebrati.

Moji srečni najstnici III.

Sem že povedala, da ju v osnovni šoli nikoli nisem priganjala k učenju? Sploh se ne spomnim, da bi se kdaj s katero učila, brala, računala, ali da bi kateri pregledovala zvezke, domače naloge.

Ko sta začeli hoditi v šolo smo se zelo hitro dogovorile, da je to njuna služba. Tako kot mene nobena ni vprašala ali jo imam, ali se v njej zadovoljna, ali bo plača in ali so zadovoljni z menoj, tako jaz njiju nisem spraševala kako je njima v šoli. Sami od sebe sta mi sicer pravili o peripetijah, ki so se dogajale, pa o učiteljicah, ki so bile – ali pa tudi ne – človeške, da bi pa rinila v njiju z vprašanji pa nisem. V šolo sem šla dvakrat na leto, ponavadi po predhodnem dogovoru. In pa ja, ob proslavah, saj sta prepevali v zboru in sta bili vedno nadvse veseli ko sta me zagledali v množici staršev. Sicer pa nisem hodila preverjat njunih ocen in “pridnosti”. Če je bilo kaj res narobe sem tako izvedela od njiju ali pa so me poklicali iz šole.

Tavelika je bila na začetku odlična. Res ni težko biti odličen v prvi triadi, če so v njej samo opisne ocene. Bila je del najboljšega razreda na šoli in ko sem jo prepisovala v drugo šolo mi je bilo prav zaradi tega malo žal. V drugi šoli so bila druga pravila, patudi sama je bila že najstnica in uspeh je šel strmo navzdol. Bila je celo zadostna, pa potem spet splezala na dober uspeh. Drugi so jo grajali češ kako slaba je, jaz sem ji samo rekla, da bi bila lahko boljša. Nisem je kaznovala, nisem je poniževala ali zasmehovala.
Tamala je bila od začetka posebne vrste. Zaradi samosvojega načina učenja je vozila skozi šolo drugače kot drugi otroci. Zaradi njenega načina seštevanja, na primer, sem bila v šoli vsaj trikrat. Učiteljica ji je nalogo iz matematike kljub temu, da je rešila vse pravilno, ocenila slabo, ker računskega poteka ni napisala ob računu, le tega pa ni mogla napisat, ker je vse zračunala s prsti. V zadnjem razredu mi je ravnateljica zelo jasno dala vedeti, da ji učitelji gledajo čez prste, kar bi naj najbrž pomenilo, da imava vse ali vsaj večino ocen … šenkanih? Kakorkoli …

Vpisali sta se na srednji šoli na kateri sta si želeli. Edini pogoj, ki sem ga postavila pri izbiranju srednje šole je bil, da na gimnazijo ne smeta it. Tavelika tako že drugo leto zelo supešno vozi skozi oblikovno, vse strokovne predmete ima odlično in v šoli zelo uživa. Tamala je stopila na pot frizerke in šola ji gre prav tako zelo dobro od rok. Skoraj ni za verjeti, da sta to tista dva otroka, ki sta na koncu osnovne šole komaj še pogledala v knjigo in za katera je bila ocena tri razlog za veselje.
_________________________

Pri meni je bilo drugače. Oče in mama sta bila odkrito razočarana ker nisem dosegala njunih sanj biti odlična (ali vsaj pravdobra). Še hujše je bilo, ko sem se hotela v srednji šoli izpisati in iti delat, vdanost v usodo pa je prišla ko sem končala triletno poklicno in je postalo jasno, da v tem fohu nikoli ne bom delala. Eh … nihče ni opazil mojega več kot očitno na trenutke obsesivnega igranja s kockami, sestavljanja in podiranja, iskanja vedno novih rešitev … nihče ni opazil mojega pisanja, učitelj slovenščine je celo rekel, da nimam pojma o pisanju. Ker nisem sledila navodlimo odraslih sem bila luzer. Zelo dobro se še spomnim koliko pozornosti so učitelji polagali mojim odličnim sošolcem, kako so jih kovali v zvezde, jih nam ostalim dajali za zgled. In? Kaj konkretno je nastalo iz koga od njih?
________________________

Moji hčeri imata ta privilegij, da ju vzgajam jaz. Zelo redko kdaj se zgodi, da jima o čem pridigam ali zatežim. Navadno jima samo razložim in predstavim več pogledov na določeno stvar. Kako se bosta odločili je njuna stvar, jaz njune odločitve spoštujem (razen če se odločita za kakšno pot, ki je pa niti nekdo z dobrim želodcem ne bi ubral). Ker ju nikoli nisem dojemala kot moja podaljška in “uresničitev sanj, ki jih sama ne morem uresničit” ne nosita bremena mojih pričakovanj. Lahko se razvijata po svoje, svobodno in povsem neobremenjeno. Karkoli bosta izbrali mi bo všeč in ju bom pri njuni odločitvi podprla. Moj ponos nanju ni odvisen od njunih ocen in tozadevne “pridnosti”. Človek namreč ni samo ocena v redovalnici, ampak še veliko, veliko, veliko več.

Kako se izračuna preživnina za otroka

Plačevanje preživnine za otroka je obveza starša, ki ne živi skupaj z otrokom in je jasno definirana v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ta obveznost nastane s trenutkom, ko je očetovstvo vpisano v rojstni list otroka, za mater se smatra ženska, ki je otroka rodila. Če vpisa ni se smatra, da je oče neznan in se ga ne terja za preživnino.

V Sloveniji se preživnine določajo čez palec. Nekomu sodišče določi 50 eur za otroka, drugemu 150, tretjemu 300 eur. Tabela, ki bi določala minimalne zneske, pri nas ne obstaja, zato prihaja do ekstremnih razlik. V Nemčiji, na primer, imajo določeno tabelo po starosti otroka in znesku dohodka zavezanca. Najmanjša preživnina tako znaša 281 eur za otroka starega od 0 – 5 let za zavezanca, ki ima do 1500 eur mesečnih dohodkov.

Kako se izračuna preživnina? Uradno sicer ni obrazca za ta izračun, pa vam ga bom predstavila jaz. V ta izračun so zajeti vsi stroški, ki so povezani z življenjem otroka.
- Najemnina oz. vzdrževanje stanovanja/hiše
- Hrana, čistila in drugi pripomočki v gospodinjstvu
- Šolska prehrana / tabori / ekskurzije / izleti / oz. vrtec, varuška, oprema za dojenčka (voziček, posteljica, banjica, stolček …)
- Higienski pripomočki – vložki, ličila, šamponi, mila, geli, kreme oz. plenice in pripomočki za nego malega otroka
- Obleka in obutev, frizer
- Hobiji oz. interesne dejavnosti (mesečno plačilo + oprema, rekviziti)
- pri najstnikih pride v poštev žepnina, obiski kino predstav, koncertov
- Šolske potrebščine (knjige, zvezki, pisalni pribor, torba, copati, telovadna oprema …)
- Poletne počitnice
- V primeru, da je otrok bolan, bi se moralo upoštevati tudi stroške zdravil
- itd.

Vsi ti stroški se razdelijo na dvanajst mesecev, mesečna skupna vrednost stroškov pa se potem deli z dva – pol za očeta, pol za mamo.
Od primera do primera je odvisno kako dolg je seznam stroškov in kaj obsega oziroma koliko starša lahko otroku privoščita. Načeloma naj bi bilo tako, da po razhodu staršev otrok obdrži isti standard kot ga je imel prej, v resnici pa je nemalokrat tako, da le-ta pade oz. se prilagodi. Starejši kot je otrok večji so stroški zanj in to je tudi najpogostejši razlog, da starši, pri katerih otrok živi, na sodišča vlagajo tožbe za zvišanje preživnine. Zavezanci za preživnino so le-to dolžni plačevati do otrokovega 18 oziroma do 26 leta, če se šola.
V praksi je tako, da se tabela naredi samo za tiste stroške, ki so znani, tisti pa, ki nastanejo nenapovedano, recimo nenadna bolezen ali nenapovedan šolski izlet, pa jih povečini krije starš, pri katerem otrok živi.
Velikokrat se zgodi, da želi zavezanec zmanjšati uradno določeno preživnino tako, da drugemu staršu obljublja, da mu bo dal še tako »po strani« nekaj denarja za otroka, če le privoli v manjšo uradno preživnino. Dotična izsiljevanja so povezana tudi s trditvijo, da bo tako starš, pri katerem je otrok, dobil bistveno višji otroški dodatek, ki se določa na podlagi dohodkov družine, tj. dohodka starša, uradno določene (pa ne nujno plačane) preživnine, štipendij, dijaškega / študentskega dela, idr.. V Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) je v 65. členu tabela za izračun otroškega dodatka in kaj hitro je jasno, da so taka izsiljevanja brezpredmetna. Otroški dodatek ni večji za npr. 50 eur, če je preživnina za 50 eur manjša.

Starši se morajo zavedati, da so v prvi vrsti sami dolžni preživljati otroke in ne država. Preživnina je torej del starševske odgovornosti in dolžnosti do otrok, otroški dodatek pa državna pomoč.

Kolumna 7 dni, 11.3.2009

Vzroki za nastanek enostarševskih družin – I. del

Nadaljevanje tega posta.

Pravijo, da se vse začne z razhodom. Pa ni čisto tako. V veliko primerih so vzroki za razvezo / razpad izvenzakonske zveze znani že leta prej, preden dokončno poči film in en ali oba rečeta, da imata dovolj. Pa so razlogi za to sila različni. Med njimi je pogosto nasilje, tako fizično kot psihično ali kombinacija obeh. Nekdo prenaša pretepanje in žalitve deset in več let, nekdo celo trideset – ženske v poznih letih v Varnih hišah niso več izjeme, drugi zaključijo pot nasilja preden se sprevrže v kalvarijo. Nekatere ženske gredo najprej v Varno hišo, iz nje včasih nazaj, včasih pa tudi ne. Drugi gredo domov k staršem, tretji v najem ali pa postavijo partnerja pred vrata skupnega doma.

Ni malo primerov, ko se en odloči za odhod zato, ker drugi pije. Alkoholizem je dejstvo, ki ga na noben način ne moremo zakriti in ga sprevrženo podpira cela družba. Žal zaradi njega trpi veliko družin, izmed katerih se nekatere ločijo, v drugih se alkoholik ubije, v tretjih se on in z njim cela družina pozdravi, v nekaterih pa alkohol tako ali drugače uniči življenja vsem članom.

Dostikrat je pika na i skok čez plot. Poznam zgodbe, ko je bilo na videz vse super, dokler en ni dobil v roke mobilnika drugega partnerja. Ali ko je prišel predčasno domov in našel partnerja v postelji z drugim/drugo. Ali, še huje, ko je en sredi večerje ali namesto dober dan oznanil, da se bo odselil, ker se je zaljubil oziroma ima drugega partnerja. O ja, to so grozni šoki, ki v ljudeh povzročajo neslutene razsežnosti maščevanja in sovraštva. Vprašali boste zakaj. Ko se človek prvič veže se dostikrat veže »za vedno«, pogostokrat vsaj en od partnerjev misli resno da »v dobrem in zlu«. Uvid, da je ta »za vedno« trajal samo nekaj let ali da je samo en pripravljen partnerju stati ob strani v težkih situacijah zna biti izredno travmatičen.

Razlog za razhod partnerjev je tudi naveličanost. Temu lahko rečemo tudi zdolgočasenost, ki se kaže v odtujenosti, izogibanju doma, ostajanju v službi do onemoglosti, ipd. Napačno postavljeni temelji partnersko zvezo slej ko prej porušijo. Žal se tega ne zavedamo že na začetku.
Pred leti sem brala raziskavo, v kateri so primerjali uspešnost zakonov, sklenjenih preko ženitnih posredovalnic v ZDA in na Japonskem. Razlika je osupljiva. V ZDA, in isto velja za zahodno Evropo, se pari večinoma najdejo na podlagi spolne privlačnosti in zunanjega izgleda. Vse ostalo – cilji, želje, pogledi na svet, družino in vrednote, so manj pomembni. Na Japonskem pa se partnerji iščejo po drugačnem principu. Primerjajo družinsko poreklo in družbeni status, izobrazbo, karierne načrte, življenjske cilje, osebne vrednote in poglede na družbo ter družino. Pomembno je, da partnerja mislita podobno, da prihajata iz podobnega okolja, kajti … Partnerstvo je veliko več kot samo seks in »oh, on ima tako lep glas«. Skratka, na Japonskem ostanejo pari, ki se spoznajo preko ženitnih posredovalnic, skupaj v 74%, v ZDA v 25%.
Kakorkoli … ločitve in razpadi izvenzakonskih zvez so dandanes družbena realnost, ki zahteva pozornost in razumevanje tako razlogov, ki pripeljejo do tega trenutka kot posledic, ki temu sledijo.

Ljudje velikokrat že prej, preden se resno vežejo in preden imajo otroke slutijo, da veza ne temelji na zdravih temeljih. Partner je bil mogoče že prej v drugih zvezah nezvest ali pa je že dolgo prej preden se je vezal začel po malem popivati. Mogoče je že kdaj prej udaril ali jemal mamila. Na žalost je tako, da slabih stvari v zaljubljenosti nočemo videti in naj nam okolica še tako dokazuje, da ta človek res ni za nas smo pripravljeni iti zanj tudi z glavo skozi zid. Včasih se okolica seveda moti, naš notranji čut pa nikoli.

Kolumna 7 dni, 21. 1. 2009

Enostarševske družine niso problem

In enostarševske družine tudi niso razpadla družine.  
Vsakič ko slišim ta dva stavka me zmrazi. Dejstvo namreč je, da enostarševske družine obstajamo od vedno, le da je bil prej nastanke zanje drugačen – smrt zakonca ali njegov odhod iz družine. Niso pa bile enostarševske družine problem, kajti če bi bile, bi ga bilo potrebno reševati, torej odpravljati, in ne sprejemati, kar počne družba. In tudi zato bi se morali tisti, ki se podajajo v pogovore o enostarševskih družinah večkrat ugrizniti v jezik, preden rečejo kaj takega.  

Z razvezo in razpadom izvenzakonske zveze ne razpade tudi družina. Le –ta ne razpade niti s smrtjo zakonca, pa tudi takrat ne, ko bodoča mama že v nosečnosti ostane sama z otrokom. Družina se preoblikuje, iz dvostarševske nastane enostastarševska ali pa je taka že v začetku. Kakšen razpad … Kaj pa smo potem jaz in moji hčeri, če ne družina? Kaj pa je moja prijateljica vdova s svojim sinom, če ne družina? Razpade ali prekine se zakonska in izvenzakonska partnerska zveza, ne pa družina. In otroci niso partnerji. Družine razpadejo iz povsem drugih razlogov in takrat res razpadejo oz. se končajo in niso več družina, ker otroci ne živijo več s starši.  

Tematika enostarševskih družin je zelo obsežna, kompleksna in v naši družbi vedno bolj prisotna. Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 je bilo od približno 428.000 vseh družin 104.000 enostarševskih. Nekateri boste rekli, da so vmes tudi take, ki se samo delajo, da so enostarševske. So, seveda so, ampak tudi med dvostarševskimi so take, ki to samo blefirajo, pa slednje ljudi ne motijo. Sama kvazi enostarševskih družin ne pozna, sem pa naredila domačo nalogo iz zakonodaje in vem, da kakšnih strašnih bonusov enostarševske družine nimamo, da bi se zaradi tega splačalo parom blefirati. 10% višji otroški dodatek in mogoče prednost pri vpisu v vrtec niso zadosten razlog. Sama imam obe hčeri v osnovni šoli pa v devetih letih nisem doživela, da bi zato, ker sem enostarševska družina imela kakšno prednost ali subvencijo.  

Zanimivo je, da v družbi prevladuje mnenje, da so vse enostarševske družine posledica razveze in razpada izvenzakonske zveze. To ni res. Med njimi so tudi vdove/vdovci, ki, vsaj tisti, ki nimajo pokojnine po umrlem zakoncu, živijo zelo slabo. Med njimi so tudi matere, katerih partnerji so poniknili potem, ko so izvedeli, da so zaplodili otroka. In tudi zato je govorjenje javnosti, da so enostarševske družine izključna posledica razveze zavajajoče in diskriminatorne do vseh drugih enostarševskih družin. Žal je tako, da se preveč ljudi ukvarja s to tematiko, ki ji pravijo problematika, pa nimajo osnovnega znanja o njej oziroma so do nje negativno naravnani. Če je bivši minister g. Bručan dejal, da smo enostarševske družine problem … se potem lahko oprosti vsem tistim novinarjem, strokovnjakom in drugim, ki mislijo podobno? Nikakor ne.  

Kako široka je tematika enostarševskih družin je razvidno iz predloga Družinskega zakonika, ki leži zaprašen nekje v predalu. Nekaj malega te širine je v ZZZDR-ju, ZIZ-ju, ZJSRS-ju, celo v KZ je nekaj malega o tej temi zapisanega in še kje. Tematika obsega samo razvezo in ureditev premoženja po razvezi/razpadu izvenzakonske zveze, odločanje o skupnih otrocih – skrbništvo, stiki, preživnina, da o čustvenih šokih sploh ne govorimo in šoke doživljajo tudi tisti zakonci in otroci, katerih drugi starš je umrl. V to temo spadajo teme o mačehah in očimih oziroma o odnosih otrok do novih partnerjev svojih staršev, ureditev stikov z drugimi sorodniki, tožbe za preživnine, družinske pokojnine in skrb za otrokovo premoženje v primeru smrti enega od staršev. Skratka tematika je sila pestra in ji velja nameniti več pozornosti, predvsem pa spoštljivega govorjenja. 

Kolumna 7 dni, 14.1.2009

Moja otroka nista moja last

Z mojima hčerama živim že 14 oziroma 12 let. V tem času sem se strašno navezala nanju in velik del moje srčne strani pripada njima. Moje življenje je z njima dobilo popolnoma nov smisel in čeravno sem bila mlada, ko sem ju rodila, prvo pri nepolnih 21, drugo leto in pol kasneje, bi ju, če bi spet živela, imela prav tako zelo kmalu. Se mi zdi, da je bilo vse tako … spontano, brez živčnosti in kompliciranja. Kar naenkrat sta shodili, šli v vrtec, nato v šolo in zdaj … zdaj bosta šli kmalu v srednjo šolo.

Letošnje leto pomeni za mojo družino definitivno prelomnico otroštva in mladostništva. Prvič sta sami odločali kako bosta preživeli dopoldneve; bosta šli na bazen ali ne; bosta hodili skupaj ali ne; si bosta kuhali ali ne; bosta šli k očetu na počitnice ali ne. Prvič sem jima dala denar za to, da sta nakupovali hrano, si planirali pohajanja s prijateljicami po mestu. Nič več nisem slišala »Mami, kupi hrano« ampak »Mami daj denar, da si kupiva hrano«. Sprva je bilo vse skupaj zame šokantno, saj sta bili hčeri izredno samostojni in sem bila bolj ko ne samo »financ minister«, potem pa sem pomislila na to, da to najbrž pomeni to, čemur veliko staršev pravi, da se otroci odcepljajo od njih. Da gredo svojo pot, postajajo samostojni, sami odločajo o sebi, svojem prostem času, prijateljih in hobijih in celo o tem kako bodo porabili svoj denar in celo kdaj ga bodo porabili.
Prihodnje leto gre najstarejša hči v srednjo šolo. Odločile smo se, glede na to, da sem kupila hišo v Prlekiji in se bom preselila tja, da bo šla v internat, mlajša hči čez dve leti za njo. To bo velik korak za mene kot starša in za njo kot otroka, ki je 15 let bolj ko ne sleherni dan preživel s svojo mamo. In če je v našem okolju sila neobičajno, da gre otrok v internat, je to v Prlekiji in Prekmurju nekaj samoumevnega. Ne za vse, za veliko otrok pač. Zdaj pa se s tem dejstvom soočam tudi sama in na meni je, da predelam svoje občutke tako glede dejstva, da moji hčeri nista več majhni punčki, ki bi hodili spat po risanki in bi jima zjutraj spletala kitke, kot glede dejstva, da sem še vedno pomembna oseba v njunem življenju, vendar pa ju moram spuščati stran od sebe, da bosta lahko od mene odšli in se kasneje vrnili kot moji prijateljici.
Priznam, da mi je včasih strašno hudo. Sedim v tišini sama s seboj in se spominjam njunega otroštva, ko sta hodili k meni spat, ko sem ju crkljala, ko smo se hodile na igrišče igrat, ko sta mi risali risbice in mi pripravili zajtrk s kruhom, na katerega sta položili rožice. Ko sem ju rodila, ko sem ju dobila v svoje naročje in jima odprla svoje srce in dušo mi nihče ni rekel, da bosta nekega dne začeli živeti po svoje; da se ne bosta več crkljali z mano, mi nosili risbic, da bodo v njuna srca počasi toda zagotovo vstopali tudi drugi ljudje, da se bo naš skupni čas skrčil in bosta svoj čas namenili drugim ljudem. In čeravno sem se tega na razumskem nivoju zavedala, me na srčni strani boli. Ker vem, da bosta šli, da morata it in da nista moji.
Sta moji hčeri, nista pa moja last. In tako kot mama medvedka spusti v svet svojega mladiča, tako kot ptičji mladiči odletijo po svoje, tako bosta šli moji hčeri. Z vsem, kar jima bom do takrat dala v njun nahrbtnik – dobre nasvete, delovne navade, odnose do okolja in ljudi, življenjski optimizem, opozorila in dobre želje. Le upam lahko, da bo v njem čimmanj slabih stvari, da bosta potem, ko bosta odšli, prišli z veseljem nazaj in jima bom lahko prijateljica, tolažnica, ko me bosta potrebovali in ko jima bo hudo.

Kolumna 7 dni, 19.11.2008